Avtor: Peter Urbanc

V Sloveniji se zgodovinska dogajanja zadnjih petdeset let še vedno opisujejo politično tendenciozno, netočno. Tolažba, da bodo zgodovinarji pisali objektivno zgodovino, je jalova. Zgodovinar, ki nima na razpolago virov, razlag, komentarjev obeh strani, bo nehote pisal netočno zgodovino. Po dobi enoumja levičarske hegemonije še ni prišlo do dialoga obeh taborov državljanske vojne, do pomiritve in sprave. Tega premika preprosto ni. Ne najdemo skupnega imenovalca za najbolj očitna dejstva naše preteklosti. Danes, še bolj kot v času enoumja, celo resni zgodovinarji, javni delavci, politiki in sami udeleženci državljanske vojne zanikajo, da je bilo težišče dogajanj v Sloveniji med vojno v revoluciji. Do onemoglosti se poveličuje NOB. Pri tem pa častilci tega boja ne morejo pokazati ene same resne vojaške akcije, ki bi mogla služiti bistvu NOB, to je pomembni oslabitvi vojaškega potenciala okupatorjev. Pomislimo na lansko proslavo ob šestdesetletnici kočevskega zbora. Ta naj bi bil začetek današnjega demokratičnega slovenskega parlamenta, v resnici pa je kočevski zbor v vsem razen v velikih, praznih besedah, propagandi pomenil formalni začetek levičarske diktature.
V Republiki Sloveniji se še vedno uradno slavi obletnica dražgoške tragedije, izzivalne zločinske akcije. V isto vrsto spada pohod XIV. divizije, ki je bil zgolj politična akcija. Rezultat obračanja zgodovinske resnice je dan narodne vstaje, ki je nastal tako, da so zainteresirani kratkomalo preimenovali Antiimperialistično fronto v OF. Ogenj enačijo z vodo.
Ravno sedaj se pripravlja v Republiki Sloveniji zakon o popravi krivic žrtvam komunističnega nasilja. Vložen je predlog, da naj bi se za to obdobje komunističnega nasilja in krivic štel čas od maja 1945 dalje. Neizpodbitno pa je dejstvo, da je bilo komunistično nasilje kruto in množično že v letu 1941. Tam je bil začetek in vsa krivda za kasnejšo državljansko vojno. Turjaške žrtve iz leta 1943 našemu zboru očitno ne pomenijo nič. Zakon, ki zanika najbolj elementarno resnico, dejstva in pravico, je slabši kot nič. V Sloveniji se danes bolj kot kdaj prej kolaboracije drži madež nezvestobe narodu ali celo narodne izdaje. Ta nesmisel se premleva med nami že nad 50 let. Da je kolaboracija nekaj povsem normalnega, da je sicer neprijetna, toda za preživetje naroda pod okupacijo nujna in ob vezna, je tema tega predavanja. V njem bom obdelal temo vaških straž, domobranstva, prisege, kolaboracijo levega bloka z Nemci do 22. 6. 1941 in kasnejše dogovore partizanov z Nemci.
Z mednarodnimi določili predvsem haaške konvencije, s komentarji in tolmačenjem le-teh, s primeri dopustne in od londonske vlade celo zapovedane kolaboracije bom skušal dokazati legitimnost kolaboracije. Če mi bo uspelo, naj bo to moj prispevek k resnici in pravici, ki nam je v Sloveniji še danes tako grozno manjka.
Pod okupacijo pojmujemo učinkovito, vse ozemlje obsegajočo tujo vojaško zasedbo. To je doletelo Slovenijo 17. 4. 1941. Do 19. stoletja je okupacija pomenila grozno tragedijo za prizadeti narod. Okupator je delal z ljudmi in njihovim premoženjem, kar se mu je poljubilo. Noben zakon ga ni oviral, nihče ga ni klical na odgovor. Rušenje mest, vasi, požiganje domov, pokoli premaganih braniteljev, posilstva, deportacije v sužnost, ujetništvo, vse to je bilo nekaj običajnega. Spomnimo se turških vpadov v Slovenijo. Zavojevalec je požigal, moril moške, delal silo ženskam, mladeniče, mladenke vlačil v Turčijo. V tistem času je bilo tako hudo, da je bila vsa Dolenjska, zlasti Ribnica in okolica, praktično izpraznjena. Grozna je bila 30-letna verska vojna v Nemčiji.
Sčasoma so nastopili vplivni državniki, predvsem pravniki, ki so hoteli ublažiti to nemogoče stanje. Eden najbolj talentiranih pravnikov Hugo Grotius je v 17. stoletju v knjigi De iure belli (Vojno pravo) zapisal: »Nič več škode se ne sme napraviti in zavojevalec ne sme ničesar odvzeti, če to ni absolutno nujno za njegovo varnost.« To Grotiusovo načelo in mnogo drugih je preživelo stoletja. Veliko njegovih določil so prevzeli mednarodni dogovori, tako tudi obe haaški konvenciji.
Naš strokovnjak za mednarodno pravo univ. prof. Peter Paul Remec je napisal knjigo Vloga posameznika po Grotiusu in Vatlerju (Haag 1968), v kateri ugotavlja: »Pravo kot skup pravil je nepojmljivo, če ni uporabno za razumno bitje, sposobno, da ga spoštuje.«
Grotius citira prevernijskega odposlanca v rimskem senatu: »Ako nam ponudite dober mir, bo držal, ako slab, bo kmalu porušen.« In Grotius pravi: »Ni mogoče, da bi narod ali posameznik ostal v neugodnem položaju dlje, kot je nujno potrebno.« Naj navedem še nekaj načel iz De iure belli, predvsem takih, ki so prešla v moderno pravo in ki zadevajo naše slovenske probleme.
»Ljudje naj ne mislijo, da ni nič dovoljeno ali da je vse dovoljeno. Po naravi imajo vsi ljudje pravico do upora, da se ubranijo nesreče. Noben ukaz ali zakon, ki je nasproten naravi ali božji postavi, naj se ne spoštuje.« Samoobramba proti veliki grozovitosti je opravičljiva za posameznika in skupine z opozorilom, da ne sme povzročiti še večjega zla. Grotius, ki je zelo omejil pravice do samoobrambe, je napravil izjemo, če gre za preganjanje zaradi vere.
De iure sepulturae – pravica pokopati mrtve je nenapisano pravilo narodov, sprejeto in upoštevano vso zgodovino. Ta pravica je merilo civilizacije.
Prvi poskusi, da bi se tuja vojaška okupacija spravila v okvir mednarodnega prava, so nastali zelo pozno. Vse predolgo je veljala neomejena pravica močnejšega. Mednarodno zakonodajo o tuji vojaški okupaciji najdemo šele v haaški konvenciji iz leta 1899, izpopolnjena pa je bila šele v haaški konvenciji leta 1907. V tej konvenciji so členi od 42 do vključno 56 namenjeni tej snovi. Večina teh členov določa pravice ali prepovedi razpolaganja z zasebno ali družbeno imovino. Temo današnjega predavanja prekrivata v glavnem samo dva člena.
Čl. 43. »Ker je legitimna oblast prešla v roke okupatorja, mora ta storiti vse, kar je v njegovi moči, da obnovi in zajamči, kolikor je to mogoče, javni red in varnost. Okupator je obenem dolžan spoštovati veljavne zakone razen tistih, ki bi ga resno ogrožali.«

Opis slike: Grad Lesno brdo. Septembra 1942 so ga komunistični gverilci požgali

Iz gornjega besedila je povsem jasno, da so v Sloveniji še vedno veljali zakoni in odredbe prve Jugoslavije. Izjema so bili odloki in zakoni, ki jih je izdal okupator zaradi svoje varnosti. Mednarodni pravni strokovnjaki so si v tem enotni. Eyal Benvenisti pravi v svoji knjigi Mednarodno pravo o okupaciji: »Okupator mora vzdrževati predvojni status quo.« Poglejmo zdaj tolmačenje haaških konvencij, predvsem čl. 43, glede na formiranje domačih policijsko-vojaških enot vaških straž in domobranstva.
Svetovno znani strokovnjak Mors Greenspan pravi v svoji knjigi Moderno pravo vojskovanja na kopnem (1959): »Po začetni vojaški fazi okupacije v deželi, kjer obstoji domača administracija, sposobna prevzeti odgovornost za civilno upravo, bo ta to nalogo običajno prevzela.« Greenspan tolmači 43. čl. haaške konvencije takole: »Ker mora okupator skrbeti za javni red in mir, sme organizirati strokovno policijsko enoto. Če je potrebno, lahko v ta namen angažira domače prebivalstvo.«
Wheaton piše v Elementih mednarodnega prava: »Odstranitev članov prejšnje administracije je kršitev haaške konvencije.«
Ernst Feilchenfeld, avtor knjige Mednarodno gospodarsko pravo v okupiranih deželah, pravi: »Okupator ima pravico in dolžnost skrbeti za red in mir. Ima tudi pravico izdajati odredbe, potrebne za njegovo vojaško varnost.« Veliki strokovnjaki v mednarodnem pravu, kot L. Oppenheimer, angleški pisec številnih knjig o mednarodnem pravu, in dr. Paul Guggenheim, avtor knjige Lehrbuch des Völkerrerchtes, prideta do enakih zaključkov.
Pravico do samoobrambe v obliki, ki je pač nujno potrebna, da bo uspešna, so priznale mednarodne konvencije že v 19. stoletju. V bruseljskem protokolu iz leta 1874 je zapisano: »Pravica do osebne samoobrambe mora biti vedno priznana prebivalcu dežele, ki jo sovražnik zaseda.« Pravico do samoobrambe sta potrdili še ženevska konvencija iz leta 1949 in ustanovna listina Združenih narodov.
V našem slovenskem primeru je bila samoobramba naroda pred rdečim terorjem, ki je že v letih 1941–1942 zahteval nad 1000 slovenskih življenj, nujna in legitimna, četudi se je morala organizirati v okviru okupatorjevih sil. To je bila nedvomno edina sprejemljiva alternativa. Druga alternativa, pridružitev levičarjem, je bila nesprejemljiva, ker levica ne bi trpela protirevolucionarjev v svojih vrstah. Ustanovitev druge ilegale pa bi pomenila izpostavitev sebe in družin likvidacijam, ki bi jih opravljala levica in okupator. V Evropi je bila vsaka pomembna gverilska akcija proti nemškemu okupatorju vse do aprila 1945 obsojena na propad in strašne represalije. Vse frontalne partizanske akcije na Poljskem, Slovaškem, v Italiji in drugod so se končale s katastrofo. Hitler je avgusta 1943 grozil Ljubljanski pokrajini z množično globalno izselitvijo! Do aprila 1945 je bil odpor smiseln le v obveščevalni službi in industrijski sabotaži.

Prisege okupatorju

Okupatorji Nemci, Madžari in Italijani so prisego zahtevali. Najhujše je bilo z Nemci. Ti so mobilizirali okoli 80.000 Slovencev, ki so kot nemški vojaki morali priseči po naslednji formuli: »Pred Bogom izrekam to sveto prisego, da bom brezpogojno pokoren vodji nemškega naroda in države Adolfu Hitlerju in da sem pripravljen kot pogumen vojak v izpolnjevanju te prisege žrtvovati svoje življenje.« Za večino mobilizirancev velja izgovor, da je bila prisega izsiljena. Ta izgovor velja tudi za štajerske domobrance – Wehrmannschaft, ki jih je bilo okoli 6.000, a jih naša zgodovina ne omenja. Razlog je seveda jasen; v nasprotju z domobranci Wehrmannschaft levici ni bila ideološko nevarna.
Glede prisege domobrancev, ki je v tako spotiko njihovim nasprotnikom, pa naslednje: Čl. 45 haaške konvencije iz 1907 pravi: »Prepovedano je siliti prebivalstvo zasedene dežele k prisegi zvestobe okupatorju.« Vsi strokovnjaki za mednarodno pravo pa so si edini, da je okupatorju dovoljena prisega nevtralnosti, poslušnosti. Logika je v tem, da okupator ne bo zaupal domačinom administracije, kaj šele orožja, če ne bo imel vsaj moralnega jamstva v obliki take prisege.
Domobranska prisega je bila popolnoma v okviru dovoljenega. Besedilo se glasi: »Prisegam pri vsemogočnem Bogu, da bom zvest, hraber in svojim nadrejenim pokoren, da bom v skupnem boju z nemško oboroženo silo, stoječo pod poveljstvom vodje velike Nemčije, SS četami in policijo vestno izpolnjeval svojo dolžnost za svojo slovensko domovino kot del svobodne Evrope proti banditom in komunizmu ter njegovim zaveznikom … « Prisega ne vsebuje obljube zvestobe (Treugelöbnis), Hitler v njej ni imenovan, naloga domobrancev pa je omejena na domovinsko borbo proti komunizmu in zaveznikom. Zavezniki komunizma so bili partizani, OF in njihov NOB. Pri prisegi je seveda bila tudi nemška prisila. Zahteval jo je Rösener in odklonitev bi imela verjetno za posledico razpust domobranstva in mobilizacijo v nemške policijske in vojaške enote. Domobranci, tankovestni kot so bili, so zahtevali in dobili odobritev za prisego celo od generala Mihajlovića, ki je bil takrat uradno še jugoslovanski vojni minister. Kot tak je predstavljal prvo Jugoslavijo in njene zakone, ki so formalno veljali. V preostali zasedeni Evropi je okupator, posebno od vojaško-policijskih enot, zahteval prisego zvestobe. Tako prisego je dala v Franciji milica, ki je štela 40.000 mož. Podobno je bilo v Belgiji in na Nizozemskem. Češki primer je podoben našemu. Nemci so tam že leta 1939 zahtevali takole obljubo: »Prisegam pokorščino vodji velikega nemškega Reicha Adolfu Hitlerju v njegovi vlogi branilca Protektorata Češke in Moravske. Spoštoval bom zakone in izpolnjeval dolžnosti v korist Nemčije in v dobro Protektorata.« V prvi fazi, leta 1939, do te prisege ni prišlo, pač pa le do prisege pokorščine. Vse se je spremenilo v kasnejših letih. Po nemškem terorju na Češkem leta 1941 so Čehi začeli popuščati, da bi reševali življenja. Na dan atentata na Heydricha je Hitler zaukazal takoj ustreliti 100 Čehov, 10.000 pa zapreti. Predsednik Hacha je v obupu še isti dan, da bi preprečil najhujše, ponudil Nemcem prisego zvestobe. Nemci so ponudbo zavrnili, saj so vedeli, da ni iskrena. Že imenovani strokovnjak za mednarodno pravo Wheaton pravi: »Verjetno ni nič nelegitimnega v prisegi zvestobe, če je omejena na dobo okupacije.«
Poglejmo zdaj poglavje o narodni izdaji (Landesverrat) med drugo svetovno vojno. Izdaja je najostrejša beseda v angleški terminologiji in verjetno v zavesti vseh narodov. Kazen za izdajo je visoka že v mirnem času in toliko bolj v vojni. Lojalnost, zvestoba domovini je prva dolžnost člana narodne skupnosti. To še posebej velja za vojni čas, ko je obramba proti izdajalcem, povezanih z okupatorjem, težavna ali celo nemogoča. Naše življenje sloni na zaupanju v sočloveka. Narodna izdaja obsega vsa dejanja, ki ogrožajo zunanjo varnost države. Če to prenesemo na slovensko ozemlje v letih 1941–1945, bi izdaja pomenila vsa dejanja, ki bi bila prostovoljno in zavestno usmerjena v to, da bi Slovenija ostala del nemške, italijanske, madžarske države. V to poglavje bi lahko dali, recimo, manifestacije za priključitev Nemčiji leta 1941, prostovoljen vstop Slovencev v Heimatdienst in Heimatbund, ovaduštvo pri racijah, množične anonimne ovadbe okupatorju, po pošti poslani mobilizacijski pozivi 600 oficirjem in podoficirjem v Ljubljani, sodelovanje naših rojakov v Gestapu in OVRI, delovanje politikov, javnih delavcev, vplivnih rojakov za dokončno potujčenje Slovenije.
V drugi svetovni vojni se je prvič uveljavil izraz kolaboracija, kolaboracionist. Glede njegovega pomena vlada še danes neverjetna zmeda. Večini pomeni ta pojem neko nedopustno ravnanje, obnašanje. Do tega je prišlo iz politično-taktičnih razlogov brez kakršne koli pravne utemeljitve. Nesmiselno je globalno obsoditi kolaboracijo kot nekaj slabega. Nasprotno, sodelovanje z okupatorjem v času, ko je narod na milost in nemilost prepuščen samovolji zavojevalca, je ne samo pravica, temveč dolžnost. Haaške konvencije to dejstvo upoštevajo in okupatorju nalagajo dolžnost, da zaposli vso administracijo prejšnje države. Ne glede na konvencije je logično, naravno in razumno, da pride do kolaboracije. Nihče ne bo zahteval absolutnega zavračanja sodelovanja razen kakih političnih radikalcev, ki gredo le za svojim ciljem in se ne menijo za usodo naroda. Kdo si upa resno svetovati, naj kmet neha pridelovati živež, naj delavec več ne hodi v tovarno, rudar ne v rudnik, naj avtobusi in vlaki ne vozijo več, naj vsi uradi s sodnijo in policijo vred zaprejo vrata, naj zavlada kulturni molk? Vse gospodarske, upravne aktivnosti, ki ostanejo, seveda do neke mere koristijo tudi okupatorju. In kdaj bi se taka aktivnost morala sabotirati? Odgovor je jasen: »Ko bolj koristijo okupatorju kot pa zasedenemu prebivalstvu.«
Navajam dva primera, ki kažeta, kako so pobegle vlade ravnale v duhu haaških konvencij. V Belgiji je junija 1940 odbor zakonodajnega sveta pooblastil namestnike ministrov, da nadaljujejo delo pod okupatorjem z vso ministrsko odgovornostjo. Podobno so ravnali Nizozemci. Pred begom so ministri rutinsko pooblastili svoje namestnike, da ostanejo na mestih in vzpostavijo stik z okupacijsko oblastjo. Štirinajst dni po zasedbi Nizozemske so se vsi ti visoki uradniki odzvali povabilu nemškega predstavnika na Nizozemskem na sestanek, na katerem so bili potrjeni kot nosilci najvišje izvršne oblasti. Slavnostne večerje se ti Nizozemci niso hoteli udeležiti. Vsak nizozemski javni uradnik je tudi dobil specifična navodila glede sodelovanja, zaprto kuverto še iz leta 1937. Ta navodila je nizozemska vlada v Londonu ponovila maja 1943. Čl. 5: »Državni uradniki se morajo vzdržati dejanj, ki bi škodovala nemški vojski. Ne smejo pa sprejemati dela v okviru nemških vojaških akcij. Vse take zahteve morajo odkloniti. Kolaboracija je dovoljena le, če je v interesu nizozemskega naroda. Javni uradniki morajo izpolnjevati vse normalne zahteve okupatorja. Ne smejo zapustiti svojih delovnih mest, razen če jih k temu prisili okupator.«
Podoben odnos do kolaboracije v svojih deželah so imele tudi druge zakonite vlade v izgnanstvu: dopuščale so jo in včasih celo spodbujale kot nekaj legitimnega in nujnega za preživetje naroda. Ker sem precej primerov in podrobnosti o tem navedel v 12. številki Zaveze v članku Evropska odporniška gibanja 1939–1945, jih tu izpuščam.
V svojem prispevku o odporniških gibanjih, objavljenem v 12. številki Zaveze, sem opisal »zgledno«, skoraj prijateljsko sodelovanje prebivalcev Rokavskih otokov z Nemci. Bralca bo verjetno zanimal še epilog te zgodbe: Trije glavni in ne povsem nedolžni kolaboracionisti so bili decembra 1945 na Churchillov predlog povzdignjeni v viteze. Utemeljitev: »priznanje za njihovo delo med okupacijo otokov«. Churchillov odnos do kolaboracije je razviden tudi iz pisma Rooseveltu z dne 20. junija 1940: »Če bo Amerika prepustila Anglijo usodi, ne bo imel nihče pravice obtoževati tiste, ki bodo skušali doseči najboljše razmere za preživelo prebivalstvo … Ne morem odgovarjati za svoje naslednike, ki se bodo morali prilagoditi nemški volji.«
S podobnimi besedami bi lahko zavrnili očitke, da so se naši politiki in javni delavci hodili klanjat okupatorju. Ob okupaciji je povsem naravno in nujno, da najvišji zastopniki ljudstva navežejo stike z okupatorjem. Gre za to, da se zlasti v prvi fazi okupacije prepreči nepotrebna ostrina ali celo tragedija. Taki obiski se med okupacijo nadaljujejo rutinsko. Glavno korist od tega ima ravno zasedena dežela. Pri teh protokolarnih obiskih tuji oblastnik rad sliši kake pohvalne izjave, poklone. Javni delavci, prisiljeni v to neprijetno vlogo, morajo do neke mere zadostiti temu pričakovanju. Na ta način toliko laže izprosijo razne koncesije, materialne dobrine in pogosto tudi življenja talcev. Naj tu omenim pismo, izročeno Grazioliju 18. aprila 1941. Podpisali so ga Natlačen, Gosar, Adlešič in Pucelj. In kaj pišejo? Da so Italijani zasedli deželo brez nasilja in da se korektno vedejo do prebivalstva, za kar se jim zahvaljujejo. Visokega komisarja prosijo, naj se zavzame za to, da bi vse slovensko ozemlje prišlo pod italijansko upravo. Ker Slovenija teži k Jadranskemu morju, je naslonitev na kraljevino Italijo politično in gospodarsko logična. Izjava je torej predvsem »captatio benevolentiae«. Je celo malce drzna, ker podpisniki prosijo za združitev vseh slovenskih ozemelj. Povezava z Italijo je spretno definirana kot »naslonitev« in ne priključitev. Malo kasneje je šla delegacija v Rim k Mussoliniju. Tudi tokrat je šlo za protokolarno zadevo, hkrati pa za dokaj pogumno prošnjo, da se pokrajini prizna kulturna in gospodarska avtonomija. Izjavo delegacije so pripravili pri Grazioliju. V osnutku izjave je bila Italija omenjena kot domovina (tudi Slovencev), Jugoslavija pa kritizirana. Natlačen je oboje izločil kot neprimerno. V Ljubljani pa so Italijani seveda objavili prvotni tekst.
Pri teh obiskih je šlo za razne intervencije, pa tudi okupatorjevih proslav so se morali naši javni delavci hočeš nočeš udeleževati, če so hoteli sploh kaj doseči za svoj narod. Ob takih priložnostih so igrali veliko vlogo fotografi. Njihove rutinske fotografije naj bi bile dokaz za nedovoljeno kolaboracijo. Zagovor je tu nepotreben.
Na koncu še nekaj besed o kolaboraciji KPS. Znano je, da so bili levičarji naklonjeni nacistični Nemčiji med njenim zavezništvom s Sovjetsko zvezo, ki je trajalo do 22. junija 1941. V tisti fazi je sodelovanje z Nemci že pomenilo izdajo slovenskih narodnih interesov. Nekaj drugega pa so bili razni dogovori in premirja z italijanskim in nemškim okupatorjem med okupacijo. Posamični lokalni dogovori s posadkami tujih vojakov, orožnikov, karabinjerjev, gestapa so se sklepali od začetka revolucije. Množični so bili posebno v zadnjih letih vojne. Zelo številni so bili na Gorenjskem, manj na Štajerskem. Slovenski partijski organi so se ravnali po Titovem navodilu: »Boj proti okupatorju bodo izbojevali Sovjeti in zavezniki … naš glavni nasprotnik je domača reakcija.« Premirje, dogovor večjega obsega, so sklenili partizani z Italijani še pred 9. septembrom 1943. Rezultat je bil dober: partizanom na Dolenjskem so dostavili vagone orožja. Omejil se bom na pomemben primer kolaboracije partizanov in okupatorjev, Nemcev, na Primorskem. Sklenili so sporazum, ki je veljal za vso Primorsko, Istro, Trst, Gorico – do stare jugoslovansko-italijanske meje, trajal pa je od 4. julija 1944 do aprila 1945. Za partizane je sporazum podpisal dr. Jože Vilfan, za Nemce pa v imenu Rainerja trije nemški oficirji vojske, SS in gestapa. General Mihajlović je o sporazumu poročal v London in tam so ga registrirali v zunanjem ministrstvu (dokument 371-44316). Razglas o sporazumu je bil nalepljen v Postojni! Določbe sporazuma: 1) Sporazum velja le za Primorsko. 2) Nemške čete bodo ostale najmanj 10 km od partizanskega teritorija. 3) Partizani se ne bodo približali nemškim postojankam na manj kot 10 km. 4) Ljubljanska pokrajina je izključena iz te pogodbe. 5) Nemci bodo oskrbeli partizane s potrebno količino orožja, hrane in sanitetnega materiala. – Tako sodelovanje oziroma premirje dokazuje fikcijo NOB-ja. Toda to ni predmet mojega predavanja. To primorsko pogodbo opisujem zato, ker se v tem konkretnem primeru pokriva s slovenskim narodnim interesom. Zato jo mirno postavljam v okvir dovoljene kolaboracije.
Končujem z ugotovitvijo: Kolaboracija v zasedeni Sloveniji, zlasti v Ljubljanski pokrajini, je bila rutinska, predvidena v mednarodnih konvencijah in praksi. Žal je bila brez pravega razloga bolj omejena kot v večini drugih zasedenih držav, zlasti zahodnoevropskih. Tisti neumni, neutemeljeni strah »Kaj bodo rekli Angleži«, levičarska propaganda in grožnje so ustvarile psihozo, ki je preprečevala pametnejšo taktiko. Z njo bi lahko rešili mnogo slovenskih življenj, veliko slovenskega premoženja in uveljavili slovensko identiteto na Primorskem. Ovira so bili tedanji politiki, tisti zunaj levega bloka, ker so bili z eno nogo v Londonu. To je okupator dobro vedel, zato so koncesije za ustanavljanje vaških straž in domobranstva prišle veliko prepozno. Ta zamuda nas je ogromno stala, bitka je bila leta 1945 izgubljena. Danes, po zatonu svetovnega komunizma vsaj v ideologiji, je globalno ta velika vojna dobljena. Toda čakati smo morali dolgih 50 let. Škoda na našem narodnem telesu je velikanska – materialno, še bolj pa v slovenski psihi, značaju. Mi v emigraciji smo ves ta čas upali, da bodo medvojna dogajanja postavljena v pravi zgodovinski okvir. Danes smo še precej daleč od tega – toda, mar nismo Vodnikovi Kranjci vedno in povsod veliki optimisti?