Avtor: Katarina Bogataj-Gradišnik

Fašistična in komunistična taborišča so si bila v mnogočem podobna. Že obstoj taborišč sam kaže na to, da je bilo med fašizmom in komunizmom sorodstveno razmerje v prvem kolenu. Ena od razlik, ki so seveda tudi bile, zadeva tako imenovano notranjo upravo taborišč. Ta je bila sicer povsod bolj ali manj v rokah internirancev, a so se je v italijanskih in posebno nemških taboriščih skoraj v celoti polastili komunisti, kar človeka spričo nepomirljivosti, ki je vladala med obema ideologijama, nemalo preseneča, v razprostranjenem otočju Gulag pa si take dvojnosti še zamisliti ni bilo mogoče. Prvič ni bilo nobene primerljivo organizirane sile, drugič pa je v teh taboriščih tajna policija kontrolirala vsakega prebivalca, kaj šele člana notranje lagerske uprave. Ta razlika kaže tudi na različno intenzivnost obeh totalitarizmov.
V nemških taboriščih, ki so jih začeli pospešeno postavljati po prihodu Hitlerja na oblast, so v začetku imeli notranje upravljanje v rokah kriminalci. Da je ta okolnost do neznosnosti stopnjevala barbarstvo, ki je v njih vladalo, si lahko predstavljamo. Zato razumemo, da so se komunisti kot edino zares organizirana sila spustili v boj z njimi za vpliv nad to prevažno ustanovo. Ko so komunisti ta boj uspešno izbojevali – samo slutimo lahko, s kakšnimi metodami se je bil boj med komunisti in kriminalci – je v taboriščno življenje gotovo stopilo nekaj razuma, a je ta deloval izključno v ideološkem interesu. Pridobljeno moč so komunisti uporabljali zato, da so si izboljšali osebni življenjski položaj, nič manj pa niso skrbeli za zaščito svojih »dragocenih ljudi«.
V nadaljevanju tega besedila objavljamo tri kratke odlomke iz nekega dokumenta, ki so ga pred kratkim odkrili v arhivu nekdanje vzhodnonemške partije. Dokument nosi naslov Tajni buchenwaldski akti in govori predvsem o nemškem komunistu Ernstu Busseju, ki je bil med vojno starešina taborišča Buchenwald.
Busse je imel kot član vodstva taborišča moč, ki si je človek brez taboriščnih izkušenj ne more prav predstavljati. Odločal je, v katere podružnice matičnega taborišča – v tako imenovane komande – bo posameznik poslan. To je bilo važno zato, ker se je v nekaterih dalo preživeti, v drugih pa te možnosti praktično ni bilo. Od njega in njegove skupine je bilo odvisno, kdo bo odrejen za poskusni primerek na malarični postaji. In še na druge načine so ti ljudje odločali o življenju in smrti tamkajšnjih prebivalcev.
Po vojni je dobil visok položaj. Postal je predstavnik partijskega vodstva pokrajine Turingija. Že kmalu so se sicer pojavile pritožbe nad njegovim vedenjem v taborišču, a je vodstvo te očitke utišalo. Leta 1950 pa se je nenadoma vmešala sovjetska tajna služba in Busseja enostavno aretirala in ga poslala v taborišče Vorkuto, ki je bilo najhujše med ustanovami te vrste. Tam je 1952 tudi umrl. Tako je ta nesrečni človek s svojo usodo dokazal, kolikšna je bila razlika med nacističnimi in komunističnimi taborišči: v prvem si je, čeprav nasprotnik nacizma, uredil ugodno in morda celo razkošno bivanje in si pridobil domala komaj predstavljivo oblast, v drugem pa je moral skusiti, kako brez ostanka totalitarna je politika, za katero se je boril. Da so ga poslali v taborišče popravljat napake iz drugega taborišča, v tem lahko vidimo primer mrkega stalinskega humorja. Morda se je tam v Vorkuti kdaj spomnil na anketo, ki jo je nekoč razposlal nekdanjim buchenwaldskim taboriščnim prijateljem in ki je vsebovala tudi vprašanje: Katero je bilo tvoje najlepše doživetje v Buchenwaldu?
Kako selektivno so komunisti izkoriščali oblast, ki so si jo pridobili v taboriščih, pripoveduje neka druga buchenwaldska zgodba, ki smo jo lahko prebrali v Delu 7. januarja 1985. V spomin Marcela Paula, vodilnega francoskega komunista in nekdanjega ministra v de Gaulleovi vladi, so v nekem mestu hoteli poimenovati eno od ulic. Toda med prebivalci je prišlo do protesta, ker se je med tem začelo govoriti o njegovem nenavadnem obnašanju v taborišču Buchenwald. Dolžili so ga, da je moč, ki si jo je pridobil na ta način, da se je vrinil v neposredno vodstvo taborišča, izkoriščal tako, da je upošteval koristi in interese samo svoje partije. Eden nekdanjih internirancev je povedal, kako se je ob prihodu v Buchenwald obrnil na Marcela Paula za pomoč. Ta ga je vprašal, ali je član KPF, in ko je novodošli odvrnil, da ni, mu je Paul odgovoril: »Potem pa ne morem zate nič narediti.«
Po Busseju so udarili leta 1950, dve leti pozneje kot po nekaterih slovenskih dahavcih. Konrad Adam (FAZ, 21. jun. 1994) misli, da je to bilo povezano z znotrajpartijskim obračunom med kadri, ki so vojno preživeli v Moskvi, in tistimi, ki so bili ves čas doma. Za vsem pa so morali biti še čisto sovjetski interesi. Toda kateri? Če smo pripravljeni videti analognost med slovenskim in nemškim primerom, potem bi morali sprejeti možnost, da so tudi dahavski procesi imeli neko povezavo z znotrajpartijskimi razmerami, spodbuda pa je morda tudi prišla od zunaj – od sovjetske tajne službe. A zakaj pri nas dve leti prej kot v Nemčiji? Zakaj pri nas proces in tam ne? Zanimivo bi bilo tudi vedeti, ali se je kaj podobnega dogajalo, recimo, na Češkem in Madžarskem.
Zgodba o obsojenih v dahavskih procesih je razmeroma natančno opisana. Mi smo si ogledali posebno Prilogo k reviji Pravnik ¹⁹⁸⁷⁄₃ – 4, ki predstavlja začetno besedilo za seznanjanje s tem vprašanjem. Vsakomur je jasno, da so to bili stalinski procesi, kjer so vsi vse priznali in je bilo mogoče vse dokazati. Tudi je za vsem mnogo tragičnosti v izvirnem pomenu besede. Vse to zahteva razdaljo in premišljen dotik. Toda nazadnje obstane pred nami le dejstvo, tako trdno in očitno, da ga ni mogoče ne videti, pa naj se je javni tožilec še tako trudil: bili so (zvečine) komunisti in imeli so privilegiran položaj. Razporejeni so bili po službah, kjer se je bolje ali celo dobro živelo; dobivali so plačo, dobivali so dopuste – tudi za banalne primere – kar je bilo priznano redko. Tudi so delali na mestih, ki so bila povezana z nedopustnimi in nevrednimi dejanji, tako da je pomenilo sprejeti tam službo že po sebi veliko moralno koncesijo, tudi če kdo ni neposredno grešil zoper človeka.
Da pa bi bili v gestapovski službi, je seveda skrajno neverjetno. A v to se, kot rečeno, ne bi spuščali. Enkrat pa so le opravili neko gestapovsko delo. Komite, ki so ga naši komunisti organizirali v Dachauu, je poleg splošnih nalog, kot je bila zaščita »antifašističnih kadrov«, kar so dosegali tako, da so tem internirancem »priskrbeli delovna mesta in jih tako rešili pred negotovo usodo«, imel še posebne naloge, med katerimi je bila posebno važna ta, da je odkrival med jetniki »narodnoosvobodilni borbi sovražne elemente«. Tako je odkril osemnajst slovenskih demokratov, med njimi več domobranskih oficirjev, ki jih je v Ljubljani aretiral gestapo in poslal v Dachau. Dosegel je, da so jih zaprli in nato odpeljali v Ljubljano na proces. Potem ko je bil gestapo izključen iz igre, so prišli slovenski komunisti in neslavno dokončali njegovo delo. Človeku bi bilo v zadoščenje in tolažbo, ko bi vedel, da se je kdo od njih med procesom tri leta pozneje spomnil na to.
Komunizem in partijo bi razumeli dosti bolje, če bi nam bil omogočen celoten in nepristranski vpogled v njeno taboriščno epizodo. Priskrbeli bi nam jo lahko zgodovinarji, sociologi, psihologi, a se bojimo, da od tu ne bo izdelkov te vrste. Partija je bila pol stoletja nekaj svetega in nedotakljivega, tako da se od strahospoštovanja upognjeno koleno še ni moglo vzravnati.



Zapisi aktov nosijo naslov O ravnanju cele vrste nemških komunistov v KZ Buchenwald in se glasijo takole:
Izvedelo seje, da so Američani tedaj, ko so osvobodili jetnike iz KZ Buchenwald, celo vrsto komunistov, ki so bili tam, še zadržali zaprte zavoljo hudih obtožb, ki so jih zoper nje vložili francoski, poljski in češki jetniki. En del teh jetnikov so Američani prepeljali v taborišče Dachau, kjer v samicah čakajo na proces. Med temi je tudi komunistični funkcionar Otto Kiep, s katerim je v taborišču sodeloval sedanji podpredsednik dežele Turingije Ernst Busse.
Neki nekdanji zapornik KZ Buchenwald je povedal, da sta se avgusta 1946 pri njem oglasila dva Bussejeva odposlanca in ga prosila, naj, če bi prišlo do procesa v zadevi Kiep, ne bi dajal nobenih izjav proti Kiepu in Busseju. Ta odposlanca sta bila nekdanji lekarnar taborišča Buchenwald W. K. in nekdanji zapornik E. B.
Imela sta tudi nalogo, da z nekdanjimi, v tujini bivajočimi jetniki iz Buchenwalda – Francozi, Poljaki in Čehi – navežeta stike in jih pregovorita, naj nič ne ukrepajo zoper Kiepa in njegove pomagače.
Trije nekdanji jetniki KZ Buchenwalda so izjavili naslednje:

*

W. (član SED) je povedal:
»V Buchenwald sem prišel malo pred začetkom vojne. V mnogih koncentracijskih taboriščih je takrat potekal oster ideološki boj med različnimi skupinami in smermi ilegalne KPD. V Buchenwaldu so ta boj marsikdaj spremljala najhujša hudodelstva proti človečnosti. Zelo nerad govorim o vsem tem, ker so s tem bojem povezana dejstva, obremenjujoča za celo vrsto tovarišev, ki danes sedijo na vodilnih mestih.
Ob mojem prihodu v Buchenwald je tam obstajala ilegalna partijska organizacija KPD. Na njenem čelu je bil nekdanji poslanec Reichstaga Albert Kunz iz Frankfurta na Mainu. Prej omenjeni boj, ki je divjal zavoljo vprašanj enotne fronte in ljudske fronte, se je razvnel z novo močjo ob sklenitvi pakta med Nemčijo in Sovjetsko zvezo. Zahteval sem, naj se naša partijska linija usmeri k enotni in ljudski fronti, in pri tem zadel na odpor pri skupini Alberta Kunza, kateri so med drugimi pripadali tudi Walter Bartel, sedanji vodja ljudskih visokih šol, Ernst Busse, podpredsednik Turingije, in Otto Kiep. Ti ljudje so me obdolžili oportunizma in trdili, da so edino oni nosilci prave partijske politike. V zvezi s paktom o nenapadanju so izjavili, da se je boljševiška stranka odvrnila od leninske linije.
Jaz, Toni Waibel in razni drugi pozneje pomorjeni komunisti smo razlagali sklenitev pakta tako, kakor lahko zdaj beremo v Stalinovi knjigi O domovinski vojni sovjetskega ljudstva.
Januarja 1940 je Albert Kunz umrl. Pred smrtjo je za svojega naslednika določil Walterja Bartla. Ta Bartel je bil l. 1936 zavoljo strahopetnosti izključen iz ilegalne KPD, pozneje se je mudil na Češkoslovaškem in je naposled prišel k nam v Buchenwald. Od tega trenutka se začenja naše trpljenje.
V tem času se je zastavljalo vprašanje, kako bi kriminalne jetnike zamenjali s političnimi na najrazličnejših vodilnih položajih v taborišču. To vprašanje je nastalo zato, ker smo bili izpostavljeni zelo pogostnim nevšečnostim kriminalcev. Po živahnem posvetu je bilo sklenjeno, da je treba doseči predajo funkcij za nadzor jetnikov iz rok kriminalcev v roke političnih zapornikov. Med posvetovanjem sva s Tonijem Waiblom opozorila na to, da je taka zamenjava izjemno ostro orožje. Govor je bil o vseh funkcijah, kar jih je bilo v taborišču, z nadzorom taborišča, oskrbovanjem bolnikov itn. vred. Polagoma se nam je posrečilo, da smo funkcije drugo za drugo prenesli na naše partijske tovariše. S tem se je izboljšal položaj vseh jetnikov.
Oskrbovanje bolnikov je bilo v rokah skupine Walterja Bartla, ki je to funkcijo izrabljal za odstranjevanje nezaželenih tovarišev. »Smrtna injekcija« se je seveda s tihim privoljenjem vseh jetnikov uporabljala tudi za ubijanje esesovskih agentov.
Skupina Walterja Bartla je med drugim sklenila, da odstrani tudi mene. Le naključne srečne okoliščine so me rešile pred »smrtno injekcijo«. Ernst Busse, sprva taboriščni starešina, je bil postavljen za prvega kapoja (taboriščni funkcionar iz vrst jetnikov) v bolnišnici. Njegov namestnik je bil Otto Kiep, ki je vodil »injekcijski oddelek«. Ta oddelek je po ukazih moril jetnike. Po navodilih raznih komunističnih organizacij v taborišču naj bi z injekcijo odstranjevali elemente, nevarne delavskemu gibanju.
Jetniki raznih narodnosti so bili v ločenih barakah. Starešine v barakah so določali nemški komunisti.
Bil sem načelnik lazaretske barake, ki je stala zraven tiste, v kateri je deloval Kiep s svojimi »injekcijami«. Nekega dne sta prišla k meni dva Rusa in izjavila, da ju pošilja vodstvo ilegalne boljševiške organizacije. Sporočila sta, da je neki Rus, ki je že nekaj dni v moji baraki, družbeno škodljiv človek. Verjel sem temu sporočilu in sem omenjenega Rusa, ki ni bil hudo bolan, poslal iz lazareta. Po nekaj dneh se je bolnik vrnil in Busse ga je poslal v »injekcijsko« barako. Pozneje sem od voditeljev ruske partijske organizacije v taborišču izvedel, da Rusa, ki sta bila pri meni, ne pripadata boljševiški partijski organizaciji in da sta lažno ovadila poštenega tovariša. Busse se je – ne da bi se prepričal o okoliščinah – kar najhitreje opral in za tovariševo smrt obdolžil mene.«

*

T. je sporočil razne podrobnosti k že omenjeni temi:
»Februarja 1943 je v taborišče prispelo nekaj sto ruskih častnikov. Neutegoma so prišli v krematorij in bili tam sežgani ali zadušeni. Vendar se je enemu izmed njih posrečilo pobegniti iz plinske celice. Preskočil je zid krematorija in izginil v velikem splošnem taborišču. Pri večernem zboru so nas esesovci pozvali, naj izročimo pobeglega Rusa, in grozili s posebnimi ukrepi. Položaj je bil v tistem času tak, da bi bila najhujša kazen lahko večurno stanje v pozoru. Veljal pa je splošen sklep, da tudi pod grožnjo z najhujšimi kaznimi ne izdamo nikogar, komur se je posrečilo pobegniti iz plinske celice. Toda vodstvo naše komunistične organizacije (Walter Bartel, Ernst Busse itn.) je dalo navodilo, naj Rusa primemo in ga odvlečemo do vhoda esesovskega teritorija. Taboriščna straža, sestoječa iz članov naše komunistične organizacije, je ta ukaz izpeljala in pri tem ruskega častnika neusmiljeno pretepala.
Toda obsojenec, kateremu je bližina smrti dala nenavadno moč, se jim je spet iztrgal, vendar so ga ujeli in ga pred očmi vseh izročili esesovcem.
Domnevam, da imajo ruski tovariši-boljševiki, ki so preživeli Buchenwald, še kaj dodati k moji pripovedi.«

*

A. (član SED, prej KPD) je povedal:
»V taborišču Buchenwald sem bil že prav od začetka in zelo dobro vem, kakšen je bil tam položaj. Vendar o tem nisem hotel govoriti prej, dokler nisem sam poročal o tem partijski organizaciji. Kar se je tam govorilo, je bilo pod vsakim človeškim dostojanstvom. Ko se bo to razvedelo, bo s tem avtoriteti celotne partije in vseh nekdanjih političnih jetnikov prizadejana velika škoda.
Vidim pa, da ste o položaju v taborišču precej dobro informirani, zato ne bo slabo, če kratko orišem tamkajšnji položaj. Notranjega političnega boja, ki je takrat potekal, ne razlagam z ideološkimi razlikami v pogledih, temveč z osebno težnjo posameznih vodilnih funkcionarjev po oblasti. Stvarno stanje je bilo naslednje. Naši tovariši, ki so zdaj vodilni možje v upravi, so si takrat prizadevali, da bi dobro služili esesovcem, ker niso verjeli v zmago svetovnih demokratičnih sil nad fašizmom. Ta nejevera je postala posebno opazna, ko so Nemci pridrli pred Stalingrad. To je bil eden od vzrokov, zakaj so naši tovariši v taboriščnem vodstvu bolje izpolnjevali ukaze esesovcev. Z dobrimi uslugami so si ljudje iz vodstva, s tem mislim Busseja in Kiepa, pridobili posebno pravico, da so smeli imeti pri sebi žene, čeprav je bil za kapoje v taborišču urejen poseben bordel.
Gospo Busse in gospo Kiepe so poklicali v lazaret in tam sta lahko cele tedne živeli v imenitnih sobah vodilnih kapojev in se šopirili kot prostitutki. Mimogrede povedano, ta bordel je bil namenjen tistim favoritom esesovcev, ki so se do rabljev izkazali posebno uslužni.
Poleg tega se je taboriščna straža ukvarjala s tem, da si je prilaščala pakete Mednarodnega Rdečega križa ali svojcev jetnikov iz tujine, jemala je tudi denar iz paketov. Ljudje iz taboriščne straže in kapoji (vsi niso bili taki) so Judom pobirali vrednostne predmete in nakit, tako da so si nabrali pravo premoženje. Vsi ti ljudje so upali, da se bodo zavoljo svojega prijateljstva z esesovci ognili smrti v taborišču in nazadnje prišli na prostost. Zaupanje SS do taboriščne straže, ki je bila podrejena našim tovarišem (komunistom), je bilo tako veliko, da so jih celo pooblastili, da lahko samostojno brez esesovcev, teh je že primanjkovalo, privajajo novodošle jetnike, jih slačijo, jim jemljejo reči itn. Neki komandant SS (vodja taborišča) je rekel, da se na taboriščno stražo lahko bolj zanese kakor na svoje esesovce.
Gestapo je imel v taborišču svoje vohune. Dva izmed njih so naši tovariši izsledili in so ju hoteli z injekcijo ali kako drugače usmrtiti. Strah je vohuna pognal v beg.
Pozneje so ju prijeli in pripeljali nazaj. Niso ju pa kaznovali, temveč so ju namestili v posebno delavnico v varstvu SS. Ta dva vohuna zdaj sedita na vodilnem položaju pri policiji v Weimarju.
Ne maram navajati nobenih imen, saj so ta tov. (Walterju) Ulbrichtu v predsedstvu SED znana in je celo obljubil, da bo sprožil ukrepe za izboljšanje položaja. Ampak doslej je še vse po starem.
O svojem razmerju do Busseja lahko rečem samo to, da je bilo zelo slabo. Stregel mi je celo po življenju.«