Avtor: Marica Bastič-Cerar

Te plošče smo postavili v spomin možem in fantom, tudi ženam in dekletom naše župnije, ki so dali življenja za slovenski narod, da bi nas obranili zmote, nasilja, brezboštva, krivičnih oblasti. Zdaj jim dajemo javno priznanje in zgodovinsko pomembnost. Neizbrisno bodo odslej zapisani v mislih in spominu ne samo sedanjih, temveč tudi prihodnjih horjulskih rodov.
Judovskega poeta Prima Levija so nekoč vprašali, kako se je rešil, kako je ubežal iz Auschwitza. Kratko je odgovoril, pa veliko povedal: Auschwitzu nihče ne ubeži.
V nas vseh ostaja neizbrisno v zavesti ime Teharje. Tudi mi rečemo: Teharjam nihče ne ubeži! Med nami so možje, ki so v svojih mladih fantovskih letih v Teharjah doživeli strahotno razočaranje, najgloblje ponižanje in teptanje človeškega dostojanstva. Poslušali so smrtne krike svojih prijateljev, poslušali smrtonosne strele in tudi sami zrli smrti v oči. Do konca dni bodo nosili pečat tega kraja in teh spominov v duši.
Večina naših mož in fantov je bila pokončana v teharski okolici. V katerem gozdu, ob katerem opuščenem rudniku, ob kateri jami – ne vemo. Ali si bodo prihodnji rodovi, vsi, ki iščejo resnico, še prizadevali za odkrivanje tistih krajev, tistih množičnih grobov?
Tudi gozdovi, ki obdajajo našo lepo horjulsko dolino, krijejo še zamolčane grobove. Tudi ta skrita dela hudobnežev se bodo razkrila. Božjim očem ni nič prikrito! Bog daj, da bi prišel čas, ko bodo tudi zemeljske ostanke teh žrtev položili v blagoslovljen grob.
Matere in žene so se našim mučencem že skoraj vse pridružile v večnosti. A ne pozabimo, koliko hudega so pretrpele v življenju. Kako dolgo so upale in se spraševale: Kje pa so Teharje? Se bodo še vrnili? Jih bomo še kdaj videli? Končno bridko spoznanje: ne bo jih več med nas.
Pomislimo na vse žrtve, težko delo in skrbi staršev, preden so vzredili in vzgojili svoje sinove. Potem pa so bili v mladih fantovskih letih kruto pokošeni kot pomladanska trava. Zato se moramo ob imenih teh fantov in mož spominjati tudi njihovih družin: kruto ranjenih, globoko krvavečih in tudi uničenih družin.
Naj naštejem družine in matere iz Ljubgojne, ki so mi najbližje po spominu in sosedstvu: Balenčeva, Košicova, Mihcova, Vovkova in seveda tudi naša – Bastičeva.
Dve materi, ki sta žrtvovali svoje sinove – domobrance, katerih imena imamo pred seboj, sta še živi. To je Glibčeva mama iz Samotorice; njeni sinovi so: Franc, Janez in Štefan Stanonik. Druga je Rožmancova mama iz Vrzdenca; njena sinova: Jakob in Pavel Rozmane.
Tema ostarelima materama se danes poklonimo in prosimo Boga, naj ju blagoslavlja in podpira do konca njunih dni.
Kakšen udarec je bil za žene z majhnimi ali doraščajočimi otroki zgodnja izguba očeta! V Martinčkovi družini na Ljubgojni je bilo šest nedoraslih otrok, sedmi še pod materinim srcem, ko so očeta odpeljali in se ni več vrnil.
Grovševa Nežka, žena Janeza Čepona, je imela tri majhne otroke. Otroci, sirote, niso užili očetove ljubezni, niso občutili očetove roke, očetovega vodstva, ko bi ga v mladih letih najbolj potrebovali.
Otroci domobrancev so bili tudi v družbi zaničevani, v šolah odrinjeni; celo na univerzi, mnogo let po teharski in roški tragediji so čutili, da so manj vredni državljani.
Znanec z Dolenjskega, sin domobranca, zdaj že osivel mož, mi je nekoč povedal: Še za čevljarskega vajenca me nihče ni hotel vzeti. Z materjo sva hodila zaman od mojstra do mojstra. Nazadnje se naju je usmilil daljni sorodnik in posredoval pri obrtniku, ne v domači, temveč v sosednji fari, da me je sprejel.
Take in podobne zgodbe bi nam danes lahko pripovedoval marsikdo.
Pa sestre in dekleta! Kako dolgo smo nihale med upanjem in dvomom, med pričakovanjem, da se bo morda le še kdo rešil, in med strahom in skrbjo – kaj se je z našimi brati, zaročenci, prijatelji zgodilo. Koliko resnih življenjskih načrtov se je zrušilo v prah in koliko lepih mladih dekliških sanj se je razblinilo kot megla v vetru … – To ve samo Bog.
In koliko mladih, neizkušenih deklet, je moralo v tuji svet, samih! Trdo je bilo življenje v mrzli tujini, brez varstva družine, brez pomoči domačega človeka. O, kako bridko smo vas, bratje, vsa ta leta pogrešali, nikoli pozabili, vedno ljubili!
Dragi naši očetje, možje, bratje, prijatelji! Tako zgodaj ste nam bili odvzeti. Zapustili ste nas v cvetju fantovskih let, mladi in zdravi, čvrsti možje in fantje. Taki boste ostali v naših srcih in naših mislih za vedno. Starost vas ne bo upognila, bolezen vas ne bo strla. In ko tudi nam sonce poslednjič zaide, vas bomo spet uzrli – ožarjene v božji vstajenjski luči. Videli vas bomo v nepreglednih trumah tistih, ki so pretrpeli velike bridkosti in so oprali svoja oblačila v Jagnjetovi krvi.
Večni pokoj in slaven spomin vam vsem, nam in naši domovini pa Bog – po vaši priprošnji – podari pravičen in resničen mir.