Avtor: Justin Stanovnik

Če smo pripravljeni slišati glasove okoli sebe, se upravičeno vprašamo, ali je sprava še na dnevnem redu. Podoba je namreč, da se tisti, ki danes sprejemajo vlogo nosilcev velikega spora, ne približujejo, ampak oddaljujejo.
Če se vprašamo, zakaj tako, bomo nazadnje pristali pri spoznanju, da se je uveljavila napačna strategija. Mislilo se je namreč, da bo spravo mogoče doseči ali dosegati tako, da se bodo stvari pozabljale: da na določene stvari hote in zavestno ne bomo mislili in si tako postajali bližji. Stanje, ki ga imamo, je pravzaprav uvid v iluzornost tega načina. Izkazalo se je, da preteklosti ni mogoče prelisičiti – tako kot ničesar, kar je resnično, in kaj je bolj resnično od preteklosti – in da si bo treba izbrati težjo pot. Ta pot pa bo lahko samo dopuščanje dejanskosti. Novi koncept torej ne vključuje nobenega zamolčevanja ali pozabljanja. A ko priznavamo vsakomur to pravico, pravico do njegovega spomina, hkrati od vsakogar terjamo, da se postavi v razdaljo do sebe, tako da se bo videl v perspektivi. Šele v tem samovidenju se bo namreč lahko odločil, katere so tiste postavke njegove preteklosti, ki so tako resnične, da bodo vzdržale racionalni diskurz. Vse drugo je zasebnost, kjer vsak lahko goji svojo osebno preteklost z njeno slavo in njenimi zamerami. Ničemur, kar je resnično bilo, se torej ni treba odpovedovati. Kaj pa je resnično bilo, pa se bo prikazalo, ko bomo iz preteklosti odstranili vse, kar nam je vanjo velevala položiti mitološka zavest.
Teza tega razmišljanja je torej, da sprave ni mogoče doseči razen na dejstvih. Ta dejstva pa morajo biti tako prvinska in čista, tako nesporna in utemeljena, da jih bo moral upoštevati vsak, če le pristaja na pravila javnega govora. Samo po sebi se razume, da ne mislimo, ko govorimo o dejstvih, samo na njihovo dejanskost ali na njihov fizis, ampak tudi na njihovo politično in moralno okolje, ki je interpretativni prostor dejstev.
Povedano dovolj jasno kaže, da spada sprava v polje kulture. Ne more je biti in je ni, če ni splošnega pristanka na kulturo kot način življenja. Ne more je biti, če ni tveganja, ki ga pomeni vključevanje drugega in njegovih dejstev. Ne more je biti, če se nismo odpovedali »selektivnemu ideološkemu prepričanju«. S tem hočemo povedati predvsem to, da je delo za spravo takšno, da kulturo ustvarja, hkrati pa je tudi odvisno od stanja, ki je v kulturi bilo ustvarjeno iz drugih izvorov. Iz tega izhaja še to, da sprava ne more biti proklamacija, izjava ali izklic, da ne more biti enkratno dejanje, ampak da nastaja počasi, z mnogimi uvidi. Iz tega sledi tudi to, da vsako dejanje, ki zaostruje, poglablja in širi senzibilnost kulture, hkrati, pa čeprav na zunaj ni videti nobene zveze, odpira možnost za sprejetje sebe in drugega v globlji resničnosti. To pa je osnova za vsakršno pomiritev.
Mogoče bo sedaj kdo vprašal, kaj pa odpuščanje, kje je tu odpuščanje. Kaj je odpuščanje? Prav gotovo ne more biti pozabljenje, saj bi pozabljenje, v tehničnem pomenu besede, pomenilo konec zgodovinske zavesti – in končno zavesti sploh. Odpuščanje ni javno dejanje, ampak nekaj globoko osebnega. Še najbolje ga bomo razumeli, če pomislimo, da mu stojita nasproti jeza in sovraštvo, ki nazadnje hočeta, kot pravi Kolakowski, nasprotnikovo uničenje. Odpuščanje se v človeku zgodi takrat, ko v človeku torej ni več jeze in sovraštva, bodisi, da ga je raztopilo delovanje človekove narave same bodisi, da ju je pregnal kak drug uvid estetskega ali moralnega značaja. Odpuščanje ima s spravo, ko smo rekli, da je v območju javne kulture, samo to zvezo, da se je ni mogoče niti zamisliti, če ni prej že prišlo do očiščenja v človeku.
V tem premišljevanju se ne bomo omejili na spor sam, na revolucijo in državljansko vojno, ampak bomo v nekem segmentu kulture skušali razumeti, kako da je do njega prišlo, potem pa bomo ta segment postavili pred ozadje širših evropskih razmer. Nazadnje si bomo še na kratko ogledali prostor, ki ga je zmagovalec v sporu ustvaril. Vse imejte za esej – za poizkus, kar menda izvorno ta beseda pomeni.
Slovenija je v letih 1941–1945 z večino drugih evropskih dežel delila to usodo, da je pač bila okupirana. Kot drugod se je tudi tu oblikovalo odporniško gibanje. Vendar moramo v razmerah, kot so se uveljavile pri nas, ugotoviti nekaj zelo važnih razlik. Poglavitna je ta, da so si samo v Sloveniji – Grčija ni povsem analogen primer – komunisti, ki so bili sicer v vodstvu vseh odporniških gibanj, priborili ne samo vodilno, ampak izključno vlogo. Ta jim je nazadnje omogočila, da so uresničili svoj prevratniški ideološki projekt. Pomembno je tudi to, da se je pri nas odporniško gibanje razvilo v velikem merilu, če smem tako reči, tako da je gverila v določenih predelih zajela in prizadela celotno prebivalstvo. Razlika od mnogih drugih dežel je tudi ta, da je bilo v Sloveniji zelo malo tehnične kolaboracije, bodisi osebne, zgrajene na koristi, bodisi skupinske, ideološke.
Komunistična partija je okupacijo in odporniško gibanje izkoristila za to, da je uresničila svoj ideološki koncept. S tem smo Slovenci stopili na pot, ki jo Franois Furet imenuje velikanski obvoz mimo zgodovine. Boj proti okupatorju so komunisti imeli za sredstvo, njihov pravi cilj pa je bil uveljaviti družbeni nauk, ki je že s svojimi vratolomnimi zamislimi svareče opozarjal normalno pamet, poleg tega pa ni bil nikak bel list, saj je bilo na njem izpisano dvajset let njegove sovjetske kariere z uničenjem delavske opozicije, likvidiranjem parlamenta, krvavo rešitvijo kmečkega vprašanja v Ukrajini s štirinajstimi milijoni žrtev, z nezasližanim tororjem v tridesetih letih.
Mogoče je kdo mislil, da bo slovenska revolucija pač drugačna. Toda kako je bilo to mogoče misliti, se vprašamo, ko pa se je tudi ta uresničevala z natanko istimi sredstvi, kot so jih uporabili tam. Kako naj bi bila stavba drugačna, če pa so jo gradili z istim materialom in isto tehniko? Ta okoliščina zelo obremenjuje trditev, da so komunisti uprizorili svoj poseg v slovensko zgodovino bona fide – v dobri veri. A ta vprašanja so tu za nas obrobnega pomena. Komunistom tu ne bomo posvečali večje pozornosti, čeprav predstavljajo za pamet, ki ima nekaj ambicij svet razumeti, neznanski izziv: od kod njihova brezpogojna izročenost svoji ideji; od kod njihova strašna volja in strašna nadarjenost; od kod njihovo prepričanje, da jim svet pripada povsem in brez ostanka; kaj je bilo tisto, kar jim je dajalo obstajati tako izostreno in prisebno in iznajdljivo, pa tudi kruto in brutalno; kateri je bil tisti vzgon, ki jih je potiskal v pokrajino onstran dobrega in zlega in ki so se v njej tako varno in naravno gibali. Komunisti so bili v zgodovini civilizacije novum, v emfatičnem pomenu besede, še ne slišano in še ne videno, nekaj tako odvezanega od vsega, kar se je izrekalo in verjelo v preteklosti, da se še ni moglo pretočiti v prostore naše zavesti in našega vedenja. Zato se nam zdijo opisi, ki so jih nam dali vrhunski opazovalci tega pojava, kot okorne tretješolske naloge.
Kljub tej bleščeči in temni vabljivosti se ob njih danes ne bomo ustavljali. Rajši se bomo obrnili k našemu ključnemu vprašanju, zakaj jim je ravno pri nas uspelo izpeljati revolucijo. Zakaj ravno pri nas in ne na primer v Franciji, v Italiji, na Nizozemskem, na Danskem, na Norveškem? Nič se ne bi smeli čuditi, če bi prišel kdo in rekel, da se je pri nas pač morala izoblikovati posebna kultura, ki je to omogočila. Tisoč profesionalnih revolucionarjev samih svojega projekta ne bi moglo niti začeti, kaj šele uresničiti. Na neki način so morali najti tla pripravljena.
Substanca, na kateri se je uveljavil slovenski leninski projekt, je bila, povedano v jeziku kulture in politike, slovenska levica. Zato bi nam bilo nemalo pomagano, če bi jo kdo pregledal prav s te strani in nam povedal, kaj se je v njej zgodilo, da je bila nazadnje pripravljena delati komunistom tako daljnosežne in usodne usluge.
V slovenski levici, kakor se je bila razvila med obema vojnama, razločimo tri tokove: katoliška levica, liberalna levica in proletarska levica.
Katoliška levica, vsaj tista, ki nas tu zanima, se je razrastla med obema vojnama. Bila je pravzaprav način, kako se je mladi katoliški svet odzival na vojni čas. Vojna je temu rodu razkrila zlo naravo celotnega gospodarskega in političnega reda. Od tod eno od osnovnih spoznanj tega gibanja: svet je treba spremeniti. Kako zelo je treba svet spremeniti, glede tega je gibanje zarisalo širok lok zamisli, od zahtev po reformah pa do zahtev, da je treba stari svet zavreči in postaviti novega – do revolucije. V zvezi s tem je zelo zanimivo ravno umevanje besed: revolucija, revolucionaren. Tako pravi dr. Andrej Gosar v članku Cilji in pota krščanskega socializma v reviji Socialna misel (¹⁄₃₇₆), ki stoji dosledno na načelih okrožnice Rerum novarum, da v svetu, ki je »neozdravljivo bolan«, ni dovolj poudarjanje abstraktnih delavskih pravic in zgolj »socialno oplemenitenje starega reda«. Zato je krščanski socializem, čeprav povsem v okviru postopnosti in evolucije, tudi »revolucionaren«, v tem, da zahteva »določnost, konkretnost in praktičnost, v tem, da nam namesto socialnoteoretičnih načel podaja praktična pravila za praktično ureditev socialnih razmer«. Revolucija je tu mišljena povsem metafizično.
Krščanski socialci, ki so pisali v Socialno misel, so natanko razlikovali med krščanstvom in marksizmom, a so imeli hkrati v sebi duha dialoga. Povabili so zato marksista Ivana Bukovnika, da v reviji razloži svoje poglede. Ta v jedru krščanstva vidi revolucionarni naboj, Kristusova etika mu je eminentno revolucionarnega značaja, saj zahteva človekovo notranjo preorientacijo v duhu in resnici in sistematičen odpor proti krivici in nasilju. Povezava z marksizmom se torej naravnost ponuja. Zbližanje med obema bo po njegovem »najaktualnejša naloga moderne dobe«. Tu so bili prvič intonirani tisti takti, ki so se z različno intenzivnostjo pozneje ponavljali prav do vojne in še dolgo po njej. Pisec še dostavlja, da se bo krščanski socializem v svojih družbenih konstrukcijah gotovo »orientiral po marksističnih konstrukcijah«, saj je Marxov »historični materializem kot metoda raziskovanja epohalnega pomena za ves socialni napredek, ker je zastavil rešitev socialnih problemov v korenini«. (¹⁄₁₀₉) Odgovoril mi je Franc Terseglav in relativiziral tako marksizem kot krščanski socializem. Marksizem je kot metoda v določenih pogledih sprejemljiv, glede odnosa do krščanstva pa se bo moral korigirati on in ne krščanski socializem. Glede krščanskega socializma pa velja, da še daleč ni isto kot krščanstvo, saj krščanstvo presega naloge »kateregakoli začasnega družbenega sestava«. Zaradi vsega tega je Terseglav skeptičen, da bi kdaj prišlo do »sodelovanja med krščanskim socializmom in neomarksizmom«. Vendar se tudi tu javljajo glasovi, ki vsebujejo utopično jedro. Dr. Angelik Tominc pravi na primer tole: »Kristus ni hotel revolucije, pač pa je podal načela, ki bi, izvedena v dejanju, vsa socialna zla v korenini iztrebila.« Tu se ustavimo. Ali res? Ali ni to prehitro rečeno in ali ne vzbuja iluzije, da je mogoče »v korenini iztrebiti vsa socialna zla«?
Bolj določen je bil v svojih preobrazbenih načrtih mlajši katoliški rod, »Slovensko katoliško mladinstvo«. Tudi te mlade ljudi je gnal odpor do obstoječega sveta, a jih je gnal kljub temu, da so ohranjali distanco do marksizma in njegove politične realizacije, proti pokrajinam njegove retorike. Tako je France Vodnik v polemiki z marksistom Teplyjem zapisal, da »proletarski razred uči in prinaša svobodno bratstvo svobodnih narodov sveta«. Da »prihaja nov človek, proletarec, v zmagovitem pohodu, da ustvari nov socialno-kulturni red«.
Svet, ki so ga odklanjali mladi ljudje, zbrani okoli revije Križ na gori (1925–1927) in pozneje Križ (1929–1930), je bil seveda kapitalistični svet. Proti temu svetu se je mogoče boriti samo politično. Zato tu srečujemo gesla, kot na primer: »Mir med proletarci! Boj kapitalizmu!« »Gospodarski boj je političen boj!« Kot pravi profesor Marko Dvorak, so se dobro zavedali, da je kapitalizem nevaren ne samo za delavski razred, ampak za vse sloje in celo za nosilce kapitalističnega principa samega. Tu zasledimo marksistično tezo, da bo proletarski razred osvobodil, hkrati ko bo osvobodil sebe, vse človeštvo.
Zdi se, da so se stvari razvijale, kakor da bi ubogale neko svojsko logiko. V Besedi, ki je bila nekakšno nadaljevanje Socialne misli, in je začela izhajati leta 1932, najdemo že bolj izrazita leva stališča. Vanjo pišejo, poleg ljudi kot so Terseglav, Jurčec, Javornik, tudi politično povsem opredeljeni ljudje, kot sta na primer Miško Kranjec, Joško Brilej. France Šmon obilno citira Engelsa in Marksa, zlasti Kapital, s posebno emfazo pa Komunistični manifest: »Krščanski solidarizem je beseda, ki boža izkoriščevalce, strup za ljudstvo« v času, ko se »maje vse obstoječe«; posebno silovito žigosa lastnino in poziva bralce, naj samo pomislijo, kaj pomeni »štiristo let brezdelnega pridobivanja lastnine«, kaj pomeni »sistem zgrajen na štiristoletnem vnebovpijočem grehu«. S posebnim zanimanjem preberemo misel, ki so jo potem mnogo ponavljali in je postala pravo mobilizacijsko geslo: »Tudi od našega boja zavisi rešitev razrednega boja, posebno pa še bodočnost religije.« Nad osebno spreobrnjenje in v svet revolucionarnega sega že tudi Kocbekovo dognanje v članku Mladi (B ¹⁄₁₀₃). Središčno mesto pripada stavku: »Ločili smo se od starega človeka; sedaj se ločujemo od njegovih institucij.« Kakšen čas je to bil, malo zaslutimo tudi iz besed ruskega filozofa Berdjajeva, ki pravi, da je bodočnost krščanstva odvisna od tega, »če se kristjani končno odrečejo kapitalizmu in krivičnosti, če bodo v imenu Boga in Kristusa uresničevali to resnico in pravico, katero boljševiki uresničujejo v imenu brezbožnosti in zemeljskega raja«.
Z zgornjimi drobci smo hoteli nakazati »politiko katoliške levice«. Toda politika zanje ni bila primerna stvar, čeprav so globoko doživljali potrebo po dejanju. Kar jih je dvigalo, nosilo in navduševalo, je bil duh: v njegovem znamenju so hoteli živeti svobodno in predvsem intenzivno. Videli so se v službi »zopetnega obujanja duha«. Izklicevali so duhovnost in resničnost. Sredi praznega, v sheme ujetega življenja, se zavzemajo za »popolno duhovnost«. K Bogu jih ne dviga razum, ampak bolj liturgično dejanje. Hočejo »resnično vernost«, »religijo osebnosti«, kot pravijo.
Sodelavci revije Križ na gori podobno poudarjajo, da je kultura degenerirala v okorele sheme, zato občutijo njene vezi kot nasilne. Obračajo se k človeški naravi, da bi iz nje izvedli globljo, duhovno vezanost. Povzetek njihovega gledanja in hotenja vidimo v Kocbekovi zahtevi, »da se celotne človekove razmere oduševijo in posvete«.
Kocbek je v Dejanju nasprotje med kulturo in naravo izrazil z dvojico misliti in živeti, pri čemer se odločno postavi na stran življenja. Treba je premagati »svetobežnost« in »stopiti v intimno razmerje do življenja« in »brez pomisleka vzeti svojo usodo nase«. Razum pa nasprotno poraja absolutne dobrine, ki delajo ljudi, ki jih sprejemajo, da niso to, kar so. Zato predlega »dejanje kot rešilno sredstvo slovenskega duhovnega zdravja«.
Mlada katoliška levica je torej na strani življenja in dejanja. Zdi se jim, da so v fulguracijski fazi zgodovine, kot bi rekel Weitzsäker, ko se bo veliko stoično tisočletno leto končalo v svetovnem požaru in se bo začelo novo. Trepetajo od vznemirjenosti pred prihodom velikega novega. Boj, ki se je začel, se bije med »odmrlo idejo« in »porajajočo se idejo«. Toda katera je ta ideja, kaj nosi v sebi? To je še »nejasna ideja«, ker še niti in šele prihaja. A lahko ji človek že sedaj služi tako, da ji »kot celoten in svoboden človek najprej pomaga do zgodovinskega razvoja«. Pod silnim dojmom prihajanja novega Kocbek ve, da bodo sile novega zgodovinske sile. Katere so te sile? Tega Kocbek ne pove, pove le, s katerim svetom bodo obračunale: »Pred našimi očmi se začenja likvidacija starega reda, ki ga predstavlja kapitalizem v gospodarstvu in družbi liberalna demokracija v političnem življenju, v duhovnem pa meščanski duh, to je statika in formalizem.«

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Za demokracijo 1988 – Ljubljana, Kongresni trg Mirko Kambič

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Za demokracijo 1994 – Ljubljana, Kongresni trg Mirko Kambič

Bistvo te izreke je nedoločenost. Kar najdemo v njej, je velika privzdignjenost, neznanska prebujenost in popolna pripravljenost: neujeti energizem. Kocbek je sicer na sredini med taborom konservativcev in taborom progresistov. A prav zaradi njegove nedoločenosti je bilo jasno, da ga bo prej ali slej vsrkalo močno gravitacijsko polje: to se je tudi zgodilo.
Kocbek je čutil, ko je gledal slovenskega človeka, da ostaja neizražen in neizživet. Kocbek pa je hotel, da bi človek gorel. Ni imel tega daru, da bi opazil tiho lepoto slovenskega človeka; njegovo ustvarjanje v tišini, njegovo rodovitnost v potrpljenju. Ali drugače: premalo mu je bil krščanski človek, hotel je tudi, da bi se dvignil in se zasvetil. Kje, kako? Ko bi se po tem spraševal, bi se bil morda ustavil na meji.
Videli smo, kako so se stališča na levici katoliškega tabora radikalizirala in kako je rastla razpoložljivost za revolucijo in z njo vpliv organiziranih marksističnih sil. Pripomniti bi morali le, da so v krščansko-socialistične revije leve orientacije pisali zelo različni ljudje. To pomeni, da je krščansko-socialistična smer dopuščala veliko raznolikost. V Socialni misli, ki je krščansko-socialna revija in ne krščansko-socialistična in jo zato le v omejenem pomenu imamo lahko za levo, je stal na primer ob Terseglavu in Ušeničniku tudi Besednjak; v Besedi poleg Terseglava in Javornika tudi Šmon in Kranjec; v Dejanju poleg Fajfarja in Pirkoviča tudi Šolar. Toda čim bolj se bližamo vojni, tem bolj se posamezni prostori homogenizirajo. Tako je praktično vse, kar je pisalo v Dejanje, šlo v Osvobodilno fronto. Posebno zanimivo mesto zavzema v tem razvoju leto 1935, ki ga imamo lahko za nekakšno cenzuro. Tedaj sta namreč zapustila levi tabor stara križarja Javornik in Jurčec. Javornik se je hkrati, ko je zapustil Besedo, razšel tudi z liberalci okoli Sodobnosti. Sicer pa na katoliški levici ni bilo večjih izstopov ali prestopov. Kako trdno so bili že usmerjeni, kaže med drugim tudi razmeroma majhen vpliv, ki ga je nanje imela knjiga, ki jo je leta 1936 po vrnitvi iz Sovjetske zveze napisal francoski pisatelj André Gide. Vrnil se je do kraja razočaran in za razliko od ostalih obiskovalcev tega razočaranja tudi ni skrival. V knjigi Vrnitev iz Sovjetske zveze stojijo tako uničujoči stavki, kot sta naslednja: »Dvomim, da je še kod na svetu, vštevši hitlerjevo Nemčijo, duh manj svoboden in bolj tlačen in ustrahovan, kakor je v Sovjetski zvezi.« Ali tale: »Zamerim našim komunistom, da so nas varali.« To pisanje je imelo toliko večji vpliv in veljavo, ker je bil Gidé ne samo slaven pisatelj, ampak tudi znan svobodomislec. Sicer pa je res, da je bila francoska inteligenca, ob kateri se je v tridesetih letih začela oblikovati tudi slovenska katoliška levica, »orientirana na levo in to neizpodbitno« , kakor se je izrazil urednik L’Esprita E. Mounier, duhovni vodja ljudi okoli slovenskega Dejanja.
Med obema vojnama pa ni prišlo do diferenciacije samo na katoliški strani, ampak tudi na liberalnem delu slovenskega političnega in kulturnega spektra, le da je katoliška krščansko-socialistična levica predstavljala manjšino svojega tabora in je vedno imela na sebi nekaj disidentskega, liberalna levica pa je zasedla večinski prostor svojega tabora. Na to je v veliki meri vplival splošni levičarski instinkt celotnega slovenskega liberalizma.
Čeprav sta bili katoliška in liberalna levica glede rešitve osnovnega človekovega vprašanja, vprašanja njegove metafizične umestitve, na popolnoma nasprotnih poljih, nas presenečajo, če jih pobliže pogledamo, nenavadne podobnosti.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Za demokracijo 1994 – Ljubljana, Prešernov trg Mirko Kambič

Najprej je tu izklicevanje mladosti in mladine. Danes sta, pravi Fran Albreht, samo dva tabora, »tabor starcev in tabor mladine«, nadalje srečujemo tu, seveda z drugimi konotacijami kot pri katolikih, vlogo posameznika. V članku Duhovna služba (Sodobnost ¹⁄₁₅) pravi Josip Vidmar, da prava svobodomiselnost »priznava samo osebno resnico, osebno vero, osebno razodetje«. Stanko Leben (Sodobnost ¹⁄₂₈₂) z zaupanjem gleda na možnost, da bo komunizem oblikoval prihodnost: »Ker temelji ves komunizem na osnovnem načelu, da mora biti izhodišče pri vsakem človeku enako, bo prva posledica komunizma vzpostavitev pravega, pristnega individualizma.! Ko je Sperans čez nekaj let v Sodobnosti očital intelektualcem, da se umikajo pred življenjem v neki »osebni etos«, je Vidmar že toliko napredoval, da ni protestiral. Poleg tega tudi tu obilno nastopa ideja boja. Danes se bije boj, pravi Stanko Leben v uvodniku v prvo številko Sodobnosti 1933, za »politični in socialni kolektiv«. Ob tem ni nikoli daleč tudi moč in mit in obljuba novega. Po Vidmarju je ta spopad mogoče izraziti takole: to je boj med »starim, gnilim, sprijenim in pokvarjenim svetom« in med »novim, mladim, zdravim in čistim življenjem«.
Presenetljivo je podobna tudi misel, ne samo da prihaja čas nove zgodovine, ampak tudi način, kako se je v ta čas mogoče rešiti. Inteligenca to stori lahko samo tako, da spozna »železno zakonitost«, ki upravlja zgodovino. Intelektualec je proizvod meščanstva. Toda meščanska družba je svoje opravila in se je »ustavila kot odslužena ura«. Razumnik je tako izgubil svojo družbeno osnovo. »Biti intelektualec – to dejstvo samo po sebi torej danes ne pomeni nič,« je učil bralce Sodobnosti marksist Ivo Brnčič. Pravo vlogo in vrednost bo dobil razumnik samo tako, da stopi v službo razreda, ki mu pripada prihodnost. Težava s sedanjo slovensko inteligenco, pravi Sperans (Sodobnost 7/ 117; Politika in naloga intelektualcev), je ta, da ni »narodna in ljudska«. V resnici je tako, da se intelektualci, ki se ne udeležujejo socialnega boja množic, izneverijo samim sebi, svojemu bistvu, ker se umikajo boju za »podobo sveta«. Tu končno spet naletimo na znamenito enajsto tezo proti Feuerbachu: »Veličina človekovega duha ni v njegovi sposobnosti delati abstraktne konstrukcije, temveč v tem, da pokaže v skladu z objektivnimi pogoji, na perspektivo bodočega razvoja.« Skratka in govorjeno v odprtem besedilu, treba je iti v revolucijo.
Kljub zelo različnim motivom, ki so vodili vsako od obeh strani, vendar stoji pred nami dejstvo, ki ga ni mogoče ne videti. Obe reviji, Sodobnost kot Dejanje, pa čeprav si je Sodobnost nazadnje podredila Partija, ki v Dejanje nikoli ni imela pravega vstopa, sta dajali podobo dveh pomolov, na katerih so se zbirali popotniki, ki jih je zamikala vožnja po nevarnih in negotovih valovih revolucije. Večina jih je vstopala v okorne in zasilne čolne, na na hitro zbite splave, pa tudi na elegantne jadrnice, in so pluli kot nekakšen konvoj za veliko ladjo. Večidel so doživeli brodolom in potonili. To je seveda podoba – hočemo povedati, da so izgubili vsako politično učinkovitost, razen seveda tistih, ki jih je sprejela velika ladja, a so se zato poprej morali posloviti od svoje identitete.
Da je moč levice med vojnama tako naraščala, so poleg inherentnih razlogov, ki izhajajo iz splošnega razvoja evropske kulture, prispevale razmere dveh medvojnih desetletij. Tu je bila najprej absurdnost Velike vojne, ki je pohujševala ljudi še dolgo po njenem koncu; tu je bila velika depresija, ki je prizadela najbolj grobo in kruto proletarske množice, obenem pa ni prizanesla tudi srednjemu razredu in kapitalu in tako vnašala vsesplošno negotovost. Tu je bila tudi na novih družbenih mitih temelječa in avtoritarno organizirana moč nekaterih evropskih narodov, ki so s svojo nepomirljivostjo dovolj jasno opozarjali, da se utegne ponoviti še ne pozabljena svetovna morija. Tu sta bila torej fašizem in nacizem. A vse to je zadelo celo Evropo. Zakaj je ravno naša levica dovolila, da so jo tako zelo razosebili, da je privolila v dejanja, ki so ukinili njo in v tradiciji pridobljeno kulturo v celoti. Kateri je tisti specifikum?
Nekoč bo gotovo prišel natančen in tenkočuten poznavalec z zadovoljivo razlago, a poskusimo lahko tudi mi. Prvič bi morali pomisliti na to, da govorimo o narodu, ki ni imel svoje države. To, da smo bili Slovenci v stanju, ki ga označuje beseda etnos, ne zadeva samo načina narodove organiziranosti, ampak tudi kakovosti njegove misli o sebi. Šele narod s svojo državo je politična skupnost v pravem pomenu besede. Pri tem mislimo predvsem na skrb za svoje stvari ali na avtonomnost. Dokler je narod v stanju etnosa, je ta skrb retorična, kar pomeni, da se narodova misel ustavi na mejah, do kamor seže kultura. Šele država naredi, da narod skrbi zase na način totalne prisebnosti. Organ, s katerim namreč razpolaga res publica, je le – zakon – beseda, ki vključuje suverenost in zrelost. Zrelost v politiki pa je samo drugo ime za lucidni realizem.
Posebej pri katoliški levici bi se morda morali ustaviti pri ekstatičnem stanju njegovega duha. Pred nami se vrstijo podobe apokaliptičnega časa, v katerem bo zgorela normalna struktura evklidskega sveta in bo v njem tako rekoč vse mogoče. Naslednja vojna bo veliki topos zgodovine, Harmagedon, kjer se bodo zbrale sile dobrega in zlega za končni obračun. Na liberalni strani te miselnosti ne boste našli, predvsem zato, ker ta stran ni premogla tiste intenzitete duha, ki jo je gojila in se ji vdajala katoliška levica. Tu je šlo za oblast. Revolucija je bila možnost, da si svobodomiselna levica pridobi politične pozicije, ki jih po civilni poti nikoli ni mogla doseči. Tudi ni vedela, kako bi si v prihodnje. Politično garaštvo ji je bilo, kakor je dobro opazil starš Šuklje, tuje. Neko vlogo igra tudi splošna nepolitičnost slovenskega intelektualca, na katero je pogosto opozarjal emigrantski zgodovinar in pisatelj France Dolinar. V naravi intelektualca je nekaj, kar ga opravičuje ali mu celo ukazuje, da ostaja zunaj politike, a mora odsotnost družbenega in političnega angažmaja nadomestiti s skrajno intenzivnostjo, predvsem pa odgovornostjo svojih miselnih dejanj. Toda, če je Sodobnost leta 1937, sredi škandaloznih stalinskih procesov, dokazovala, da mora biti nova politična orientacija tudi slovenska, češ da »ruskega carizma, tega nekdanjega stebra evropske socialne in politične reakcije, ni več«, potem je jasno, da tu ni bilo prave pozornosti.
A sedaj se vprašamo, kakšno vlogo je v tem igral večinski, tradicionalni katoliški tabor. Pri tem mislimo na način njegovega duhovnega, kulturnega in političnega obstajanja. Ali je v tem načinu bilo kaj, kar bi lahko pojasnilo specifično ravnanje katoliške liberalne levice.
To je velika tema in gotovo bo o tem kdaj napisana knjiga, zato tu samo nekaj sugestij. Predvsem se je mogoče strinjati s tem, da je katoličanom že nekaj stoletij dodeljena vloga branilca. Branili so tradicionalno katoliško kulturo v najširšem smislu: teološko, moralno, politično. Temu ni mogoče oporekati. Če pa pomislimo na odisejade bližnje preteklosti, potem moramo reči, da se je nedvomno izkazalo, da se je šele danes do kraja izkazalo, da je Cerkev vedno res branila sebe, hkrati pa vedno zavestno tudi človeka – normalnega človeka. Glede tega pa, kako je katoliška stran to počela, bi tvegali nekaj misli.
Najprej bi morali povedati nekaj o jeziku, ki je nosil predvojno katoliško kulturo. Ko danes po petdesetih letih gledamo nazaj, dobivamo vtis, da je bil to res jezik katoliškega kroga, notranji jezik, ezoterični jezik. Tu pa nastane vrsta težav. Ena je povezana s komunikacijo tega kroga s kulturo zunaj kroga, s kulturo, ki jo je nosila druga inspiracija. Znotraj kroga so se posamezne predikacije sprejemale kot samo po sebi razumljive, zunaj kroga pa ne samo, da niso ničesar pomenile, ampak so celo povzročale intelektualno pohujšanje. Teh nesporazumov in tega pohujšanja pa ne bi bilo, če bi predikacije, ki jih je ta kulturni krog razumel in sprejemal, oblikovali tudi v splošnem jezikovnem kodu, to se pravi, da bi povedali, kaj v najsplošnejšem idiomu pomenijo. Osnovni nesporazum je bil v tem, da je v resnici prišel čas dveh kultur. Ljudje znotraj katoliškega kroga pa so se večidel obnašali, kot da v resnici obstoji še vedno samo njihov krog, oni drugi je sicer tu, a po neki pomoti: nima svoje zgodovinske ontologije. Mislili so, da ga bodo omejili, izolirali ali celo preoblikovali v moči svojega tradicionalnega, zvestega in intenzivnega obstajanja. Pravzaprav moramo reči, da ga niso vzeli zares.
Če bi hoteli ilustrirati to misel, bi lahko navedli mogoče neznaten primer iz leta 1934. Tedaj je v založbi Hram izšel prevod Crocejeve Zgodovine Evrope v devetnajstem stoletju. Profesor Turk je napisal kritiko in v njej grajal Slovenca, češ da je delo pohvalil, pa svoje napake ali zmote ni popravil kljub opominom na »pristojnem mestu«. Lahko si predstavljamo, kako je sklicevanje na »pristojno mesto« bral liberalni Leben. Pristojno mesto za katoličana pomeni za veliko, za človeka zunaj katoliškega kroga pa pomeni lahko zelo zelo malo. Ko beremo Lebnovo kritiko kritike, vidimo sicer njegovo dogmatično obrambo liberalizma, na drugi strani pa ga bomo tudi razumeli, da kot liberalec in dvomljivec ni imel kaj početi na primer s Turkovo definicijo »prave svobode«: da je namreč to »svoboda božjih otrok, ne pa sužnjev greha in hudobnega duha«. To je bilo seveda vse globoko res, a tedaj je bil že čas, ko je bilo treba take reči za zunanji svet prevajati. In s tem globlje in temeljiteje in bolje razumeti. Takoj moramo sicer pripomniti, da nikakor ni gotovo, da bi nakazane korekcije nujno vodile k uspehu. Ne smemo namreč pozabiti na staro spoznanje, da se človek ne pohujšuje zaradi velikosti škandaloznega doživetja, ampak je prostor za pohujšanje v človekovi notranjosti vedno že pripravljen.
Sedaj je morda čas, da postavimo slovensko medvojno dogajanje v širši okvir in se vprašamo, za kaj je v revoluciji, ki je sprožila državljansko vojno, v resnici šlo. Politična filozofija govori o tem, kako se je v zadnjih tristo letih večalo in utrjevalo polje človekove družbene svobode. Zgodba je na kratko tale: osemnajsto stoletje je prineslo človeku osebne pravice in svoboščine: svoboda vesti in govora, enakost pred zakoni; s temi pridobitvami se je utemeljila pravna država. Naslednje devetnajsto stoletje je šlo v znamenju boja za politične pravice, s čimer je mišljena predvsem enakopravna udeležba na volitvah; ko so bile te pravice dosežene, je bila utemeljena demokratična država. V našem, dvajsetem stoletju, pa so si ljudje hoteli zagotoviti še socialne pravice, pravico do dela, do izobrazbe, do socialne in zdravstvene zaščite: torej socialno državo ali kar državo blagostanja.
Že na prvi pogled je jasno, da se prva dva sklopa pravic bistveno razlikujeta od tretjega. Mogoče ju je namreč uresničiti v celoti, ker se ju da natanko opredeliti in zapisati v osnovne državne dokumente. Zato pravimo, da so te pravice formalne, zato jih je tudi mogoče z dekretom uveljaviti. Socialnih pravic pa ni mogoče kratko-malo uzakoniti. Tolčejo namreč ob materialno, načelno ne do kraja obvladljivo področje. Te pravice je mogoče uresničiti le v določeni stopnji in so torej vedno v stanju približevanja ciljem, ki jih postavljajo vsakokratne predstave in apetiti. Ker pa ti cilji stalno kažejo težnjo po večanju, so načelno nedosegljivi. Vendar, ko bi se kako doseglo, da bi se tudi socialne pravice rešile – tako, kakor so bile rešene človekove osebne in politične pravice – bi človek svoj družbeni položaj obvladoval v celoti. Socializem je pravzaprav ambicija to stanje doseči. In več kot stoletje je moralo miniti, da se je izkazala nedosegljivost tega cilja. Izkazalo se je, da tretjega sklopa človekovih pravic ni mogoče doseči, ne da bi se obenem radikalno zreducirale ali celo odpravile njegove osebne in politične pravice.
Socializem namreč med drugim zahteva odpravo lastnine in vzpostavitev velikega državnega odbora za upravo in razdeljevanje ali Partije. Tako nastane totalitarna država.
Ideje socializma se torej drži osnovna ali inherentna nemožnost. Njegov pojav je ozko povezan z nekim drugim evropskim pojavom. To je tako imenovani jakobizem. V francoski revoluciji je bil jakobinizem ime za ambicije intelektualcev, ki so štrlele nad zgodovinskimi smotri revolucije. Do oktobra 1917 je presežne ambicije krvavega jakobinskega zanesenjaka že prevzela trezna in lucidna volja profesionalnega leninskega revolucionarja. Ta je imel za sabo Hegla in Marxa, ki sta mu dala nujno miselno utemeljenost. Tudi novi jakobinec se je uprl prosvetljenski zasnovanosti uma v obliki, ki je dosegla Rusijo s februarsko revolucijo. Tudi on je namreč hotel več, kot je zgodovina zahtevala in bila pripravljena dati. Hotel je vse – totaliteto. Na vse lahko pravzaprav gledamo kot na maščevanje metafizičnega uma, ki se je potem, ko so ga izgnali, vrnil z orožjem in nasiljem.
Nikoli ne smemo izgubiti izpred oči, da je socializem novoveška zgodba. Novoveško socialo bi šele takrat prav razumeli, če bi prej zagledali nastanek, razvoj in, naj mi bo dovoljeno reči, peripetije novoveškega uma. Vse, kar se je v razponu teh tristo let zgodilo, je moralo tako ali drugače določiti relacije do uma. Ta je namreč postal kriterij vsega, kar je hotelo biti legitimno. Novoveški um je namreč zaukazal emancipacijo, v njenem najsvetejšem in najbolj notranjem prostoru pa se je skrival Prometej. In ta ravno je nosil tudi sile, ki so nazadnje pripeljale do inspiracije, ki ji pravimo leninizem.
Drugi pojav ali druga stran istega pojava pa je evropska levica. Levice si namreč ne moremo zamisliti brez podpore uma. Od začetka je namreč levica hotela uveljaviti racionalno utemeljevanje v znanosti, nato pa vedno bolj tudi na drugih področjih življenja. V prvi polovici devetnajstega stoletja pa se je počasi začela rojevati misel, da bi bil možen prenos uma od obvladovanja sveta na rešitev celotnega človeškega vprašanja. Tej soteriološki varianti levice pravimo socializem. Prav zaradi te odrešujoče ali odrešenjske ambicije se je okoli te levice, nazadnje okoli levice sploh, začel nabirati sij plemenitosti. Njenim protagonistom se je začela priznavati komplementarna polnost, ki jo je sestavljala osvobojenost ali emancipiranost na eni strani, na drugi strani pa prizadevanje za človekovo rešitev. Kar nas v tem razmišljanju posebej zanima, je dejstvo, da svet že nekaj sto let tako ali drugače teče v znamenju levice. Stvari so vedno tekle tako, da se je nazadnje prerilo v ospredje novo, napredno, levo. Izrek »duh je na levici« je samo sentenčno zgoščena registracija tega dejstva. Pri tem pa neizpodbitno ostaja tudi to, da se je komunistični totalitarizem realiziral v logiki leve tradicije. Zato je naravno, če pravimo, da je levica področje, kamor morata stopiti misel in kritika. Ali drugače: Prav njena vprašljiva zgodovina bi morala levico gnati k velikemu samospraševanju. Ker je levica v nekem smislu doživela zgodovinski poraz, bo morala ta poraz nositi in misliti.
Da smo izrekli nekaj več besedi o vlogi uma in fenomenu levice, je bilo to zato, ker mislimo, da predstavljata ključna momenta novejše evropske zgodovine. Samo po sebi se razume, da tudi slovenske. Če bi hoteli dobro razumeti – in za spravo, smo rekli, je važno predvsem razumetje – bi bilo prav, da bi se odgovarjajoče narodove ustanove začele ukvarjati predvsem z njima. Nič ne bi bolj in na širšem planu razjasnilo naše preteklosti in sedanjosti kot zelo dobro pripravljen simpozij o razvoju evropskega uma in evropske levice. Pokazalo bi se nam, če bi na njem nastopali zelo kompetentni in zelo pripravljeni ljudje, kateremu umu in katerim moralnim kriterijem so bili poslušni tisti, ki so pripravljali in sprožili revolucijo in tako začeli državljansko vojno. Potem bi jih mogli razumeti na najgloblji možen način.
Toda če socializmu ni uspelo rešiti vprašanja človekovih socialnih pravic na način, ki bi bil analogen rešitvi njegovih osebnih in političnih pravic, se lahko vprašamo, če je ta problem sploh rešljiv. Da pa to je problem, nam dokazuje večina današnjih družbenih sporov: domala v vseh gre za večje realne, torej materialne pravice. Kako to večno naraščanje, če ga že ni mogoče zadovoljevati, vsaj zadržati?
Raymond Aron pravi nekje, da je v napredku nekaj diaboličnega. Napredek človeka zgrabi in ga prisili, da se popolnoma podredi tekemski igri. Kar naprej mora imeti aktivirane vse svoje sposobnosti, sicer propade in zastane. Ali je mogoče izstopiti iz tega priganjaškega in suženjskega sveta? Izstopiti ni mogoče, pač pa se je mogoče duhovno osvoboditi.
Ena od poglavitnih zablod socializma je bila ta, da je mogoče spremeniti svet v homogeni kontinuum, v katerem bo človeku vse izvorno, lastno, njegovo in zato transparentno. Ta nova domačnost in netujost bo omogočila, da se bo človek lahko z vsem poistovetil. To je seveda mitološka postavka. Tako v svetu narave kot v svetu družbe in politike obdaja človeka radikalno tuje. Človek je torej obsojen na dvojno življenje: življenje nujnosti in življenje svobode. Nujnost predstavlja tujost sveta, ki ji mora človek plačevati davek, da se lahko vrača vase v svojo svobodo. Vrača se lahko samo, če je onem plačal, kar mu gre. Iz krožnice uiti, mogoče pa je do obojega obdržati razdaljo kot do nečesa tujega a nujnega in ohraniti svojo svobodo.
Vrnimo se na slovensko sceno. Ko smo v preteklih desetletjih ocenjevali svet okoli sebe, so bile naše ocene, kot se je pozneje izkazalo, pogosto zelo napačne. Stvar, o kateri smo se najbolj varali, je bil razvoj, ki smo ga pričakovali na strani, ki smo jo tradicionalno imeli za liberalno. Mislili smo, da je v razmerah, kakršne so bile, prišlo tu do dozorevanja, ki se bo izrazilo v povsem novih spoznanjih. Ko smo še razmišljali, kakšen smisel bi nesreča, ki nas je zadela kot narod, utegnila vendarle imeti, smo včasih celo tvegali misel, da so te muke in to trpljenje in te smrti morda cena za novo soobstajanje med katoliškim in liberalnim delom slovenstva. Saj je nemogoče, smo rekli, da dostojanstvo svobodomiselnega duha ne bi bilo žaljeno spričo tega, kar je moral prenašati! Saj je nemogoče, da ne bi opazili, da morajo katoličani prenašati pezo, ki ni manjša od njihove, ampak trikrat večja! Saj je v človekovi naravi, da se ljudje v takem zbližajo. Potem pa se je pokrov dvignil in smo videli, da so bila naša pričakovanja prazna. Mnogi so sicer molčali, a tisti, ki so kaj povedali, so obilno dokazovali, da se niso bili ničesar naučili. V tem je bil »konec državljanske vojne« kratkomalo žalosten in klavrn.
Vsi poznamo katero od takih besedil. Meni se je najbolj vtisnilo v spomin pismo Veljka Rusa Jožetu Pučniku. Tu je govor o ključnih stvareh medvojnega in povojnega sveta. Toda tistega, kar smo pričakovali, ni bilo mogoče v tem besedilu prebrati. Nobenega tehtanja in merjenja, nobenega znaka, ki bi kazal na to, kako skrben se je avtor čutil, da mora biti po toliki laži. Povsod celo sovražnost! Nestrpnost! Nobenega vzgiba, ki bi kazal voljo po razumetju. Osnovna dejstva državljanske vojne so mu povsem neznana. Med Partijo in Cerkvijo ni razlike – obe sta enako krivi za bratomorni boj med Slovenci. O krščanski kulturi mogoče sicer kaj ve, da bi jo razumel, se ni potrudil: odpuščanje na primer ima očitno samo za manipulacijo. Ko govori o nacizmu kot o »anticivilizacijski pošasti«, se ne spomni, da bi ob tem moral kaj reči tudi o komunizmu. Slovenska zgodovina ima zanj samo dve svobodnjaški obdobji: protestantizem in »nekaj let NOB«. Vse to pa je povezano z napadi, denunciacijami in nestrpnostjo. In razbolelostjo, da se je krščanstvo sploh pojavilo v javnem prostoru.
To nas logično pripelje do vprašanja, kaj je mogoče reči o slovenski levici danes. Omenili bi samo to, da bo morala ne demokratična politika, ampak demokratična kultura doseči, da pride na levici do politične in kulturne diferenciacije. To je vitalno vprašanje slovenske prihodnosti. Tudi slovenska levica bo morala opraviti samospraševanje. To pravimo zato, ker jo tako zelo potrebujemo.
Da tako pravimo, imamo posebne razloge. Stvar je namreč tale. Slovenski ancien regime je potekal v organizaciji katolištva – mislimo, da lahko tako posplošeno govorimo. Če sedaj upoštevamo, da je duhovni in politični razvoj Evrope nekaj, kar ni slučaj in je v logiki te civilizacije, potem bi morda smeli reči – vse te reči so v resnici zelo tvegane – da je že tedaj levici pripadal večji del, kot ga je dejansko zasedala. Pri tem seveda ne smemo pozabiti, da je zlasti v kulturi, pa tudi v gospodarstvu držala pravzaprav odločilna mesta. A vseeno si je mogoče predstavljati, da bi levica, ker je bila »na dnevnem redu«, nekoč dosegla velikost, ki ji jo je namenila zgodovina. Recimo – spet poudarjam, da so to same supozicije – da bi se to zgodilo v petdesetih, sto, stopetdesetih letih. Toda obenem bi se tedaj zgodilo še nekaj drugega: preoblikovanje bi se dogajalo naravno, s čimer mislimo predvsem na to, da bi levica v procesu nujno prevzemala nekatere vrednote tradicionalnega kulturnega prostora. Tako pa se je levica uveljavljala v senci nasilnega zgodovinskega preloma. Novih prostorov ni zavzemala v moči svoje kulture, ampak ji jih je pripravilo nasilje: nastajala je, če smemo tako reči, divje. Ta deplacentiranost se ni nikjer bolje pokazala kot v prelomnem letu 1990, ko sploh ni mogla razumeti, za kaj gre.
Tako imamo danes levico, ki ali noče ali ne zna ali ne more reflektirati svoje preteklosti in svoje sedanjosti. A preden kaj rečemo o tem, še enkrat poudarimo njeno moč. Kako prevladujoč je levi instinkt, bi nam lahko pokazal tale premislek: dejstvo je, da slovenski holokavst praktično ni zbudil nobenega umetnostnega zanimanja. Toda denimo, da bi zmagala nasprotna stran, da bi recimo zmagali domobranci in po zmagi pobili vso partizansko vojsko, dvanajsttisoč ljudi, ki bi jim jo, potem ko so se predali, izročili Rusi, pa tudi večino žensk, ki bi z njimi prišle nazaj v domovino: Kaj pravite, koliko simfonij bi bilo zloženih, koliko dram, koliko pesmi, koliko romanov bi bilo napisanih, koliko slik naslikanih? Kako absurdno bi zvenelo, če bi kak protikomunistični Veljko Rus ali Spomenka Hribar zahtevala od partizanske strani, če bi kateri ostal, da se pred slovenskim narodom opraviči! Ob tem umišljenem stanju smo videli, kje so simpatije sveta, poleg tega pa še, kako je na levici odsotna misel na drugega ali dopuščanje drugega, ki jo moramo imeti za osnovni demokratični vzgib.
O nereflektiranosti na levici torej govorimo. Čeprav govorimo o spravi, moramo nekatere stvari poudariti. Nemajhno vlogo igra pri tem dejstvo, da komunizem odhaja z odra neocenjen. Iz naše zavesti je že povsem izginila, če je sploh kdaj tam bila, ugotovitev, da je bil komunizem prostor enormne fizične in duhovne bolečine. Toda pomisliti moramo na milijone zmrznjenih nog v Sibiriji, na sto tisoč živih zakopanih v Kambodži, kakor poroča Georg Steiner, na Goli otok, ki v svoji pošastni rafiniranosti visoko štrli iz zgodovine; pomisliti moramo na žaljivo nesramnost, s katero se je tolkla normalna človekova misel po vsem prostranstvu tega imperija; in ne bi smeli pozabiti na stvari, ki jih ob teh, ki smo jih pravkar našteli, še omeniti ne bi smeli, a so vendar tako pomembne za malega brezimnega človeka: da so na primer otroci morali desetletja preživljati očeta, ki mu niso dali pokojnine; da so železniškemu uradniku vzeli hišo, ki si jo je s trudom zgradil; da je usmiljenka morala iz samostana nazaj v domačo hišo, a so bili tam sedaj že povsem tuji ljudje. Morje umetno povzročenega zla. Presenetljiv in hkrati poučen pa je krik, ki se potegne čez vso levico, kadar se oglasi kateri od teh glasov. Toda, ker smo rekli, da je treba delati za spravo v ključu kulture, jih moramo na to spomniti.
Nedavno je angleški zgodovinar Robert Conquest – poznamo ga po knjigi o Ukrajini Žetev trpljenja, zlasti pa po knjigi Veliki teror, ki je bila prevedena tudi v slovenščino – v arhivih, ki jih je po prelomu odprla Moskva, odkril res nenavadne reči. Meni se je posebno vtisnila v spomin naslednja. V tridesetih letih so bila tudi leta, ko je teror dobil že povsem larpurlartistične oblike: okrožni komiteji so dobivali nalogo, da pobijejo pet- do desettisoč ljudi. Ta kvota je veljala za šest do osem tednov. Tedaj pa se je zgodilo, da so nekateri komiteji, ki so prej izpolnili normo, prosili centralo, da se jim kontingent zviša za tisoč ljudi. Pri tem so ljudje morali verjeti v svobodno državo kmetov in delavcev. Ob tem Conquest pripominja: Timurlenk je v isfahanu zgradil piramido iz sedemdesettisoč človeških lobanj, a ni nikoli zahteval, da se verjame, da je to naredil iz človekoljubnih namenov.
Če bomo hoteli priti do pogleda na preteklost, ki bo bolj stvaren, potem bo treba preteklost predvsem rešiti mitološkega ohišja. Tu naj omenim samo dva od mitov, s katerima so aranžirali preteklost, preden je stopala v slovensko pamet.
Prvi zadeva vodilno medvojno in povojno trditev, da je oziroma je bil narod obsojen na smrt in da je ali je bil zato zaukazan vsenarodni odpor. Slovenci so seveda bili obsojeni na narodno smrt, a je bilo povsem jasno, da se ta obsodba ne bo mogla izvršiti v okviru vojnega časa. Res je tudi, da Slovencem ni grozila fizična smrt – se pravi Slovencem kot narodu. Trditev o »obsojenem narodu« je ostala del naše splošne zgodovinske zavesti, a je v pomenu, v katerem so hoteli, da jo razumemo, nesnična in mitološka. S tem je povezan tudi poziv na vsenarodno vstajo. Ta bi bil sprejemljiv samo tedaj, če bi Slovence že takrat, med vojno, sistematično in načrtno in množično iztrebljali. To pa se ni dogajalo. Nikjer pa ne piše, da je v nesreči treba izgubiti pamet in začeti skakati na glavo v na pol izpraznjeno hudourniško strugo.
Ob tem moramo vsaj omeniti neko zanimivo okoliščino. Evelyn Waugh pripoveduje v svojih medvojnih dnevnikih, kako so Angleži na vse načine zadrževali francosko odporniško gibanje v razumnih okvirih: sabotažne akcije, zbiranje informacij, reševanje zavezniških ujetnikov in letalcev. Istočasno pa so od Balkana zahtevali, da se dvigne v splošen odpor. Sem smo spadali tudi Slovenci. Če prav pomislimo, so se tisti, ki so se temu uprli, uprli tudi temu, da bi z nami ravnali kot s prebivalci kake kolonije po vzhodni Sarmatiji.
S tem je tesno povezano tudi vprašanje tako imenovane kolaboracije. Naj takoj povem, da spadam med ljudi, ki imajo kolaboracijo za skrajno odurno in zavrženo dejanje. Pomeni namreč ne videti nevzdržne žaljivosti, da se tujec obnaša v tvojem domu kot gospodar. Zato so morali prizori, ko so po mestnih ulicah skupaj s tujimi vojaki hodili tudi slovenski, učinkovati porazno. Toda – ko vprašamo zgodovinarje, kaj kolaboracija pomeni, pravijo, da jo uporabljajo v pomenu, v kakršnem se rabi v zahodni Evropi. To pa nujno povzroča nesporazume. Kakor jih tudi povzroča beseda NOB, ki neposvečenemu človeku pomeni borbo za svobodo naroda, za nas pa, ki poznamo notranji jezik, pa je to šifra za nekaj povsem drugega. Zanimivo je morda še to, da pri nas ne tehnične ne ideološke kolaboracije skoraj ni bilo, gotovo pa ne v taki meri, kot je bila skoraj povsod v zahodni Evropi. Bilo pa je vojaško soobstajanje oboroženih protikomunistov s tujo vojaško silo. To soobstajanje pa ima čisto drug moralni značaj in drugo konotacijo kot jo ima beseda kolaboracija simpliciter.
Lani v začetku septembra je bil na Dunaju v okviru Instituta za znanosti o človeku štiri dni trajajoč simpozij z naslovom Odporniška gibanja in kolaboracija v Evropi 1939–1945 z veliko mednarodno zasedbo. Ko bodo predavanja teh profesorjev objavljena, bomo imeli dober pregled nad različnimi oblikami odporniških gibanj in kolaboracije v medvojni in povojni Evropi. Tony Judt z univerze v New Yorku pravi, »da je kolaboracija v praksi bolj nejasna psovka kot uporabna kategorija«. Istvan Deak z Instituta za vzhodno in srednjo Evropo na kolumbijski univerzi je v svojem prispevku natančno opisal medvojno razmerje na Madžarskem. Do spomladi, natanko do 19. marca 1944, je bila Madžarska nezasedena. Tedaj je bilo v deželi okoli 825 tisoč Judov, domačih in pribežnikov iz Romunije, Slovaške, Avstrije in Poljske. Vlada jih je ščitila in Judje so želeli, da se to stanje nadaljuje, zato so se strinjali, da madžarska oboroževalna industrija, nad katero so imeli nadzor ravno Judje, še naprej opremlja Wehrmacht. Nikomur seveda ne pride na misel, da bi jih zato obdolževal kolaboracije. Znano je nadalje dejstvo, da je bila nemška vojna industrija bistveno odvisna od švedske železove rude in da je Švedska dovoljevala prevoz nemški armadi čez svoje ozemlje. Ali je bila to kolaboracija? In da so Švicarji od pribežnikov iz Nemčije sprejemali nemce, odklanjali pa Jude, ali je bila to kolaboracija. Vsi ti primeri, v predavanjih jih je bilo navedenih še več, kažejo, kako previden je treba biti ob uporabi takih izrazov.
Pretehtana, odgovorna in premišljena raba jezika pa je nazadnje stvar kulture. Tako smo spet pri ključu, ki smo ga določili za uravnovalca sprave, pri kulturi. Reševati stvari v luči kulture, ne pomeni kaznovati, premeščati, prepovedovati, izključevati, pač pa povedati, kdo je kdo in kaj je kaj. Jasno je, da imata pri obvladovanju preteklosti besedo tudi pravo in zakonodaja, a moramo vseeno poskušati predvsem razumeti. Razumetje pa je sad večravninskega delovanja: eno je ravnina umetnika, drugo je ravnina zgodovinarja, tretja pa ravnina navadnega pripovedovalca iz ljudstva. Vsak mora biti natanko tak, kakor ga določa njegova ravnina, potem bo rezultat blizu tistemu, ki ga ljudje še zmoremo.
Morda ste opazili, da se naše razmišljanje ni omejilo na medvojni državljanski spopad, ampak smo z nekaj pogledi skušali zajeti tudi čas, ko se je še pripravljal, pa tudi čas, ko je bil že končan in smo nosili posledice, ki jih je določal njegov izid. Ne ne tam nismo obtoževali, le tu in tam smo potegnili ostrejšo črto, da bi slika ostala razpoznavna. Povsod pa se je, upam, čutil pledoaje za to, da se izpostavimo resničnost.
Že omenjeni Tony Judt je v zadnji številki revije Tranzit objavil razpravo z naslovom Preteklost je druga dežela, v kateri govori predvsem o povojni vzhodni Evropi. Tu preberemo tudi tole: Če današnji ljudje občutijo določen sram, da so živeli v komunizmu in pod komunizmom, potem to ni zaradi kakršnihkoli resničnih ali domnevnih zločinov, temveč zaradi vsakodnevnih laži in neprestanih majhnih kompromisov. Čutimo, da smo tu zajeti vsi. Sedaj pa pomislite na vse umetelne načine, s katerimi se skuša omalovaževati pogovor o preteklosti. Ob tem se spomnim na neki besedni obrat, ki sem ga tudi nedavno nekje bral. Glasi se: Spomin molka – molk spomina. Spomin nam ne bo škodoval, če ga bomo lepo sprejeli in mu dovolili, da nam pripoveduje svoje zgodbe, pač pa nam bi vsem škodovalo, če bi ga preganjali.