Avtor: Janez Grum
Poboj slovenskih domobrancev v Kočevskem Rogu, Teharjah in na mnogih drugih krajih Slovenije junija, julija in avgusta 1945 je doslej najtemnejši dogodek slovenske zgodovine. Uvod v to hudodelstvo je bila angleška izročitev domobrancev Titovim partizanskim silam na dveh obmejnih koroških postajah, Podrožca in Pliberk, v dneh od 27. do 31. maja istega leta.
Kot mora poboj domobrancev čimprej dobiti objektivni zgodovinski prikaz, osvetljen z raznih vidikov, morajo tudi njihovi vetrinjski dnevi, to je ložiranje na vetrinjskem polju (3-4 km južno od Celovca) v dneh od 12. do 31. maja 1945, zlasti pa omenjena angleška predaja domobrancev, dobiti čimbolj realističen prikaz. (Vetrinjsko polje je danes do treh četrtin zazidano!) Kratek pregled dogodkov v Vetrinju daje knjiga Stalinistična revolucija na Slovenskem II v svojem Epilogu. Pred to knjigo je obširneje prikazala te dogodke knjiga Vetrinjska tragedija, ki jo je izdal Zgodovinski odsek ZSPE v Clevelandu leta 1960.
Dvakrat ponatisnjena v Mariboru l. 1990 je sedaj znana nekaterim tudi v Sloveniji.
Ker se naglo bliža 50. obletnica poboja domobrancev, bo verjetno marsikak časnikar ali zgodovinar vzel v roke to Vetrinjsko tragedijo in črpal iz njenega 2. poglavja razne podatke, a so nekateri teh neresnični, izmišljeni.
V preteklih letih se je že zgodilo, da so nekateri pisci in zgodovinarji jemali podatke iz omenjenega 2. poglavja premalo kritično. Npr. Franci Strle, partizanski pisec knjige Veliki finale na Koroškem (2. izd. 1977), navaja v Epilogu boroveljske bitke iz te knjige 23 trditev, od katerih nekatere ne drže, nekatere le napol. (Strle zastopa partizansko stališče, pravzaprav stališče KP, da so domobranci zaslužili usodo, kakršna jih je končno zadela.) Drug primer: Dr. Ciril Žebot v knjigi Neminljiva Slovenija (Celovec 1988) imenuje Vetrinjsko tragedijo »najcelotnejši vir o izročitvi in pokolu domobrancev« (str. 342 op.). Pri tem se je premalo kritično vprašal, ali je utemeljena tako ostra in porazna oznaka in obtožba polk. Bitenca in gen. Krenerja (str. 354⁄5), povzeta iz dnevnika podpolk. Drčarja, načelnika domobranskega štaba. Obtožbo povzema Žebot iz dr. Godničevega zapisa Vetrinjski črni dnevi, ki so bili glavni vir podatkov za 2. poglavje. (Priobčeni so v domobranski reviji Tabor, B. Aires 1985, št. 5⁄6 in 7⁄8, pod urednikovim naslovom Grozen spomin.) Podlaga Godničevemu zapisu je Drčarjev dnevnik, ki pa ni bil pisan v dneh izročanja domobrancev. Na str. 24 Vetrinjske tragedije je omenjeno, da ga je pisal le do 24. maja. Piscu teh stavkov je podpolk. Drčar v jeseni 1946 v spittalskem taborišču sam priznal, da v dneh izročanja domobrancev dnevnika ni pisal, da so bili to zanj preveč vznemirljivi dnevi. Drčar je svoj dnevnik, kot marsikaj kaže, dopolnil v zimi 1945⁄46 v begunskem taborišču Kellerberg.
Predvsem moram opozoriti na Drčarjevo trditev (ki je v Vetrinjski tragediji od 33. strani spodaj do strani 37), da je v dneh izročanja domobrancev bil dvakrat južno od Drave, prvič 28. maja, drugič 30. maja.
V prvem primeru naj bi prišel na Podrožco in tam ugotovil, da Angleži izročajo domobrance partizanom, a po vrnitvi v Vetrinj mu na domobranskem štabu niso verjeli. V drugem primeru pa da je prišel do Loč, kjer je »najel nekega naivnega partizana, da se je šel zanj informirat na Podrožco«. Ta naj bi potrdil, kar je Drčar odkril dva dni prej.
Da je ta Drčarjeva trditev izmišljena, sem odkril julija 1991. K temu mi je pripomogel nekdanji domobranec (Franc Šega, živeč v Clevelandu), kateremu je Drčar poleti 1945 sam od sebe povedal, da v vetrinjskih dneh ni prišel nikoli južno od Drave, ker ni imel potrebnih dovoljenj. (Na vseh mostovih čez Dravo so bile konec maja 1945 angleške straže, ki so zahtevale posebno dovoljenje za prehod.) Ker je omenjeni domobranec mož s svežim spominom in je splošno priznan kot resen in resnicoljuben, jemljem njegovo pripoved za resnično.
Sicer pa Drčar sam prizna v svojem dnevniku, da mu je gen. Krener v Vetrinju »izrecno prepovedal, da se nimam ganiti iz štaba. Na to je pazil posebno v dneh, ko so se začeli odpravljati transporti« (Tabor 1985, 5⁄6, str. 109). To priznanje, ki potrjuje Šegovo pripoved, povsem pobija njegovo (Drčarjevo) prejšnjo trditev, da je bil dvakrat južno od Drave. Čudno pa je, da tudi advokat dr. Godnič ni opazil nasprotja v teh dveh Drčarjevih navedbah. Ali pa je drugo, namreč glede Krenerjeve prepovedi, izpustil zato, ker je iskal krivdo za izročitev domobrancev in jo našel, kot je razvidno iz njegovega zapisa, pri gen. Krenerju, pol. Bitencu in delno pri predsedniku Narodnega odbora dr. Basaju. Morda to pod vplivom zanj krutega dejstva (bil je takrat star okrog 55 let), da je bil tudi njegov sin edinec vrnjen kot domobranec in se je v Vetrinju poslovil od njega za vedno.
Tako kot Godnič tudi sestavljalca knjige (Franc Grum in Stane Pleško) nista upoštevala druge Drčarjeve navedbe. Tudi Žebot je ni opazil, čeprav je imel v rokah Tabor 1985, št. 5⁄6.
Tudi Drčarjeva trditev (str. 31), da je domobranski obveščevalec (Janko Marinšek) v nedeljo 27. maja odkril, da so Angleži izročili prvi transport domobrancev partizanom, ni pravilna. Obveščevalec je prišel na Podrožco kakšni dve uri po odvozu domobranskega transporta (kar je bilo ugotovljeno kasneje) in je tam v bližini postaje ali pa zdolaj v vasi spraševal nekega železničarja, kam je bil odpeljan transport. Železničar se je jasnemu odgovoru izmikal in prav tako neka ženska, ki je obešala perilo. Po vrnitvi v
Vetrinj pozno ponoči je Marinšek povedal Bitencu vse to in dodal: »Po mojem, kot kaže, je bil transport odpeljan skoz tunel. Za gotovo pa tega ne morem reči.« Tako mi je v ponedeljek 29. maja povedal Bitenc, dobro uro kasneje pa Marinšek sam. Bitenc, ne Drčar, je Marinška poslal na Podrožco, ker se je prejšnji večer vrnil v Vetrinj neki Srb (Vlada Ljotić, sin znanega politika), ki je skočil s transporta pred karavanškim tunelom. Njihov transport je bil odpeljan iz Vetrinja 24. maja. (Obširneje o Marinškovi poti na Podrožco pišem v domobranskem Vestniku 1993. To je edina številka tega leta in obenem zaključna. Opozorim naj, da je sredi 33. strani izpuščena nikalnica »ne«; treba je brati: » – seveda ne na postaji sami, kjer so bili Angleži in partizani«.)
Na kratko k Drčarjevi navedbi, da je »narodnemu odboru bilo stavljeno na znanje, da nas bodo smatrali za vojne ujetnike, če ostanemo v uniformi, kateri pa se preoblečejo v civile, spadajo med begunce« (str. 24) in da je to bil »jasen namig s strani Angležev, da je bolje, ako se vojaki preoblečejo v civile« (str. 25). Tako je na vojaški upravi (Military Government) omenil starejši Anglež slovenskemu civilnemu uslužbencu (inž. Vl. Remcu). Ta je to sporočil članu Narodnega odbora (dr. Bajlecu). Morda so se Angleži kje drugje res držali te prakse, toda ne na Koroškem! Saj je za las manjkalo in srečno naključje je pripomoglo, da ni bila 1. junija vrnjena prva skupina civilnih beguncev iz Vetrinja.
Je še nekaj drugih manj važnih neutemeljenih Drčarjevih trditev v knjigi, a se pri njih ne bom ustavljal.
Zaradi Drčarjevih navedb, zlasti zaradi izmišljene dvakratne poti južno od Drave, je drugo poglavje Vetrinjske tragedije manj verodostojno.
V tem 2. poglavju je še nekaj drugih netočnosti, ki niso v zvezi z Drčarjem, in bi jih bilo treba popraviti v 2. izdaji. Potrebni bi bili tudi mnogi dostavki, npr. pojasnilo ali razlaga, zakaj domobranski štab v Vetrinju in tudi NO nista verjela omenjenemu Srbu in trem drugim, ki so se vrnili v Vetrinj v noči na 28. maj.
O Drčarjevih trditvah pišem obširneje v članku Neresnični podatki iz Drčarjevega dnevnika v knjigi Vetrinjska tragedija ter v članku Pripombe h Godničevemu zapisu v že omenjenem Vestniku 1993. Ta Vestnik tudi priobčuje važno dr. Janeževo Poročilo k vetrinjskim dogodkom v maju 1945. Zdravnik dr. Janež je bil odpeljan iz Vetrinja s transportom v ponedeljek 28. maja na postajo Pliberk. Tam se je rešil iz transporta ter šele 30. maja ob enih prišel v Celovec ter Narodnemu odboru in drugim navzočim povedal kruto resnico, da Angleži izročajo domobrance partizanom. Šele njemu sta Narodni odbor in domobranski štab verjela.