Avtor: Stanko Majcen

1.

Ko se nagnem nad tvoj dan,

noč je gluha, topa,

bil si mi – Bog ve – poslan

iz vesoljnega potopa.

Zdaj si dete spet napetih lic

in zardelega ušesca,

tipaš, tipaš, kjer ni nič

– to so plahi prstki mesca.

Jaz pa sama in brez mleka,

ko da čakam na pogibel,

čakam na mizarskega človeka,

da mi steše jo, to zibel.

2.

Kaj bi točila solzé,

ko pa je povodenj!

Ah, pripluj mi na srce

bel, prebel mladenič,

tih, pretih mrlič,

kot v pristan predrag pripluj mi ladja

valujočih jader in želja!

Tu boš varen v zavetju,

tu boš ko v objetju

sočnih oljk in kršnih gor:

srca neumrljivega,

nedrja neusahljivega,

zarja mu in zor.

Tu boš zopet, kar si bil,

ena kri z menoj in ena kita.

Duša in telo vsevdilj,

ko da spajata se in delita …

čuda gnezdo sprepleteno!

In s poljubom enim

vse bo zopet eno.