Avtor: France Krištof

Slovenci v Clevelandu

Življenje slovenskih izseljencev in beguncev v Clevelandu, ZDA, zasluži poseben in podroben opis. Vendar ne skupka obrekovanj in prizadetih vtisov, kot si jih je privoščil dr. Dimitrij Rupel v Emigrantih. Dejstvo je, da se to življenje razvija popolnoma svobodno v skladu z ustavo ZDA, obenem pa v njem na poseben način odsevajo razmere v stari domovini.
Namen tegale pisanja ni, da bi se spuščalo v podroben oris razmerja med nami. Služilo naj bi samo za okvir k obisku slovenskega državnega predsednika letos marca. Njegov zmagoviti pohod skozi Cleveland so že nadrobno opisali mediji v Sloveniji. Njihova slika potrebuje samo obrobne vtise, da ta pohod zadobi pravi izraz, ki se je spretnim poročevalcem nehote ali namenoma izmuznil.
Razmerje med tukajšnjimi Slovenci? Urednik našega slovensko-angleškega tednika Ameriška domovina ga je nedavno v svojem, sicer ponesrečenem uvodniku, kar dobro zadel, ko pravi: »Spadaš k tej organizaciji ali pa k drugi. Če si naš, si dober in imaš prav, če niso, kot da te ni.«
Nekdanje strupeno in napadalno sovraštvo, s katerim je »napredni tabor« na začetku sprejel begunce pred slovenskim komunizmom, se je sedaj spremenilo v spodobno ignoriranje. Oba tabora pa gojita slovenstvo, vsak na svoj način.
Ob nastajanju slovenske države se je to razmerje nekoliko spremenilo. Oba tabora sta se zavzemala zanjo, toda spet vsak zase. Bilo je nekaj skupnih naporov, a so se kmalu razdelili. Peterleta, kot takratnega predsednika vlade, sta ob tistem skupnem navdušenju oba tabora sprejela z odprtimi rokami.

Predsednik Milan Kučan

Vse kaže, da to predsedniku države Milanu Kučani ni šlo v račun. Da bi tak podrejenež žel slavo, ki pripada predsedniku! Tudi sam si je želel takšnega zmagoslavja, kot novo lovoriko svojega demokratskega očetovstva. Kot Peterle je hotel biti tudi on povabljen v Cleveland, kjer je bilo vedno glavno žarišče ameriškega slovenstva.

Drugačen veter

Toda medtem so se razmere v Sloveniji bistveno spremenile, pa tudi v Clevelandu, vsaj med bivšimi begunci. Rupel, ki so mu, oblečenemu v ovčji kožuh, svojčas nekateri tako gostoljubno stregli in mu prostodušno odpirali svoja ranjena slovenska srca, jim je kot prvi s svojo kovarsko znanstveno potovščino, z Emigranti, kot z mrzlo prho temeljito ohladil glave. Spomenka Hribar, najbolj poznana od spravnih turistov iz Slovenije, je svoj čas prinašala spravo tudi v Cleveland, češ da je slovenski rdeči potop že minil. Draga Spomenka pa se je potem izkazala kot huda prometna policistka, ki hoče s svojo rdečo lučjo za vsako ceno ustaviti v Sloveniji promet po desni strani! In toliko drugih afer! Na vse to pa Kučanov obisk. Saj to ne gre!

Opis slike: Cerkev Sv. Vida v Clevelandu

Predsednik pa je očitno vseeno hotel na obisk, a v takšnem vzdušju o kakem povabilu za Cleveland ni bilo govora. Niti od njemu prijaznega tabora ne. Ta »napredni« tabor je svojčas sicer z vsemi simpatijami sodeloval s starimi revolucionarji – osvobodilneži, s komsomolci pa ni imel zvez in mu je bilo pod častjo, da bi se jim vsiljeval.
Povabila za Kučana za Cleveland ni bilo.

Preobrat

Lansko leto jeseni pa se je položaj spremenil. Nekateri člani progresivne Slovenske narodne podporne jednote so bili na obisku v domovini, kjer jih je (prijazno) sprejel tudi Kučan. Beseda je dala besedo, ugotovili so, da praznuje SNPJ v letu 1994 90-letnico obstoja, in to priliko naj bi predsednik s svojo prisotnostjo poveličal. Slovesnost ob tem jubileju je bila v Pittsburghu in povabilo nanjo je prišlo. Kučan pa je hotel v Cleveland, žarišče slovenstva v ZDA, obenem pa tudi gnezdo nekdanjih slovenskih protikomunističnih beguncev. Tam naj bi od vseh žel slavo vsem Slovencem ljubega predsednika. Cleveland pa je oddaljen od Pittsburgha kakšnih 230 kilometrov. Nov problem.
V Clevelandu je bila tedaj vsaka pomembnejša slovenska organizacija posebej naprošena za to vabilo, toda nobena ga ni hotela prevzeti nase, pa najsi bo to iz ideološko-političnih ali finančnih razlogov. Nazadnje se je moral zbrati sprejemni odbor iz anonimnih oseb, ki naj bi gosta primerno sprejel kot predsednika slovenske države.

Obisk

Kot smo že dejali, o zmagoslavju Kučanovega obiska v ZDA in Clevelandu ni da bi kaj več razpravljali. O njem so se že razpisali slovenski mediji, poznani po svoji zmernosti, nepristranosti in časnikarski etiki. Tukaj želimo opisati samo to, kar so ta sredstva izpustila.
Za ameriško federalno vlado je bil tak obisk, četudi zaseben, svoje vrste glavobol.
Kučana, predsednika tuje države, je bilo treba varovati pred nasilnimi protikomunističnimi maščevalci. Takih naj bi bilo tudi v Clevelandu prav gotovo nekaj. Ti naj bi komaj čakali, da ob prehodu v demokracijo planejo na komunistična jagnjeta. Samo njegovi izredni državniški sposobnosti naj bi se bilo zahvaliti, da je te revanšiste v svoji domovini postavil v kot, kjer lahko brez škode besnijo. S takimi argumenti vedno rad soli pamet neslovenskim pristašem demokracije.
Pa še Srbov je v Clevelandu precej, celo svojo cerkev imajo, posvečeno sv. Savi.
Ameriška policija ali pa tajna služba sta iz vsega tega potegnila svoje zaključke. Pred hotelom Maarriot v Clevelandu in v njem, kjer je gost stanoval v posebnih rezidenčnih sobah, ga je zvesto čuvala tajna in uniformirana policija.

Slovesen uradni sprejem

Ob predsednikovem napovedanem uradnem sprejemu za clevelandske Slovence v centralnem Slovenskem domu ni smel v dvorano nihče s suknjo na sebi. Pustiti jo je moral pred vrati. Vsaki Kučanovi oboževalki so pregledali ročno torbico, da ne bi bila v njej poleg drobnarije še kakšna bomba ali pištola. Toda začuda niso našli ničesar.
Dopoldne pred popoldanskim sprejemom pa je begunska slovenska oddaja (tukaj imamo tri vrste slovenskih oddaj) poročala o navodilih, ki naj bi jih Kučan pod roko dal glede svoje konkurence – obrambnega ministra Janeza Janše. Pozivala je poslušalce na protest pred Narodnim domom. Zato je čakala policijo pred vhodom v Narodni dom nemajhno presenečenje. Tam se je naenkrat pojavila gručica ljudi, ki je prihajajočim v dvorano delila slovenske letake. Izjavo te skupine navajamo posebej.
Policija jim je to v začetku hotela preprečiti. Toda pokazali so, da nimajo pri sebi mesarskih nožev, da so samo miroljubni Amerikanci. Hočeš ali nočeš, ameriški First Amendment, ki govori o svobodi izražanja, se je uveljavil. Deljenje letakov se je nadaljevalo brez ovir. Vsak povabljenec ga je dobil v roke.
Gručica ni smela v dvorano k slavljenemu predsedniku samemu. Tja so smeli samo vabljeni s posebnim vabilom. Povabila pa sta prej delila po eni strani častni slovenski konzulat v Clevelandu, po drugi pa tisti anonimni sprejemni odbor. Pravijo, da je bilo oddanih ali odposlanih okoli tisoč povabil, toda ta številka ni zanesljiva. Govorili smo s povabljencem, ki se mu je ravno tedaj utrgal trak pri čevlju in se sprejema zaradi tega ni mogel udeležiti. Imel pa je na povabilu številko okoli 600. Povabilu se je odzvalo samo kakšnih dvesto povabljencev. Ostali so imeli celo vrsto neprilik in majhnih nesreč, zaradi katerih so morali ostati doma. Tudi letakov je nekaj ostalo.

Cerkev Sv. Vida

Naslednji dan, v ponedeljek, pa si je Kučan kot papeški odlikovanec in kot duhovni dedič vseh tistih, ki so po Sloveniji odpravljali svetniška imena, ogledal slovensko cerkev sv. Vida. Po njegovem zgledu smo sklepali, da tudi v domovini obišče farno cerkev povsod, kjer ga gostijo.
Cerkev je zares veličastna, štejejo jo med največje v Clevelandu. Postavili so jo slovenski izseljenci v začetku tridesetih let, v času najhujše gospodarske krize. Stoji v okraju, ki je bil svojčas izključno slovenski, s slovenskim jezikom po trgovinah, dandanes pa vanj od vseh strani prodirajo črnci. Cerkev so lansko leto za praznovanje stoletnice slovenske fare sv. Vida na novo preslikali trije živopisci iz Slovenije. S tem je precej pridobila.

Opis slike: Upanje beguncev

Toda slovenskega župnika ni bilo doma. Tu se je veliko ugibalo, kako je to mogoče. Ali se Kučan ni prej najavil? Ali ni prišel s papeškim odličjem na prsih? Spet so nekateri ugibali, da je to clevelandska in ne ljubljanska nadškofija, kjer se takšna košarica predsedniku slovenske države ne bi mogla pokloniti. Po drugih naj bi imel župnik težave s hrbtenico, klanjanje pa bi ji škodilo. Skratka, obiskovalca je sprejel kaplan, Amerikanec, bolj čokate rasti, ki ne zna slovensko, težav s hrbtenico pa prav gotovo nima.
Kaj se je potem godilo v cerkvi, lahko samo ugibamo. Slikarije so zares veličastne. Za Kučana pa je bilo najbrže bolj pomembno to, da v vrsti portretov slovenskih škofov, Barage, Slomška in Gnidovca, ni bilo četrtega, Rožmana. Tam seje najbrž oddahil. Novi priseljenci so si Rožmana sicer želeli, toda zaradi sprave so tak očitek slabe vesti obiskovalcev in ponarejevalnih slovenskih osvoboditeljev raje zamenjali s tukaj skoraj nepoznanim mučencem Lojzetom Grozdetom.
Še bolj zanimiva pa je kapelica, posvečena Mariji, na levi strani cerkve. Ponavadi ostaja v mraku in ni osvetljena. Njena slovesna posvetitev bo šele letos v maju. Zato je veliko vprašanje, če jo je Kučan lahko občudoval. Če jo je, ga je tam čakalo veliko presenečenje.
Resnična Marijina novodobna kapelica je to. Na sprednji sliki je naslikana brezjanska cerkev. Na desni steni goreča slovenska vas s cerkvijo in kozolcem, od koder beži truma begunk in beguncev. Napis ima UPANJE BEGUNCEV. Med begunci izstopa slovesno preprosta podoba škofa Rožmana. Vidimo ga popotnega, s klobukom in palico v roki, begunca med begunci.
Leva stena pa ima napis KRALJICA MUČENCEV. Čez vso steno množice nagih teles, ki jih uniformiranci z rdečimi zvezdami na titovkah in z dvignjenimi gorjačami gonijo pred osrednjo postavo uniformiranega veljaka ravno v trenutku, ko ta korenjak meri z revolverjem v tilnik do pasu gole žrtve, z zvezanimi rokami na hrbtu.
Ali je predsednik vse to videl? Morda niti ne, o tem ni imel nobenih besed. Če pa je, se je moral zavedati, da v Clevelandu čas nekoliko hitreje teče kot v njegovi državi. Saj se bodo prej ali slej take stenske slikarije pojavile tudi v Sloveniji.
Med tem pa se je za vogalom skuhala njegova juha. Verjetno zadovoljen je priljubljeni predsednik slovenske države odletel nazaj v svojo državo. V »stari kraj«, v deželo spoštovanih človeških pravic, tja kjer po pesnikovih besedah »izpod grmiča vsakega režijo stare kosti«.
Prav zares!