Avtor: Blaža Cedilnik

Sprava je ena in nedeljiva.
Ekologija je v svojem bistvu sprava med človekom in naravo. To pomeni, da ni nič drugega kot kompromis človeka samega s sabo: čemu se je pripravljen odpovedati, da bo še kaj ostalo za prihodnje rodove, se pravi, za naše otroke. Torej je to globoko filozofsko, etično, moralno in, če hočete, tudi estetsko vprašanje. In kaj ima pri tem tehnologija? Njena naloga je, da razvija čistilne naprave in take tehnološke postopke, ki bodo zagotavljali proizvodnjo, ki bo ustrezala temu dogovoru. In od česa je odvisen ta dogovor? Vsekakor od tega, kako gledamo na prihodnost človeštva, naroda, družine.
Seveda je to moj pogled na celo reč. Vsakdo ima pravico do svojega pogleda, svojega mnenja. Ampak tu žal ne moremo misliti, govoriti in delati po svoje. Eden drugemu svinjati dvorišče. Na neki način se moramo dogovoriti, doseči konsenz. Če pa hočemo to doseči, se moramo najprej zmeniti za izhodišče. Zakaj se pravzaprav gremo ekologijo. Kakšen namen ima odpovedovanje določenim komoditetam, na katere smo navajeni, oziroma za katere pričakujemo, da si jih bomo lahko privoščili v prihodnosti. Za koga naj vse to počnemo. Če bomo našli ustrezne odgovore na to in še druga vprašanja, potem bo lahko doseči dogovor, strategijo, taktiko. Mislim pa, da tudi smisel in voljo do življenja. In perspektivo. In upanje.



Odgovor se ponuja kar sam: za naslednje rodove. In kdo so ti naslednji rodovi? To so menda naši otroci in naših otrok otroci. Spet se postavi novo vprašanje: kdo bo imel te otroke, kdo bo skrbel zanje. Od žensk tega ne moremo zahtevati. Kaj pa njihova kariera, menda jih ne bomo potisnili spet nazaj v drei k: kinder, küche und kirche. Na ta način bi spet postale odvisne od moškega, tako rekoč njegova lastnina, spet bo lahko z njimi počel, kar bo hotel. On bo gospodar, on bo prinašal k hiši denar, on bo odločal o vsem. Ženska bo spet degradirana na nivo skužkinje, lahko bi se reklo, kar na nivo sužnje. In v modernem svetu si česa takega ne moremo predstavljati. Posebej ne pri nas. Ženske so se v NOB borile z ramo ob rami skupaj z moškimi in si priborile vsaj enakopravnost, če že ne kar enakost (pri nas je bolj ena kost). Ja, zdaj smo pa tam (Poznate tisto o slepcu in enookem, ki sta se skupaj vozila v čolnu. Slepi je veslal, enooki pa je s tem enim očesom strumno gledal in ga usmerjal. Pa pride val in zaguglje čoln. Slepec zamahne z veslom in enookemu razlije še to edino oko. Zdaj smo pa tam, pravi enooki. Slepec misleč, da je to mišljeno dobesedno, odloži vesla in stopi iz čolna. Mislim, da mi ne bi bilo treba povedati, ampak naj bo, za vsak slučaj: Oba sta utonila.). Mislim, da je vse skupaj že v osnovi zastavljeno narobe. Da bo takoj jasno: če bi mene kdo hotel privezati za otroke, cerkev in štedilnik, bi mu zavila vrat. Od življenja pričakujem še marsikaj drugega. Ampak, če bi imel moj gospod soprog spodobno plačo in če bi bila skrb za otroke in njihova vzgoja družbeno priznan in cenjeno delo, bi se temu delu kljub visoki izobrazbi kreativno posvetila. Seveda pa bi poskrbela tudi za svojo dušo (ne v religioznem smislu). Če bi bila stvar taka, kot pravim, bi imela dovolj časa tudi za delo v svoji stroki. In to tako delo, ki bi me zares veselilo, ne pa te naše službe, kjer delamo večji del zaradi dodatnega denarja, ki omogoča družini preživetje in nudi le malo intelektualnega zadovoljstva. Obenem pa ženske in z nami tudi naši moški plačujemo to enakopravnost in še celo vrsto tekovin revolucije tako, da se moramo odločiti med dvema ušivima možnostima: ali imeti otroke in se iti družino, kar pomeni (če nimaš požrtvovalne stare mame, kar spet pomeni odtujenost staršev in otrok) adio kariera (strokovno in družbeno udejstvovanje) najmanj za enega od staršev, največkrat pa kar za oba. Druga varianta pa je seveda udejstvovanje na vseh področjih za oba spola enakovredno in enakopravno in v tej varianti za otroke ni prostora.


Že večkrat se je govorilo o družinski politiki. Pa ne pridemo nikamor naprej. Pač pa se kar naprej na vseh koncih pod okriljem vseh mogočih strank in nadstrank ustanavljajo sekcije, komisije, odbori, kaj vem, kaj še vse, za ženska vprašanja. In tu je mali kotiček namenjen tudi za vprašanja otrok (pa to seveda ne kot nadaljevanja našega naroda, ampak izključno kot ženska problematika, ki jo je treba prenesti enakopravno tudi na moške). Na nivoju države imamo sekretarja za družino (zaenkrat pesek v oči), ampak naj me kača piči, če sem že opazila kakšno njihovo konstruktivno potezo (razen seveda občasnega nakladanja po časopisih in RTV, resolucij, simpozijev; konkretne zadeve se pomikajo v prihodnost, npr. univerzalni otroški dodatek). In ženske, ki same nimajo otrok, se obnašajo zelo arogantno (Ob takih priložnostih se spomnim svoje stare tete, sestre moje stare mame, ki ni bila poročena in se je posvetila samo svojemu poklicu. Na staro mamo, svojo sestro, je gledala zviška, češ, kaj se pustiš dedcu, kaj mu peres gate, ukvarjaš se s smrkavimi, umazanimi, cmeravimi otroki; sicer pa, sama si kriva. Če bi poslušala mene … ) do ženske, ki imajo otroke. To je pa tvoj problem, mi reče znanka, ko se ji zahvalim za povabilo na smučanje v tujino. Ne morem, ne morem sama, za vse pa ni denarja. Na moji plači je še en otrok in pol. To me pa nič ne briga, to je tvoj problem. Pa če pogledam, kako družba gleda na vse skupaj. Ja, prav tako kot tale moja znanka (samo pomislite na DAVČNE OLAJŠAVE). Tudi prav. Kaj nas pa briga. Če izginemo, pa izginemo. Le kdo bi se sekiral, če en takle ubog majhen narod izumre. V zgodovini človeštva so utonili že mnogi narodi, in to veliko večji (izraz sploh ni pravi) in mogočnejši. Saj se niti svet niti mi sami ne zavedamo, kakšno čudo je ta mali slovenski narod, ki mu je uspelo se ohraniti na tem prostoru, kjer je bil neprestano velikanski prepih.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Novi stari dom Mirko Kambič

Bodočnost? Nekoč se bo našel kak cezar – motorizirana zgodovina,
ki bo zradiral ta žalostni Liliput z zemljevida.
Na zemljevidu bo ostala za otroško dlan široka praznina.
In nihče več ne bo vedel, za čem je jokala Lepa Vida.
(Ervin Fritz)
Torej zakaj se zgražati nad Sončnim kraljem, ki je živel pod geslom: Apres moi le déluge.
Sama pa le mislim, da bi morala vsaka družba, vsak narod skrbeti za svoj obstoj v prihodnosti. Tako tisti, ki jim grozi populacijska eksplozija, kot in morda še bolj mi, ki gremo po poti dinozavrov (kako moderno, ne?). Malo nacionalizma ne more škoditi (le komu lahko škoduje en takle majhen narod, ki se zlepa ne more zmeniti za kakšno skupno reč). Če hočemo ohraniti našo kulturo, naš jezik, naše šege in navade in vse, kar razumemo pod besedo narod. Tujci, ki se priseljujejo k nam, bi se morali na tak način vključiti v naše družbeno okolje, da ne bi »onesnaževali« (prekleto se bojim, da bi me kdo narobe razumel) naše slovenskosti. Sem za toleranco … Ampak ne na moj račun – če pride kdo k meni na obisk, za uro ali dve, za dan ali dva, se lahko obnaša po svoje, lahko zmoti moj ritem življenja, moje navade itd. Če pa pride za dalj časa ali se celo za stalno naseli pod mojo streho, potem se mora obnašati tako, da ne bo podiral ustaljenega načina življenja v moji hiši. »Nihče nima nikomur pravice z represijo – izkoriščajoč položaj tistega, ki daje –, jemati njegove duše, se pravi jezika, narodnosti, navad, njegovega hrepenenja in skrivnosti,« pravi Spomenka Hribar. Se strinjam. Stodvajsetodstotno. Ampak prav tako nima nihče pravice – izkoriščajoč položaj tistega, ki je ubog in potreben pomoči – jemati tistemu, ki daje, njegove duše, se pravi jezika, narodnosti, navad, njegovega hrepenenja in skrivnosti.
Pa kaj se še dogaja v moji ljubi dragi domovini. Denacionalizacija. Ne denacionalizacija, ampak način, kako se to izvaja. In zraven seveda lastninjenje. Ali ni vse skupaj tempirano v bistvu kot korak v smeri zanikanja narodovega bitja in žitja. Tradicija. Če pogledamo nazaj, kako so se obnašali naši očetje in dedje (zdravi del naroda; zdrave sile, bi se reklo lepo po naše). Dediščino, ki so jo sprejeli od prednikov, so vzdrževali in po možnosti pomnožili in jo prepustili otrokom, da ti na enak način skrbijo zanjo in jo predajo naprej. (Barok, barok, rokoko, rokoko, rokoko … Cnk! Francoska revolucija! Tako nam je naša profesorica zgodovine skušala prikazati zgodovinski razvoj v tem času in njegovo nasilno prekinitev – prikaz je povzela po svojem profesorju.) Tako se je pri nas zadeva odvijala naprej, dokler … lahko bi rekli: Cnk! Socialistična revolucija. Našli so se ljudje, ki so prerazporedili dobrine; vzeli so tam, kjer je kaj bilo, in dali tistim, ki (največkrat zaradi nesposobnosti, lenobe in … ) niso imeli. In, ker so dobili zastonj, za premoženje niso skrbeli tako, kot bi skrbel tisti, ki je vanj vlagal od najrosnejših let znoj in kri. Sedaj pa vračajo. Oskubljeno in propadlo. Pa še to je prehudo. Treba je narediti selekcijo, komu vrniti in komu ne … In kako zdaj zapeljati iztirjeni in polomljeni voz nazaj v stare kolesnice. Težko. Ne da se. Nočemo.

Bi rekla, da je pogoj za vse skupaj neki narodni konsenz, narodna sprava. Tudi tista iz druge svetovne vojne, NOB, revolucije, če hočete. In še tista iz »teh naših petdeset let«. Pa prav gotovo je še kje kakšna stara ali nova zamera. Sprava. Saj veste, kaj mislim: povedati jasno, javno, glasno, vso resnico (bla … bla … ), ne ene, vse resnice, jih soočiti kot matematične izreke in jih povezati v sistem resnic, tak, ki ne bo protisloven že v samem bistvu, ampak bo kot živopisan mozaik kazal vse naše zmote in stranpoti, za spravo, za spomin, za opomin našim otrokom in vnukom. Da bodo delali drugačne napake. Ne pa ponavljali enih in istih napak in stopicljali na enem in istem mestu. Na smetišču, tako Evrope kot zgodovine.
Kako lepo je bilo v komunizmu. Ja, hudiča, zakaj pa nismo ostali tam. Katera baraba nas je izgnal iz socialističnega raja, ko smo tako lepo korakali v komunizem. Vsak dan smo bili bliže obljubljeni deželi. Kar naenkrat pa nam je nekdo zmedel štrene, zaobrnil tirnice, kažipote, pa smo se znašli tam, kjer smo. Kaj pa če se je komunizem sesul sam od sebe? Ker je bil v svojem bistvu obsojen na propad. (Še dobro, da nas ni pokopal pod sabo, ko se je podiral. Hej, kaj pa če največja bruna s podrtije še niso padla, pa nas še lahko pokopljejo pod sabo ali pa naredijo invalide!) Ker ta pot v resnici ni vodila v Indijo koromandijo, v resnici sploh ni vodila nikamor. Ampak mi se ne damo. Nihče še ni obsodil komunizma (morda čakamo na zmagoslavno vstajenje). Protikomunizem je danes smešen (tako nekako pravi Kocijančič). Seveda je smešen, saj nima nobene moči, kot je ni imel med revolucijo. In spet bodo (so že?) »revolucionarji« vzeli krmilo v svoje roke in potem nam ostane samo še pesem »K tebi želim, moj Bog … « (Za tiste, ki tega ne vejo – peli so jo na Titanicu, ko se je potapljal.)
Morda se sliši malo čudno, ampak saj je tudi človek del narave in je prav, da se ekologija v globalnem pogledu pa tudi na določenem prostoru posveti tudi ali morda celo predvsem človeku in nadaljevanju človeške vrste z vsemi njenimi značilnostmi.
Boste rekli, kje pa je tu ekologija. Ja, zakaj, hudiča, nam pa bo. Saj smo se zmenili, iz vsega našega ravnanja je razvidno, da smo se odločili, da bomo, kolikor je mogoče, prispevali k zmanjšanju svetovne prenaseljenosti. Ampak sama mislim takole: če se že tako žrtvujemo zanje, za ves svet, da ne bo populacijske katastrofe, potem lahko pustimo za sabo en kupček svinjarije. Dol z ekologijo!