Avtor: Ivanka Kozlevčar

Gredo po gmajni trudni, lačni, zaznamovani,

iz oči jim sije ubita vera in srečanje s smrtjo.

Gmajna žari v poletnem soncu

– nihče je ne vidi.

Beli nasmehi hiš v sadovnjakih vabijo

– ne zjasnijo obrazov.

Tiho se opotekajo po vasi,

ne slišijo pozdravov,

ne čutijo stiskov rok.

Z zadnjimi močmi omahnejo čez domači prag.

Matere jih sprejemajo v trpeča naročja,

zakurijo peč, pogrejejo vodo in pripravijo jed.

Pomagajo jim na zrahljana ležišča,

ljubeče jim pogladijo lase

in z vajeno kretnjo naredijo križ.

Sedé zraven njih poslušajo dih

in molijo dolgo v noč.

Vsa vas drgeta v grozljivem molku.