Avtor: Roswin Finkenzeller

Svet je poln nizkotnosti, surovosti in okrutnosti. Mnogi se vedno znova čudijo in govorijo, kako si ne bi mislili, da so ljudje zmožni česa takega. To začudenje izvira v veliki meri iz zgrešene podobe o človeku, in ravno demokracije se nagibajo k prilizovanju tisti zvrsti, ki ji pripadajo volivci, tako da slikajo človeka kot nekoga, ki je v bistvu dober, prizadeven, odgovoren in kritičen. V resnici pa je slaboten, sebičen, pusti se zapeljati, le redko ga vodi plemenitost in zelo je potreben odrešenja.
Sramotna dejanja dostikrat naprtimo ideologiji in fanatizmu, za katerih usodno učinkovanje se je pogled prav v zadnjih desetletjih močno izostril. Vendar ne drži vedno domneva, da je kak spodoben možakar, ki so ga omrežili ideološki spisi, postal podlež proti svoji naravi. Že neštete hudobije in nizkotnosti, ki se dogajajo v vsakdanjem življenju, in to brez sleherne predhodne indoktrinacije, pričajo o brezobzirnosti mnogih posameznikov in o njihovem zadovoljstvu, če koga prizadenejo. Za večino surovežev je ideologija samo pretveza za to, da sledijo svojim nizkim nagonom. Trpinčiti hočejo druge ljudi in pri tem jim je čisto vseeno, kdo jim ponudi utemeljitev in gesla za tako početje.

Opis slike: Mirko Kambič – Kaj nam prihaja iz prihodnosti v goste?

Ljudje še vedno nasedajo ideologijam in verjamejo, da je morda kdaj pa kdaj za uresničenje vzvišenih idealov potrebno nekaj bolečih posegov, nekaj nečlovečnosti, časovno omejenih izbruhov barbarstva, in zato tudi na tiste primere prelivanja krvi, ki se ponavadi imenujejo revolucije, celo omikani in izobraženi ljudje gledajo z globokim razumevanjem. Ta nauk o upravičenosti pelje k razločevanju med takimi grozotami, ki jih je treba odkloniti, in tistimi, ki so sprejemljive, med zlobnim in manj zlobnim mučenjem, med neodpustljivim in povsem razumljivim prostaštvom. Vsakokratni strankarji in propagandisti se po svojih močeh trudijo, da vzdržujejo to dvojno moralo.
Nasvet, naj se najrazličnejša hudodelstva razlagajo kot nujno in zato do neke mere hvalevredno zlo, pride prav moralno lagodnim, ki se že tako plašijo slehernega vznemirjenja in se zato nagibajo k temu, da krivice in hudodelstva spregledajo ali pa jih, če jih občasno le zapazijo, brž spet pozabijo. Okoliščino, da ni omejena le človekova telesna in duhovna, temveč tudi duševna dojemljivost, nesramno izrabljajo in se ponašajo z nevednostjo, ki je v resnici del njihovega življenjskega načrtovanja. V evropsko zgodovino 20. stoletja sodi stavek: »Tega nisem vedel.« Slišati ga je bilo vsepovsod po koncu nacističnega razdobja in potem spet po koncu komunistične oblasti. Vsa skrivnost je v tem: kdor nečesa noče vedeti, temu se bo na koncu posrečilo, da tudi v resnici ne bo vedel.
Priljubljeno je vprašanje, ki se sicer ne ujema z imenitnostjo, kakršno si človeštvo v svoji samovšečnosti rado pripisuje, vprašanje, ki je marsikdaj pošteno, včasih tudi hinavsko: kaj lahko posameznik naredi spričo vsega tega gorja. Od nekdaj se realistični odgovor glasi: malo. Tisto malo pa je treba zmerom narediti, pri čemer je svoboda ravnanja in učinkovitost odvisna od položaja v družbi. Ena od sodobnih oblik izmikanja pa je ta, da se mali človek vneto ukvarja z velikimi svetovnimi problemi. Marsikdo se ubada z rečmi, ki jih ne more spremeniti, zato da ne utegne pomagati tam, kjer bi lahko.
Kakor da bi živeli v 18. stoletju, se mnogim izobražencem še vedno zdi razsvetljenstvo najboljši napotek za to, da se omaje moč zla. Vendar je razsvetljenstvo kljub velikim zaslugam za izobraževanje, javno blaginjo in upravljanje države odpovedalo v točki, ki je zanj odločilna: prepričanje, da spoznanje nujno pelje k etičnemu ravnanju, se je izkazalo kot zmotno. Gotovo je več vredno, če si prizadevamo za razumnost kakor za nespamet. Vendar razsvetljenci ne vidijo, ne danes ne nekoč, da razum oznanja predvsem sebičnost, da se nesebičnost po zrelem preudarku lahko poveže s sebičnostjo, in da je večina ljudi najbolj bistroumna takrat, ko je treba najti izgovor, da se izognejo moralni dolžnosti. Še nihče ni mogel dokazati, da bi bili učeni ljudje vedno tudi boljši.