Avtor: Justin Stanovnik

Moč in nemoč kulture

Kultura predstavlja duhovno vez med posameznikom in skupnostjo. Po tej vezi poteka dvosmerni promet, tako da sta tako posameznik kot skupnost hkrati izvor in prejemnik oblikovalnih vrednostnih impulzov. Kultura je navezana predvsem na energijo, ki prihaja iz spoznavnih in moralnih uvidov obdarovanega posameznika. Hkrati pa, tako ohranjana, vzdržuje večinskega posameznika, v katerem do takšnih uvidov ne prihaja, na ravni, ki vendarle ostaja v določenem sorazmerju z obdarovanim posameznikom. Kultura predstavlja torej nekakšno mrežo, katere vozlišča tvorijo najsplošnejše sprejeta pojmovanja – rekli bi načela, a bi s tem preveč poudarili razumskost njenega obstajanja. Za kulturo je pojem sprejetosti, čeprav je njena vsebina v neprestanem gibanju, tako bistven, da smemo reči, da je kultura način življenja. V kulturi živeči posameznik ne živi več le od lastnih vzgibov, ampak se vedno naravno in samodejno ozira tudi na to, kar priporoča ali odsvetuje širši svet njegove kulture. Zato je tako važno, kakšen je ta svet: kakšno stopnjo občutljivosti daje in zahteva, in iz kakšne snovi je sestavljen: ali se je v njem naselilo to, kar je površinsko, sentimentalno in trenutno, ali pa to, kar kaže v smeri proti središču, kjer se oblikujejo trajnejša spoznanja; ali se torej giblje v smeri absolutne antropologije. Od kulture je odvisno, ali bodo v njej nastajala spoznanja in slutnje, ki bodo utemeljevale človekovo človeškost, ali pa bo človek uhajal na obrobje k temu, kar je posebno, enkratno in različno. Od duhovne obdarovanosti posameznika je torej odvisna kultura, takoj zatem pa tudi od množice anonimnih odzivov in posegov. Tako jo v odločilni meri zaznamuje delo vseh ljudi.

Kultura v času krize

Vrednost kulture se izkaže predvsem v času krize, skozi katero mora od časa do časa vse, kar je živo. Tudi narod. Tedaj se dramatično pokaže, ali si je narod zgradil kulturo, ki je v stanju obvarovati človeka, ali pa mu dovoli, da ga premamijo ignes fatui – blodni polnočni ognji, in se vda utvaram.
Dvakrat v tem stoletju je slovenska kultura doživela, da ni bila kos času. Prvič je bilo to med vojno, ko so nastopili komunisti s projektom, za katerega je bilo dovolj jasno, da nas bo za dolgo dobo vrgel iz območja civilizacije. Kultura bi kot način narodovega duhovnega obstajanja to nevarnost morala videti. Če bi zdaj o sebi hoteli kaj vedeti, bi se morali prepustiti sistematičnemu spraševanju, zakaj tega videnja ni bilo. Če bi bili natančni in vztrajni, bi se nam morda nekoliko odkrilo, kako se je to zgodilo: na katerih od sedmih mestnih vrat je sovražnik najprej vstopil in kako se mu je to posrečilo; ali je straža spala ali pa je bila v tihem dogovoru z njim. Ta vprašanja niso važna samo zato, ker je sovražnik potem, ko je vdrl v mesto, uprizoril veliko morijo in je moralo pasti mnogo malo krivih ljudi, ampak bi morali vztrajati pri njih predvsem zato, da bi izvedeli kaj o tem – zavedujoč se seveda, da se stvari nikoli ne ponavljajo povsem enako – kako takšne stvari potekajo. Da bi vedeli za drugič.
Nato pa je kultura odpovedala še v naših časih. Ko je tista tema časa minila in je bilo treba o njej kaj povedati, se kultura ni mogla zbrati za to naravno in potrebno dejanje. Do vsenarodnega samospraševanja ni prišlo in mimo nas je šla priložnost, da izvemo o sebi bistvene reči. Zato smo negotovi in ranljivi in v nas obstaja upravičena bojazen, da ne bomo vzdržali, ko se bo spet kdaj preizkušala naša odporna moč – morda na mestu, kjer tega ne pričakujemo. Na dlani je, da smo kot razumna bitja dolžni, da izvemo ne samo, kaj se je zgodilo, ampak tudi, kako se je vse zgodilo, in da to, kar najdemo, zapišemo v osnovne dokumente narodovega spomina. Naravno in logično bi bilo, da bi po totalitarnem času tvorne narodove sile stopile na potovanje k sebi: da bi v razmerah poostrene pozornosti, ki izhaja iz spoznanja, da so nam bile odvzete stvari, za katere nikoli nismo mislili, da jih je človeku mogoče odvzeti, v času torej, ki je čas refleksije par excellence, poglobile svoje vedenje svetu, o človeku in sebi. V tem, da noče živeti svojega časa, vidimo neavtentičnost kulture. Nič čudnega bi ne bilo, če bi se odrivana vprašanja nekoč maščevala.

Posledice neprisebnosti

Bližnja in otipljiva posledica tega, da se vprašanj, ki bi morala s svojo moralno in intelektualno vznemirljivostjo tolči ob nas, nismo dotikali s tisto zahtevnostjo, ki je v njih, je tudi ta, da se včerajšnji časi na svoj način vračajo. Nenadoma – nenadoma za nas, ki nismo bili pozorni – smo spet tako brez moči, kakor smo bili nekoč. Občutek imamo, da se, kot nekoč, lahko spet zgodi vse. Nova parlamentarna večina, ki je nastala z združitvijo na levici, bo lahko uveljavila vsako zakonodajo, ki se ji bo zdela primerna. To je seveda velika moč, ki je najmanj skrita njej sami. Naglica, s katero si utrjujejo tla za sedanjost in za prihodnost – saj kasneje zakonov ni tako lahko spreminjati – je lahko odraz zavesti te moči. To so stvari, ki jih lahko opažamo na najvišji ravni – v državnem zboru.

Avtor slike: Simon Dan

Opis slike: Po dežju Simon Dan

Toda tu so tudi zelo majhne in preproste reči, ki pripovedujejo isto zgodbo o obnovljeni moči. Nedavno smo na T V gledali in poslušali nastop znanega pripovednika Ivana Jana. Samo po sebi nič novega, ko ne bi bilo dveh spremljajočih okoliščin. Partizanstvo ima vsekakor svoje slavne strani, čeprav nazadnje vedno obstane pred nami v svoji historični vrednosti: kot komunistična gverila, ki ji zločin nikoli ni bil tuj. A vendar je mogoče govoriti o njej bolj ali manj elegantno, z večjim ali manjšim dopuščanjem resničnosti in verjetnosti. Toda gospod Jan je govoril, blago rečeno, v preprosti enobejevski retoriki, s pogostim izklicevanjem stereotipnih mitskih prvin. Niti na misel mu ni prišlo, da bi upošteval sodobne gledalce, za katere bi lahko vedel, da jim je vse, kar se ni sprijaznilo z “očaranostjo”, tuje. Ko smo poslušali njegova modrovanja, smo enostavno pomislili, da bi bilo partizanski stvari težko bolj škoditi, kot to dela zdaj ta gospod pred nami. Pogovor je vodil in gosta spraševal urednik Lado Ambrožič. In to je druga stvar. Čeprav se je videlo, da mu je kakovost nastopa njegovega gosta povsem jasna, ga je vendar kar naprej vzpodbujal, mu dajal poklone in priznanja. Zakaj? Je tu igral neko vlogo? So to od njega zahtevali? Za nas je imel celoten nastop to sporočilo: Zdaj se ne bomo več trudili, da bi redigirali enobe po zahtevah normalnega okusa. Odslej boste sprejemali enobe tudi v takšni degenerirani obliki. Skratka, za nas je to bila majhna demonstracija moči.
Pravkar povedani zgodbi je v nečem že na zunaj podobna naslednja. Tudi v njej nastopa priletni gospod v pokoju, sicer pa znani pisec in partizanski vojskovodja Lado Ambrožič Novljan. Ta je v prispevku za anketo v Razgledih, ki je hotela zvedeti, “kaj se je zgodilo s slovensko zgodovino”, napisal tudi naslednje stavke: “Ko so poraženi italijanski vojaki leta 1943 razoroženi in osramočeni zaradi nasilja, ki so ga izvajali nad našim narodom, zapuščali Slovenijo, jim slovenska vojska v maščevanje ni skrivila niti enega samega lasu na glavi. Narod jim je uslužno kazal pot v njihovo domovino. Prav tako se je godilo nemškim armadam, ko so se poražene in z velikimi dvomi v srcih vračale proti domovini ter na Štajerskem in Koroškem pred slovensko osvobodilno vojsko polagale orožje.” To besedilo ima z gornjim televizijskim nastopom skupno to, da je na videz izredno naivno. Lahkomiselno namreč razgalja eno najbolj varovanih mest v enobejevski ideološki citadeli. Sedaj vemo: vse so izpustili, ne glede na to, kaj so počeli. Pobili so samo Slovence in s tem pokazali, proti komu so se zares borili – kdo je bil njihov resnični sovražnik. Tudi v tem primeru ne verjamemo, da se avtor ne bi bil zavedal enostavne nujnosti zgornjega sklepa. Njegova kretnja se nam zdi zato razumljiva samo iz zavedanja velike moči: spet je vse, kakor je bilo nekoč, odveč je vsaka mimikrija.
Obe zgornji zgodbi imata nekaj skupnega z odstavljenim direktorjem RTV Žarkom Petanom. Tu ne mislimo na to, da je bila njegova odstavitev s proceduralnega stališča vprašljiva. V mislih imamo neko rahlejšo in mogoče manj opazno stvar. Petan je v svojih nastopih, pa tudi v svojem pisanju ponovno dokazoval, da je človek demokratskega prepričanja in da ima čut za stvari, ki zadevajo moralno zadržanje. Vedno pa je bilo možno tudi razbrati, da so, mu tuje radikalne rešitve tudi pri uveljavljanju načel, za katerimi sicer stoji, in da se nagiba k “racionalnim rešitvam”. To pa ni tako strašno daleč od tega, čemur pravimo kompromis. Izrazitejši korak v to smer je naredil v nekem televizijskem pogovoru, ko se je že vedelo, da bo ponovno voljen.
Rekel je namreč, da se mu zdi naravno, da strokovnjaki, ki so servisirali prejšnji sistem, ostanejo na svojih mestih tudi v novem. Nekateri smo tedaj imeli vtis, da je hotel s tem pokazati, da je pripravljen na pogovor in da z njim morda navsezadnje le ne bi bilo tako zelo težko. Toda vseeno je moral oditi. Tudi to imamo lahko za majhno demonstracijo moči.
Tisti, ki so se vrnili – na neki način seveda nikoli niti odšli niso – imajo svojo vrnitev za gotovo in dokončno reč. Vendar mrzlično zasedajo vodilna mesta s svojimi ljudmi, ki imajo – na to se lahko zanesemo – razvito sposobnost vkopavanja. Ne smemo pozabiti na besede enega vodilnih: »Mi ne govorimo, mi delamo.« Tako bo stvari še malo težje premakniti, če bi se kdaj le pokazala kakšna možnost. Vse to jim omogoča, kot smo rekli, večina v državnem zboru. A ne samo to. Tu je tudi javno mnenje in njegov okus. Tako smo spet pri kulturi.

Degeneracija javnega mnenja

Eden od sadov avtentičnega snovanja kulture je tudi občutljivo, in nič napačnega ne bi bilo, če bi rekli, vzgojeno javno mnenje. Javno mnenje je tista oblika skupinske zavesti, ki nima svoje tribune; obstaja kot oblika zavesti in jo je po raznih znakih možno deloma ugotavljati. Tisti, ki se z javnimi zadevami ukvarjajo, ga v grobem poznajo in ga v svojih odločitvah in v svojih nastopih upoštevajo. Čim bolj je javno mnenje občutljivo, tem bolj se morajo ljudje, ki čutijo, da jih le-to ocenjuje, nanj ozirati. Če je javno mnenje v deželi izraz kulturne doletnosti, potem je že vnaprej jasno, da nekaterih dejanj in nekaterih besedi javnost ne prenese. Tudi ko ni nobene vidne reakcije v oblikah, ki so za to v navadi, se javno mnenje vendar spoštuje, ker se ve, da je tudi njegova zapoznela roka močna.
Javno mnenje je danes pri nas tako, da prenese tako rekoč vse. Prva reč je ta, da nima neke lastnosti, ki je za njegovo delovanje nujno potrebna. To je pogum. Danes se seveda ni treba bati tako, kot se ljudje bojijo v avtoritarnih in totalitarnih sistemih. Sedanji strah prihaja bolj od znotraj kot od zunaj. Pogum je danes potreben že za to, da se sploh opredeliš. Ideal je postal biti skrit, biti v anonimnosti. Lep dokaz za povedano dajejo javne televizijske oddaje, kjer se ljudje takole predstavljajo: “Boris iz Dravograda” ali : “Franc pri telefonu”. In nikomur v studiu ne pride niti na misel, da bi kaj rekel ob tej državljanski nebogljenosti.

Breztežnost javnega prostora

Potem pa sledi še cela vrsta stvari, ki si jih pri količkaj razvitem javnem mnenju ne bi mogli niti zamisliti. Taka reč je npr. znameniti in sramotni “Ne vem”, “Se ne spominjam”, v katerega se pogrezajo policijski izvajalci nekdanjega totalitarnega nasilja. Ljudje, ki se tako ponižujejo – ponižujejo se najprej pred seboj – so dobro stoječi ostareli gospodje, ki imajo gotovo znance, s katerimi se srečujejo, saj včasih zahajajo na sprehod tudi oni. Pri tem pa jim gotovo tudi ni neznano, da jih berejo ali poslušajo ljudje, ki si ne morejo kaj, da jih ne bi zaradi tega prezirali. In prav to, da te nekdo po pravici prezira, bi moralo biti neznosno. A oni ponavljajo z umitim obrazom, včasih celo izzivalno in ironično: Ne vem. Se ne spominjam. Javno mnenje, ko bi ga kaj bilo, bi tu odločno reagiralo. Saj pri tem ni šlo samo za hiše, stvari, tovarne, polja, tu je šlo za ljudi in njihovo trpljenje – živo, ponižujoče, neznosno, leta trajajoče trpljenje.
Potem je tu, denimo, ignoriranje javnih pozivov. Predsednik Socialdemokratske stranke Slovenije je že nekajkrat predlagal predsedniku republike, da bi se na televiziji v javni debati pogovorila o nekaterih rečeh, ki so za našo preteklost in sedanjost važne. Če bi imel naslovljenec spoštovanje do javnega mnenja, ki bi v tem izmikanju lahko videlo izraz šibkejše pozicije ali celo strah, da se tam ne bi odkrilo kaj, kar se še ne ve ali se samo nejasno sluti, bi bil predsednik na tako soočenje, čeprav tvegano, priznamo, šel. Sodimo, da bi se državnik v okolju z razvitim javnim mnenjem takšnim srečanjem, potem ko bi bil izzvan, ne mogel odtegniti, če ne bi hotel tvegati, da izgubi osnovno kredibilnost. Pri nas si to lahko nekaznovano privošči.
Nadaljnji dokaz, kako se ni treba nič ozirati na javno mnenje, še vedno dajejo tisti, ki so nekoč veliko govorili o svojih revolucionarnih dejanjih, kar v odprtem besednjaku pomeni le to, da so se zelo trudili, da bi uvedli totalitarni komunizem, danes pa se hočejo oportunistično preleviti v čiste borce za narod in domovino. Ravnodušnost in prezir do javnega mnenja se kaže v tem, da so si ljubezen do naroda in domovine dajali in si jo še dajejo plačevati. Ne vidijo in ne čutijo, da v normalnih očeh to človeka strašno degradira. Ali bolje rečeno: tega jim ni treba vedeti. Res bi nas zanimalo, ali je kdo od njih v sebi že odkril, da tega neznosnega bremena ne more prenašati, in je kdaj poslal tisti denar, od koder je prišel. Razume se seveda, da imajo bolni in prizadeti vso pravico do posebne pomoči. A vsi vendar niso bolni, predvsem pa niso bili bolni že od začetka. Očitno ni treba računati s tem, da je javno mnenje zmožno teh razlikovanj.
Pričakovali bi, da bo razvito javno mnenje izraz naravnega človekovega občutja. To je tisto občutje, ki ni nikoli povsem zasedeno od oblikovalne volje različnih ideoloških sil, ampak se odziva v imenu nenapisanih pravil, ki jih človek nosi v sebi. Mogoče je danes človek že tako pregneten, da se ta naravni čut v njem več ne oglaša. Če je tako, potem bi morala kultura ta glas zavestno prebuditi, saj je nemogoče, da bi bil povsem odmrl. Kultura tega seveda ne bo hotela ne mogla narediti na način moralističnega propagiranja. Kultura bo to dosegla na ta način, da bo resnična. Čim bolj bo namreč resnična, tem dlje bo prišla v smeri iskanja absolutne antropologije, ki jo izražajo nepisani zakoni, o katerih smo rekli, da so na dnu človeške duše. In čim bolj bo kultura dovoljevala, da jo vznemirjajo bistvena vprašanja, tem bolj bo postala jasna pozerska narava tega, kar hoče za vsako ceno biti drugačno – alternativno – in vleče človeka v ekstravaganco. Tam, na robu, ima v težnji po drugačnosti pravico do obstoja vse, saj se drugačnost uveljavlja ravno v odstopanju od norme. Tam se gotovo ne bo vzpostavilo tisto umerjeno in umirjeno občutje, ki bi moglo in hotelo, da se stvari, ki zadevajo vse, dogajajo na pravičen način. Na poti k normi si naši pogledi postajajo podobni; na poti od norme proč, na poti v razpršenost, pa postajajo naši pogledi vedno bolj drugačni, dokler končno ne dosežejo tiste točke, ko zrelo javno mnenje ne obstaja več. Obstaja sicer neka oblika kaotičnega javnega mnenja, ki ga ustvarja bodisi gola korist bodisi strast ali zadnji impulz najmočnejšega javnega občila. Ob takem javnem mnenju lahko računa s sprejetjem ali z izgonom karkoli.

Avtor slike: Vlastja Simončič

Opis slike: Jesensko prijateljevanje Vlastja Simončič

V takih razmerah se lahko dogajajo stvari, ki jih normalna pamet ne more razumeti. Nedavno je državni zbor razpravljal o “vojnih” zakonih, kamor spadajo zakon o vojnih invalidih, zakon o žrtvah vojnega nasilja in zakon o vojnih veteranih. Pred o očmi vse slovenske javnosti se je dogajala krivica, ki bi morala vzbuditi val protestov, ko bi obstajalo javno mnenje z minimalno stopnjo občutljivosti. Ljudi, ki so se borili zoper totalitarno nasilje takrat, ko je še nastajalo, v njegovi teroristični fazi, in potem ko je, podprto s strani nekaterih mednarodnih dejavnikov, že grozilo, da po vojni vpelje sistem, ki bo ljudem vzel osnovne človekove pravice, ljudi, ki so bili v svoji osamljeni borbi izdani od svojih naravnih zaveznikov in ki je bil nad njimi izvršen največji vojni zločin, totalni masaker ali holocid, demokratična država ne sprejema za žrtve vojnega nasilja in jim ne priznava statusa vojakov, da bi mogli postati enakopravni člani veteranskih in invalidskih organizacij. Isto velja tudi za njihove potomce in svojce, ki so štirideset let prenašali nasilje, ki ga današnja, po ideologiji krojena pamet razume le, če opozorimo na to, da je bilo identično s fašizmom. Vsa zaščita, vse bonitete in vse pravice, ki izhajajo iz zakonodaje, pa gredo ljudem, ki so začeli s terorizmom in potem ta terorizem preko totalitarne partije prenesli kot način upravljanja na celotno državo. Nobenih pravic torej tistim, ki so po najboljših močeh hoteli to preprečiti. Pri tem ne smemo pozabiti, da tako ravna država, ki je nastala iz velikega bankrota totalitarne politike in ki bi logično morala narediti samo eno: odpraviti fevdalne privilegije, ki si jih je zagotovila nekdanja komunistična elita, in vzpostaviti novo, na demokratičnih temeljih zgrajeno vojno zakonodajo. Tako pa je novolevičarska večina v državnem zboru z novim dokazom podprla neokomunistično tezo, ki jo v naših uvodnikih dokazujemo praktično že ves čas: da gre za obnovo oblasti novega razreda v okviru formalne demokratične politike. Pri tem vidimo tudi, da jih ni zapustil duh revolucinarne taktike, ki se tu kaže v dejstvu, da so dopustili nekaj sprememb – v družbo zakonskih upravičencev so pripustili mobilizirance v nemško, italijansko in madžarsko vojsko, ohranili pa so to, kar je bistveno: nekdanji nasprotnik iz državljanske vojne je ostal zunaj zakona. V bistveni točki je kotinuiteta uveljavljena. Ob tem legalnem, političnem in moralnem absurdu ni površje javnega mnenja niti za hip vzvalovilo. Pri tem ne gre za to, da je bila s tem še enkrat udarjena skupina, nad katero je bil izvršen holocidni umor, ki bi zaradi svoje presežne velikosti moral globoko vznemirjati tudi manj odzivna človeška tkiva; tudi ne gre za prastaro občutje, da gredo naše simpatije temu, ki je doživel krivičen poraz in potem prenašal njegove posledice; niti ne gre pri tem za to, da bi bilo naravno pričakovati, da mu bo potem, ko je poraženi doživel moralno zmago in mu je to zmago priznala zgodovina sama, država to priznala. Kakor so vse te stvari pomembne, je vendar bolj pomembno nekaj drugega: tu je bilo prizadeto samo počelo demokratičnega obstajanja, ki pravi, da smo vsi ljudje pred zakonom enaki. Glede tega bi moralo javno mnenje ne glede na to, od kod njegovi posamezni nosilci prihajajo, vstati in protestirati.
Ob javnem mnenju, kakršno imamo, si celo javne ustanove lahko privoščijo, da se ne pokoravajo temu, kar jih določa, da so namreč javne, nacionalne ustanove. Taka ustanova je denimo Radio Slovenija in njegov prvi radijski program. V nedeljo, 26. junija, je pri poročilih o dnevnih dogajanjih ob 19.00 takole uveljavil svoje nacionalno poslanstvo. Tistega dne so potekale tri spominske slovesnosti: Rog ‘94, potem neka partizanska slovesnost na avstrijskem Koroškem in nazadnje spomin na partizanski napad na vlak v Baški grapi 1944. Najprej je bila na vrsti slovesnost na Koroškem. Tja so poslali posebnega poročevalca, ki je slovesnost razmeroma podrobno opisal in dovolil govorniku povedati nekaj stavkov. Potem je sledila Baška grapa. Tudi tja so poslali posebnega poročevalca, ki je posvetil nekaj toplih besed temu medvojnemu dogodku, posebno pa je bil naklonjen govorniku, upokojenemu generalu Ambrožiču. Obilno je navajal njegov govor, ki mu stari gospod ni posvetil dovolj pozornosti, saj je v slogu predvojnega liberalnega učitelja kmalu srečno, a daleč od teme pristal na kritiki slovenske Katoliške cerkve. In nazadnje je prišel na vrsto Rog. Tja, prvič, niso poslali posebnega poročevalca. V studiu so enostavno prebrali – dobesedno so jih citirali – tri ali štiri stavke iz vabila na slovesnost, ki ga je Nova slovenska zaveza poslala občilom. To je bilo vse. Sporočilo tega načina je bilo nedvomno: Rog ni naša stvar, o njem nimamo nobenega mnenja. Tako je Radio dokazal svojo vseslovensko vlogo. Pri tem je morda vendarle pomembno, da je bilo v Rogu šest do osem tisoč ljudi, kar je desetkrat več, kot na obeh drugih slovesnostih. Ljudje na Radiu bi mogoče rekli, da število ne pomeni veliko. A s tem bi povedali pravzaprav nekaj drugega: da jim ljudje ne pomenijo veliko. Pri tem naj bolj v oklepaju povem še, da imajo nekatera slovenska občila ideološke težave s štetjem: TVS je na Rogu naštela dva tisoč ljudi. Časnik Republika jih je radodarno priznal tri tisoč.
Če se v javnem prostoru vsem na očeh godijo stvari, ki nosijo v sebi možnost, da izmaličijo značaj nekega zgodovinskega obdobja, določenega zgodovinskega dejanja ali odločitve, potem je to čas, ko bi kompetentno javno mnenje moralo poseči vmes. Če se to zgodi na primeren način, je s tem kulturi izkazana velika usluga. Tak primer se je nedavno pripetil v Nemčiji v zvezi s spominom na ljudi, ki so bih vključeni v upor proti Hitlerju, ki je doživel tragičen razplet 20. julija 1944. Ta upor ima, ker se je pripravljal v svetu, ki zanj še ni bil zrel, na sebi posebno moralno veličino in človeško zanimivost. Kar nas posebej prevzame, je njegova osamljenost. V tem je stična točka med njim in mnogimi znanimi in neznanimi uporniki zoper boljševiško strahovlado v povojni srednji in vzhodni Evropi. Zato ta upor ljudje, ki so se v našem prostoru prebijali skozi tista leta, posebej razumejo. A v našem primeru gre za nekaj drugega. V Berlinu namreč že od 1989 prirejajo v spomin na te dogodke razstavo, ki je koncipirana tako, da zajema celoten nemški protinacistični upor. To pa pomeni, da so na razstavi prikazane tudi antinacistične organizacije, ki jih je Stalin s pomočjo v Moskvi živečih komunistov, Ulbrichta in Piecka, organiziral 1943 v ruskih taboriščih za nemške vojne ujetnike. To sta bila zlasti Neodvisni komite svobodne Nemčije in Zveza nemških oficirjev. Na razstavi je torej mogoče poleg fotografij Stauffenberga, Goerdelerja, Becka, veleposlanika Hassela in drugih ljudi 20. julija, ki so hoteli obnoviti Nemčijo kot pravno državo in s svojo osamljeno in tvegano akcijo izbrisati madež, ki jo je zadel, videti še portrete nemških moskovskih komunistov Ulbrichta in Piecka. Protesti, ki se širijo in med katerimi predstavlja najmočnejši glas Stauffenbergov sin, ki je tudi poslanec Evropskega parlamenta, nočejo, da bi se izbrisala črta, ki teče med ljudmi, ki so se borih in umrli za demokratično državo, in ljudmi, ki so se pripravljali, da po nacizmu zgradijo totalitarni boljševiški imperij: “Med demokracijo in diktaturo je nepomirljivo nasprotje.”
Te proteste poganja občutek za osnovno spodobnost, ki je predragoceni temelj vsake politike. Zgornji primer iz nemške sodobnosti smo navedli zato, ker je v nekaterih potezah podoben poglavitnemu vprašanju naše sodobnosti. Ko delajo naši borci za svobodo reklamo za svoj osvobodilni boj, kar naprej pozabljajo, da so z vsakim, tudi najmanjšim dejanjem v tem boju postavljali temelje bodoči nesvobodi. Tako je njihov zgodovinski nastop v osnovi in v vsakem vlaknu protisloven in ta protislovnost je tako jasna in očitna, da se samo čudimo, da iz njega še niso potegnili nujnih sklepov. Vendar že čutimo, s kako veliko težavo vzdržujejo ta v osnovi protislovni položaj.

Dvoje politik – dva jezika

Naše javno mnenje pač ni opremljeno s senzorji, ki bi ga legitimirali kot verodostojnega razsodnika tekočega dogajanja. Zato tudi ne zna ceniti, kadar se na pomembnih mestih zaslišijo resnični in izjemni stavki. Nekaj takih stavkov je bilo izrečenih v državnem zboru med debato o vojnih zakonih. Povedal jih je poslanec Jože Pučnik: “Pri celi stvari mi gre manj za osebno krivdo posameznikov. Gre mi za to, da dojamemo, kaj je to dogajanje bilo. Ne gre mi za to, da obtožujemo posameznike, zavedati pa se moramo, da je bil to totalitarizem in da so bile človekove pravice ukinjene. V predlaganem kazenskem zakoniku moramo zagotoviti, da zločina ne bo mogoče prodajati za legitimno dejanje.” To je bilo jasno, prizadeto govorjenje in, po starinsko bi rekli, pošteno. Kakor bi rekel Leopardi: “ob glasu tem srce se potolaži”.
In vendar je bilo v neki ekspertizi o govorici politikov rečeno za Pučnika tole: “Primer slabega govorca je Pučnik, ki na poti pretvorbe misli v besede zaide, zanj so značilni nedokončani stavki.” Dalje stoji tu zapisano še: “Kučan sodi med politike, ki znajo logično speljati govor in to tudi v zelo zapletenih situacijah.” Nobenega dvoma ni, da predstavljata Pučnik in Kučan dva zelo različna govora: pri enem se vidi, da so šle njegove misli skozi snov in da so na tej poti dobile težo, trdnost in gotovost; pri drugem pa se misli gibljejo v svojem avtonomnem svetu in jih snov ne obremenjuje, zato so gibke, gladke in lahke. Občutek imamo, da so že vnaprej pripravljene odgovoriti na vse. Želeli bi samo, da bi javno mnenje to razliko zapazilo. Toda, kot smo rekli že nekajkrat v tem razmišljanju, se to verjetno ne bo zgodilo. Človek se nehote spomni na pesnika T. S. Eliota in njegove Vaje za pet prstov:
Kako prijetno srečati gospoda Hodgsona! Njega bi res radi srečali vsi, z njegovim melodičnim glasom. Vse natakarice ga občudujejo. Kako neprijetno pa srečati gospoda Eliota z njegovim govorom, tako fino vloženim med “Kako točno, prosim?” in “Če” in “Morda” in “Toda”.Z njim se res nihče ne bi hotel srečati.

Avtor slike: Foto Družina

Opis slike: Svetilka Foto Družina

Za sklep bi se želeli povrniti k neki ugotovitvi, ki smo jo v teh komentarjih večkrat navajali in zadeva razliko med politiko na eni strani in civilno družbo ter javnim mnenjem na drugi strani. V družbah, ki so šle skozi totalitarno komunistično obdobje, je dejanje za normalizacijo družbe najbolj smiselno zastaviti v polju politike, ki je zavesti bolj transparentno in zato bolj obvladljivo. Tu so sile prepoznavne in je zato organizacija preporodnih energij lažja in zanesljivejša. V civilni družbi pa so stvari nepregledne in neobvladljive že po sebi, poleg tega pa je totalitarna volja njene ustanove prepojila v celoti. A ker narave nikoli ni mogoče povsem izključiti, so te ustanove živele dvojno življenje, naravno in ideološko. Ta dvojnost je bila v času totalitarne oblasti še razločljiva, sedaj, po njenem formalnem padcu, pa ni mogoče več povsem jasno videti, kaj zastopa življenje in njegove zahteve in kaj zastopa nekdanjo ideologijo. Nikoli ni povsem jasno, zlasti pa ne na prvi pogled, ali določen ukrep, denimo v šolstvu, izhaja iz interesov šole kot šole ali pa so ga narekovali kaki drugotni nagibi in je morda povezan z ideološkimi interesi – recimo nove levice. V civilni družbi so torej razmere nejasne in bodo take še dolgo. Vsa problematičnost Državnega sveta na primer je ravno v tem. Nekaj takega, kot je Državni svet, je mogoče za delovanje politeje koristno, a ga je mogoče avtentično oblikovati šele tedaj, ko so se raznovrstni interesi v naravni tekmi porazdelili po različnih centrih družbene moči. Dokler pa se civilna družba ne konstituira na naraven način, tako dolgo ustanova, kot je Državni svet, ne more predstavljati civilnega, se pravi neideološkega vpliva na družbene odločitve.
Tudi javno mnenje ima s civilno družbo skupno to, da je nepregledno in težko obvladljivo. Tudi javno mnenje izkazuje bistveno obremenjenost s totalitarno preteklostjo. Bistvo te obremenjenosti je v tem, da javnega mnenja, oblikovanega po naravni poti, sploh ni bilo. Imeli smo njegovo izprevrženo obliko, ki jo je izsilila partija kot nosilka totalitarne družbene moči. Ljudje so kmalu odkrili pravila igre in se začeli po njih ravnati: morali so se delati, da verjamejo, da se določene stvari dogajajo in da obstajajo na določen način: ko so npr. omejevali in preganjali neko skupino, so ljudje te skupine morali verjeti, da se to godi v interesu te skupine; ko so, denimo, ljudem vladali, so ljudje morali govoriti in verjeti, da vladajo oni. Postavke ideološkega sistema se niso skladale s postavkami, ki jih je uveljavljalo življenje. A treba je bilo pritrjevati ideološkemu sistemu in ne življenju. Ljudje so to zmogli, a jim je to početje jemalo osnovno normalnost. Posledice so vidne danes. V zadevah, ki ostajajo v mejah hiše ali vrta, se ljudje obnašajo racionalno. V zadevah splošnega pomena, ki se nadzoru najosnovnejšega interesa izmikajo, pa se kaže nemoč, ki je bila spočeta v totalitarni preteklosti.
Ko smo že mislili, da stvar ni čisto taka, se je spet izkazalo, da je pototalitarno družbo mogoče začeti zdraviti predvsem s sredstvi, ki jih je mogoče izdelati v okolju politike. To je polje, ki se od prostora, v katerem se oblikujejo ustanove civilne družbe in javno mnenje, loči po tem, da ni snovno vezano. V tem polju se namreč pišejo pravila politične igre, kar je nazadnje podvrženo zgolj volji in umu. Tu je mogoč poseg, ki je celoten in brez ostanka. V tem polju bi se bili morali napisati osnovni dokumenti za demokratično igro; nanje bi morali udariti žige, ki bi ponazarjali voljo, da se ta igra uveljavi. Te izostrene politične zavesti pa ni bilo ne tedaj, na prehodu, in je ni danes.
Če bi kdo rekel, da je to zato, ker nimamo politične kulture, bi se bilo mogoče s tem strinjati, če bi se prej domenili, kaj je politična kultura: da to ni morda pripravljenost na kompromis, kot se danes nasploh misli, ampak volja in sposobnost dognati stanje družbene biti v njeni zgodovinski danosti in na podlagi ugotovljenega stanja identificirati cilje ter dognati način, po katerem bi te cilje dosegli. Skratka, misliti politično misel!
Pojmovanje politične kulture kot pripravljenosti na kompromis se končno izteče v to, čemur pravimo pragmatizem. Pragmatizem je pravzaprav nadaljevanje javnega obnašanja, na katero so bili ljudje navajeni pod totalitarno oblastjo: poizkušati uveljaviti svoje interese v igri, ki so ji pravila pisali drugi. Zagovarjati politični pragmatizem torej pomeni odpovedati se pisanju temeljne politične igre. Kompromis je sicer življenje političnega življenja, a šele na podlagi temeljnega uvida v zahteve, ki jih čas postavlja pred skupnost.
V komentarju k prejšnji številki smo ugotovili, da je danes stanje pri nas tako, da obstajata dve politiki in dva politična jezika. Tisti, ki hočejo prepeljati moštvo in pratež z nekdanjih položajev na nove, morajo zaradi globalne nelegitimnosti svojega početja uporabljati jezik, ki ima to nalogo, da spušča nad pokrajino zaščitno meglo. Tisti pa, ki so odgovorni za narodov prehod v demokratično politiko in kulturo in imajo v rokah potrdila, ki jim jih je izstavila zgodovina, imajo to prednost, da lahko govorijo v odprtem jeziku. V nasprotju s prvimi ne smejo molčati, ampak čim več govoriti, tako da se bo nazadnje ves prostor napolnil z njihovimi besedami. In ker bodo te besede nazadnje odkrivale od vseh ljudi skušano resničnost in bodo prihajale iz najglobljega možnega uvida, se ne bo moglo zgoditi, da nazadnje ne bi mogle vstopiti v zavest večine slovenskih ljudi. Možnost uporabljati odprt jezik je neznanska prednost. Neznanska je tudi škoda, da v demokratičnem taboru, predvsem v njegovem večinskem delu, nimajo o tem niti najmanjšega pojma.