Avtor: Izidor Mole

Vas in mesto se razlikujeta kot noč in dan. Na vasi vsi poznajo vse in vedo drug o drugem več, kot ve vsak sam o sebi. A nikar ne mislite, da se o tem ne vem koliko govori. To vedenje ne prihaja od pripovedovanja, ampak raste iz mnogih drobnih dejanj in besedi, iz neštetih opažanj na neštetih srečanjih. Tako vaščani nosijo drug o drugem dve podobi v sebi: eno sestavljajo obraz in glas in hoja, druga pa je nastala iz onih mnogih znakov in govori, če smemo tako reči, o notranjem človeku. Življenje na vasi je tako, da se ve, kdo je kdo. A sedaj moramo, ne da bi hoteli življenju jemati karkoli od njegove resničnosti, le pokazati na razliko med tem, kako so se slike drug o drugem ustvarjale nekoč in kako se ustvarjajo danes – če se sploh še ustvarjajo. Glejte, stvar ni v tem, da je bilo življenje težko. Težko so ljudje živeli in so vedeli, da tudi vsak drug težko živi. To je bilo tako očitno in tako jasno in tako osnovno, da je nazadnje, potem ko so se razne misli ponudile, da postanejo del one slike, nastopilo usmiljenje. Če se usmiljenje komu zdi previsoka beseda, naj stolče barometer na zarezo, kjer piše: razumevanje ali dopuščanje. Tisti, ki s spoštovanjem govorijo o kulturi nekdanje slovenske vasi, bi vam, če bi jih vprašali, odgovorili, da je bila njena kultura prav v tem, da se je vedelo, kaj je usoda človekova.
In v to vas je udarila revolucija. Ponavadi se ni skotila v vasi, ampak je prišla od drugod. Prišla je in prinesla razdor. Prišla je namreč z velikimi obljubami in v nekaterih ljudeh, v globinah, ki so bile še njim samim skrite, so se oglasile strune in se ujele v veliko valovanje, ki je šlo čez deželo, dokler niso vzplamteli in zagoreli in nazadnje pozabili, kaj je usoda človekova. Potem se je v vasi zgodil umor in jo ločil. Vas ni bila več eno, ampak dvoje. Ljudje so se opredeljevali, eni zavestno, tako da so jih razmere porivale v ospredje njihove skupine, drugi so šele počasi in negotovo odkrivali v sebi, kam spadajo, tretji pa so se odločali povsem slučajno, zaradi znancev in sorodnikov. Začela se je državljanska vojna.
O državljanski vojni je mogoče govoriti tako, kot govori zgodovinar, ki išče vzroke in učinke; ali tako kot govori politični mislec, ki ga zanima, kaj je katera skupina hotela; ali tako kot govori človek, ki ga vznemirjajo etična in moralna vprašanja in bi se rad prebil do odgovora na vprašanje, kdo je imel prav. Vse to je mogoče in prav in potrebno.
Mogoče pa je še marsikaj drugega. Mogoče je na primer zavestno in hote ne misliti na boje in ločitve in poskušati v sebi obnoviti tisto nekdanje globinsko vedenje vasi: kaj je usoda človekova. Zdi se, da so nekateri ljudje, ki imajo v sebi dar, da tako gledajo na svet. Ne moremo jim očitati, da to delajo zato, da bi se izognili teži vprašanj, ki smo jih nakazali zgoraj, saj bi vam takoj priznali, če bi jih vprašali, da so to prava vprašanja in mora narodova kultura nanja najti odgovore. A bodo vendar zase terjali to pravico, da rišejo usode ljudi na čim širše platno, kjer se zmaga spreminja v poraz in poraz v zmago; da jih rišejo v stiski, ko se resničnost ukazovalno ustavlja pred njihovimi vrati in ni mogoče najti lahke rešitve. Hočejo odkriti tisto resnico, ki ni lastnina človeka izpovedovalca tega ali onega prepričanja, ampak resnica človeka kot človeka. Čutijo, da je šele na to resnico mogoče naslikati vsako drugo. To so ljudje, ki se podrejajo ukazom umetnosti.
Profesor Izidor Mole je slikar. Tega pravzaprav ne bi bilo treba posebej pripovedovati, saj je iz načina njegovega pripovedovanja to razvidno na prvi pogled. Povabi nas v galerijo svojega spomina in nas vodi od slike do slike. Te slike so mali krokiji, ki nam z nekaj bistvenimi črtami predstavljajo usodo za usodo, a na vsakem je ena črta taka, da bi radi obstali in šli za smerjo, ki nam jo kaže. Ko pridemo na konec te razstave, posamezne usode niso več razpoznavno pred nami. Preplavlja nas neka druga misel: koliko smrti, koliko mladih smrti! Mislim, da se ne bomo zmotili, če pravimo, da nas je Izidor Mole zaradi te misli tudi povabil.

Log je razmeroma majhna vas, ki leži ob glavni cesti, ki pelje iz Ljubljane na Vrhniko. Ob začetku vojne je štela nekaj čez petdeset številk. Nekako toliko je bilo tudi žrtev vojne, na vsaki strani približno polovica. Veliko. Padel je cvet naroda, največ mladi fantje, čeprav je v vsakem od njih tlela želja, da si ustvari dom in družino. Ni jim bilo dano.
Veliko večjo srečo so imeli vaščani sosednjih Bevk. Skoznje ne vodi nobena važna cesta; ležijo okrog Kostanjevice, barjanskega osamelca. Kdor bi se poskušal v njej skrivati, bi ga ujeli kot miš v mišnici. Priseljencev, ki bi motili vaško življenje, ni bilo, zato so sklenili, da bodo držali skupaj za vsako ceno – ne na to, ne na ono stran. Tako se jim je res posrečilo, da so preživeli skoraj brez žrtev, če odštejemo nesrečnega Komina, ki je brodaril čez Ljubljanico, in učiteljevih, ki pa jih niso priznavali za svoje.
Za vso množico padlih Ložanov pa bodo nekoč postavil spomenik iz mrzlega kamna, na katerem bodo vklesani samo suhoparni podatki o rojstvu ter času in kraju smrti. Toda to so bili ljudje, vsak je bil človek zase, ki pa je moral odnesti svoje načrte in želje v prerani, mnogokrat neznani grob.
Glavne stvari so se dogajale na Logu sredi vasi, okrog gostilne Pri Vrbiču. Tam so moževali ob litru vipavske kislice gruntarji in taki, ki so imeli kaj pod palcem; tam so imele stalno zbirališče vaške »barabe«, ki so pa imeli le to smolo, da so se rodili revni in da niso dobili dela. Prav ti so bili vedno pripravljeni na kako, v bistvu nedolžno lumparijo: radi so ponagajali preveč štemanemu dekletu, razstavili so vprežni voz in ga spet sestavili na vrhu kakega kozolca. Ni potrebno posebej poudarjati, da so zlasti slovesno praznovali pust. Maškaram je poleg jedače in pijače kanilo tudi kaj okroglega. Tako so lahko praznovali celo noč tja v pepelnico.
Pa jo prav na tan dan primaha mimo sedemletni fantič.
»Kam pa kam?«
»Mama so me poslali v cerkev po žegnano vodo.«
»Daj sem steklenico!«
Tone, ves rdeč okrog oči po prekrokani noči, na toči vode kar na gostilniškem napajališču: »Tu imaš žegnano vodo, samo mami nikar ne povej, da sem ti jo jaz dal.« Pljusknil si jo je še sebi v obraz. »Ah, kako dobro dene. Če bi bilo ponoči malo manj vina, pa več tele vode, me ne bi tako glava bolela.«
Do takih in podobnih potegavščin so imeli fantje nenapisano pravico, ne da bi jim kdo zameril. In ravno ta navihani Tone, Janša se je pisal, je padel med prvimi kot talec, brez kake večje osebne vpletenosti. Nekako hkrati pa še njegov starejši brat Jaka, ki mu je pri velikem odrekanju uspelo postaviti si hišico in ustanoviti družino. Najmlajši, Ivan, pa je šele po nekaj letih dorasel za žalostno talsko smrt. Izučil se je za krojača. Ko mi je pomerjal prvo obleko, je prostodušno izjavil: »Pravijo, naj se nekam umaknem. Le zakaj, saj nisem nikomur nič hudega naredil.« Nič ni pomagalo.

Opis slike: Mlado zelenje pred belimi oblaki

Tako so padli vsi trije fantje iz najzapadnejše loške hiše. Pri naslednji, pri Končanu, so imeli samo enega poleg kupa deklet. Ko so med vojno kupili še enega fanta, je starejši, Tone, šel v partizane. Ne da bi se kaj brigal za svojo varnost, je padel v prvem jurišu. Podobno si je smrt izbrala za svojo žrtev Franceta Novaka par hiš naprej. Pokopali so ga začasno tam, kjer je padel, v Babni gori. Po končani vojni je bil prekopan v blagoslovljeno zemljo. Za pogrebom smo šli poleg svojcev tudi redki preživeli nekdanji sodrugi v igri.
Grdo se je poigrala usoda s sosedovim in našim Francetom. Ob neki hajki so ju poleg drugih pobrali Nemci. Nekatere so izpustili, tadva in še nekatere pa zaprli v šolo v Mostah. Dobila sta izbiro: ali k domobrancem ali v Dachau. Ker nista bila za komuniste, bi v Dachauu le težko preživela.
»Greva k domobrancem,« sta se odločila. »Toda na človeka ne bom streljal,« je odločil moj brat. »Poleg tega imam ploske noge in nisem sposoben za dolge pohode.« »Te bomo dali pa v skladišče,« so rekli. Redna in zadostna prehrana mu je pomagala, da je postal zal fant in doživel svojo prvo ljubezen. Dolge mesece po vojni je njegovo dekle spraševala po njem.
Ko so partizani napadli in obkolili Črni Vrh, so obkoljenim domobrancem peljali kamion provianta. France je kot spremljevalec sedel poleg šoferja, ko so padli v zasedo. Bil je težko ranjen v nogo. Takrat se je sicer rešil, toda rana se ni hotela zaceliti do konca vojne. Z drugimi ranjenci so ga takrat naložili na poseben vlak, ki pa je pripeljal le do stranskega tira v Škofji Loki. Vsi ranjenci so bili pobiti, kolikor je doslej znano, v Brezarjevem breznu v Podutiku. Preživele priče ni.
Sosedov France pa se je z ostalimi umikal tri dni pred koncem. Spotoma se je prišel poslovit od žene in obeh malih sinov. Zaman so ga prepričevali, naj se skrije doma, dokler ne mine najhujše. Partizani so se tačas že vkopavali sto metrov proč. Nekdo ga je hotel že ustreliti, a so ga Novakovi prepričali, da je neškodljiv domačin, ki si ne zasluži smrti. Kak mesec kasneje ga je doletela v Rogu. Nova oblast se je potem znesla še nad vdovo, dokler je niso zlomili in čez nekaj let povzročili njeno tragično smrt. A čas zaceli rane in danes živita na posestvu oba sinova, vsak s svojo srečno, številno družino.
Suhadolnikov France je bil tih, vase zaprt človek. Ni se brigal za politiko. Učil se je za zidarja, a ni prišel niti do pomočniškega izpita. Prej so ga ustrelili kot talca.
Nekoliko bolje jo je odnesel njegov brat Albin. Marca 1943 se je kot po čudežu rešil iz obroča v Belški grapi. Skočil je v naraslo ledenomrzlo Gradaščico in se skril pod spodjeden rob med korenine, kjer je preždel do noči. Življenje si je sicer rešil, zdravje pa izgubil za zmeraj. Na istem umiku je nek drug partizan še pravočasno opazil, da rinejo naravnost v past. »Bolje živ dezerter kot mrtev heroj!« je sklenil in neopazno zaostal. Beli iz Brezovice so ga opazili, ko jo je sam samcat mahal čez polje.
»Ustreli ga!« je nekdo nagovarjal Franceljna Trčka.
»Le čemu, saj mi ni nič naredil.«
Prav to je Franceljnu po vojni rešilo življenje. Tisti partizan še vedno živi.
Nejko Gregorka je bil s prej omenjenim Tonetom Janšo glavni pri vseh, v bistvu nedolžnih fantovskih vragolijah. Kot odličen pevec si je na cerkvenem koru dovolil samostojno improvizirano tenorsko spremljavo in s tem povzročil vsesplošno zgražanje. To je bilo za Božič 1941. Za Veliko noč je še kot najboljši strelec sekal pomaranče in pirhe, le nekaj mesecev kasneje pa je že padel kot talec.
Ob Kamen potoku leži zaselek Kačja vas, kjer so v glavnem živeli delavci. Nekateri so ljubili kačjo slino in tako dali zaselku ime. Od šestih fantov Malavašičev so bili trije že toliko odrasli, da so bili godni za vojaščino. Dva sta padla pri domobrancih, eden pa pri partizanih. Vsi so ljubili muziko. Nategovali so staro harmoniko toliko časa, da je ostal samo meh.
Tone Leskovec je oboževal puške, ne vedoč, kakšno gorje lahko povzročijo. Rad je streljal, a le v tarčo. To je ugajalo še njegovemu očetu: »Mojduš, Tonček, še en šus, potem pa spat!« Ta njegov stavek smo ponavljali v nedogled. Dokler nismo zvedeli, da je ubogi Tonček, ki je tako ljubil puške, padel od puške zadet nekje v Dolomitih.
Pri Lončarju so imeli že priletnega gospodarja. Zadnje dni vojne je tekla fronta prav preko njihovega posestva. Med borbo se je vžgal kozolec. Ne da bi na karkoli pomislil, je šel reševat in dekla z njim. Oba je ubilo.
Moj mrzli bratranec in moj letnik France Pezdir je na koncu vojne peljal žlahto iz Vnanjih Goric na Koroško. Bil je vrnjen in v Šentvidu umrl za krvavo grižo.
Spet smo sredi vasi, pri Vrbiču. Rafko, postrganček, leto starejši od mene, je bil nadvse priljuden in spreten fant. Vsi fantje iz naše vasi smo se od njega naučili plavati v Šujici, ki je tekla manj kot pol ure proč, onstran hriba v vzporedni Brezniški dolini. Rafkove kosti počivajo v Rogu.
Ne smem pozabiti na Florjana Janšo, ki je bil sicer rojen v Samotorici, a se je kot hlapec udomačil na Logu. Nekaj časa je bil tudi pri našem sosedu. V senu si je izkopal bunker, kamor je napeljal elektriko in kjer je prebiral knjige vse noči, hlepeč po izobrazbi. Ker je šel k domobrancem njegov najboljši prijatelj, je šel še on. Padli so v partizansko zasedo. Florjan jo je prvi opazil. Skočil je pred tovariša in tako prestregel kroglo, namenjeno prijatelju.
Stanko Logar je bil navaden delavec in malo sumljiv. Končal je v internaciji. Dva Kraljičeva sta padla kot talca, tretji je k sreči ušel. Anton Plestenjak se je kako leto pred začetkom vojne prikazal v vasi v prekrasni obleki aktivnega jugoslovanskega oficirja, jezdeč na belcu. S pričetkom vojne je za njim izginila vsaka sled. Tone Selan, tudi oficir, je sicer preživel vojno kot aktivni partizanski pilot. Nekoč po vojni je pri pikiranju pozabil pravočasno zaobrniti letalo.
Za hlapca je služil pred vojno tudi Rudi Ovsenik. Pri domobrancih je napredoval v narednika. Prav on je po nekaj mesecih iztaknil v skrivališču partizana, ki mu je prej omenjeni Francelj prizanesel. Tudi on mu je prizanesel, posebno še, ker se je napovedoval skorajšnji konec Italije. Pravzaprav ga je bil ujel že nekoč prej. »Kaj naj naredimo z njim? Če ga odpeljemo v Kušljanov grad, ga bodo verjetno ustrelili.« Tiho so se sporazumeli, ga pretepli, nato pa izpustili. Takrat sovraštvo med vaščani še ni pognalo preglobokih korenin. Vse to pa kasneje Ovseniku ni prav nič pomagalo; z ostalimi so ga ustrelili v Rogu. Zapustil je vdovo in hčerko.
Od Remškarjevih, reklo se je pri Blažonovih, so umorili v Rogu kar tri: Doreta, Vinka in Jožeta. Najstarejši, Jože, je bil navdušen kmet. Trudil se je, da bi imel najlepše konje v vasi. Dore je bil vnet telovadec. Salte je delal kot za šalo. Blažonovi so imeli zelo let sadni vrt. Če smo le mogli, smo šli šolarji po bližnjici tja kaj rabutat. Fantje so zamižali na obe očesi, toda za nami se je zaprašil oče, majhen, a uren kot vrag. Zlahka bi vsakogar ujel, če bi le zares hotel. Bali smo se ga pa le.
Vojna je zakrivila tudi dve otroški smrti. Pri Petkovškovih, to je pri Mežnarju, sta bila med devetimi otroki dva še čisto majhna, Srečko in Justin. Starejši je štel komaj deset let. Ko je borba že odvihrala, sta stikala po strelskih okopih okrog cerkve. Našla sta topovsko granato in začela tolči po njej. Strahovito je počilo, domači pa so nato vsenaokrog zbirali dele njunih telesc. Sam Bog ve, kakšna usoda jima je bila sicer namenjena.
Zakaj je moral pasti v Rogu Stanko Žakelj? Ko se je formirala domobranska vojska, je bil izdan plakat. Tudi Stanko se je prijavil. Ko je bil že na zbirališču, na srednji tehnični šoli v Ljubljani, je začel premišljevati. Slučajno sva se srečala v mestu. Naprosil me je, naj poskušam dobiti od nekega prijatelja, ki mu je bil podoben, dovolilnico za čez blok. Malo tvegano sicer, toda dovolilnico sem dobil. Žal Stanka naslednji dan ni bilo na dogovorjenem mestu. Bil je že preoblečen.

Opis slike: Mlado zelenje pred modrim nebom

France Brežic je bil miren, tih in zelo bister fant. Doma so bili revni, a so žrtvovali vse, da bi ga izšolali. Da bi zaslužil kak dinar, je ministriral pri maši. Z neverjetno tankim glasom je izgovarjal nerazumljive latinske molitve. Do vojne je ravno dovolj odrasel, da je šel k partizanom. Med prvimi je padel.
Nekako ob istem času je odšel v gozdove tudi Zlatko Vrhovec, drugi od treh učiteljevih sinov. Nekoč, ko je stal z dvema tovarišema na neki jasi nad Peklom pri Borovnici, ga je zadela italijanska dum-dumka in mu odnesla pol glave. Še zimo prej je z bratoma pridno črpal vodo iz bližnjega vodnjaka in jo nosil v zaprto močvirnato dolinico med šolo in železniško postajo. Tako so si napravili imenitno drsališče, po katerem so se drsali učiteljevi trije s pravimi drsalkami, mi pa smo uničevali s težavo kupljene čevlje. Učiteljevi so bili za naše pojme strašno bogati. Čeprav smo imeli kar tri krave, oni pa nobene, smo mi skoraj vse mleko oddajali v mlekarno, doma ga je ostalo le kakega pol litra za koruzni sok, oni pa so si – po naši predstavi – lahko privoščili sok, kuhan na samem mleku in še jim ga je ostalo za dolivanje.
Okrog šole je smrt brezobzirno kosila. Padel je mož učiteljeve hčere Danice, pa Seliškarjev, pa Mavsarjev. Slednji je bil odrasel fant že pri štirinajstih. Z zavistjo smo pasli zijala, ko je na vaški veselici vrtel svoje dekle. Padel je med prvimi talci.
Rus so se pisali pri dveh družinah. Eni so bili gruntarji, drugi bajtarji, oboji pa so imeli kup otrok, menda vsaka družina po devet. Gruntarski Rus je izgubil v Rogu le sina, sam pa je po sreči ostal na Koroškem, se kasneje z vso preostalo družino preselil v Ameriko in tam umrl v visoki starosti. Drugi Rus, Matija, pa je storil nesrečno smrt. Da bi zaslužil kak dinar, je še zmeraj, tudi med vojno, zbiral mleko in ga vozil na Vrhniko. Češ da »bi lahko prenašal pošto«, sta ga nekega jutra pričakala pri Martinčku – tam, kjer gozd sega prav do ceste – dva zamaskirana partizana. Potegnila sta ga z voza in ustrelila. Italijani so kot po navadi napravili brezuspešno hajko, med katero so celo mojega očeta postavili pred zid. Življenje mu je rešila ióvalidna roka, ki jim jo je nemo kazal. Rusu Matiju pa je bilo prihranjeno žalovanje za sinom Tonetom, ki počiva v Rogu.
Najbolj kruto smrt pa so si izmislili partizani za Slavka Mesesnela. Imeli so trgovino in gostilno in torej spadali med vaške kulake. Po razpadu Italije, septembra 1943, je Slavko napačno presodil, da je nevarnosti konec in se odpravil z avtom po vino na Vipavsko. Že na Ravbarkomandi so ga prestregli partizani. Nekdo ga je prepoznal. Privezali so ga za avto. V Postojno so pripeljali samo še roki.
Iz zaselka Móle jih je padlo toliko, da za vse ne vem imena, nekaj na tej, nekaj na oni strani. Največ je bilo talcev. Zakaj so ubili Franceta Gregurka, prijaznega moža, ki je vsakemu razlagal o nebesih v Sovjetski zvezi, sicer pa ni nikomur storil žalega. Njegovo ženo so pustili pri miru, pač pa so ubili kot talko njeno sestro Angelo. Verjetno zato, ker jim je ušel v gozd njen mož Jože, znan pod partizanskim imenom Risto. Ta je bil med redkimi srečneži, ki so se živi prebili iz obroča v Belški grapi marca 1943. Po vojni se je še večkrat oženil in umrl v visoki starosti v Žireh.
Tri dni pred koncem vojne je padel, ustreljen iz zasede, partizan Ivan Kavčnik. O njem so krožile razne nepreverjene govorice. Jaz vem samo to, da je rad ljudem pomagal. Nam je še tik pred vojno skoraj zastonj napeljal elektriko.
Naceta Plestenjaka je zadnji dan vojne ustrelil nemški vojak, iz golega strahu. Nenadno sta se srečala na njegovem domu v veži, že v polmraku. Nemec je zagledal njegovo ogromno, temnordečo spodnjo ustnico – materino znamenje. Nam, ki smo ga poznali, se ni zdel zaradi tega prav nič strašen, tujec pa je takoj streljal.
Matevž Sojer je bil prav tako mobiliziran k domobrancem kot mnogi drugi. Nazadnje sva govorila aprila 1945 pri sv. Gregorju. Jaz sem kopal tam strelske jarke, on pa je s puško stražil ob cesti. Otožno je zrl preko hribov, za katerimi je bilo Ljubljansko barje in na njem njegove njive. »Zdajle bi bil že čas za spomladanska dela, jaz pa tukaj,« mi je potožil. Bog daj pokoj njegovi duši in mir njegovim kostem tam v Rogu!
Ne smem pozabiti omeniti Alojza Vrhovca, ki ga omenja celo Edvard Kocbek v Tovarišiji. Alojz Vrhovec je menda edini Ložan, ki so mu po smrti podelili čast heroja. Še dolgo so govorili o njegovem koncu v Belški grapi. Bele je pričakal sedeč na štoru. Ko so prišli bližje, je aktiviral bombo.
Še bi jih lahko našteval. Nekateri so zavestno šli v revolucijo, drugi so se temu zavestno uprli, večinoma pa so bili to mali, nepomembni ljudje, ki so si vsak po svoje ali skupno prizadevali preživeti. Nekaterim je uspelo po goli sreči. Pamet je redko odločala. V Ligojni so skušali vaščani iti po poti Bevčanov: držati skupaj. Kljub temu so Italijani vas požgali do tal, pobili nekaj ljudi, nekaj pa odpeljali v internacijo samo zato, ker so bili iz zasede napadeni v Lipalškem klancu tik pred vasjo. To zasedo so organizirali partizani iz maščevanja, ker vaščani niso hoteli v gozd. Ko so za to zvedeli Ložani, so v skrbi za svoje domačije napravili s partizani nekakšno pogodbo: dali jim bodo ljudi in vso potrebno oskrbo, samo naj ne napadajo Italijanov na njihovem področju. Napadov res ni bilo, domačije so ostale, človeških žrtev pa zato ni bilo nič manj, raje več, Ko pa je bila človeška kri tako poceni! Vse to so bile nepomembne praske, ki niso niti najmanj vplivale na izid vojne.