Avtor: Tine Velikonja

Spomladi leta 1945 se je konec druge svetovne vojne naglo bližal. Rusi in zahodni zavezniki so se že 19. aprila srečali na Labi, predala se je nemška vojska v Italiji. Zadnje dni pred podpisom brezpogojne vdaje je prostor v srcu Evrope, ki so ga še obvladovali Nemci in njihovi po sili zavezniki, dobil obliko peščene ure, z najožjim delom pri Linzu, širokim komaj 50 kilometrov. Nezasedeni so ostali samo Češka, zahodna Avstrija in severni del Jugoslavije. Samo vprašanje dni je bilo, kje na našem ozemlju se bodo zahodni zavezniki srečali s Titovimi partizani. Obstojala je samo še vzhodna fronta, na zahodni pa je bila pot odprta.

Opis slike: Družina na begunski poti

Kar se je zares zgodilo, ko zahodni zavezniki niso vkorakali v Ljubljano, je bilo presenečenje samo za protikomunistično stran v državljanski vojni. Na tak razplet je bila slabo pripravljena. Šele 3. maja seje uradno ločila od Nemcev, oklicala na Taboru slovensko vlado, razglasila slovensko državo in preimenovala domobrance v slovensko narodno vojsko. Zadnji teden so prihajale zlovešče vesti o pohodu jugoslovanskih partizanov na Slovenijo. Loška dolina je bila že v njihovih rokah, preboj fronte pri Ilirski Bistrici jim je odprl vrata do Trsta in Ljubljanske kotline. Rdeča armada je preplavila Madžarsko in pri tem tudi naše Pomurje, močne partizanske enote pa so prodirale ob Dravi proti Koroški.
Primorski domobranci so se zadnjega aprila pridružili begunskemu valu, ki je pljusnil z Razdrtega po Vipavski dolini, izsilil prehod čez Sočo pri Gorici in se predal Amerikancem. 4. maja sta se izpraznili Notranjska in severna Dolenjska. Domobranci so se za nekaj dni ustavili na pragu Ljubljane in jo branili.
Vsega ni mogoče zapisati in povedati. Omejili se bomo predvsem na Notranjsko in beg beguncev z njenega področja ter umik njene najpomembnejše domobranske enote. Vinko Udovč, vojak 1. voda 48. čete Rupnikovega bataljona, pripoveduje:
»V drugi polovici aprila smo pri Podhosti ujeli partizanskega oficirja, ki je ob prvem zaslišanju med drugim napovedal, da se bliža ogromna vojska četrte armade, ki je ne bo mogoče ustaviti. Ne glede na svojo usodo nam svetuje, da se čimprej umaknemo. Bil je dovolj prepričljiv in smo mu vsak na pol verjeli, se pa čudili, kje se je vzela taka sila. Saj smo jih že pred meseci izgnali iz Notranjske, še malo, pa jih bomo z Dolenjske in Primorske. Zdaj pa izvemo, da imajo celo tanke.
Čez dan ali dva nas s tovornjaki prepeljejo v Loško dolino. Na cesti med Ložem in Bloško Polico jih čakamo pet dni. Prav do nas se sliši, kako proslavljajo. Druge enote s položajev pri Sv. Ani opazujejo pisane sprevode. Partizani po cesti ne poskušajo, pač pa tipajo proti Cerkniškemu jezeru čez hribovje, kjer prihaja do bližnjih srečanj in manjših spopadov. Plašni so. 2. maja zvečer se vrnemo v Cerknico. Naslednji dan spoznamo, da bo glavni udar s postojske strani. Opoldne zavzame naš bataljon položaje od Skrajnika do Srnjaka nad Rakekom. Proti večeru se sliši vedno močnejše pokanje od Unca proti Rakeku. S partizani se spopadajo posadne čete iz bunkerjev in 7. četa z Rakeka. Naš bataljon pa nič. Ponoči zagledamo žaromete vozil, ki se po vzhodnem robu Cerkniškega polja kot vedno daljša kača približujejo Martinjaku. Opolnoči dajo mene in še dva na mrtvo stražo ob cesti nasproti Telšam. Pri kamnolomu poiščemo kotanjo, eden ostane s strojnico na robu, druga počivata v zavetju. Tam s postojnske strani še vedno streljanje, nekdo užiga s strojnico, da leti visoko čez nas. Tako blizu je, da so lahko naši. Okoli tretje ure nas najde naš kaplar Trobec z opravičilom, da so nas skoraj pozabili, in pove, da odhajamo. V Cerknici smo med zadnjimi. Zapovedan je umik in vsakdo naj vzame s seboj toliko, kolikor more nositi. V temi brcam po izpraznjenem skladišču in zadenem na nekaj trdega v vreči. Dve kilski pločevinki sta. Vržem ju v nahrbtnik. Naložim si še odeje. Noči bodo hladne. Ko pridem na plano na trg pred cerkvijo, sem sam. Urno pospešim po cesti proti Begunjam in dohitim žensko, ki beži z otročkom na rami. Takrat že začutim, da sem si naložil preveč. Dam ji odejo, ki jo hvaležno vzame. V Begunjah nas čaka bataljon. Še vedno prihajajo zamudniki z najbolj oddaljenih položajev. Odrinemo po glavni cesti skozi Rakitno do Podpeči, kjer prenočimo. Naslednji dan gremo nazaj v Borovnico in v hribe do Pokojišča, da vidimo, kako daleč je prišel nasprotnik. 6. maja se vrnemo na Barje k Notranjim Goricam in zasedemo položaje od Ljubljanice proti Drenovemu Griču. 7. maja so že po gričih okrog Podpeči. Iz zvonikov prijaznih cerkvic nas dražijo z rafali iz mitraljezov.«

Opis slike: Skrb

Povelje za vojaški umik naj bi izdal že 4. maja general Krener, pravo operativno povelje pa stotnik Drčar šele 7. maja. Umik je bil boljše izpeljan, kot je bil pripravljen. Zasluga gre delno domobranski vojski, delno pa lagodnosti partizanov, ki so se zadovoljili z Ljubljano in šele čez nekaj dni lotili izpraznjene Gorenjske. V obroču se je znašla samo novomeška skupina, ki je štela okrog 2.000 vojakov. Še 4. maja je Novo mesto praznovalo samostojno Slovenijo, ko so vihrale zastave in se je narod pomešal v radostno množico (V. Mirnik, Tabor, 1984, 1–2,1). Poveljnik Stamenkovič se je 6. maja ob treh zjutraj vrnil iz Ljubljane in sklenil, da se zaenkrat ne umakne. Naslednjega dne je bilo že prepozno. Prva kolona je bila zaustavljena pri Višnji gori in morala nazaj. Skušali so se prebiti na Koroško ob Savi in Savinji, pa bili že pred Radečami zaustavljeni. Naprej so šli samo najbolj odločni, večina pa se je vrnila in poskrila.
Čeprav se je polmilijonska partizanska vojska razglašala za pravo armado, ki bo zlahka ugnala in zajela vse sovražno vojaštvo, ki se bo znašlo proti koncu vojne na jugoslovanskem ozemlju, ji to ni uspelo. Armade, korpuse in divizije je imela samo na papirju, enote so bile z izjemo prekomorskih brigad slabo oborožene in izvežbane. Bolj je šlo za horde na hitro oboroženih, polvojaško oblečenih civilistov kot pravih vojakov, bolj usposobljenih za ropanje kot za pravo vojskovanje. Trikrat manj številni nasprotniki so prebili obroče in obšli zasede ter se približali zahodnim zaveznikom.
Kar je zahtevalo umik in beg, je bila Rdeča armada, ki je s Panonske nižine silila v Alpe. Na Koroško se je še dalo, morda zato, ker se je zdel sovjetskemu maršalu Tolbuhinu Dunaj bolj privlačen kot Celovec in ker je Tito obljubljal, da bo to opravil sam. Vse pisarije, kako bi bilo možno na severu bivše Jugoslavije nuditi uspešen odpor, so iluzija. Zdaj po petdesetih letih vidimo ob dogodkih v Bosni, kako se vede zahod, kadar mu ne gre za neposredne koristi. Kakor so brez slabe vesti izročili domobrance partizanom, bi hladnokrvno zaprli zahodno mejo in opazovali, kako komunistične sile obkoljujejo upirajočo vojsko in jo uničujejo.

Ko bodo belčki šli, vas bodo partizani ta bele pobili vse do zadnjega!

Množice civilnih beguncev so veliko breme, slabo prenašajo napore in niso pripravljeni na spremenljive vremenske razmere, običajno imajo s seboj premalo hrane, če so zraven še otroci in starejši, zaostajajo in postajajo lahek plen preganjalcev. Zato ni bila želja domobranskega političnega in vojaškega vodstva, da pelje s seboj tako množico. Ni bilo uradne propagande, ki bi ljudi prepričevala, da je treba bežati. Približno pa se je vedelo, kakšna bo usoda tistih, ki bodo padli v roke partizanov in jih bodo razglasili za sodelavce okupatorja. Civilni begunci so šli na pot prvi, ne da bi vedeli, kakšen je položaj in kam gredo. Kar se je dogajalo z njimi, je bil pravi beg, katerega vrhunec je bila zmeda v ljubeljskem predoru. Iz nekaterih področij so bežali množično, ne samo moški, ampak cele družine, zlasti tiste, ki so imele fante pri domobrancih, bežale so žene domobrancev z majhnimi otroki.
Odločitev za beg se je porodila sama od sebe. Bežali so begunci, ki so se že prej iz strahu pred partizani zatekli v varstvo v večja naselja ali so bili izgnani, in drugi z ozemlja, do katerega partizani prej niso imeli dostopa. Na začetku so računali, da gredo samo do Ljubljane, največ na Gorenjsko. Veliko jih je krenilo na pot peš ali kar z volovsko vprego, saj so upali, da jih bodo nekje za Ljubljano pričakali zavezniki.
Kljub vsemu je bil ta beg ali umik zelo uspešen, saj je večina dosegla zavetje, čeprav samo začasno. Obenem pa je bilo le malo izgub, nekaj deset pobitih civilistov med potjo pri Tržiču in nekaj deset padlih domobrancev, zlasti ob spopadu pri Borovljah.
Ana Obreza, Škrljeva iz Begunj pri Cerknici, pripoveduje:
»Bilo je pozno zvečer 3. maja. Na okno je potrkalo. Bilje Legatov Polde, domobranski telegrafist z Rakeka, ki je bil pogosto pri nas. Povedal je, da je Rakek padel in da moramo bežati. Čeprav nimamo nikogar pri domobrancih, partizani vedo, na čigavi strani smo. Poslušala sem streljanje in se hudovala nanj, kakšna vojska so, da ne gredo na pomoč. Oče je že odšel z drugimi proti Ljubljani. Mama me je silila, naj grem tudi jaz, saj je slišala prejšnji dan sosedo: »Ko bodo belčki šli, vas bodo partizani vse do enega pobili!« Vse je bežalo. Oklevala sem. Ob tretji uri zjutraj sem se končno odločila. Pograbim hlebec kruha in plašč. Grem na konec vasi in poslušam, kam so šli. Končno zaslišim od Selščka klicanje ho-ruk, ho-ruk. Pridem do tistih ljudi. Vidim, da je voz zapeljal v jarek in jim ga še vedno ni uspelo potisniti ven. V Župenem se mi pridružita še Rotovi, ki sta tudi oklevali. V Rakitno smo prišle do jutranje maše, bil je prvi petek.«
Verbičeva iz vasi Pako pri Borovnici pripoveduje:
»Moralo je biti 3. maja, ko se je spustila s hribov večja domobranska enota, vzela naš voz in konja in nadaljevala pot proti Ljubljani. Obljubili so, da bodo izposojeno vrnili. Ko so že izginili izpred oči, je prihitela sosedova Mici, Marija Zvonec, stara šestnajst let kot jaz, z alarmantno novico: »Sestre domobrancev bodo pobili!« Da s tem grozijo tudi domači terenci. Treba je bežati, dokler se zmešnjava ne uredi. Oklevala sem. Brata Karel in Ivan sta bila v Rupnikovem bataljonu in potrebovala bi njun nasvet. Oče je bil tisti, ki je odločil: »Prav, s konji boš šla in ju pripeljala domov.« Hitro sva se pripravili na pot, se pod noč usedli na kolesa in se odpeljali proti Ljubljani. Skupino z našim vozom sva ujeli že pri Notranjih Goricah, odložili nanj svojo prtljago, pustili kolesi pri najbližji hiši in naprej na negotovo pot.«
Lovšinova družina iz Prigorice se je tudi odločila za beg. Vida pripoveduje:
»Nikogar nismo imeli pri domobrancih, pa smo se partizanov vseeno bali. Naša hiša je blizu gozda in so nas zato pogosto obiskovali. Vedeli so, da smo bolj krščanski in so samo jemali. Za nas niso imeli prijazne besede. Morda je bila sestra Dana tista, ki nas je pregovorila. Oče in mama sta se v Ljubljani premislila in se vrnila domov. Medve pa sva šle naprej s skupino, v kateri je bilo še sedem deklet z ribniškega konca.«
Za nekatere je bila odločitev, da se vrnejo, usodna. Marinka Urbič z Grahovega pripoveduje:
»Bežali smo vsi, oče, mama in medve, šestnajstletna Milena in jaz, stara devet let. Ženske smo bile priče poboja v Grahovem 24. novembra 1943, ko so našega 74-letnega starega očeta obstrelili in pahnili v ogenj in nismo pozabile, kako hitro postanejo nevarni. V Ljubljani smo se premislile. Samo oče je šel naprej, me pa smo se vrnile domov. Čez mesec dni zvečer so prišli v temi zakrinkani moški, verjetno domačini, in mamo in Mileno odpeljali. Še danes slišim sestrino jokanje … «

Na koroško gremo!

Civilni begunci so se ustavili v okolici Ljubljane za dan, dva in nadaljevali z begom. Precej se jih je peljalo z vlakom do Kranja, zadnji 8. maja popoldne. Bežali so brez vojaškega varstva, niso imeli niti vojaške predhodnice, ki bi jim utirala pot ali jih vodila. Domobranci so šli za njimi šele čez tri dni. Večja reka civilnih in nato vojaških beguncev se je pomikala proti Kranju po glavni cesti, manjši del, predvsem domobranska vojska pa vzporedno mimo Mengša ali Smlednika, severno od Kranja in mimo Golnika. Tokova sta se združila v Križah in zastala, saj se je struga skozi Tržič prehudo zožila.
V soboto, 5. maja, se je odpeljal proti Gorenjski v manjši avtomobilski koloni tudi general Rupnik in skoraj nemoteno dospel čez Podkoren na Koroško (S. Kociper, Tabor, 1980, 1). Tudi člani začasne vlade in škof Rožman s svojimi, ki so potovali v skupinah, so se rešili. Fanči Bonač jih nima v lepem spominu:

Opis slike: Zastoj v Tržiču

»Zjutraj, 5. maja, smo šle iz Ljubljane in čisto same do večera dosegle Tržič, kjer smo prespale v tovarni čevljev. Tam je bilo že precej beguncev, tudi skupina boljših ljudi. Izvedele smo, da so vlada. Drugega dne smo šli skupaj do Sv. Ane, skozi predor in navzdol. Tam čisto spodaj ob potoku in nekem mlinu so nas zbrali in rekli: »Zdaj pa pojdite vi kamor hočete, vsak na svojo roko. Z vami ne bomo več hodili. Znajdite se, kakor veste in znate.« Šli so s ceste na desno in se izgubili v hribu. Razumeli smo jih, da so nekje blizu partizani. V strahu, da nas ti ne bi pobili, smo se odločili, da gremo nazaj. Ponovno smo se povzpeli na Ljubelj in prehodili temačni predor. Bila je nepopisna gneča. Na eni strani so ropotali težki tanki, tigri, na drugi vračajoči se vozovi z begunci, mi pešci po sredi. Spustili smo se do Sv. Ane, današnjega Podljubelja. Šele čez dan ali dva so z doline prišli domobranci, med njimi tudi brata.«
Škrljeva:
»Pridružile smo se komori Rupnikovega bataljona. Že pred Šentvidom je lastnik ene od konjskih vpreg izginil. Konje je prevzel domobranec iz Rovt, prijeten fant, leto ali dve starejši od mene, Franc Jereb, jaz pa sem mu pomagala. Za konja je skrbel, kot bi bila njegova. Kadar je šel iskat krmo, sem jaz popazila nanju. Napredovali smo samo ponoči, podnevi pa počivali v gozdu ob cesti. Dobro se še spominjam velikega gradu in žab v Smledniku. Bile so tako glasne, da se ni dalo spati in so šli nadnje s palicami.
V Tržiču smo opazili gnečo pred tovarno in videli, da nosijo čevlje. Prevzela sem konje, fant pa se je kmalu vrnil s čevlji tudi zame.
Našla sem očeta in druga dekleta od nas in sem šla z njimi.
Tam pred predorom je čakal lep voz z ograjo in močnimi konji. Izvedeli smo, da so od škofije. Lahko bi šla skozi z vojsko, češ da vodim živali, pa sem šla raje z našimi čez prelaz.«
Šivičeva nadaljuje:
»Blizu Dobrove smo čakali tako dolgo, da smo prišli v Tržič med zadnjimi. Nekje iz mesta naprej po klancu smo obstali. Nasproti je prihitela domobranska patrola. Zvedeli smo, da je pot proti prelazu zaprta, ker so Nemci postavili počez čez cesto tank. Tisti, ki more, naj pusti vozove in hitro naprej. Nama ni bilo treba dvakrat reči. Bili sva neprevidni in sva pustili vso prtljago na vozu. Nikdar več je nisva videli. Kasneje sva izvedeli, da je naš voz ob napadu na rep begunske kolone zadela granata in ubila oba konja.«
Moja zgodba:
»Še danes dobro ne vem, zakaj sem 5. maja komaj šestnajstleten z leto mlajšim bratom Marijanom – Janetom zlezel v čudne cunje, ki naj bi bile vojaška uniforma, in se znašel v šoli ob Vodnikovi cesti, kjer je bila razmeščena domobranska dopolnilna četa. Morda smo se dogovorili kar sošolci, saj so bili z nama še štirje iz našega razreda: Basajev Aljoša, Franc Hočevar, Lojze Lesar in Jože Podržaj. Vse tri dni smo bili v vojašnici in nismo videli in ne vedeli, kaj se dogaja zunaj. Po naši cesti ni bilo posebnega prometa. Civilni begunci so se središču mesta izognili in ga obšli po obrobju. Nihče od oficirjev nam ni razložil, kakšen je položaj, čutilo pa se je, da bomo šli kmalu na pot.
V torek, 8. maja popoldne, sva dobila z bratom dovoljenje, da se greva domov poslovit. Tramvaj ni vozil. Mesto je bilo prazno, nekaj ljudi samo na Ajdovščini. Nisva čutila, da sva zanje nenavaden pojav, šibka fantiča s puškama skoraj do tal in v pisanih uniformah. Z gradu so doneli topovi. V Šempetru so bili doma vsi, ki so ostali, oče, mama in mlajši sestri. Nekaj sva pojedla in popila. Oče je bil resen in molčeč. Odločil se je, da ostane. Mama nama je stregla s tistim, kar je imela, in razlagala, kdo vse je že odšel, in da so naša dekleta gotovo že na varnem. Ko sva se poslavljala, nisva čutila, da je oče v nevarnosti. Ko naju je za slovo poljubil, česar nisva bila vajena, sem začuden opazil, da ima solzne oči. Vzela sva kolesi in se odpeljala nazaj.
Na pot smo šli zvečer, ko se je že mračilo. Na priključku Vodnikove ceste na Celovško smo čakali skoraj dve uri. Prednost smo morali dati motorizirani nemški koloni, ki je ni hotelo biti konca. Pripeljala je s črnuške strani, morda s Štajerskega, in zavijala na Gorenjsko. Dolga je bila nekaj kilometrov. Mimo Šentvida smo šli šele opolnoči. Umikala se je glavnina domobranske vojske, urejeno, tiho, peš, vmes komore s konjsko vprego. Nasproti so še vozili redki avtomobili. Na dolgih ravnih odsekih so nam njihovi žarometi slepili oči. Gledal sem tisto daljavo, ki nas še čaka, in hodil, hodil brez misli v glavi. Ob štirih zjutraj se je skupina, v kateri je bila naša četa, ustavila pred Kranjem pri gostilni nad klancem. Polegli smo, kjer je kdo mogel. Nekaj nas je poiskalo ležišče na deskah, ki so bile zložene na dvorišču. Nisem bil vajen takega napora in sem v hipu zaspal. Zjutraj me je ogrelo sonce, ki je bilo že visoko na nebu. Nočna mora je bila za nami. Ogledovali smo si okolico, občudovali zasnežene Kamniške planine, ki smo jih po petih letih videli spet od blizu. Zlasti mogočen se mi je zdel Storžič. Pretegovali smo si ude. Po strmi stezi smo se spuščali do Save in si močili obraz.
Nadaljevali smo šele ob drugi uri popoldne, navzdol in po mostu čez Savo. Betonski oboki in živa skala na Jelenovem klancu so me spomnili na našo pot na Brezje pred vojno. Na Zlatem polju so gorele barake in vojaška vozila. Brez naglice smo v strnjeni koloni prešli vasi med Naklom in Križami. Padal je že mrak, ko smo se počasi izvijali skozi Tržič. Že na prvem klancu za mestom smo videli muko vpreženih živali, ki so bile prešibke za strmi breg in prehudo breme. Ljudje ob straneh so pomagali potiskati vozove. Ustavili smo se na travnikih pri Sv. Ani, današnjem Podljubelju. Tam sem presenečen naletel na sestre Zino, Zoro in Ančko. Z vlakom so se odpeljale že v soboto, 5. maja.
Povedale so svojo zgodbo:
»Oče nas je poslal na pot. Izvedel je za odhod s kolodvora ob štirih popoldne, ki bo organiziran. Zdi se, da smo bile za dan prepozne, kajti tam ni bilo nobenega vodstva ali znancev, samo razsuta množica. Na srečo je bilo na vlaku dovolj prostora. Stisnile smo se v kot pri oknu in se z drugimi nismo pogovarjale. V Podnartu je bilo vožnje konec. Razlagali so, da je proga razrušena, morda tudi most. Ker se je že znočilo, smo ostali na kolodvoru in tam prespali. Zjutraj so ljudje še kar sedeli in čakali, me pa naprej. Same smo šle po cesti do Otoč. Začele smo se vzpenjati v brezjanski klanec, ko srečamo skupino gorenjskih domobrancev. Eden od njih je bil Ljubljančan in nas je prepoznal. Ko smo povedale, da smo namenjene na Jesenice, se je zasmejal naši preprostosti. Da so tam že partizani in da moramo z njimi. Prišle smo v Kovor, tam ostale tri dni, zdaj smo pa tu.«

V Stično!

Od ranjencev se je rešil del novomeških. Na vlaku so bili pomešani z nemškimi in so jih partizani v Mariboru spustili naprej. Za vlake z ranjenci iz Ljubljane je zmeda v številu in datumih. Zdi se, da je glavni transport odpeljal v ponedeljek, 7. maja, opoldne. Spomini, ki jih je objavil Ivan Kralj (I. Kralj, Tabor 1991, 7–8, 157–164), se s tem ne ujemajo. Njegov vlak je odpeljal v nedeljo, 6. maja, s seboj niso imeli zdravnikov, pripeljali so se do postaje v Lescah, in to šele 11. maja; tam so našli zavetje v šoli. Vse kaže, da jih je glavni transport, v katerem so bili tudi nemški ranjenci in vsi zdravniki, prehitel 8. maja pri Podnartu.
Tole je doživel Jože P. z Rakeka:
»V začetku leta 1944 sem bil ranjen v glavo, prsni koš in desno koleno. Rane so se gnojile in ves čas sem ležal v vojaški bolnišnici ob Zaloški cesti. Tega dne se je zjutraj ustavila kompozicija najmanj 10 tovornih vagonov ob naših poslopjih kar na odprti progi. Večina ranjencev se je sama namestila po vagonih. Huje ranjenim so pripravili ležišča in nas položili enega poleg drugega. V sprednjem delu vlaka so bili nemški ranjenci, v zadnji polovici pa domobranci s civilisti, med njimi tudi dr. Meršol z družino. Spremljali so nas naši zdravniki, med njimi glavni zdravnik dr. Jung, pa dr. Pirc, dr. Končan, zdi se mi, da tudi dr. Janež, bolničarji in medicinske sestre, pomagala pa so tudi neka dekleta.

Opis slike: Vetrinjsko polje – Skupina z Ježice

Opoldne je vlak potegnil. Nikamor se mu ni mudilo. Ker so bila vrata odprta, sem lahko opazoval nepoznane kraje. Ne vem, kje in kako smo se vozili ponoči. Ko se je zdanilo, smo stali na postaji v Otočah.
Zaslišimo govorjenje, da so partizani že na Jesenicah. V vagon se povzpne dr. Meršol in nam sporoči,, da so vest preverili in je resnična. Vsi, ki lahko hodijo, naj zapustijo vlak in se napotijo proti Tržiču. Odide jih več kot polovica, z njimi tudi vsi zdravniki. Ostanejo bolničarji in medicinske sestre. Kot navadnim uslužbencem se jim ne more nič zgoditi. Tudi kurat pater Janez Jenko nas ne zapusti. Svojo junaško odločitev bo plačal z življenjem.
Peljemo se naprej, prevozimo most čez Savo in v klanec. Malo pred predorom vlak omaga. V nizkem letu nas preletavajo letala, videti so partizanska. Ne zaupamo velikim rdečim križem na strehi in v paniki zapuščamo vagone. Nekako zlezem ven in se zavalim po nasipu. Lokomotivo odklopijo in jo umaknejo v predor. Letala izginejo. Ne morem v breg in nemočno čakam. Bolničarji me poberejo in odnesejo v vagon. Vlak potegne in naprej do Jesenic. Ustavimo se in čakamo. Skozi vrata zagledamo vojake z rdečimi zvezdami na kapah. Čez četrt ure vstopijo. Hercegovci so, zahtevajo ure in denar. Po nekaj urah nas odklopijo od sprednje polovice, kjer so Nemci. Ne vem, kaj so napravili z njimi.
Nam priključijo drugo lokomotivo in nazaj, a na bohinjsko progo. Ustavimo se na Blejski Dobravi. Vagone zapeljejo na stranski tir. Sami Slovenci smo, približno 50 težkih ranjencev in 10 civilistov. Zabičajo nam, da ne smemo nikamor. Če bo samo eden ušel, bodo vse pobili. Prvi dan smo sami. Ženske se znajdejo, naberejo moko in drugo pri domačinih in v neki hiši nam vsak dan spečejo kruh in skuhajo enolončnico. Naslednji dan dobimo stražo, po enega partizana na vsaki strani
kompozicije. Zaudarjamo, ker gnijemo pri živem telesu, saj nimajo s čim previjati naših ran. Bolničarji nas vsak dan potrpežljivo prenašajo na zelenico ob progi, zvečer pa nazaj. Hrane je dovolj, domačini prijazni. Pater Jenko nas tolaži in nam vliva korajžo. Ena od medicinskih sester se napoti na Jesenice v bolnišnico in vrne otovorjena z vsem, kar potrebujemo za naše rane.
Čez pet ali šest dni pripelje lokomotiva in nazaj do Škofje Loke. Preložijo nas na tovornjake in spet smo na začetku, v vojaški bolnišnici v Ljubljani. Spravijo nas v nizke barake na dvorišču. Ogledovat nas hodijo partizani kot neko čudo, njihovi preteči pogledi ne obetajo nič drugega. Osebje je prizadevno. Hrane dobivamo dovolj, skrbijo tudi za naše rane. Po nekaj dneh nas zmečejo v tovornjake in v Šentvid. Najprej smo v sobah skupaj s civilisti, potem nas ločijo. Moralo je biti zadnje majske dni. Popoldne nas kličejo po sobah. V naši smo od ranjencev samo trije, ostalo pa Jeseničani, ki se držijo zase. Vsi trije smo težki invalidi, ležimo za zasilno steno in se le počasi dvigamo. Ko se privlečemo do vrat, so že zaklenjena. Udarjamo po njih. Prikaže se stražar. Da so nas klicali in moramo ven. S puškinim kopitom me mahne po rami, da se zvrnem po tleh. Vrata se zaprejo. Zlezem k oknu, skozi katerega se vidi hodnik nadstropje više. Z zavistjo opazujem naše, kako srečni odhajajo, čeprav na berglah in ob pomoči drugih. Zagledajo me in mi s prsti črkujejo, kam gredo: »STIČNA!«
Stane Štrbenk je bil na oklopnem vlaku, ki je v sredo, 9. maja dopoldne, ko so Ljubljano že zasedli partizani, peljal mimo po nemški progi.
»Zjutraj smo še hoteli po hrano v Domžale. Tam na postaji polno partizanov, ki nam vzklikajo. Mi kar naprej, obrnemo, kakor hitro se je dalo, verjetno v Jaršah, in nazaj do Šentvida. Tam priklopimo kompozicijo tovornih vagonov, v katerih so tudi ranjenci. Nismo obveščeni, da je pred Jesenicami pot zaprta. Odpeljemo se mimo Kranja in obstanemo pri Otočah. Prvi poskačejo ven Nemci, potem še mi. Vse ranjence, kolikor jih je, pustimo v vagonih.«

Ljubelj

Vsi, ki so zapustili ljubljansko območje, Dolomite in Gorenjsko po 7. maju, so do 11. obtičali pred Dravo, predvsem na gorski makadamski cesti čez Ljubelj. Računamo, da je bilo civilnih beguncev 7.000 s 1.000 vpregami, pretežno konjskimi, 12.000 domobrancev in največ 15.000 drugih vojakov (Nemci, četniki) s še najmanj 1.000 motornimi ali vprežnimi vozili. Delno so se razlili po okolnih livadah in gozdovih. Kljub temu se je cesta vedno bolj polnila in se strnila v 30-kilometrsko kolono od Križ do Borovelj.
Za ugotavljanje datumov, kdaj se je kaj zgodilo, služi kot orientacija požig taborišča na Ljubelju. Ni znano, kdo je zažgal barake, komaj verjetno, da so bili to begunci. Zjutraj 10. maja so bile še nepoškodovane, zgorele naj bi zvečer in ponoči med 10. in 11. majem. Civilne begunce so šele tisti večer pustili čez prelaz. Opazovali so mogočni požar, ki je osvetljeval okolne gore.
Nepojasnjen je ostal samomor majorja Lehmana, komandanta dolomitske skupine domobrancev, pred ljubeljskim predorom. Ob vhodu je prišlo tudi do spora med Nemci, ki so popolnoma zaprli pot skozi predor. Verjetno je bilo šele 11. maja, ko je nevarni položaj na svoj način razrešila skupina četnikov. Njihov poveljnik je brez pregovarjanja kljub pripravljenim mitraljezom nemških straž ustrelil nemškega oficirja in zapora se je sesula.
Nemci so torej brezobzirno izsiljevali prednost, in čeprav sta se obe vojski umikali skupaj, ni bilo med njima sodelovanja in ubranosti. Malo verjetno je, da ob vsej radiotelegrafski opremi niso vedeli, kakšen je položaj, vseeno pa o tem niso obveščali ostalih. Tako domobransko vodstvo s Krenerjem vred, ki se je 9. maja ustavilo pri Sv. Ani, ni vedelo, da je prehod čez Dravo na Koroškem zaprt. Kmeta, ki jih je o tem obvestil, so razglasili za provokatorja in ga zadržali. Šele ko so se pokazali begunci, ki so se vrnili skozi predor, so mu verjeli.
Nemci so silili naprej, prehiteli domobransko vojsko, vendar tudi obtičali pred Borovljami in se že začeli predajati.
Moja zgodba:
»10. maja zjutraj so našo enoto kot prvo z vso naglico pognali po travnikih navzgor, morda zato, ker smo nosili s seboj vse, od orožja do hrane, in se nam ni bilo treba zanašati na komoro. Ta je ostala daleč zadaj. Spominjam se nepoškodovanih barak in stopnic med njimi. Nisem vedel, da smo v ujetniškem taborišču. Ustavili smo se pri predoru, za katerega prej nismo vedeli. Pri vhodu Nemci, ki nas ne pustijo skozi. Prednost dajejo koloni svojih vozil. Naši oficirji se z njimi pregovarjajo, pa ne pomaga nič. Posedemo se po nasipu. Nemški oficir se nam približa, ker je opazil posebno puško pri enem od naših, in mu začne groziti, pri tem pa kriči »kaput, kaput«. Približno vemo, da je ta beseda povezana s smrtjo, ne vemo pa, kaj hoče od nas. Postaja nasilen, našega hoče odpeljati. Najraje bi ga kar ustrelil pred nami. Počasi se nam posveti, da trdi, da imaš tako puško samo, če si ubil nemškega vojaka.

Opis slike: Domobranci na Vetrinjskem polju

Opoldne povelje, da gremo naprej. Postrojimo se in s puškami, pripravljenimi na strel, odkorakamo v predor. Nemci samo debelo gledajo. Znajdemo se v temi. Navadimo se in pomagajo nam luči na motornih vozilih, ki nas prehitevajo. Zaletavamo se v vozove, mimo katerih hitimo, kapljajoča voda s stropa nas moči, kot bi bili pod prho, čofotamo po lužah. V pol ure smo zunaj. Pozdravijo nas sonce in zasneženi vršaci nad Zelenico. Spet čakamo, stikamo naokrog in v baraki odkrijemo vreče kakava.«

Borovlje in dravski most

Datumi so pomešani, zdi se, da so partizani zasedli mostove čez Dravo pri Borovljah šele 8. maja in ju morali prepustiti domobrancem čez dva dni, 10. maja. Bil je četrtek in vnebohod, ko je Rupnikov bataljon ob pomoči ognja iz nemških topov v dobri uri razpršil partizansko zaporo. Pa še za ta dogodek zgodovinarji trdijo (F. Strle: Zadnji finale na Koroškem, S. Kos: Stalinistična revolucija na Slovenskem), da je bil dan kasneje.
Vinko Udovč pripoveduje:
»S položajev se neopazno umaknemo zvečer, 8. maja, takoj ko se stemni. Hodimo v bojni koloni eden za drugim vzporedno z Ljubljanico. Na drugi strani reke spi Črna vas. Znajdemo se na Tržaški cesti na Viču. Nato skozi Ljubljano, Kleče, Tacen, Smlednik do Vokla. Popoldne naprej, hodimo zlagoma vso noč, Šenčur, Golnik, in ob zori zagledamo Tržič. Prebijamo se skozi reko beguncev, mimo voz, tankov. Kmalu nas nizko preletijo angleška letala. Skočim v zavetje, pa se mi smejejo. Vojne je konec! Čakamo samo na povratek naših odposlancev, ki so šli k Angležem na Koroško. Okrog desete ure izvemo, da so se vrnili, novice pa niso najboljše. Prišli so do Angležev, pri njih pa videli oborožene partizane. Hitimo v breg, tanki omagujejo, ker jim zmanjkuje bencina, breme, ki ga nosimo, je težko kot cent, konje muči predvsem žeja. Pri cerkvi ženska s skledo vina, v katero namaka kose kruha in nam ga ponuja. Kako nam tekne! Pri vhodu v predor na vsaki strani Nemci v popolni bojni opremi s puškami, uperjenimi na strel. Ne zmenimo se zanje in v temo. Primemo se z rokami, kot smo navajeni od prej, kadar smo šli ponoči skozi gozd. V pol ure smo na izhodu. Na poti navzdol zagledam novega komandanta, generala, kako stoji čisto sam ob cesti in zre v vodo. Nas kot da ne opazi. Še ne pridemo čisto do tal, ravno se svet odpira, ko nas komandir našega voda pokliče gor med smreke in polglasno pove, da so nas prestregli in zaprli pot in da bomo napadli. Ne gre mi v glavo, kako so to napravili.
S pridušenim glasom razlaga, kaj je naša naloga. Partizani niso daleč. Tisto spredaj so Borovlje. Naš vod bo napadel po desnem krilu ob Boroveljščici. Vasi so drugačne kot naše. Vrtove imajo ograjene z žično ograjo in se ne bo dalo med hišami. Treba bo kar po cesti čimbolj naravnost. Preleteti moramo naselje, razbiti zasede in se vkopati na drugi strani proti Dravi. Samo naprej, kdor bo obležal, bo obležal. Zanj bodo poskrbele zaledne enote.
Spustimo se s ceste pred Podljubeljem po strmini globoko v grapo, čez vodico na desni breg in na cesto. Zdaj pa zares. Spredaj nas šest v angleških uniformah in s titovkami na glavi, drugi nam sledijo. Hodimo neslišno v razmiku 10 metrov v dveh vrstah po jarku na vsaki strani ceste. Še pred prvimi hišami užgejo po nas z vsemi sredstvi. Podnarednik Tone Tiselj obleži. Spregledali so nas. Stečemo in streljamo z vsem, kar nosimo s seboj. Razbijemo zasedo, pretečemo železniško progo, tam nekaj manjših zased. Smo že v središču, streljamo na vse, kar se pokaže. Nekateri se od presenečenja sploh ne branijo, ker nas v prvem hipu ne prepoznajo. Še vedno nas je pet v angleških uniformah. Smo že na zelenici zunaj naselja. Pošljemo raketo v zrak, da smo na cilju in kje je naš položaj. Zdaj napada naš bataljon … «
Jože Podržaj, enotedenski domobranec Dopolnilne čete iz Dravelj:
»Popoldne smo se spustili v dolino. Spominjam se Malega Ljubelja. Na njegovih vijugah smo že od daleč videli zbito in nepretrgano kolono domobrancev, ki se je počasi vzpenjala v popoldanskem soncu. Vsi smo bili sivi in prašni, zlasti po oznojenih licih.
Vsa vojska je obstala pred Borovljami pri Podljubelju. Spet je bila naša četa, približno 60 vojakov, med prvimi, ki je šla naprej, čeprav najbolj neizkušena in slabo oborožena. Za ovinkom nas je na cesti pričakala skupina 50 nemških policistov. Obkolili so nas in videti je bilo, da nas hočejo pod stražo peljati partizanom, da bi se tako odkupili. Postajalo je vroče, pripravljali smo že puške, ko je prikorakala večja domobranska enota. Prepoznal sem jih, bili so domobranci Rupnikovega bataljona. Pomaknili smo se nad cesto, nemški policisti so se napravili neumne in se, kot da se ni nič zgodilo, izgubili po cesti naprej. Major Vuk je vprašal po poveljniku. Stekel sem ponj.
Bataljon je obstal. Nekaj so se še dogovarjali in gledali v karte. Takrat je z ljubeljske strani pripeljala kolona tovornjakov. Zadaj so imeli pripete protiletalske topove – flake na kolesih. Major jih zaustavi. Sledi glasno in ostro pregovarjanje. Nemci končno odklopijo topove, jih utrdijo na cesti in usmerijo proti dolini. Štirje so. Naša četa se pomakne pod cesto. Bataljon odkoraka po bregu v dolino.
Polegli smo po rastju redkega gozda na pobočju, da se je lepo videlo ravnino, prepredeno z živimi mejami. Sredi naselje, za katero smo vedeli, da so Borovlje, nekaj kilometrov naprej pa strmi breg nad Dravo. Vse to imajo v rokah partizani in od tod jih bo treba pregnati. Ob 17. uri se je začelo. Najprej kot prasketanje lahkega orožja. Vojakov ni bilo videti, le svetlobne rakete so oznanjale, do kod so prodrli. Štirje topovi za nami so začeli streljati. Svetleči prameni ognja so tolkli po na videz opuščeni pokrajini. Ogenj so usmerjali po signalih svetlečih raket.
Ležimo in opazujemo. Po bregu priteče vojak, verjetno kurir: »Bežijo kot zajci!« In res se raketni signali hitro pomikajo proti Borovljam, pred njimi pa ognjeni curki iz topov. Zagori največja stavba, šola ali kaj pri cerkvi, pa še nekaj okoliških hiš. V slabi uri vse potihne, končno se zmrači in pade tema, ki jo osvetljujejo goreče Borovlje in zvezde na nebu.
Ponoči odkorakamo po pobočju na ravnico, kjer se razporedimo, naša četa skoraj ob Dravi. Zaspani smo in nam je straža odveč. Zjutraj se nam prikaže Koroška v majskem razcvetu. Ugotavljamo, katere hribe vidimo, in uganemo, da je gora čisto na zahodu Dobrač, proti jugu na levi Obir in v daljavi na vzhodu Peca. Jane in Mehletov Tine se odpravita v trg. Vrneta se s koluti filmov, s katerimi ne vesta kaj početi, in jih zažgemo. Pripovedujeta o posledicah spopada, o mrtvih partizanih, ležečih vsepovsod.
Naslednjega dne, 12. maja okrog 13. ure, povelje za odhod. Poljske poti in ceste se pri Kožentavri zlivajo v eno. Z vseh strani se zgrinjajo kolone domobrancev. Večina nosi avtomatsko orožje in mi kar ne spadamo zraven. Pozdravljamo se in si kličemo. Z mostu občudujemo naraslo reko. Počasi se pomikamo naprej po klancu proti Humperškemu gradu. Na vrhu presenečenje. Zagledamo kupe orožja in poslušamo povelje, da moramo odvreči tudi svoje. Ubogamo z odporom. Tiho smo, vsa moč nas je zapustila. Čeprav smo lažji, so noge težke, da jih komaj premikamo.«

Na začelju

Nekaj tega, kar se je dogajalo na repu kolone, bomo izvedeli iz pripovedovanja Jožeta Komovca:
»Gorenjski domobranci smo bili zadnji, ki smo se umikali za kolono beguncev, tako da smo bili nekakšna zaščita. Iz Mekinj pri Kamniku smo jo odnesli takorekoč v zadnjem trenutku, v sredo 9. maja pozno popoldne. Ko smo zapuščali Kamnik, je v vseh cerkvah zvonilo in pritrkavalo. Mesto je bilo pusto in prazno. Nikjer žive duše. Toliko zastav kot takrat še do danes nisem videl. Rdečo zvezdo sem opazil samo na eni. Ob železniški progi so nas pozdravili partizanski mitraljezi. Hudega ni bilo nič, saj smo imeli samo enega lažje ranjenega. Niso šli za nami, saj smo jim takoj odgovorili. Bilo nas je okoli 30, sami mladi fantje v starosti od 16 do 22 let. Naš komandir je imel šele 20 let.
Šli smo proti Mostam po prazni cesti in naprej proti Brniku. Še vedno smo bili sami, le tu in tam nas je prehitel kakšen nemški tovornjak. Strašansko se jim je mudilo. Mi pa čez Šenčur proti Predosljam, kjer smo prespali ob cesti na nekem vrtu.
Četrtek, 10. maja. Zjutraj nas prebudi močno streljanje v okolici Kranja. Gremo naprej proti Brdu, Kokrici, Naklemu in Dupljam. Pred Križami dohitimo srbske vojake, ki počivajo ob cesti. V Križah množica ljudi, zlasti civilistov. Po vseh vrtovih in poljih do Pristave sami begunci. Med njimi končno najdem svojo družino, očeta, mater in vseh šest bratov in sester. Najmlajši ima dve leti. Moram nazaj k enoti. Počasi se zmrači, mi pa še kar tam. Množica se ne premakne nikamor, kot da je že na cilju. Noč je mirna, vlada stroga tišina, čeprav nas je kot listja in trave.
Petek, 11. maja. Zjutraj še nič ne kaže, da bomo odrinili. Sonce sije toplo in smo veseli, da nam je vsaj vreme naklonjeno, obenem pa utrujeni, žalostni in zaskrbljeni, ker ne vemo, kaj bo z nami. Okrog 12. ure kosilo. Polja in vrtovi med Križami in Pristavo se začenjajo prazniti. Ostalo je nekaj civilistov in mi, ki nas je okrog sto. Kar naenkrat streljanje s hriba na vzhodni strani. Nekaj civilistov je ranjenih, mrtvih nisem videl. Vojaki se zapodimo v hrib. Poraščen je z gostim grmovjem in partizanov ni videti. Kljub temu poka kot za stavo. Eni in drugi streljamo kar na slepo. Smo na pobočju vzporedno s križko cerkvijo in se počasi umikamo proti Pristavi. V tem času so se tudi civilisti porazgubili s tega področja. Ostalo je veliko voz hrane in različnega blaga. Tudi mi smo pustili tam vse razen orožja. Zagledava domačine, kako nosijo domov robo z naših vozov, ki so ostali tam. Nekateri so si morali dobro opomoči na naš račun. Čeprav okrog letijo krogle, jih to prav nič ne moti. S fantom iz Kamnika se pomakneva malo niže po hribu, da bi videla, kaj se dogaja na cesti. Prazna je. Domobranci so bolj visoko na hribu. Streljanje utihne, najbrž jo naši ubirajo kar po hribu proti Lomu. Ostala sva sama in odkorakava do Tržiča. Umakniti so se morali tudi partizani, saj naju nihče ne vznemirja.
Tržič je prazen. Na hišo v bližini pade mina. Po nama se usujejo drobci opeke. Skočiva v bližnjo vežo. Tam ljudje, ki naju začudeno gledajo. Domačini so in prav nič nama niso všeč. Kar v teku jo pobereva iz mesta. Začne se mračiti. Čez nekaj kilometrov dohitiva našo žalostno kolono.
Slišimo regljanje strojnic za nami. Tako vsaj približno vemo, kako daleč so partizani. Tisto noč preživimo kar na cesti in za njo. Vso noč je slišati streljanje. Med množico je nekaj nemških tankov, ki tolčejo proti Tržiču. Otroci in ženske jočejo in vprašujejo, če je zadaj še kaj domobrancev. Če bi jim priznala, da sva zadnja, bi zavladala panika. Iščem naše, pa jih ne najdem. Ljudje hodijo v koloni in se mučijo z majhnimi otroki, brez hrane in v stalni nevarnosti. Ponoči se izgubi še prijatelj in od takrat ga nisem več videl. Žalostni sprevod se le s težavo premika naprej. Streljanje za nami se oddaljuje.
Sobota, 12. maja. Zjutraj na dobri polovici poti med Tržičem in Ljubeljem zagledam za cesto večjo skupino vojakov. Dolenjci so in nekaj nemških tankov. Nemški oficir vpije, naj se razdelimo. Pomešam se med skupino, ki gre na levo, približno sto dolenjskih domobrancev in jaz kot edini Gorenjec. Moja uniforma je drugačna kot njihova. Ne vprašajo me, odkod sem, jaz pa tudi njih ne. Skupaj lezemo više in više v breg. V želodcu se mi začenja vedno huje oglašati lakota, saj je minil že dober dan, odkar sem zaužil zadnjo hrano. Tudi svojih novih prijateljev ne vidim, da bi kaj jedli. Vsi smo strašansko izmučeni. Nameravamo kar čez hrib na Koroško. Tako se znajdemo na vrhu Zelenice nad samimi prepadi. Spodaj desno pred predorom je videti nekaj ljudi. Komandir ukaže skupini domobrancev, naj gredo z daljnogledi pogledat, kdo so. Čez kakšno uro se vrnejo in povedo, da so Nemci. Odpravimo se dol in se jim priključimo. Imeli so nekaj tankov in topov. Pomaknejo se v predor, nas pa ne puste noter. Vpijejo, da je vse zaminirano. Ostanemo zunaj in odkorakamo po stari cesti v hrib čez prelaz. V dolini poje partizanska strojnica. Utrujeni smo in lačni, pa vseeno veseli, da se nam ni nič zgodilo. Če bi zamudili samo 15 minut, bi padli v roke partizanom. Še danes se spominjam, kako srečnega sem se počutil, ko smo prestopili prelaz na Koroško, misleč, da so partizani za vedno ostali na drugi strani. Noči se in komaj se vlečemo naprej. Vsi smo brez besed. V prvi vasi zavijemo na vrt in že četrtič nam je zemlja postelja in nebo strop. Iz nahrbtnika izvlečem šotorsko krilo in zaspim kot ubit.
Nedelja, 13. maja. Prebudim se, ko je sonce že visoko. Pospravim svoje stvari in se kar sam odpravim naprej. Oni so ostali kar tam. Še danes mi je žal, da jih nisem vprašal, iz katerega kraja so. Kakšnih 10 km hodim sam po prazni cesti proti Dravi. Srečujem domačine, ki hodijo kot izgubljeni. Pri mostu zagledam večjo skupino vojakov in oficirja, ki jim nekaj razlaga. Vojaki prepevajo in slabo poslušajo. Nekaj besed si zapomnim: da so na drugi strani Angleži in bo treba oddati orožje. Vuk Rupnik je s svojim bataljonom. Vključim se v njihovo kolono in ko pridemo čez most, odvržemo orožje na robu ceste in korakamo naprej proti Celovcu. V prvi vasi na vrhu klanca zagledamo partizane in njihove patrole, ki vozijo mimo nas. Pri srcu me stisne, vendar mi je v tolažbo, ker so zraven Angleži. Tako hodimo še nekaj ur. Rupnikovci so kar utihnili. Sami mladi fantje so v lepih uniformah, sedaj žalostnih obrazov, brez orožja. Pozno popoldne prispemo na Vetrinjsko polje. Tam je vse polno ljudi in šotorov iz vseh vrst blaga, največ iz rjuh.«