Avtor: Janko Maček

V prelomnem letu 1990 je Lojzka Debevc zapisala pretresljivo, včasih skoraj neverjetno zgodbo o družini Trunkelj iz Loga pri Žužemberku. Leta 1942, ko je vihar revolucije zajel tudi odmaknjene vasice pod Šumberkom, je bila Lojzka stara štirinajst let in je močno občutila stisko in trpljenje, ki ga je ta vihar prinesel njenemu domu. Posamezne slike tistega časa so se ji neizbrisno vtisnile v spomin in do danes niso zbledele. Z nekaterimi od teh slik bomo poživili naš zapis o začetku in vzrokih državljanske vojne v tem delu Dolenjske.
Log pri Žužemberku je majhen zaselek ob cesti Radohova vas –
Področje fare Sela pri Šumberku spada skupaj z Dobrniško kotlino k Suhi krajini, ki se razprostira na obeh straneh reke Krke in je značilna po svojem kraškem svetu. Pičla zemlja in pogostne suše so nekdaj rezale prebivalcem teh krajev le skromen kruh. Večkrat jih je pestilo tudi pomanjkanje vode. Ob suši so tako vaščani Gornjega Podšumberka, ki je le 1 km bliže Selom kot Log, vozili vodo iz Temenice, prebivalci Loga so jo pa vozili iz Krke od Žužemberka. Še sreča, da so pri marsikateri hiši pridelali nekaj vina. Precej vinogradov je na pobočju Lisca, ki se vleče med Dobrniško kotlino in ozko, kraško dolino, po kateri vodi cesta iz Loga proti Žužemberku. Ko se peljemo po tej cesti, uživamo ob lepem razgledu na številne zidanice, posajene med vinogradi Lisca. Ob tej cesti srečamo več vasi selške fare. Blizu Loga je Arčelca s podružno cerkvijo sv. Marije Magdalene, malo naprej so še Replje, Volčja jama in Vrtača. Sredi gozda jugozahodno od Loga stoji pod prostranim, z gozdom poraščenim Kremenjkom vas Orlaka, s katero se bomo v naši pripovedi še srečali. Onkraj Kremenjeka so na levem bregu Krke že soseske fare Zagradec, vas Reber 2 km južno od Loga pa že spada pod Žužemberk. Severovzhodno od Sel se razgleduje prijazna vasica Babna gora, malo naprej sta pa vasi Selce in Roženpelj, ki spadata v dobrniško faro. Tu je tudi Knežja vas in gradič Mala vas, kjer je bil leta 1797 rojen veliki misijonar Friderik Baraga. Naj omenimo še grad Kozjak pri Selcih in razvaline gradu Šumberk na markantnem hribu pri Selih.
Fara Sela pri Šumberku je bila ustanovljena šele konec 19. stoletja. Prej so Selani spadali pod prafaro Dobrnič. Ob ustanovitvi fare je bila na Selih dograjena sedanja cerkev sv. Janeza Krstnika. V Žužemberku je bila že dobrih sto let prej dokončana mogočna cerkev z dvema stolpoma. Žužemberk je bil namreč že od konca 14. stoletja trg. K temu je pripomogla ugodna lega ob križišču cest in pa trden grad, ki je tržanom lahko nudil varstvo, zlasti pred Turki. V gradu je v Žužemberku našlo močno oporo tudi protestantstvo. Mnogi tržani so tedaj postali pristaši nove vere in so celo imeli svojega predikanta. Na podeželje pa se protestantizem ni razširil. Leta 1883 je Žužemberk postal sedež dekanije, h kateri je pripadla tudi fara Sela pri Šumberku. Sedaj spada pod Žužemberk tudi Veliki Gaber, ki je že v Temeniški dolini in je bil v starih časih »pod krivo palico« stiškega opata.

Opis slike: Šajtlova mama – Marija Trunkelj

Že prej smo omenili, da krajinska zemlja ni bila posebno radodarna. Pri marsikateri hiši niti za praznike ni bilo kruha. Za službo je bilo zelo malo možnosti. Ko je leta 1893 začel mimo Trebnjega proti Novemu mestu voziti vlak, se stanje ni bistveno popravilo. Mnogi so tedaj odšli s trebuhom za kruhom v tujino, predvsem v Ameriko. Toda prav v tem času je bilo v Žužemberku ustanovljeno Katoliško izobraževalno društvo ter Hranilnica in posojilnica. Po prvi svetovni vojni so bila v okviru katoliške organizacije Orel ustanovljena številna telovadna društva, v Žužemberku pa je tedaj začelo delovati tudi sokolsko društvo. Kmetje in obrtniki so ustanavljali razne zadruge. Pri volitvah je največ glasov dobila Slovenska ljudska stranka, zato so njeni pristaši upravljali vse krajinske občine, razen občine Zagradec, kjer je bil za župana izvoljen član Samostojne kmečke stranke.
Komunistični sociologi in zgodovinarji so krivdo za razne težave predvojnega in medvojnega časa v Sloveniji pripisali predvsem Cerkvi in duhovščini, ki da je držala ljudi v zaostalosti, ker je to pač odgovarjalo njenim željam po neomejeni oblasti. Tudi o Suhi krajini niso pisali drugače. Često so kar preveč poudarjali njeno zaostalost. Toda ali so ljudje v teh krajih res bili tako nebogljeni in ponižni? Čeprav se je morda med njimi res uveljavilo pravilo: moli in delaj, so vedno mislili s svojo glavo. Kljub težkim življenjskim razmeram so imeli nekaj svobodnjaškega, kot Zorčev Trlep v knjigi Beli menihi, ki je sicer priznaval stiškega opata, pa mu je upal tudi ugovarjati, če se mu je zdelo potrebno. Bili so preprosti, toda imeli so svoj ponos in kulturo, ki sta izvirala iz stoletnega izročila. Prav v letih pred drugo svetovno vojno so se tudi v tem delu slovenske zemlje kazali znaki, ki so napovedovali gospodarsko in kulturno rast.
27. marca 1941 je bilo tudi v Žužemberku protestno zborovanje proti pristopu Jugoslavije k trojnemu paktu. Zborovanje je organiziralo sokolsko društvo, glavni govornik je pa bil starosta Žužemberškega Sokola Lojze Smrke. 6. aprila se je začel napad na Jugoslavijo. V nekaj dneh so jo zasedle okupatorske vojske. Na delu Slovenije, ki so ga zasedli Italijani, je bila ustanovljena Ljubljanska pokrajina. Dolge kolone italijanskih vojakov so se v tistih dneh pomikale po cesti ob Krki in hitele proti Beli krajini ter naprej proti Hrvaški. V Žužemberku so se najprej naselili karabinjerji, malo kasneje pa še precej močna vojaška posadka.
Pri Trunkljevih ali po domače pri Šajtelovih v Logu so v aprilu in maju komaj vedeli za okupacijo. Njihova domačija je sicer bila blizu ceste, ki teče od Sel proti Žužemberku, toda po tej cesti ni bilo večjih premikov Italijanov. Oče Tone, ki je že v prvi svetovni vojni bil kot avstrijski vojak ujet na soški fronti, je pripovedoval, kako je bilo tedaj in ni bil prav nič vesel prihoda Italijanov. Mati Marija je imela toliko opravkov s številno družino in z delom na njivah in pri prašičih, da se je komaj utegnila ustaviti in za trenutek prisluhniti, ko sta oče in župnik Podlipnik, ki je včasih prišel na obisk, modrovala o politiki. Oba sta bila istega mišljenja, da je okupacija velika nesreča za Slovence. Menila sta, da je vendarle bolje biti pod Italijani kot pod Nemci, ki so bili na svojem zasedbenem področju onkraj Trebnjega že pokazali, na kakšen način nameravajo »narediti deželo zopet nemško«.
O krutosti nemškega okupatorja se je še več govorilo, ko so se tudi v selški fari pojavili nekateri begunci z nemškega zasedbenega področja. Pri Šajtelovih je tisto poletje stanoval Stanko Pahole, ki je bil doma iz Gornje Radgone.
Proti jeseni leta 1941 so se na Selih in v okolici pojavili prvi partizani. Ko so nekoč štirje oboroženci s triglavkami na glavah šli skozi Log mimo Šajtelovih, je bil oče Tone navdušen: »Začenja se upor proti okupatorju. Ti fantje so naša rešitev!« Pahole pa ni bil istega mišljenja. Zavrnil je očeta: »Ne, oče! Oni so naša poguba!« Nato je razlagal, kaj pomeni rdeča zvezda, ki so jo oboroženci imeli na kapah, razlagal je o strahotah, ki jih je komunizem povzročil v Rusiji in v Španiji. Trdil je, da je Osvobodilna fronta komunistična organizacija, kateri ne gre za boj proti okupatorju, ampak za revolucijo. Starejše hčere Minka, Ivanka in Lojzka so poslušale ta pogovor in vedno bolj se jih je loteval strah.
Oče Tone po onem pogovoru ni bil prepričan, da ima »mladi učenjak« prav. Ni verjel, da je OF res komunistična. Mislil je, da zasluži podporo in priznanje vsak, kdor se je pripravljen boriti proti okupatorju. Še nekajkrat sta se oče in Pahole skoraj sporekla zaradi teh vprašanj, toda Pahole ni popustil: »Oče, nimate prav. Oni so naša nesreča in poguma.« Podobno kot Šajtelov oče je tedaj razmišljala večina ljudi v selški fari. Pozno jeseni je Pahole odšel v Ljubljano. Kasneje se je vključil v protikomunistični odpor in je kot domobranski častnik deloval po raznih postojankah v Polhograjskih dolomitih.
Partizani stiške čete so se oktobra 1941 naselili v Kremenjku blizu zaselka Srebotnice, komaj nekaj kilometrov od Sel pri Šumberku. V začetku jih je bilo samo sedem, kasneje pa se je število povečalo. Za prezimovanje so si skopali zemljanko, ki jih je ščitila tudi pred mrazom. Hrano so jim dajali okoliški kmetje prostovoljno. Čez nekaj časa so premaknili taborišče na Veliki hrib v bližino luže, kjer so imeli stalno vodo.
Zanimivo je, da vasi na levem bregu Krke, severno in zahodno od Žužemberka niso bile povezane z odborom OF v Žužemberku, ki je bil ustanovljen poleti 1941, ko se je Protiimperialistična fronta že preimenovala v Osvobodilno fronto. Dobrniška dolina je bila najbolj povezana z mirnopeškim področjem, Sela pri Šumberku in okolica pa s stiškim področjem. Seveda so pa partizani v Kremenjku dobivali hrano in druge potrebščine tudi iz žužemberških trgovin. To je bilo potrebno zlasti proti pomladi 1942, ko se je število partizanov v Kremenjku v kratkem času močno povečalo. Konec marca 1942 sta namreč France Rozman in Dušan Kveder na Kremenjku ustanovila prvo štajersko ali slovensko brigado. Ta brigada je bila prav kmalu preimenovana v Drugo grupo odredov in junija 1942 je odšla od Sel pri Šumberku preko Notranjske, prešla pri Verdu železniško progo in preko Polhograjskih hribov prodrla na Gorenjsko.
Šajtelove je tisto pomlad večkrat obiskala kaka skupina partizanov. Pri hiši je bilo vedno dovolj kruha in mama Marija je bila znana kot radodarna žena. Vsaki skupini partizanov je postregla vsaj s kruhom, ko ga je zmanjkalo, je spekla drugega. Oče Tone je včasih po nekaj hlebcev sveže pečenega kruha odnesel tudi v taborišče. Ko so partizani mimo njih vodili zaplenjeno živino in z njo tudi grdo ravnali, se je živina otrokom smilila. Neke sobote popoldne je oče blizu doma srečal kolono partizanov z živino. Vprašal jih je: »Kaj počnete, fantje? Kje ste vse to nabrali?« Odgovorili so mu: »Rekvirirali smo!« Oče se ni mogel zadržati: »Fantje, to ni prav. Če boste tako ravnali z živino in z ljudmi, vas kmetje ne bomo več podpirali.« Mati je potem svarila očeta, naj se nikdar več ne prička s partizani.
Pomladi 1942 so po vaseh ustanavljali odbore OF. V fari Sela Šumberk je po nekih podatkih bil odbor OF v Orlaki, na Selih in na Babni gori, druge vasi pa so bile povezane s temi odbori. V več vaseh je bila organizirana vaška zaščita. Ljudje so tedaj še verjeli, daje glavni cilj OF in partizanov odpor proti okupatorju, čeprav so mnoga dejstva že govorila drugače. Ko je po hudi zimi marca 1942 sneg le skopnel, je število partizanov v Kremnjku hitro narastlo. Pritisk na okolico je bil vedno večji. Zelo brezobzirno je nastopal proti ljudem terenec Alojz Omahen, Malnarčkov iz Sada, ki je baje lastna brata in sestro Marijo zatožil, da so nasprotniki OF. Ko je Marija nekoč šla v Št. Vid po sol, so jo takoj obdolžili, da je nesla neko pošto. Komaj se je vrnila domov, so jo že iskali. Za nekaj časa se jim je skrila pri sorodnikih v Podšumberku, toda kmalu so jo odkrili in jo odvedli v Kremenjek. Obsodili so jo na smrt in jo po hudem učenju umorili. Malnarčkova mati je bila vsa iz sebe. Rotila je sina Alojza, naj vendar kaj ukrene. On pa je menda hladno rekel: »Kar je iskala, to je dobila.« Govorilo se je, da so mnogi mladi fantje, ki so jih privedli od kdove kod, našli v Kremenjku prezgodnjo smrt. V dolini Obrastovki so domačinke pri nabiranju gob naletele na dva velika, sveža groba. Kasneje so vaški stražarji s Sel iz teh grobov dvignili pet moških trupel. Neka žena iz Žužemberka je med njimi iskala svojega sina, pa ga ni našla. Nobenega od peterice niso identificirali. Pokopali so jih v skupen grob na selškem pokopališču. 8. julija 1942 so komunisti ubili osmošolca Toneta Kastelica, Kozlevčarjevega iz Sada.

Opis slike: Šajtlovi otroci, ko mati ni bila več živa, oče pa v tujini. Od desne: Milka, Ivanka, Lojzka, Rozka, Štefka, Jernej, Jože in Francka

Ni čudno, če je Šajtelova Lojzka ob spominu na dogodke tistega usodnega časa zapisala tudi tole: »To je bilo tisto strašno. Nimam besede, kaj vse so delali po naših gozdovih od leta 1941 dalje. Ko bi pri nas gozd spregovoril, kaj vse bi zvedeli o umiranju poštenih in dobrih Slovencev.
Na binkoštni ponedeljek 25. maja 1942 naj bi bila v Žužemberku in okolici mobilizacija v jugoslovansko vojsko v domovini. Fantje in možje, ki bi se odzvali mobilizaciji, naj bi se priključili odredu slovenske nacionalne ilegale. Komunisti v Žužemberku so že prej zvedeli za te načrte in podvzeli vse mogoče, da bi jih preprečili. V knjigi Prva nacionalna ilegala – štajerski bataljon Ivan Korošec o tem takole poroča: »V Žužemberku naj bi se jih pridružilo 300, namesto tega pa so trije odšli: Capuder, Lavrič in Lampe.« Ta dogodek nazorno kaže, kako težko so se naši ljudje leta 1942 odločali za oborožen odpor in kako budno so komunisti spremljali vsak njihov korak.
20. junija 1942 je Druga grupa odredov odšla s Sel pri Šumberku na svoj pohod preko Notranjske na Gorenjsko in Štajersko. Na področju Suhe krajine je ostal del Zapadno dolenjskega odreda in Dakijev proletarski bataljon. 13. julija so Italijani iz Žužemberka odšli v Novo mesto. Še isti dan je Daki s svojo enoto zasedel Žužemberk.

Opis slike: Predvojna Dolenjska – Ponovomašna druščina

Čeprav se je bližala italijanska ofenziva, je Izvršni odbor OF za 3. avgust 1942 v Žužemberku sklical konferenco duhovnikov žužemberške dekanije in okolice. Vodstvo revolucije je hotelo s pomočjo Kocbeka in drugih krščanskih socialistov vplivati na duhovnike, da ne bi nasprotovali OF. Pozivu se je odzvalo osemnajst duhovnikov. Zbrali so se v velikem župnišču na Zafari pri dekanu Gnidovcu. Iz Kočevskega Roga so se z avtom pripeljali Kocbek, Brilej, Rus in Javoršek. Dekan Gnidovec je po uvodnem pozdravu dal besedo Kocbeku. V svoji knjigi Tovarišija je Kocbek kasneje opisal ta sestanek. Pripoveduje, da je takoj v začetku poudaril pomembnost OF kot prave predstavnice slovenskega ljudstva. Grajal je duhovnike, da ne sodelujejo z »osvobodilnim« bojem. »Mnogi duhovniki celo prehajajo v odkrito nasprotovanje … Doba klerikalnega katolicizma se nagiba h koncu. Nastaja nova doba, ki ji bo podlaga socializem.« Povabil jih je, naj »s svojo moralno močjo podpro najsvetejši boj, kar so jih kdaj Slovenci bili v svoji zgodovini«, in zaključil: »Če pa do tega zbližanja ne pride, bomo z apostolom Petrom lahko mirno rekli: Čas je, da se začne sodba pri hiši božji!« (E. Kocbek, Tovarišija, str. 100).
Jože Javoršek je konferenco v Žužemberku opisal v knjigi Spomini na Slovence III, str. 155: »Bili so zbrani v nekakšni konferenčni sobi za konferenčno mizo: bili so mračni, bledi, izsušeni, nenavadni. Mogoče tudi prestrašeni … Govoril je Kocbek, govoril dr. Brilej (v imenu komunistov) … Ne spominjam se, da bi duhovniki odgovarjali ali spraševali ali se zapletali v debato. Zdelo se mi je, da smo jih povozili z nevidnimi valjarji.«
Kocbekove in Brilejeve besede zbranih duhovnikov niso prepričale. Pred očmi so imeli hinjskega kaplana Novaka, ki so ga komunisti umorili v začetku junija, župnika Komljanca iz Prečne, šentrupertskega kaplana Cvara in druge, ki so bili pomorjeni tisto poletje. Skrbelo jih je, kaj bo z njihovimi farami, ko se bo približal vihar italijanske ofenzive.
Na Selih pri Šumberku so farani sami nagovarjali župnika Podlipnika, župana Kastelica in druge občinske može, naj kaj naredijo, da njihove vasi ne bodo požgane in da jih Italijani ne bodo streljali in zapirali. Čeprav je v nekaterih vaseh selške fare bil postavljen odbor OF, je večina ljudi pričakovala ukrepanje od župana in odbornikov, ki so bili izvoljeni še pred začetkom vojne. Ko je bila v začetku septembra 1942 na Selih ustanovljena vaška straža, so k njej pristopili skoraj vsi možje in fantje, celo člani vaških odborov OF. Tedaj so odbori OF po vaseh prenehali z delom in samo redki posamezniki so še ostali povezani z OF in s partizani.
Vaška straža v Žužemberku je nastala v začetku oktobra, v Ajdovcu 20. oktobra. Tudi večina mož in fantov iz Dobrniča in okolice je vstopilo v vaško stražo. Komunisti so skušali z nasiljem in uboji preprečiti nastanek vaških straž v okolici Dobrniča in Sel pri Šumberku. 9. septembra so ubili Franca Udovča iz Podlisca in Lovrota Trunklja iz Roženpelja. Isti dan so prišli tudi k Novakovim v Roženpelj. Na vrtu pred domačo hišo so ubili šestdesetletnega očeta Janeza in sina Toneta. V sosednji vasi Selce so ta dan ubili Jožeta Sirka.
16. septembra je komaj ustanovljena Gubčeva brigada od glavnega poveljstva dobila ukaz za »protibelogardistično očiščevalno akcijo«. V knjigi Gubčeva brigada beremo poročilo, kako je ta akcija potekala v Hrastovem dolu med Seli pri Šumberku in Velikim Gabrom: »Opoldne se je bataljon s treh strani v strelcih spustil v vas. Nihče ni mogel pobegniti. Padlo je nekaj strelov, toda borci so že bili v vasi, kjer pa v začetku niso nikogar našli. Vse prebivalstvo se je poskrilo. Naposled so partizani vaščane prisilili, da so se prikazali iz kleti in drugih skrivališč, nato pa je bil pri cerkvi miting. Ko so partizani zahtevali petnajst pušk in bombe, niso vaščani hoteli dati nobenih obvestil. Tedaj je bataljon zagrozil, da bo postrelil nekaj vaščanov, če ne bodo povedali, kje imajo skrito orožje. Med vaščani, ki so bili v opozorilo določeni za ustrelitev, sta bila tudi dva brata. Mati se je ustrašila za sinove in tako so partizani kmalu zvedeli, da je orožje skrito v cerkvenem stolpu. Tam je bilo tudi nekaj belih, ki so se vdali … Partizani so jih zaslišali in jih nato izpustili. Bataljon je naslednji dan prinesel v brigadno taborišče okoli pet francoskih pušk in nekaj bomb«. (Lado Ambrožič-Novljan, Gubčeva brigada str. 52.)
Ali je tako »prepričevanje« može in fante res odvračalo od vstopa v vaške straže? Gotovo ne, ampak jih je naravnost sililo v samoobrambo.
Trunkljev oče je tudi po ustanovitvi vaške straže na Selih še ostal doma. Imel je dovolj skrbi z osmimi otroki in s kmetijo. Tu in tam se je kak dan skrival. Ko je nevarnost minila, je spet nadaljeval vsakodnevna opravila na polju in pri živini. Starejše hčere –
Toda prišli so dnevi, ko ni bilo mogoče ostati miren, prišle so noči, ko je srdit pasji lajež rezal morečo tišino, iz katere je silil strah. Novica o padcu Ajdovca je odmevala daleč naokrog. Dober teden kasneje, 21. decembra, je Gubčeva brigada napadla Žužemberk. Na Selih in v Logu so napeto poslušali detonacije bomb in oddaljeno regljanje strojnic. Z olajšanjem so sprejeli vest, da so žužemberški branilci vzdržali napad. Preostali del zime je potem minil dokaj mirno. Kaj hitro se je spet začelo delo na polju in pri Trunkljevih so skoraj pozabili na vojno. Sredi poletne vročine, ko so po bregovih okrog Šumberka komaj pospravili skromno seno, sta 14. in 15. partizanska divizija napadli Žužemberk. Pri tem napadu so grmeli tudi topovi. Tri dni in tri noči je trajalo obleganje, ki pa obrambe Žužemberka ni zlomilo. 27. julija sta se diviziji premaknili proti Selom pri Šumberku. Napad na Sela je trajal 30. in 31. julija 1942. Tudi tu so branilci – vaška straža in nekaj Italijanov – vzdržali.
Tedaj je bila kapitulacija Italije že blizu. Vaške straže v Suhi krajini so jo dočakale nepripravljene. Vodstvo revolucije pa je zbralo na Dolenjskem vse svoje brigade, da bi omogočilo razoroževanje Italijanov, predvsem pa uničenje vaških straž in četnikov. V Žužemberku so se poleg domače vaške straže zbrali tudi stražarji iz Zagradca, s Sel pri Šumberku in iz Dobrniča. Ko so se jim približali partizani Levstikove brigade, so se večinoma razbežali, le nekaj se jih je prebilo proti Turjaku.
Po umiku vaške straže s Sel je tudi Šajtelov oče odšel od doma. Nikoli več se ni za stalno vrnil domov. Ni se počutil varnega, saj na Selih ni bilo domobranske posadke. Vsa skrb za domačijo in veliko družino je sedaj padla na mamo Marijo. Seveda so ji starejše hčere Minka, Ivanka in Lojzka pomagale. Zaradi očetovega odhoda ali pa tudi zato, ker je bila nekoliko bolj premožna, je družina prišla pri partizanih v nemilost. Mati Marija jim je že leta 1941 pekla in rezala kruh, ko so se mimogrede oglasili na kmetiji. Sedaj pa so namenoma prišli in si vzeli sami. Nekega hladnega deževnega dne v pozni jeseni 1943 so prvič opravili »rekvizicijo« pri Šajtelovih. Pobrali so vso hrano, prašiče in drugo. Tisti večer mati ni imela kaj dati v lonec, da bi otroci imeli za večerjo. Potem so še večkrat »rekvirirali«. Toda mati in otroci so pomladi 1944 kljub temu obdelali njive kot vsako leto. Mati je znala voditi otroke in povsod se je poznala njena skrbnost in preudarnost.
Bila je nedelja, 16. julija 1944, okrog enih popoldne. Pri Šajtlovih so pravkar pokosili. Mati Marija je v kuhinji pomivala posodo, Lojzka pa je zunaj pri vodnjaku napajala konje. Po poti od soseda so prišli trije partizani. Vprašali so Lojzko, če je mama doma. Lojzka je odgovorila, da so mama v kuhinji. Partizani so takoj odhiteli proti kuhinji. Ko je nekaj minut za tem v kuhinjo pritekla tudi Lojzka, je mama že ležala nezavestna na tleh pri štedilniku. Verjetno jo je eden od partizanov z udarcem zbil na tla. Lojzka je zakričala in s tem priklicala še sestro Minko in druge sestre ter brata. Vsi so na glas jokali. Z udarci in porivanjem so partizani otroke zrinili iz kuhinje v sobo in jih zaprli. Vpregli so domačega konja v voz, ki so ga pri Šajtlovih imeli za razvažanje gnoja (gnojni koš), vrgli še vedno nezavestno mamo na voz in se odpeljali proti Žužemberku. Minka jim je v primerni razdalji sledila. Čeprav so ji grozili, se ni dala odgnati. Hotela je videti, kam peljejo mamo. V Žužemberku so mamo zaprli v neko klet, kjer so imeli še nekaj drugih zapornikov. Minka je dobila prenočišče pri sosednji hiši, kjer so partizani pustili tudi konja in voz.
V ponedeljek, 17. julija okrog treh zjutraj, so v Zaliscu ob cesti Žužemberk–Log zalajali psi. Zališčani so prisluhnili. V tistih časih pasji lajež ni napovedoval nič dobrega. Kmalu nato so zaslišali glasen ženski jok in krike: »Jezus, otroci! Kje so moji otroci!« Vmes je jeknilo nekaj strelov. Jakopova mati, ki je poznala Šajtlove in je že v nedeljo popoldne slišala, da so partizani odpeljali mamo Marijo, je takoj pomislila: »Bog daj, da bi to ne bila Šajtlova!« Nihče od Zališčanov se zjutraj ni upal iti pogledat, kaj se je proti jutru dogodilo v gozdu ob cesti nedaleč od vasi.

Opis slike: Predvojna Dolenjska – Birma

V Logu so Šajtlovi otroci noč bolj prebedeli kot prespali. Skrbelo jih je za mamo. Zgodaj zjutraj sta Ivanka in Lojzka začeli nagovarjati sosede, da bi šli skupaj v Žužemberk prosit za mamo. Nekaj se jih je pridružilo otrokom in odšli so po cesti proti Žužemberku. Spotoma so molili. Šli so po cesti mimo Zalisca in niso ničesar videli, čeprav sta mati in Jože Struna – Ržunov Jože ležala umorjena samo nekaj metrov pod cesto. Šele ko jih je neka sorodnica opozorila, da ležita trupli pod cesto, so šli tja. Tedaj se je izza ovinka pokazala tudi sestra Minka s konjem in vozom. Ko je zjutraj šla v Žužemberku vprašat na poveljstvo, kaj je z mamo, so ji rekli, da je že šla domov. – Naložili so oba mrliča na voz in jih odpeljali proti Logu. Tedaj so se od nekod pojavili trije partizani in nemo gledali žalostni sprevod. Niti na mrtvaškem odru mama ni imela miru. Čeprav so lahko že od daleč videli, da imajo v hiši mrliča, so partizani vsak večer trkali na okna in vrata in zahtevali, da jih spustijo v hišo. Morda so mislili, da bodo naleteli na očeta.
19. julija so mamo pokopali na Selih pri Šumberku. Obrede je opravil župnik Jože Podlipnik, ki je kljub težavam in na pol požganem župnišču vztrajal na Selih celo vojno. Govorili so, da so mamo ubili, ker je blizu Loga pretrgala telefonsko napeljavo ali pa vsaj nagovorila umsko zaostalega Jožeta k temu dejanju. Če se spomnimo, kako je mama Marija leta 1941 in 1942 modro opozarjala moža Toneta, naj bo previden, komaj verjamemo, da bi se lotila tako nevarnega podviga.
Kako prazna je bila domača hiša, ko so se otroci po pogrebu vrnili domov. Skrbeli so za živino in se pripravljali na žetev. Zdelo se jim je, da je mama še vedno med njimi. Pri njih je ostal tudi mamin brat iz Volčje jame. Načrte za žetev jim je prekrižal prihod večje partizanske enote. Glavnina moštva in štab sta se naselila pri Šajtlovih. Vedeli so, zakaj so otroci sami doma. Takoj po prihodu so jih trdo prijemali, posebno Lojzko. Iskali so neko blago iz trgovine v Žužemberku, ki naj bi bilo skrito pri Šajtlovih.
Naslednji dan je bila nedelja, četrti dan po maminem pogrebu. Kmalu zjutraj je nastal pri hiši pravi pekel. Partizani so podivjali, ko so našli Lojzko pri sosedovih. Zvezano so prignali nazaj domov. Neusmiljeno so jo pretepali in grozili, da jo bodo ubili. Postavili so jo k drevesu in streljali mimo nje. Prijeli so tudi Ivanko. Ostali otroci so na smrt prestrašeni zbežali od hiše in niso jih zasledovali. Ivanko in Lojzko je posebna patrola odvedla v zapor v Žužemberk. Bili sta bosi in slabo oblečeni. Tudi med potjo so ju tepli. Dvakrat so ju postavili ob cesti, kot da ju hočejo ustreliti, pa so streljali mimo njih. Ivanko so nekako po desetih dneh spustili domov, Lojzko pa so pretepeno in boso gnali naprej v črnomeljske zapore. Predolga je njena zgodba, da bi jo mogli tu do konca povedati.
Ko je Ivanka prišla domov, je našla doma samo razdejanje. Vse je bilo prazno in razbito, kot da že več let ne bi bilo nikogar pri hiši. Le velika njiva pšenice na griču nad hišo je bila taka kot prej. Sosedje so svetovali Ivanki, naj pospravi pšenico. Šla je od hiše do hiše in prosila za pomoč. Dali so ji hrane in pijače in obljubili, da bodo prišli žet. Kar petnajst žanjic se je zbralo drugi dan pri Šajtlovih in vso pšenico so pospravili v enem dnevu v kozolec. Ivanka se je potem poslovila od sosedov in odšla skozi gozd v Stično.
Letos mineva petdeset let od uboja Šajtlove mame. Njene hčere, kolikor je še živih, se je s hvaležnostjo spominjajo. Spominjajo se njene dobrote, s katero je mnogim, pa tudi partizanom, rezala kruh. Ivanka ne more pozabiti, kako čudno je bilo doma, ko se je konec julija 1944 vrnila iz zapora. Vse je bilo prazno, razbito in opustošeno.
Opustošenje je leta 1944 vladalo tudi v Žužemberku. Konec aprila in v začetku maja so bili hudi boji med domobranci in partizani. 5. maja, ko so se domobranci že umaknili iz Žužemberka, so partizani požgali veliko farno cerkev sv. Mohorja in Fortunata. Župnišče in mežnarijo so požgali že 25. decembra 1943. Vse te požige so opravičevali z izgovorom, da morajo domobrancem in Nemcem preprečiti, da bi se ponovno utrdili v Žužemberku. Z istim izgovorom so 25. decembra 1943 požgali šolo in župnišče na Selih pri Šumberku.
Celih petdeset let so razvaline cerkve na hribu nad Žužemberkom opozarjale domačine in popotnike, ki so se vozili tod mimo po cesti ob Krki, na neizprosno resničnost revolucije in državljanske vojne. Del te resničnosti so tudi usodni dogodki leta 1942, ki so odločilno spodbudili slovenski protikomunistični odpor. Tega se ne da zanikati, pa naj se nekateri še tako sprenevedajo.
Po petdesetih letih vstaja iz razvalin nad Žužemberkom nova cerkev. Bog daj, da bi bile kmalu odstranjene tudi notranje razvaline, ki jih je povzročila državljanska vojna.