Avtor: S. Z. Škof
Razvedrila smo potrebni. Slovenija nas kliče. Koroška. Letimo prek Amsterdama na Celovec. Sprejem domačih je resnično veselje in toplota od srca. Besed nam ne zmanjka. Dve leti je od zadnjega obiska. Že manjka ta in oni. Bolezen ne prizanaša. Naši generaciji so šteta leta. Želimo čimveč od življenja. Kar je mogoče dopolniti. Končati, kar je bilo začeto.
Sprehod ob Dravi. Nabiranje malin v gozdu. Vonj divjih ciklam. Polne košare gob. Ptičji spevi. Kmečki turizem pod Peco. Vožnja po Logarski dolini. Potočki, slapovi. To je bogastvo lepe domovine staršev, dedov …
Avtor slike: Mirko Kambič
Opis slike: Obalni kontrasti Mirko Kambič
Ponosni smo na zmago slovenske vojske. Naj živi TO! Slovenija je neodvisna, samostojna. Ko kdaj svobodna? Tuj duh še vedno veje. Kdaj nam bo dano, kar so nam pokradli? Kje so nam svojci s svinčenkami pobiti? Ne revanš – samo resnico, samo pravico iščemo! Eno samo resnico. Eno samo pravico. Želimo resnične, prave, zavedne Slovence. Ne plačane »državljane«. Kaj je sprava? Vse drugo od ponujene. Bodimo si odkriti. Bluff se odkriva. Kdor si sam ne pomaga, uspeha ne doseže! Evropa zavrača balkanizem.
Po kratkih tednih odhajamo. Naš dom je v tujini. Smo okrepljeni, osveženi. Smo upa polni skorajšnjega snidenja. Tako lepo je biti skupaj, med svojimi. Bog daj še dolgo!
Po božiču se spet odpravljamo. Ne na počitnice. Vabilo na kulturno sodelovanje nas je vnelo. Gremo v Ljubljano. Za delo je potreben mir. Zagotovljeno nam je lastno stanovanje. Tako smo mislili.
Advokatov faks poroča: Gospodu L. sem pisal priporočen dopis (7. december). Stranka vztraja na izvršbi sodne poravnave (pravno veljavne 15. oktobra 1993). Zahteva do 28. decembra nastanitev v sobi, kot je bila doslej upravičena, in izročitev stanovanja 1. januarja 1994 v brezhibnem stanju, sicer bo uveljavila odškodninske zahtevke. Priporočeno. Dodatno: zaostala najemnina v znesku več tisoč DEM.
Podnajemnik poslano pismo ignorira.
Naš sprejem v lastnem stanovanju je manj kot vljuden. Krut fizičen napad. Telesna poškodba. Trije policisti naj bi prišli na pomoč napadencu. Kaj še! Ura je 19.00. Zapisnik končan. So mnenja napadalca. »Pojdite ven. Vrnite se na novo leto. Poiščite pomoč zdravnika« – je njihov svet ranjenemu. Neverjetno a resnično.
Najprej v hotel. Odložimo prtljago. Nato v klinični center. Ob eni zjutraj smo na vrsti. Pozno smo prispeli v mesto. Nimamo tolarjev. Ameriških dolarjev ne morejo zamenjati. Pregled se plača vnaprej! Samaritan nam pride na pomoč. Končno: pregled, rentgen, oznaka poškodbe, opis obraza kjer je pest pustila svoj odtis. Nazaj v hotel. Utrujeni na smrt. »Vrnite se, če se bolečina hujša!« Tri dni pred novim letom je bilo.
Od doma kliče telefon. Preplah! Kako smo lahko v pomoč? – Je bil aretiran? Res toliko nasilja? Po jugu zaudarja. Držite se!
Advokat: »Imamo opravit z norcem!« Prisilna deložacija in rubež je na mestu. Določen datum: 11. februar 1994 ob desetih dopoldne. Na predvečer advokat obvesti stranko: »Jutri izvršitve ne bo! G. Lokostrelec je predložil zdravniško spričevalo.« Sodišče obvešča: »Dolžnik zaradi bolezni sam še ne more izprazniti stanovanja, izpraznil pa ga bo takoj, ko bo toliko zdrav, da bo to lahko storil.» Podpis: referentka sodnice. Napadalec je zaščiten.
Sodnica piše pismo zdravniku: opišite v čem je nesposobnost pacienta za selitev, pri čemer naj se upošteva, da osebna navzočnost dolžnika pri deložaciji ni nujna.
Potrpežljivosti je konec. Pišemo pismo advokatu. Zadeva se vleče v nedogled. Prosimo odgovor na naša vprašanja. Njegov odgovor: »Prevzema stanovanja s 1.1.1994 vam nisem nikoli zagotavljal, temveč sem si le prizadeval, da izpraznitev do tega roka izposlujem. Na ostale navedbe v vašem pismu ne bom odgovarjal, ker jih ocenjujem kot namerna podtikanja. Iz zgoraj navedenih razlogov vam zastopanje sam odpovedujem. Na stroških zastopanja mi dolgujete SIT … S spoštovanjem … (Sta resnici dve?)
Nov advokat nadaljuje.
Dobimo vabilo, da se dne 26. 4. 1994 zglasimo na sodišču ob 12.15, soba 40, na zasebno tožbo zoper Lokostrelca (Kazensko dejanje po čl. 65 KZ RS). Pet minut pred razpravo nam sodnica sporoči, da je Lokostrelec na poslovnem potovanju v Avstriji in se ne more udeležiti razprave. Razprava se preloži na dne 9. 5. 1994, ob 13.00, soba 47. En dan prej dobimo po pošti priporočeno: Sodnica je bolna. Tožba se preloži za nedoločen čas.
Sodišče zavrže Lokostrelčev priziv za prisilno deložacijo in rubež. Določen je nov datum: 4. 5. 1994 ob desetih dopoldne. Po sodnem sklepu smo spet dolžni zagotoviti delavce in vse ostalo. Tudi za hrambo stvari, ki naj bi se odstranile iz stanovanja.
Prišel je dan. Pred vrati stanovanja smo: dva pooblaščenca od sodišča, advokat, ključavničar, dve osebi s tovornjakom, priča in stranka. Vdremo v stanovanje. Izpraznjeno je. Lokstrelec se je izselil štiri dni prej. Zamenjamo ključavnico. Prišli smo, po petih mesecih, do praznega, umazanega, poškodovanega stanovanja. V čem je logika. Da pes miga z repom ali rep s psom?
Rubež se nadaljuje. Tudi tožba v odškodninski zadevi za kazensko dejanje. Kje je Lokostrelec?
Bo še.