Avtor: Pavči Maček-Eiletz

V 12. številki smo skušali ob pripovedovanju enajstih deklet in žena, ki so bežale na Koroško, bile vrnjene iz Vetrinja in preživele Teharje, poiskati značilne zgodbe in vsaj nekaj podrobnosti o času in pojavnostih tistega silovitega zla.
Naknadno smo prejeli zgodbo še enega dekleta, ki je prestalo tisto preizkušnjo. Prednost njenega dnevnika je v tem, da ga je napisala dve leti po dogodku, ko je bil spomin še živ in se ji ni bilo treba vračati petdeset let nazaj, slabost pa v tem, da so bili vtisi premočni, čustva vroča in grenka. Zato ni poudarek toliko v iskanju resnice in odkrivanju dejstev, ampak predvsem v izpovedi silnih občutkov, ki jih je bila še polna v času, ko je spomine pisala. Faktografsko izvemo od datumov samo za dan odhoda iz Vetrinja in dan rešitve iz taborišča, samo nekaj imen sotrpink, nobenih imen sotrpinov, partizanskih stražarjev ali njihovih poveljnikov, čeprav je moral biti takrat spomin še toliko živ, da bi bilo to možno.
Ali ji je uspelo ujeti tisti čas in prikazati podrobnosti na umetniško prepričljiv način, boste presodili sami. Ne da se skriti, da je zgodbo pisala ženska, ki je navajena pisati dnevnik. Tekst je pridobil na izpovedni moči in prepričljivosti, izgubil pa na neprisiljeni dokumentarnosti. Zgodba je splošna, lahko bi jo napisala pregnanka v nemško koncentracijsko taborišče ali begunka iz bosanskih gora.
Ali iz tega pripovedovanja izvemo več, kot se spominjamo drugi po petdesetih letih? Rekel bi, da ne. Spomini so napisani osebno, doživeto, ganejo, niso pa nam v pomoč, da bi izostrili celotno sliko, zlasti kdo in zakaj. Morda neka zanimivost. Najbolj živo so opisani prvi dnevi, potem pa je spomin vedno bolj meglen, kot je ob tisti lakoti in obupu izginjalo telo in slabil um.

Fantje, ne peljejo nas v Italijo!

Bilo je v Vetrinjah v ponedeljek, 28. maja 1945. S sestro Polonco sva vstali, da bi pohiteli k maši. Kdaj bova videli svoje domače? Ali so res že v sončni Italiji? Že štirinajst dni smo tu, pa se nikamor ne ganemo. Ko sva se vrnili od maše, so nama naši domobranci povedali, da gredo opoldne proti Italiji in mi z njimi. Bili smo nekam presenečeni in razburjeni. Fantje so zavijali šotore in pripravljali nahrbtnike. Po kosilu so s pesmijo odkorakali na zbirališče. Šele čez tri ure so pripeljali tovornjaki, kakih dvajset po številu. Zlezli smo nanje, sedli na nahrbtnike in krenili so eden za drugim. Kakor kača so se vili po beli cesti. Vmes je švigala leteča policija. Brzeli smo mimo valujočega žita, temnozelenih gozdov, potočkov, belih cerkvic, prijetnih hišic, ki so se jim z oken vzpenjali kot kri rdeči nageljni in zeleni rožmarin in nas zapeljivo vabili, naj ostanemo pri njih. Po poljih so samevala znamenja in vsakokrat sem se nehote prekrižala. Komandant Logaške čete je razgrnil zemljevid in si ogledoval deželo, po kateri smo se vozili. Naenkrat je vzkliknil: »Fantje, ne peljemo se v Italijo, izdani smo, izdani smo!« Vsi smo prestrašeni utihnili. Pogumnejši so ugovarjali: »Ne vznemirjajte nas! Morda so izbrali drugo pot!« Miru je bilo konec. Skoraj nič več nismo govorili, na vse je legla moreča skrb.

Zdaj pa sem padel v roke sovražnikov!

Po nekajurni vožnji se je kolona ustavila. Poskakali smo na tla in si brisali prah z obleke in obraza. Na močvirnatem travniku kraj ceste so Angleži pregledovali nahrbtrnike in žepe, jemali fotoaparate, nožiče, nalivna peresa, ure in drugo, kar se jim je zdelo vredno. Z grozo in skoraj s sovraštvom sem zrla nanje. Potem smo se morali postaviti v četverostope in prekoračiti močvirje. V čevlje sem zajela vodo, a nisem imela časa misliti na to. Pred nami je stopal angleški vojak s puško in nasajenim bajonetom. Po cesti smo hodili dolge minute, zavili na desno in že smo bili pred
postajo v Pliberku. Zagledala sem kape z rdečimi petokrakimi zvezdami in zaslišala vzklike in mrmranje za seboj. Angleži so nas izdali, predali partizanom, komunistom! Pogledala sem nazaj, zdelo se mi je nemogoče, da so fantje še tukaj. Ali sanjam? Naše oči so se srečale. Ne morem opisati, koliko groze, bolesti in razočaranja je bilo v njih. Zdelo se mi je, da gledam temne oči smrtno ranjene srne, ki jo je nekoč ustrelil očka. Brez joka so mi po licih tekle solze.
Napodili in natlačili so nas v umazane, dušeče živinske vozove. Saj nismo živali, mi je razbijalo v duši. Vrata vagona so zaprli in znašli smo se v skoraj popolni temi. Kmalu so se oči privadile, da sem razločila posamezne obraze. Vlak se je začel premikati.
Po dolgem mučnem molku se je oglasil močan, zrel mož: »V toliko borbah sem že bil, prestal že toliko nevarnosti, zdaj pa sem padel v roke sovražnikov na tako sramoten in zvijačen način, nevreden poštenega borca.«
Uničevali smo legitimacije, dnevnike, fotografije, vse ljube spomine, ki so nas vezali na domovino in naše drage. Nekomu se je posrečilo odriniti zapah zamreženega okenca. V voz je planil pramen svetlobe, kot bi nas vabil na prostost. V kotu je mlad poročnik držal v rokah fotografijo. Okleval je. Že jo je hotel raztrgati, nato pa je na hitro zapisal nanjo nekaj besed, se obrnil k meni in dejal: »Mala, ali mi hočeš napraviti uslugo, morda zadnjo? Tebi, še otroku, ne bodo storili nič. Ko se boš vrnila domov, izroči to sliko moji zaročenki.« Nemo sem prikimala, dušile so me solze. Vzela sem sliko in jo čuvala kot svetinjo.

Vojašnica v Slovenj Gradcu

Nihče ni poskušal zbežati. Sedeli smo žalostni, potrti, vsak zatopljen v svoje misli. Vlak se je ustavljal, v vagon so prihajali partizani in jemali vredne predmete, ki so nam še ostali, tudi obleko in čevlje. Ob pol treh ponoči smo morali ven. Šli smo ob močni straži Rusov in Mongolov v neko šolo ali vojašnico zunaj Slovenj Gradca. Groza me je bilo, ko sem gledala temne postave kraj ceste z brzostrelkami in strojnicami in poslušala neznano govorico. V poslopju so nas po sobah ločili. Domobrance posebej, pri civilistih moške in ženske posebej. Pred vrata so postavili straže. Na stranišče in umivalnico smo hodili izmenoma, da se ne bi srečali z ostalimi. Končno se je sestri in nato še meni posrečilo zbežati mimo straže po hodniku. Po dolgem iskanju sva našli sobo, v kateri so bili logaški domobranci. Veseli smo bili, da smo še vsi živi. Ponujali sva jim jesti, kar sva imeli. Niso hoteli vzeti ničesar razen cigaret. Bili so še kar pogumni in zaupali v Boga. Odšli sva nazaj.
Tu smo bili zaprti tri dni. Parkrat smo dobili čudno juho in menda kavo. Partizanke, majhne in čokate, so hodile po sobah in nas ogledovale kot zveri v kletkah. Vzele so tudi kake lepe škornje ali gojzarice. Vsak dan so del domobrancev odgnali iz poslopja. Gledale smo skozi okna. Žena je med njimi zagledala moža, otrok očeta, dekle fanta. Čuli so se klici in pritajen jok. Partizani so nam zagrozili, da bodo takoj streljali, če nas bodo še videli na oknih. Tretji dan smo šle s preostalimi domobranci naprej. Srbske partizane so zamenjali slovenski. Čakale smo v vrsti na hodniku. Zaslišale smo tekanje in vpitje. Po stopnicah so tekli domobranci. Partizani so jih podili, se smejali in tolkli s pasovi, da so se ti opotekali, padali, se pobirali in spet bežali navzdol. Sestra je izbruhnila v krčevit jok. Dekleta so jo mirila: »Ne jokaj! Ne smemo jim pokazati, da nas boli, ne smemo jim pustiti, da se bodo veselili in uživali nad našo bolestjo!« Za domobranci smo morale me. Čeprav so padale opazke, smo šle mirno in ponosno mimo zasmehovalcev. Na postaji smo dolgo čakali. Ko smo bedne in revne sedele na nahrbtrnikih in kovčkih, so nas spet izpraševali, se iz nas norčevali in nas fotografirali. Mrak je že legel na zemljo, ko smo morale v vagone.

Huda luknja

V trdi temi smo izstopili v Mislinju in nagnali so nas v dolino kraj ceste. Zdrsela sem po vlažni travi v dno. Ob robu je gorel ogenj in metal pošastne sence po travniku. Mislila sem, da bomo morale tu umreti. Nekdo je zavpil v temo: »Na cesto!« Prestrašene smo stekle navzgor, a nas je drugi partizan napodil nazaj. Stiskale smo se kot izgubljene ovce, ki jih strašijo volkovi. Po cesti so prignali domobrance, da so tekli, za njimi smo morale teči še me. Ob cesti se je vrstila straža. Rezko seje glasilo povelje: »V red po osem!« V teku smo se nekako uredile. Med tem se je cesta ožila.
Bila sem krajna in sem nenadoma zdrsnila čez rob. Komaj se mi je posrečilo, da nisem padla. Zaustavila sem se in zmešala vrsto. Stražar je klel in rohnel nad menoj. Noge so se mi tresle od utrujenosti, še bolj pa od strahu. Zdelo se mi je, da imam v njih svinec in da jih sploh ne morem premakniti. Zaklicala sem sestrici: »Ne morem več!« »Moraš, tukaj ne smeva ostati! Ubili naju bodo. Daj mi torbo! Vztrajaj, saj imaš voljo!« To me je podžgalo, stisnila sem zobe in se zagnala naprej. Naramnice nahrbtnika so me rezale v ramena, a poti ni in ni hotelo biti konec. Tedaj je luna posvetila izza oblakov in razsvetlila porušeni most. Spotaknila sem se ob ostro kamenje in skoraj padla. Na tleh sem zagledala temne madeže, ki so se vili še in še naprej. »Kaj je to? Kri? O groza, res je bila kri naših ubogih trpinov.« Kar sedla bi na kraj poti in zaspala za vedno.
Ta dan je bil praznik Svetega Rešnjega telesa. Z bridkostjo sem primerjala procesijo pred leti, ko sem vsa vesela in srečna trosila cvetlice pred Najsvetejšim, zdaj pa padala pod težo trpljenja. Okrog treh ponoči smo prispeli na neko železniško postajo. Zvedeli smo, da smo prehodih 18 kilometrov. To je bila moja najgroznejša noč. Skoraj z olajšanjem sem zlezla v vagon, položila glavo na nahrbtnik in zaspala.

Opis slike: Mačkova družina leta 1947 v taborišču v Italiji. Od leve: Polona, Martina, mati, oče, Majda, Pavči

Celje

Prebudilo nas je divje razbijanje po vratih in kričanje. Vrata so se odprla. Sonce je silovito posvetilo v notranjost in nas zaslepilo, da nismo nič videli. Samo kričanje in streljanje, pravi sodni dan. Sestrica mi prišepne: »Obudi kesanje! Vse je končano.«
Postaviti smo se morali na eno, domobranci pa na drugo stran ceste. Na lepih iskrih konjih so jahali partizani s krvolčnim nasmeškom. Podili so fante naprej in nazaj, jim zbijali kape z glav. Morali so se odpasati in odvreči pasove, leči na tla, zopet vstati in teči naprej. Pri tem so jih pretepali. Neki fant invalid je bil prepočasen, opiral se je na palico. Partizan je potegnil revolver, pomeril in sprožil.
Na Teharje, ki je oddaljeno od Celja kako uro, smo hodili do večera. Morali smo teči naprej, se vračati nazaj, se ustavljati in spet naprej. Omagovale smo pod nahrbtniki in se opotekale. V jarek ob cesti smo začele metati hrano, čevlje, obleko, nazadnje cele nahrbtnike in kovčke. Partizani so to opazili. Zdelo se jim je škoda in so nam poslali še bolj izmučene fante na pomoč. Meni je pomagal moj sovaščan. Lasje so se mu lepili na čelo od pota in strjene krvi.
Izsušene, razpokane ustnice so prosile vodo. Peti dan smo bili na poti, pa ni bilo več sledu o krepkih kmečkih sinovih, ki so se neustrašeno borili za pravico in svobodo.

Opis slike: Mačkova dekleta leta 1947. Od leve: Majda, Martina, Polonca, Pavči

Tu ne boste ničesar potrebovali!

Dospeli smo na vrh vzpetine. Okrog in okrog žična ograja, straže, barake, v ozadju bori in smreke in nova vzpetina. Proti severu se je odpiral pogled na širna polja, pred nami proti jugu pa so stale same barake. Vstopili smo v taborišče. Sprejeli so nas ostro kamenje in neprijazni, odurni in škodoželjni obrazi. Sledilo je zadnje ropanje. Zlatnina, ure, torbice, denar, dokumenti, prav vse je šlo z njimi, rekoč, da tu ne bomo nič potrebovali. Zaprli so nas v barake. V sobi, v katero sem prišla s sestro, so stali leseni pogradi, miza in polomljena omara. Upala sem, da bom lahko hodila po vsem taborišču, pa nismo smele niti iz sob. Fante so natlačili na prostor, ograjen z visoko žično mrežo med dvema barakama. Pobrali so jim vse. Nekateri so bili samo v kopalkah ali v spodnjih hlačah.
Prvi dan nismo dobili nič hrane, drugo opoldne malo pesnega perja v grenki juhi, česar niti prašiči ne bi marali. Šesti dan pa so nam dali tanek košček komisa. Kako smo ga bile vesele! Včasih se nam je sprva posrečilo, da smo vrgle fantom kakšen košček ali cigareto, toda kaj, ko smo že same stradale. Parkrat nam je uspelo dati našo menažo, ki so jo hlastno použili. Tako hrano so nam dajali dvakrat na dan. Kljub lakoti, ki sem jo čutila, nisem mogla jesti. Vedno sem zraven jokala. Tako sem si želela krompirjevih olupkov.
Na stranišče in umivalnico smo smele ob določenem času samo za nekaj minut, zato je vladal v sobi večkrat neznosen smrad. Ležale smo kar na tleh, ker tam niso bile stenice tako hude. Pojavile so se tudi uši. Srbelo nas je, peklo in bolelo. Vsak dan so nas obiskovali vojaški funkcionarji, nas izpraševali, nekaterim obljubljali, da gredo kmalu domov, potem pa se smejali in norčevali iz nas, domobrancev in škofa. Večkrat smo morale na zaslišanje. Spet stara zgodba: izpraševanje, norčevanje, zmerjanje, grožnje. Stražarji se z nami niso smeli pogovarjati. Šibkejše smo kmalu opešale. Ko smo vstajale, se nam je meglilo od slabosti. Stražarji se z nami niso smeli pogovarjati. Štajerski partizan, ki smo ga klicale očka, nam je od časa do časa prinesel kruha. Tudi partizan, ki je pazil latrine in umivalnico, je dal sestri parkrat kruh kar skozi okence v stranišču. Kako smo bile hvaležne!

Boga zahvalite, da ste ostale!

Strahotno je bilo takrat, ko so materam pobrali otroke do štirinajstega leta in jih odpeljali v vzgajališča v Celju, rekoč, da ti niso nič zakrivili. Matere so jokale in prosile, otroci, zlasti manjši, pa še bolj. Kamen bi se omečil, a ljudje se niso.
A vse to je bilo še malo v primerjavi s trpljenjem domobrancev. Zanje ni bilo usmiljenja. Noč in dan so skozi tri tedne sedeli na ostrem kamenju. Podnevi je sonce neusmiljeno pripekalo, ponoči pa hlad. Slabo oblečeni in brez odej so bili vsi trdi. Vstati in leči so smeli samo na povelje. Če je stažar opazil, da se kdo pogovarja z nami, je sledila strašna kazen. Pet dni so bili sploh brez vsake hrane, potem pa so dobili isto kot mi enkrat na dan, včasih tudi kruh. Ne vem, kako so mogli vse to prenesti. Samo Bog jih je krepčal s svojo milostjo.
Že po nekaj dneh so jih začeli voziti. Dvakrat so odpeljali z njimi tudi kakih osemdeset žensk. Takrat nam je eden od stražarjev dejal: »Boga zahvalite, da ste ostale.« Še prej je neko noč zbežalo deset fantov. Tri so takoj ubili, nekatere kasneje. Za dva vem, da sta prišla srečno v taborišče Monigo. Partizane je to silno razjezilo. Znašali so se nad drugimi domobranci. Mučili so jih in si izmišljali vedno nove in nove igre. Vse to smo videle skozi okno in jokale. Kasneje so morala biti okna zaprta in nismo smele stati ob njih. Še dolgo v noč sem poslušala fanta, ki so ga verjetno tako pretepli, da se mu je gotovo zmešalo. Sicer pa so trpeli voljno in brez besed.
Po slabih šestih tednih, na prvo soboto 7. julija so nas civiliste poslali iz taborišča. Rekli so nam, da smo bili kaznovani, ker smo zapustili domovino. Za vse naše prekrške in izdajstva nas bodo sodila ljudska sodišča doma. Nisem verjela, da gremo domov. Mislila sem, da nas peljejo v ljubljanske zapore, zato je bila pot mučna in težka.

Pripis leta 1994

Vlak se je ustavil precej pred ljubljanskim kolodvorom. Po kratkem čakanju, in ker ni bilo videti naokrog vojaške straže, smo štiri deklice, medve in Požarjevi iz Most, previdno zlezle iz odprtega vagona in počasi prečkale vrsto železniških tirov. Kakor hitro smo dosegle prve vrtove in hiše, smo začele teči, kolikor smo zmogle. Bile smo sestradane in slabostne, a strah in upanje, da se rešimo, sta nam dajala moč in energijo. Zasople smo prišle na dom naših sotrpink, kjer sva s sestro prespali.
Drugo jutro sva se poslovili od dobrih staršev in deklet in vstopili na tramvaj, ki naju je pripeljal do Krekove gospodinjske šole, kjer sva med vojno stanovali pri šolskih sestrah. Okrog stavbe sami vojaki s puškami in rdečimi zvezdami na kapah! Kam pa sedaj? V Logatec ne, ker naše družine ni več tam. Torej k naši najljubši teti za Bežigrad. Kljub nevarnosti in strahu naju je ljubeznivo sprejela in očistila uši. Pri njej sem nekaj tednov ležala oslabljena v vročici in blodnjah. Prestrašilo me je vsako brnenje avtomobila, ki se je ustavil pred stavbo.
Teta je navezala stike z najinimi starši, ki so bili v taborišču v Italiji. Očkov znanec, Tržačan, je prinašal in odnašal pošto. Z zdravniškim navodilom, da se moram iti zdravit na morje, kot mladoletno pa me sme spremljati sestra, sva dobili preko zvez legalni potni list in se odpeljali z vlakom. Nekoliko sva si spremenili zunanjost, saj sva se peljali skozi Logatec. Videli sva očkovo žago in mlin ob postaji. V Trstu naju je pričakala starejša sestra in na mamin rojstni dan, 11. avgusta, smo se srečno objele z našimi dragimi in drugimi Logatčani v taborišču Monigo pri Trevisu.
Najhujše je bilo za nami. Bili smo spet skupaj, starši in štiri sestre, a vse taborišče je žalovalo za tisočimi in tisočimi. O, da ne bi bilo vse to trpljenje in prelitje krvi zaman! Davno sem že vse odpustila, a vsaj delček resnice in zgodovine se ne sme pozabiti.