Avtor: Pavel Kogej

V nedeljo, 26. junija, smo se letos že petič zbrali v Kočevskem Rogu, da smo obhajali vsenarodni spomin na slovenske domobrance, nad katerimi je novo nastala partijska država v junijskih dneh leta petinštiridesetega zagrešila zločin množičnega umora. Obisk slovenskih »romarjev« je bil enak kot vsa štiri leta, odkar se zbiramo na morišču pod Krenom, slovenska televizija pa je število letošnjih udeležencev več kot razpolovila. Kasneje so na več protestov obljubili, da bodo poročilo popravili, to pa, kot vem, se ni zgodilo. Nekateri prav želijo, da bi se množičnost obiska iz leta v leto manjšala. Zato naj bo bodoča kapela čim manjša. Prepričan pa sem, da bo z Rogom tako kot s slovenskimi Brezjami. Saj je vendar Rog v naši domovini najbolj svet kraj, kjer leže v breznih slovenski mucenci.
Kot vsako leto je sveto daritev s številnimi somaševalci opravil nadškof in metropolit gospod Alojzij Šuštar. V svojem mašnem nagovoru je razgrnil krščanske razsežnosti in moralno sporočilo te velike smrti.
Po maši se je razvil še kulturni del slovesnosti. Govore in recitacije je povezoval s čudovito ubranostjo zbor Rafko Fabiani pod vodstvom Toneta Šinkovca. Enkratno je bilo doživetje ob poslušanju Polifonega korala pesnika Tineta Debeljaka (iz Črne maše), ki jo je po stari poljski vojaški pesmi notificiral Jože Trošt, pel pa zbor ob spremljavi tria rogistov in solo vložkov Roka Lapa.

Opis slike: Maša za pobitimi domobranci – Nadškof in metropolit dr. Alojzij Šuštar..Foto Družina

V program so bili vpleteni trije govori oziroma pripovedi. Prvo, v srce segajočo pripoved o tem, kako so otroci doživljali vesti o pobitih očetih na Rogu, je izpovedala gospa Marija Stavanja. Toliko solz med poslušajočo množico še nisem videl. Drugo je bilo sporočilo pomorjenim na Rogu iz jame rešenega domobranca Franceta Kozine. Takole je zaključil: »Dragi mrtvi soborci! So noči, ko mi ne daste spati. Moral sem priti sem in tu pred vami, kot priča in očividec, povedati o vas vso resnico. Prišel sem, da se vam poklonim in počastim spomin na vas tukaj, ki niste bili deležni moje sreče. Preden odidem, moram na tem istem mestu, kot pred devetinštiridesetimi leti, vrniti klic v slovo Mihi Benčini, Mojškrnemu iz Vinic, naše bližnje vasi. Bila sva si prijatelja. Tudi na poti k breznu sva bila zvezana skupaj. Ko sem prvi od naju odhajal na zadnjo pot, mi je zaklicali »Na svidenje nad zvezdami!« Tedaj mu tega krika nisem mogel vrniti. Vračam mu ga danes na ves glas: »Na svidenje nad zvezdami, dragi Miha!«

Avtor slike: Foto Družina

Opis slike: Med mašo Foto Družina

Tretji govor je imel tajnik NSZ, dipl. pravnik Stane Štrbenk. Iz govora naj navedem le dva pomembna poudarka:
»Pobijali jih niso zato, ker bi hoteli ubiti telo. Pobili so jih zaradi nečesa drugega. Ubili so jih, ker so hoteli ubiti tisto, kar so ti ljudje nosili v sebi, to je svobodo misli, svobodo duha, svobodo ideje, vero v Boga. Pobili so jih zato, ker so v sebi nosili vse, kar je bilo slovensko, krščansko in svobodnjaško. Če hočeš ubiti idejo, moraš ubiti človeka.« Druga, pomembna ugotovitev pa je: »Pred petimi leti je bila tu, na prvi spominski slovesnosti, obojestransko ponujena roka sprave. S strani uradne države je bila izražena tudi dobra volja za popravo krivic in želja za vseslovensko spravo med živimi in mrtvimi. Izražena je bila tudi obljuba, da bo država uredila območja morišč tu v Kočevskem Rogu s centralnim spominskim objektom in enako tudi na območju taborišča Teharje. Danes lahko z obžalovanjem ugotovimo, da od vsega tega ni bilo nič. Država Slovenija kot pravna naslednica države, ki je državni zločin storila, še do danes ni priznala in obžalovala tega zločina; zlasti pa še ni storila ničesar, kar bi ustvarilo razmere za resnično spravo. Nasprotno, vsa dosedanja prizadevanja, da bi se zadeve iz državljanske vojne že vendarle enkrat uredile na temeljih resnice in pravice, kategorično zavrača. Pri sprejemanju zakonov o vojnih veteranih, vojnih invalidih, popravi krivic in o žrtvah vojnega nasilja v nasprotju z novo ustavo še vedno postavlja branilce pred revolucionarnim nasiljem zunaj zakona. Veljali naj bi za vse, razen za borce proti komunizmu. Če bosta vlada in parlament vztrajala pri takih odločitvah, bomo to razumeli kot zavestno zavrnitev ponujene roke sprave in nadaljevanje, ne več ideološke, pač pa moralne konfrontacije.«
Slovesnost na Rogu je zaključil zbor z domobransko himno Moja domovina in z državni himno Zdravljica.