Avtor: Davorin Vuga

Malo je knjig, ki bi me v zadnjem času tako presunile. Knjiga gospoda Ivana Korošca, ki se je po božji pomoči rešil iz komunističnega uničevalnega pekla, je tista, ki zasluži, da se ob njej vsak resnično slovensko misleči in slovensko čuteči Slovenec resno zamisli. Kako je mogoče, da se je, spočeto v zločinski ideologiji, tako tragično nečloveško izdivjalo sovraštvo do sočloveka, drugače mislečega, drugače dojemajočega, predvsem vernega, narodu vdanega, iz srednjeevropske civiliziranosti izhajajočega? Odgovor na to ve le Bog, mi mlajši, rojeni po tem strahotnem slovenskem in vsečloveškem holokavstu se lahko le zgrozimo in s stisnjenimi zobmi ponavljamo: nikoli več, nikoli več! Morda so šele dandanes izmerljive razsežnosti katastrofe, ki jo je povzročil pomor domobranskih fantov in mož, skupaj s premnogimi svojci, da ne štejemo predhodnih nedolžnih žrtev rdečega terorja v letih 1941–42 in zlasti v jeseni 1943. Zdaj, ko oslabljeni narod meji na balkanske grozote, zdaj, ko posledice nebrzdanega priseljevanja tujerodnih in tujejezičnih prišlekov marsikje na Slovenskem resno ogrožajo nemoten razvoj našega rodu v duhu nove Evrope, ob vseh motečih uvoženih navadah in razvadah, tako zelo tujih našim izročilom, lahko še toliko bolj objokujemo izgubljeni cvet slovenstva, kateremu ni bilo usojeno pognati nove brsti, novo življenje. Na desettisoče novih družin, teh temeljnih zasnov vsakega naroda, je bilo neodpustljivo posekanih, porezanih, poteptanih, zamolčanih, zasutih z odpadki in navlako, ki jo je bilo v skoraj pol stoletja sproduciralo komunistično megalomanstvo. Vse so storili rdeči oblastniki, le spomina na nedolžne žrtve, ki so morale mučeniško zapustiti naš solzni svet, niso mogli zabrisati. V rosnih zametkih resnične demokracije na naši zemlji, ki jih tako ali drugače doživljamo ta štiri prelomna leta, so duše pomorjenih le dočakale trenutek vstajenja v narodovi zavesti in vesti, tudi po zaslugi po božji milosti preživele priče gospoda Korošca; ob tem je dobilo besedilo prav tako po čudežu rešenega gospoda dr. Janeza Zdešarja novo potrdilo, dodatno razsežnost, novo tragičnost in izpovednost. Knjigo gospoda Korošca moramo brati, ne enkrat, večkrat. Ni le oseben dokument grozovitega časa, resničnega »slovenskega Auschwitza, kot ga je zelo dobro označil dr. Andrej Vovko«, ampak je obenem dokument velike zgodovinske vrednosti, čeprav »resni« zgodovinarji navadno menijo, da takšni »memoarski« literaturi ne kaže povsem zaupati. Kaj pa je, ta Zgodovina, kot jo prenekateri tako radi naslavljajo, drugega kot en sam preplet takšnih ali drugačnih zapisov, ki ob odsotnosti »uradnih« dokumentov vendarle pomenijo mozaične kamenčke, iz katerih je moč izluščiti pravo resnico. Ta vselej pride na dan, v takšni ali drugačni obliki, tudi s tako bolečino napisana, kot v knjigi gospoda Korošca o slovenski mučilnici in uničevalnici, o žalostnih Teharjah! Ravno zato, ker seje tega pekla na zemlji rešila le peščica mož in fantov, od katerih vsak je s seboj ponesel in prihodnjim rodovom ohranil svojo izpoved in videnje tragičnega dogajanja, je tako podrobno opisovanje kalvarije izročenih domobrancev in njih svojcev še posebej dragoceno. Ne le, da ljudstvo seznanja z morda najbolj žalostnim poglavjem naše sicer slavne in častivredne zgodovine, ampak bi v vsaki resnično pravni državi pomenilo dobro osnovo za začetek sodne preiskave »primera Teharje«; potem bi se verjetno našli tudi še kakšni »uradni« spisi. Tudi na podlagi ustnih pričevanj preživelih srečnih iz nacionalsocialističnih kacetov so potem morali na zatožno klop marsikateri krvoloki v (Zahodni) Nemčiji. Naj sklenem z mislijo, da knjiga Teharje gospoda Ivana Korošca vsekakor sodi v vsak slovenski dom; zaradi nizke naklade je upati, da bo hitro pošla in da ji bodo sledili ponatisi. Knjiga ni dragocena le za svojce mrtvih in mučenih na domobranski strani, ampak bi bilo dobro, da bi si jo ogledali in jo prebrali tudi tisti Slovenci, ki se z domobranskim bojem niso strinjali in ga še danes zaničujejo. O, da bi končno le spregledali, tudi s pomočjo Teharij!

Opis slike: Križi nad Bukovžlakom