Avtor: Janko Maček

Če se iz Ljubljane peljemo po Tržaški cesti proti Vrhniki, komaj opazimo, kdaj pridemo na Brezovico. Vas Brezovica je razpotegnjena ob obeh cestah, ki od Ljubljane vodita proti Vrhniki in Postojni; na severu sega na pobočje Brezovškega hriba, na jugu pa do železniške proge; onstran te se že začnejo Vnanje Gorice. Na Brezovici se odcepi stranska cesta, ki nas skozi Vnanje in Notranje Gorice popelje v Podpeč, nato pa se z enim krakom nagne na vzhod proti Igu, z drugim pa na jugozahod proti Borovnici.
Vnanje in Notranje Gorice ležijo sredi Ljubljanskega barja, pa vendar tega skoraj ne opazimo. Hiše in domačije obeh vasi so strnjene delno ob vznožjih, delno pa na pobočjih dokaj visokih osamelcev, ki kot otoki štrlijo iz prostrane barjanske ravnine. Del Plešivice nad Notranjimi Goricami je celo poraščen s pravim gozdom. Plešivica ni samo ime hriba, ampak tudi vasi, ki je raztresena delno po hribu, večinoma pa okrog le-tega. Zadnji zaselek Plešivice na severozahodu so Bluše. Od tu je samo nekaj sto metrov do Loga, ki tako kot Brezovica leži pod pobočjem gozdnatega slemena, onkraj slemena pa je že Horjulska dolina. Ob cesti Notranje Gorice–Log blizu Bluš stoji Kušlanov grad, ki je bil baje zgrajen že v 15. stoletju, in se je v Valvasorjevem času imenoval Za blatom, saj je bil dostopen samo od Plešivice, drugod pa ga je varovalo neprehodno močvirje. Odkar so zahodno od Plešivice skopali Kušlanov graben, ki je pri Blušah spojen z Velikim grabnom in blizu Podpeči povezan z Ljubljanico, se na mestu nekdanjega močvirja raztezajo rodovitne njive in travniki.
Vse vasi, ki smo jih omenili, so do leta 1977 spadale k župniji Brezovica. Med obema vojnama je bila na tem področju občina Brezovica, sedaj pa so ti kraji del občine Ljubljana Vič–Rudnik. Leta 1977 je bila za Notranje Gorice in Plešivico ustanovljena nova, samostojna župnija. Sicer pa je v Notranjih Goricah že prej bila ob nedeljah in praznikih redno vsaj ena maša in večkrat je tu stanoval tudi duhovnik. V letih 1934 do 1938 je v Notranjih Goricah služboval pisatelj Janez Jalen. Prav v tem času je nastala njegova znana povest Bobri.

Opis slike: Rihtarjeva družina okoli leta 1935. Oče Ivan, mati Ana, Mici in Ani; zadaj Ivan, Cilka in Ivanka; spredaj najmlajša Vinko in Milan

Leta 1858 je bila dograjena južna železnica, ki je povezala Ljubljano s Trstom in Reko. Gradnja proge prek barja je bila zelo zahtevna. Veliko tujih delavcev je tedaj stanovalo v Notranih Goricah v lesenih barakah. Vrhniška železnica je bila dokončana leta 1899. Še po prvi svetovni vojni se je večina prebivalcev teh krajev ukvarjala s kmetijstvom, zato ni bilo nič čudnega, če so sinovi revnejših družin služili pri večjih kmetih kot hlapci ali pastirji. Ko sta stekli obe železnici, so se tem krajem odprla vrata v svet, toda zaposlovanje je kljub temu le počasi napredovalo. Za šolanje je bilo sedaj vendarle nekoliko bolje, saj so dijaki in študenti lahko stanovali doma in se tako izognili nevzdržnim stroškom življenja v mestu. Zlasti na Brezovici je bilo veliko »vagonarjev«, ki so se vsako jutro z vlakom vozili v Ljubljano in obiskovali srednje šole, pa tudi univerzo.
Po delavcih in nekaterih študentih so začele iz mesta prihajati »napredne« ideje. Vznemirile so tradicionalno življenje, ki so ga bile vajene te do tedaj pretežno kmečke vasi. Delovanje obeh političnih smeri – katoliške »klerikalne« in liberalne »napredne« ter njunih organizacij je postajalo vse bolj intenzivno. Poleg Orlov in Sokolov se je v Notranjih Goricah ustanovilo še društvo Svoboda, ki je delovalo pod okriljem Samostojne kmečke stranke. Tudi Društvo kmečkih fantov in deklet je imelo sedež v Notranjih Goricah. Ustanovil ga je domačin dr. Janže Novak. Prirejali so tekme koscev, oračev in žanjic. Bili so levičarsko usmerjeni.
Še pred začetkom vojne 1941 je bila v občini Brezovica tudi organizacija Komunistične partije. Njen najvidnejši član je bil Jože Kopitar, komunist od leta 1938. V letih 1924 do 1932 je bil Kopitar pismonoša za področje občine Brezovica. Leta 1932 so ga orožniki aretirali. Sodišče za zaščito države ga je obsodilo na dve leti zapora v Sremski Mitrovici. V tem zaporu seje Kopitar izoblikoval v pravega revolucionarja. Ni čudno, da mu je partija leta 1940 zaupala prenos svoje tiskarne iz Tacna v Vnanje Gorice; delovala je v hiši rezbarja Viktorja Novaka od oktobra 1940 do aprila 1941. Tu so tiskali Ljudsko pravico, Kmečko slogo, Staro pravdo, Glas delavca, brošure o državljanski vojni v Španiji in drugo. V Novakovo hišo so tedaj prihajali Tone Tomšič, Tomo Brejc, Lovro Kuhar in drugi, ki so že tedaj razmišljali, kako bodo v bodoči vojni speljali revolucijo.
11. aprila 1941 je Ljubljano zasedla italijanska vojska. Nekaj italijanskih vojakov se je nastanilo tudi na Brezovici. Ljudje Italijanov niso marali, zato so v začetku z zanimanjem poslušali vesti, da se pripravlja nekakšna fronta za boj proti okupatorju. Le redki so bili že tedaj zaskrbljeni. Vedeli so, da imajo vse ključne položaje te nove fronte v rokah komunisti; zato ji niso zaupali.
Konec junija 1941 je bil ustanovljen odbor OF za Vič, h kateremu so spadale tudi Brezovica, Vnanje in Notranje Gorice. Za sekretarja tega odbora je bil določen Jože Kopitar. Že pred tem je Kopitar prevzel tudi vodstvo na novo organiziranega odbora Komunistične partije za Vič. V nadaljevanju bomo videli, da so skoraj vsi usodni dogodki leta 1941 in 1942 na področju Brezovice do Notranjih Goric potekali s posredovanjem iz Ljubljane ali pa s Polhograjskih Dolomitov. Med prvimi takimi dogodki je bila akcija Zajčja Micka, pri kateri je sodelovalo okrog sto večinoma mladih članov OF s področja viškega odbora. Pred tem so imeli v Notranjih Goricah sestanek, katerega sta se med drugimi udeležila tudi Herman Geoheli in Lado Mavsar. Podobne sestanke in zaprisego narodne zaščite so imeli tudi v Vnanjih Goricah in na Brezovici. Namen akcije Zajčja Micka je bil prenos večje količine orožja in municije iz skrivališča na Brdu pri Ljubljani. Nosači so se zvečer zbrali na Brdu, spraznili skladišče in kar po cesti odšli do Dobrove ter še naprej proti Polhovemu Gradcu. Na dogovorjenem kraju so jih čakali partizani in prevzeli orožje.
Le malo po tej akciji in samo en dan po partizanskem napadu na preserski most je štirinajst fantov z Brezovice, iz Vnanjih in Notranjih Goric odšlo v partizane. Med njimi je bil tudi Herman Geoheli. Zbrali so se 6. decembra zvečer pri Drpaležu, južno od Vnanjih Goric, se prepeljali prek Ljubljanice in nato odšli proti Kožljeku. Baje je njihov odhod pospešila vest, da so Italijani zvedeli marsikaj o prenosu in nosilcih orožja.
V noči med 4. in 5. decembrom so partizani napadli železniški most pri Preserju. Ukaz za rušenje tega mostu je dalo Glavno poveljstvo slovenskih partizanov v Ljubljani.
V ta namen je iz svojega taborišča nad Horjulom prišla samotorška četa, miniranje mostu pa je opravila posebna tehnična skupina iz Ljubljane s pomočjo domačinov. Italijani so se za ta napad kruto maščevali. Takoj po napadu so v okoliških vaseh pobrali 69 moških. Zasliševali so jih najprej v Borovnici, nato pa so jih odpeljali v Ljubljano in postavili pred vojno sodišče. 7. marca 1942 je bila objavljena razsodba, po kateri je bilo 28 obtožencev obsojenih na smrt, 15 na dosmrtno ječo, drugi pa so bili obsojeni na lažje zaporne kazni ali pomiloščeni. Šestnajst na smrt obsojenih so Italijani 10. marca ustrelili v Gramozni jami v Ljubljani. Za obsojence se je zelo zavzemal borovniški župnik Jerina, kajti precej jih je bilo iz njegove fare, toda Italijani niso popustili. Šestnajst Slovencev je moralo pasti, ker je bila za nekaj ur pretrgana železniška zveza med Ljubljano in Postojno.
Medtem ko so Italijani v Ljubljani izrekali sodbo obtoženim zaradi napada na preserski most, je bil Herman Geoheli doma v Notranjih Goricah. Domnevamo lahko, da se je vrnil domov podobno kot Šercerjeva skupina, ki se je po napadu na Lož in Bezuljak zaradi neprestanih italijanskih hajk in hude zime odločila oditi v Ljubljano in počakati lepšega vremena. Baje je bil tisto zimo nekaj časa doma v Notranjih Goricah tudi Lado Mavsar, kasnejši narodni heroj Ronko, ki je odšel v partizane 6. decembra 1941 skupaj z Geohelijem. 11. marca dopoldne se je nenadoma razširila vest, da so partizani na robu vasi v Notranjih Goricah ubili osemnajstletnega Hermana Geohelija. Tisti večer pred smrtjo je bil Herman na obisku pri krojaču Veharju na koncu vasi. Partizani so ga najprej iskali doma, nato pa so prišli za njim h krojaču. Povabili so ga, da bi šli skupaj do njegovega doma, da se bodo lahko v miru pogovorili. Takoj nad krojačevo hišo so prečkali cesto in zavili na bližnjico za vasjo. Luči v večini hiš v vasi so že ugasnile. Noč je bila mirna in tiha; le tu in tam jo je zmotilo šumenje pomladnega vetra, ki je prihajalo od nekod z barja in vznemirjalo veje dreves ob stezi. Ne vemo, kaj so se pogovarjali Herman in njegovi spremljevalci, če sploh kaj. Herman ni prišel domov. Ob tisti bližnjici blizu doma so ga zjutraj našli mrtvega.

Opis slike: Brenčetov ata, Anton Brenčič, eden od treh kmetov s Plešivice, ki so jih komunisti umorili 1942

Zakaj je moralo ugasniti to mlado življenje? Govorilo se je, da bi se Herman že zdavnaj moral vrniti v gozd ali pa sploh ne bi smel priti domov. Vaščani so čutili, da je nevarno na glas ugibati o vzrokih Hermanove smrti. Izogibali so se tiste steze in včasih tudi medsebojnih srečanj. Nekaj mesecev kasneje, ko je revolucija že na vso moč vihtela svojo krvavo koso, so na Zaplani nad Vrhniko umorili Hermanovega sorodnika, župnika Jožeta Geohelija. Ljudem so govorili, da so župnika poslali na Dolenjsko. Župnikov oče, upokojen železniški čuvaj, jim je verjel. Ko so po nekaj mesecih v gozdni grapi blizu Zaplane našli napol razpadlo župnikovo truplo, ga je prešinilo grozljivo spoznanje: »Zdaj vem, da so mi ves čas lagali. Lagali meni, staremu socialistu.«
Komaj so v zgodnji pomladi 1942 pokopali mladega Hermana, že so se vrstili novi dogodki. Partizanskim akcijam so sledile vedno hujše italijanske represalije. Med njimi je bila še posebno odmevna ustrelitev enajstih kmetov iz Bresta in Tomišlja. Ko so se Italijani 20. maja umaknili tudi z Iga, je v podkrimskih vaseh za dober teden nastalo osvobojeno ozemlje. V Brestu in Tomišlju so tedaj na javnih zborovanih volili terenski odbor OF. Za odbornike so bili predlagani sami ugledni kmečki gospodarji. V času julijske ofenzive so Italijani po domovih pobrali enajst kmetov, članov brestovskega in tomišeljskega odbora OF, in jih 23. julija v Strženu, sredi poti med Podpečjo in Notranjimi Goricami, postrelili. O teh kmetih in o vzrokih njihove ustrelitve se je tedaj in pozneje precej govorilo, še več pa razmišljalo. Dr. Ferdo Gestrin, ki je leta 1993 izdal knjigo Svet pod Krimom, piše na strani 74 te knjige, da je člane odborov izdal šolski upravitelj na Jezeru Štefan Schein, ki je bil nekaj časa pri partizanih in se je 20. julija javil Italijanom. Po kapitulaciji Italije, ko se je Schein vrnil iz internacije, so ga partizani zaradi njegove izdaje kaznovali s smrtjo.
Poboja kmetov iz Bresta in Tomišlja se je spomnil tudi dr. Janez Rotar v svoji knjigi Mora in bolečina slovenskega naroda. Takole piše na strani 70: »Kdaj bo kdo ubesedil smrt tistih desetih kmečkih gospodarjev, poldrugo uro od Ljubljane pod Krimom! Italijani so jih postrelili, ker so njihova imena našli na spisku sodelavcev Osvobodilne fronte, kar niso bili, spisek pa so naredili in podtaknili ti, ki so se mož hoteli iznebiti.« S tem je avtor na glas povedal do tedaj zamolčevane misli, ki pa so v ljudeh do danes ostale žive.
V tistem brezupnem času so ljudje postali do skrajnosti nezaupljivi. Največkrat jih niti to ni rešilo. Včasih so se pa le izognili najhujšemu. Ko so partizani v Vnanjih Goricah pobrali več glav živine, so bili kmetje zaskrbljeni, kako bodo na to reagirali Italijani. Po nasvetu modrega starejšega moža so šli na Brezovico in na občini prijavili krajo. S pomočjo občine so se potem izgovorili Italijanom, ki so kmalu zvedeli, koliko živine je bilo odvedene v gozd.

Opis slike: Po novi maši leta 1944. Vprvi vrsti z leve Ivanka Mrak, mati Ana Mrak, novomašnik Martin Belej, brezovški župnik Lavrič in na skrajni desni Cilka Mrak; v drugi vrsti z desne Vinko Mrak, Terezija Burger roj. Marinko, Mici Mrak, Ivan Mrak, domobranski poročnik dr. Alojz Pezdir, neznan domobranec, Janez Burger, Marija Burger – Derpaleževa stara mama in Ani Mrak; zadaj neznan študent iz Ljubljane in dva neznana domobranca. Pričakujemo pomoč pri dokončni dokumentaciji slike

Italijanski uničevalni valjar je poleti leta dvainštiridesetega pregazil skoraj vsako vas. Ponekod so pobrali vse moške, ki so jih našli doma, in jih odpeljali v internacijo. Mnoge vasi so bile požgane. Toda prav v tem času je tudi OF pogosteje nastopala proti domačim ljudem in njen pravi namen je postajal vse bolj očiten.
V noči od 12. na 13. junij so partizani v domači hiši na Brezovici ubili očeta Antona Mravljeta in sinova Vinka ter Franca, sina Toneta pa so odpeljali s seboj v taborišče na Ključ in ga tam ubili. Mravljetovi so bili ugledna krščanska družina. Vsi trije sinovi so bili izobraženi, oče je pa bil gostilničar in mesar. Na Ključ so 15. avgusta odvedli tudi Novakova sinova Janka in Zdravka. Janko je leto pred smrtjo končal študij nemščine in angleščine na filozofski fakulteti v Ljubljani, Zdravko pa je končal gimnazijo in opravil maturo. Vemo, da so ti mladi izobraženci bili prepričani kristjani in zato nasprotniki komunizma, niso pa bili med organizatorji in ustanovitelji vaške straže na Brezovici. To je potrebno še posebej poudariti, ker so jih komunisti stalno prikazovali kot organizatorje protikomunističnega odpora. V resnici je odpor nastal šele po njihovi smrti in tudi zaradi nje. (Glej ZAVEZA št. 7 in št. 9.)
Konec avgusta 1942 so besi še tretjič vdrli prek Horjulske doline in dragomerskih hribov. Njihova pot je bila tokrat usmerjena na Plešivico pri Notranjih Goricah, kjer so kmetje kljub žalostnim dogodkom tistega poletja še delali na svoji zemlji in skrbeli za svoje družine. Ko so 25. avgusta zvečer po nekaterih hišah že polegli k počitku, so po domačijah okoli Kušlanovega gradu zalajali psi. Oboroženi možje so obkolili Rihtarjevo domačijo na pobočju Plešivice in Brenčetovo pod gradom. Pri obeh hišah so takoj šli v shrambe in začeli nalagati na voz dobrote, kakršne je tisti čas premogla kmečka hiša. Pobrali so tudi nekaj živine. Pri Brenčetu so ukazali očetu Antonu Brenčiču, naj gre z njimi, da bo pričal v neki pomembni zadevi. Mater Marijo, ki je z otroki zaskrbljeno spremljala, kaj se dogaja, so pomirili z obljubo, da se bo oče kmalu vrnil. Uvrstili so se na cesto proti gradu in naprej proti Logu.

Opis slike: Rihtarjeva mama na farmi v Kanadi

Le nekaj dni pred tem nočnim obiskom so se pri Brenčetu oglasili domači terenci. Očeta Antona so povabili na sestanek. Oče jih je zavrnil: »Moja prva dolžnost je skrbeti za družino in za domačijo.« Ko so mu oponesli: »Če bodo prišli vabit z nasprotne strani, boš pa šel!« jim je odgovoril: »Z nobenim ne bom šel, dokler ne bom primoran.« Potem ga niso več silili. Po sestanku se je nekaj udeležencev vračalo mimo Brenčetove hiše. S seboj so imeli tudi harmoniko. Tiho so šli mimo, le harmonikar je na lahko igral žalostinko. Oče Anton je to slišal in rekel ženi: »Ali je to namenjeno meni?« Zaskrbljeno ga je pogledala: »Morda bi bilo dobro, če bi se za nekaj časa umaknil!« Toda oče se ni mogel odločiti za odhod od doma. Tolažil se je z mislijo, da so ga hoteli le prestrašiti.
Rihtar je baje leta 1942 večkrat kaj dal za partizane. Vedeli so, da je njegova kašča dobro založena in so se radi oglasili. On pa je tudi raje videl, da so ga priznali za gospodarja in niso jemali s silo. Toda 25. avgusta zvečer partizani niso bili prav nič prijazni. Ne da bi kaj vprašali, so začeli nositi iz shrambe. Obnašali so se, kot da so Rihtarjevi čez noč postali sovražniki. Očetu Ivanu ni pomagal niti izgovor, da bo težko hodil, saj je že 64 let star. Moral se je obleči in oditi z njimi v noč.
Tisti večer je pri Rihtarjevih vasoval Tine Vidmar, Andrejcov s Plešivice. Bilje star osemnajst let in se je rad oglasil pri Rihtarjevih, kjer so bila doma štiri dekleta, pa tudi z Rihtarjevima sinovoma Ivanom in Vinkom so se dobro razumeli. Partizani so nenadoma prišli v hišo in se ni mogel umakniti. Moral je oditi z njimi v gozd nad Dragomerjem. Zasliševali so ga, zakaj je bil pri Rihtarju. Povedal jim je, da je skoraj sosed Rihtarjevim in da je slučajno tisti večer prišel v vas. Zdi se, da so mu verjeli. Uspelo mu je pobegniti in tako je postal neposredna priča poboja treh kmetov s Plešivice.
Partizani so namreč tedaj odpeljali še tretjega kmečkega gospodarja in družinskega očeta. To je bil Janez Vidmar, po domače Lavrinov Johan s Plešivice. Lavrinova domačija je bila prav na vrhu Plešivice, na hribu, vendar sredi ravnega barja. Janez je šele začel gospodariti na domači kmetiji. S Črnega vrha nad Polhovim Gradcem je dobil ženo Marjano, ki mu je rodila hčerko in sina, drugi sin pa se je rodil šele nekaj mesecev po očetovi smrti.
Andrejcov Tine je bil priča poboja treh plešivskih kmetov v gozdu nad Dragomerjem. Sami so si morali skopati grob. Ob sveže skopanem grobu so jih postrelili. Lavrin je bil mlad in poln moči. Skrb za družino in dom mu kar ni dala umreti. Šele po tretjem strelu je omahnil.
Tisto noč, ko so pobirali kmete na Plešivici, so iskali tudi lastnika Kušlanovega gradu Leniča. Bil je doma in se je skril v dimnik. Baje ga je partizan, ki je pogledal v dimnik, opazil, pa je kljub temu rekel: »Tukaj ga ni, gremo naprej!«
Po pobegu se je Tine Vidmar zatekel na orožniško postajo na Brezovici. Že naslednji dan so ga partizani iskali na domu. Domači so povedali, da domov ni prišel, da ne vedo zanj. Mati ga je potem šla obiskat na Brezovico. Skoraj ga ni prepoznala, saj je v nekaj dneh osivel in postal plešast. Še vedno ga je spremljala groza, ki jo je doživel v gozdu.
Ljudje na Plešivici so bili po vsem tem zelo prestrašeni. Cele družine so hodile prenočevat v Notranje Gorice. Možje in fantje, kolikor jih je sploh še bilo doma, so večkrat spali na robu koruznih njiv ali pod osamljenimi drevesi sredi barja. Zgodilo se je, da sta dva brata prenočevala v koruzi blizu domače hiše. Sredi noči je njuno rahlo spanje predramil glasen lajež domačega psa. Napeto sta prisluhnila. Slišala sta korake po dvorišču, nato pa butanje po vratih in klicanje. Vedela sta, da so partizani in da ju iščejo. Ali bodo verjeli materi, da ju ni doma? Iskali so po hiši in gospodarskih poslopjih. Približali so se tudi koruzni njivi, kjer sta se skrivala. Zadrževala sta dih in čakala. Ko so se obrnili nazaj proti hiši, sta se na smrt prestrašena splazila k drugi bolj oddaljeni njivi.
V prvih dneh septembra 1942 je bila na Brezovici ustanovljena vaška straža. Sprva je bila maloštevilna in se je nastanila pri Poku na Brezovici. Med prvimi njenimi člani je bil Tine Vidmar z Bluš. Razumel je, kaj pomeni samoobramba. Vedel je, da bo sedaj branil ne samo svoje življenje, ampak tudi življenje in premoženje vaščanov. Ko se je število stražarjev nekoliko povečalo, je prišel za poveljnika Ivan Boh iz Ljubljane. Novi poveljnik je posadko kmalu premestil v Kušlanov grad na Plešivici in v šolo na Logu. Tu je vaška straža ostala do septembra 1943.
Vaški stražarji so 29. novembra 1942 odšli v gozd nad Dragomerjem in odkopali trupla treh kmetov s Plešivice. Položili so jih v krste in jih prepeljali na Plešivico. V Rihtarjevi hiši so vse tri položili na mrtvaški oder, naslednji dan pa so jih pokopali v blagoslovljeno zemljo na pokopališču v Notranjih Goricah. Marsikdo se je ob tem pogrebu spomnil, kako so nekaj mesecev prej pokopavali Mravljetove. Tudi tedaj so v cerkev in iz cerkve hkrati nesli tri krste. Mnogim je ostala v spominu nema pridiga brezoviškega župnika Lavriča v nedeljo pri jutranji maši, ko so Mravljetovi ležali na mrtvaškem odru. Župnik je prišel na prižnico, se pokrižal in umolknil. Ljudje so napeto čakali, kako bo začel pridigo. Nekaj časa je molčal, nato pa rekel: »Danes ne bom pridigal, danes molče pridigajo Mravljetovi.«
Tudi plešivski kmetje, ki so se vrnili domov k večnemu počitku, so 29. in 30. novembra 1942 pridigali. Dokler se je samo govorilo, da so jih pokončali nekje nad Dragomerjem, je kdo še pomislil, da morda govorice le niso resnične. Sedaj ni bilo več nobenega dvoma: trije dobri očetje so bili umorjeni. Le kaj so mislili v tistih težkih trenutkih, ko so stali pred svojim grobom in čakali, kdaj bodo odjeknili streli. Gotovo so pomislili na Boga, saj so bili vsi verni. Gotovo na svoje družine in domačije. Čutili so, da se dogaja nekaj strašnega. Zakaj?

Opis slike: Brenčetova mama v ZDA. Vse je bilo treba začeti znova

Še danes se sprašujemo: zakaj? Še danes celo od razumnih ljudi dobivamo na to vprašanje nerazumne odgovore: S pastirjem, ki je pri njem služil, je grdo ravnal, pa ga je zatožil. Hlapcu je odtrgoval pri plači, pa se mu je maščeval. Morda je med tistimi, ki so odvedli plešivske kmete na morišče, res bil kdo, ki je bil prej pri teh kmetih služil, toda njegova tožba bi bila popolnoma nepomembna, če revolucija sama ne bi odločila, da je treba kmete upogniti. Ali ni glavni ideolog slovenske revolucije jeseni leta 1942 naročil, daje treba vse kulake in njihove sinove postreliti? Vsaj on je vedel, odkod prihaja beseda kulak in kaj pomeni. Gotovo je tudi vedel, koliko milijonov ljudi je moralo umreti v letih 1929–1933 v času prisilnih razlastitev zemlje in kolektivizacije, ki je prizadela široko področje Sovjetske zveze, predvsem pa Ukrajino. Anglež Robert Conquest je posvetil veliko časa raziskovanju tega množičnega uničevanja ruskih kmetov in napisal knjigo z naslovom: The Harvest of Sorrow (Žetev smrti). Piše, da je bil presenečen, ko je v nekem ruskem romanu iz leta 1934 prebral tole izjavo o vzroku smrti milijonov kmetov: »Niti eden izmed njih ni bil nič kriv, toda pripadali so razredu, ki je bil kriv za vse.«

Epilog

Odkar so se vaški stražarji utrdili v Kušlanovem gradu, so bili Brenčetovi spet stalno doma. Prej so od 26. avgusta dalje prenočevali v Notranjih Goricah pri sorodnikih. Podnevi so hodili domov, da so oskrbeli živino in opravili najnujnejše delo na polju. Partizani so 27. avgusta ponoči spet prišli in iskali mater. Verjetno bi jo bili odpeljali, ko bi jo bili dobili.
Kljub žalosti za očetom so se mati in otroci trudili, da bi čim bolje obdelali zemljo, toda mala kmetija je dajala premalo kruha za številno družino. Manjkalo jim je očeta, ki je večkrat opravljal tudi kako priložnostno delo in tako izboljšal družinski dohodek. Odraščajoči otroci so še posebej pogrešali njegovo skrbnost in preudarnost. Ob zimskih večerih, ko je burja neusmiljeno divjala preko barjanske ravnine in se zaganjala v obronke Plešivice, je cela družina našla toplo zatočišče v hiši na veliki krušni peči. Ko so potem odhajali spat v nezakurjeno sobo, so se spet spomnili, kako jih je nekdaj oče pospremil s toplo odejo in jih skrbno pokril, da so kljub mrzli sobi kmalu mirno zaspali. Očeta so se spomnili tudi ob nedeljah in praznikih, saj je vsako nedeljo in praznik šel k jutranji maši na Brezovico, mati in otroci pa so šli k maši dopoldne v Notranje Gorice.
Prišel je maj leta 1945. Najstarejša sestra Marija je bila tedaj že poročena v Ljubljani. Brat Toni je bil pri domobrancih na postojanki v Notranjih Goricah. Z njimi je šel na Koroško in bil z njimi vrnjen. Mati Marija in hčere Julka, Ivanka in Francka so tudi bežale na Koroško. Imele so srečo, da so se kmalu rešile taborišča in se preselile v ZDA. Sedaj sta tam živi samo še Julka in Ivanka.
Doma pri Brenčetu so leta 1945 vse zaplenili in podržavili. Leta 1968 je bila hiša prodana in izročena novemu lastniku. Prav tedaj sta bila prodana tudi oba kozolca: dvojnik in stegnjeni. Nova lastnika sta ju razstavila in prenesla na svojo kmetijo.
Pri Rihtarjevih je po smrti očeta Ivana vsa teža skrbi za domačijo in številno družino padla na mater Ano. Bila je vajena trdega dela, saj je bila doma z velike Drpaleževe kmetije sredi barja pri Vnanjih Goricah. Tisto noč, ko so partizani odpeljali očeta, so spraševali tudi za enaindvajsetletnega sina Ivana. Ni ga bilo doma. Do ustanovitve vaške straže se je skrival na orožniški postaji na Brezovici. Najstarejša od Rihtarjevih otrok je bila Ivanka, rojena leta 1918, za njo pa so bili po vrsti Cilka, Ivan, Mici, Ani in Vinko, ki je bil takrat star trinajst let. Vsi so bili navezani na starše in na dom, kjer so preživeli lepo mladost in se pripravljali na življenje.
Z Rihtarjevo hišo in družino je povezana tudi nova maša, ki jo je leta 1944 imel v Notranjih Goricah Martin Belej, doma iz Laškega. Aprila 1941 je bil v bogoslovju v Ljubljani. Zaradi nemške zasedbe ni več mogel domov. Zato je o počitnicah prihajal v Notranje Gorice k Rihtarjevim. Marsikatera kmetija v okolici Ljubljane je tista leta nudila začasen dom gorenjskim in štajerskim bogoslovcem in študentom.
Maja 1945 so Rihtarjevi zapustili svoj dom na Plešivici in bežali na Koroško. Ivan je bil kot domobranec vrnjen v domovino. Baje so ga v Teharjah še videli, potem pa je izginil kot tisoči njegovih sotrpinov. Mati Ana, sin Vinko in vse štiri hčere so po nekaj letih življenja v taborišču odšli v Ameriko. Naselili so se v Kanadi. Mati je vzela v najem kmetijo in družina je spet imela svoje delo in svoj dom. Sedaj se je pri njih reklo pri Mrakovih, kajti Rihtar je bilo le domače ime njihovega doma na Plešivici. Danes vse štiri sestre še živijo v Kanadi, mati Ana in Vinko pa počivata v tuji zemlji.
Pri Rihtarju na Plešivici so leta 1945 vse zaplenili. Nekaj časa je bilo tu državno posestvo. Pozneje so zemljo oddali v najem, v hiši pa so se naselili razni stanovalci, večinoma tujci. O nekdaj cvetoči domačiji ni več sledu.
Pri Lavrinovih se je najmlajši sin Janez rodil nekaj mesecev po očetovi smrti. Mati Marjana je z velikimi težavami skrbela za tri otroke in za domačijo na vrhu Plešivice. Zaradi skrbi in težkega dela je zbolela in leta 1959 umrla, Lavrinov rod pa je kljub vsemu vendarle ostal na Plešivici.
Tine Vidmar je maja 1945 kot domobranec odšel na Koroško. Bil je vrnjen in morilska krogla, ki ji je poleti 1942 ušel, je sedaj pretrgala nit njegovega mladega življenja. Bog ve, kaj je mislil v zadnjih trenutkih. Mogoče se je spomnil one jame v gozdu nad Dragomerjem. Prav gotovo pa ni pomislil, kakšne težave bodo še po petdesetih letih imeli doma zaradi njegovega pobega. Tinetov oče Andrej je kot civilni begunec šel na Koroško, ker se je zaradi sina bal partizanov. Čeprav se je že po enem letu vrnil, mu zaplenjene in odvzete zemlje niso vrnili. Oče Andrej je že precej časa v grobu, leta 1945 odvzeta zemlja pa še danes ni vrnjena.
Graščak Lenič je leta 1945 ostal doma. Nekaj časa je bil zaprt, dokončno pa so ga strli, ko so mu nalagali velike davke in nevzdržne obvezne oddaje. Uradnega odvzema premoženja ni doživel, ker je prej umrl v prometni nesreči.
Nanizali smo vrsto hudih spominov, da bi tako sestavili mozaik usode nekaterih družin, ob katere je val revolucije udaril že leta 1942. Zlasti po koncu vojne je komunistično nasilje povzročilo strahotno gorje tudi drugim. Za družine iz naše zgodbe pa je značilno prav to, da so bile zaznamovane že v začetku revolucije in da ta zaznamovanost še do danes ni izbrisana. V zadnjih letih je bilo izrečenih mnogo besed in porabljenega veliko črnila o popravi krivic, toda kako počasi in omahovaje se te krivice popravljajo.
Neprestano poslušamo svarila, naj ob popravljanju starih krivic ne bi povzročali novih. Toda ali ni nova krivica tudi to, da za pobite domobrance še do sedaj niso bili izdani mrliški listi in je treba ob potrebi za vsakega posameznika vložiti zahtevek ter potem čakati več mesecev ali celo leto? Država je dopustila, da so ponekod domobrancem na domačem pokopališču postavili spominske plošče in opravili simbolični pogreb, drugače pa se ni nič spremenilo. Kaj pa na primer ugotovitev državljanstva za ženo, ki so ji komunisti leta 1942 ubili moža in je leta 1945 iz strahu pred njegovimi morilci zapustila dom in domovino, leta 1990 pa umrla v ZDA! Izgovarjajo se, da ni bila vpisana v državljansko knjigo. Prav zato se postopek za vrnitev opustošene in napol razbite domačije zavlačuje v neskončnost. Vse to je menda potrebno, da bi preprečili nove krivice.
Seveda so ti podatki samo zunanji, manj pomemben del posledic tistih usodnih dogodkov iz leta 1942. Nobeno potrdilo in nobena odločba ne more popraviti škode in krivice, ki je bila povzročena, ko je bila razbita družina, ko je bil uničen dom, ki je pomenil veliko več kot še tako udobno stanovanje, kamor hodimo spat in gledat televizijo. Vemo, da je revolucija leta 1942 načrtno spodkopala mnogo naših domov, ki bi lahko bili trdna opora narodni skupnosti, ki bi tudi Evropi, od katere sedaj naenkrat vse pričakujemo, imeli kaj pokazati in dati. Če je revolucija hotela doseči svoj cilj, je morala v ljudeh zatreti samozavest in jih spremeniti v poslušno rajo, v brezoblično maso. Naši trdni domovi so jo pri tem ovirali, zato je neusmiljeno udarila po njih.
Letos se veliko govori in piše o družini. Pravijo, da je družina bolna, zato je bolna tudi družba. Morda bi tudi iz te žalostne zgodbe dobili kakšno zrno za naše družine, za njihovo trdnost in zdravje!