Avtor: Janez Gradišnik
I
Z zanimanjem sem bral v 13. številki razpravo Justina Stanovnika z naslovom Sprava kot vprašanje kulture. Avtor v njej obravnava razne dogodke in dogajanja iz naše bližnje in tudi manj bližnje preteklosti. V precejšnji meri sem te reči tudi sam študiral in pisal o njih. Sem pa po poznejših dognanjih in spoznanjih mnenje o njih spremenil in bi marsikaj danes zapisal drugače. O vsem tem se je tudi premalo pisalo ali pa se je pisalo enostransko, samo z enega vidika. Marsikaj bo treba še raziskati, preden bomo dobili kolikor toliko objektivno podobo o časih od konca prve svetovne vojne do današnjih dni.
Ta podoba ni objektivna, če dogajanje in pojave presojamo s svojimi današnjimi merili. Dvajseta in deloma tudi še trideseta leta našega stoletja so čas duhovnega vretja, naglega pretakanja idej in nazorov in dostikrat tudi velike pojmovne zmede, miselne nedozorelosti in hudih zmot. Velika novota prvih let po 1. svetovni vojni je bil pač nastanek Sovjetske zveze, kjer se je, tako se je zdelo, prvič uresničila socialistična, marksistična misel. Patetika socialnih idej, ki se je širila od tam v Evropo in po svetu, ni mogla ostati brez odmeva, še zlasti ne med mladino. Tudi slovenska katoliška mladina je sprejemala od tam močne vplive. O tem zgovorno pričujejo letniki mesečnika Ogenj, glasila krščanskosocialistične mladine, ki je izhajalo v letih od 1928 do 1931. Kakor da samoumevno ti goreče verujoči mladostniki ob krščanskih pojmih uporabljajo kot svoje tudi marksistične, govorijo o proletarcu in razrednem boju itn.
Zelo socialno čuteč je bil tudi Edvard Kocbek. Nikoli najbrž ne bomo zvedeli pravega vzroka, zakaj je po dveh letnikih izstopil (1927) iz bogoslovja, sam pa je rekel, da je izstopil »zaradi krivice, ki se je zgodila v hiši«. In ta Kocbek piše naslednje leto (1928) v reviji Križ, da »gospodarska doktrina marksizma ni v nikakem nasprotju s krščanstvom«. V socializmu, kakor ga napoveduje marksizem, čuti prihodnost človeštva in je prepričan, da se bo ta prihodnost prej ali slej uresničila, ker se mora uresničiti. Nekaj od teh pogledov je Kocbeku pač ostalo tudi v poznejših časih.
Nazorske razlike med skupinami, krščansko, liberalno in »levičarsko«, so v tridesetih letih sicer obstajale, vendar niso bile tako ostro zarezane kakor pozneje. V tej zvezi so zelo zanimivi spomini Rude Jurčeca, ki ga poznamo kot poznejšega srditega nasprotnika komunizma. V 2. knjigi dela Skozi luči in sence, kjer popisuje leta 1929–35, pa pripoveduje čisto drugačne, osupljive reči. Na str. 438⁄9 navaja, da so bili pri katoliškem dnevniku Slovenec v službi trije komunisti, ki svojega prepričanja tudi niso skrivali. In potem pravi: »Na dosedanji poti skozi luči in sence svetovne in slovenske politike sem večkrat omenjal, da sem imel mnogo prijateljev med mladimi komunisti – slovenskimi, francoskimi in nemškimi. Vse to pa je treba gledati iz takratnega zornega kota, ko se še nikomur ni sanjalo o Stalinovih grozotnih procesih in pokolih kulakov. Sam sem bil prepričan, da sem proti komunizmu imun … « »Katoliški levičarji doma in na tujem so bili prepričani, da bodo z njimi vštric korakajoče komuniste lepega dne pokristjanili.« Ali (str. 450⁄1): »Soba je bila res kolektivna za vse in kot tako so jo razglasili prijatelji komunisti, s katerimi smo se vsak dan srečvali na obvezni promenadi.« Str. 455: »Tovariše iz komunističnih vrst smo res smatrali za prijatelje; sam sem nanje zrl kot na žrtve navdušenja za zmoto … Ker nismo dvomili, da so zagovorniki demokracije, smo upali, da bodo pripravljeni podrejati se njim vzporedni večini.« Na str. 501 celo piše: »Imel sem vtis, da prihajam zelo blizu komunizmu in da sem nekako že v njegovem vrtincu … « Če pomislimo, kakšen je bil Jurčec pozneje, moramo verjeti, da so bila ta mladostna doživetja silno močna, da jih je bil pripravljen priznavati tudi pozneje, ko je bil povsem drugačen.
Tudi z revijo Sodobnost, o kateri J. Stanovnik meni, da je bila liberalna, pa je bila predvsem levičarska in le malo liberalna, so imeli tedanji katoliški razumniki dosti stikov. Jurčec II, 513: »Tiste tedne smo največ govorili in doživljali v shajanjih s krogom okoli Sodobnosti.« Nekateri izmed njih v Sodobnosti pozneje tudi sodelujejo, Kocbek, ki tedaj službuje na Hrvaškem in ga tudi vabijo, pa jim sporoči, naj z njim na sodelovanje pri Sodobnosti ne računajo, in ponovi svojo navezanost na Dom in svet. Čez čas pa se razmerje med marksisti in katoličani zaostri in kmalu Jurčec (na str. 544) poroča: »mi smo se od Sodobnosti umaknili, ni pa minilo niti leto dni, ko sta Ferdo Kozak in Josip Vidmar uvedla v revijo novo skupino za nadomestilo; pod raznimi psevdonimi so začeli sodelovati Boris Kidrič, Boris Ziherl, Ivan Bratko; Miško Kranjec pa je postal njen glavni literarni pisec.«
II
V letih, ki jih Jurčec popisuje v tem delu svojih spominov, 1929–35, so v katoliških društvih na slovenski univerzi vladale precej kaotične razmere. Dovolj značilen je podatek, da je večina udov krščansko socialističnega kluba Borba na koncu stopila v komunistično stranko. Spričo takih razmer je laže razumeti, da je kot reakcija nanje nastal katoliški ekstremizem v podobi dveh gibanj, mladčevstva pod vodstvom profesorja Ernesta Tomca in stražarstva pod vodstvom profesorja teologije dr. Lamberta Ehrlicha. Geslo obeh skupin je bila popolna zvestoba Cerkvi in katolištvu. S fanatičnostjo in ozkosrčnostjo pa sta skupini kmalu odbili velik del katoliških študentov, ki jima niso bili pripravljeni slediti v njuno skrajnost. Ker so bili ti nasprotniki fanatizma razkropljeni v več društvih, so precej časa nosili brezbarvno ime »tretja skupina«; potem so vsi prestopili v akademsko društvo Zarja in bili potem zarjani.
Križarstvo kot gibanje in kot idejna skupnost tedaj ni več obstajalo. Seveda pa so njegovi nekdanji pripadniki ohranili medsebojne povezave in so ostali somišljeniki v večini reči. Zlasti v kulturi so zasedali veliko pomembnih mest na katoliški strani. Niso pa bili do uradne slovenske Cerkve in še zlasti do političnega zastopstva slovenskih katoličanov v Slovenski ljudski stranki vsi tako zelo kritični, kakor je bil recimo Edvard Kocbek. To se je izrazito pokazalo, ko je Kocbek ustanovil proti Domu in svetu (ki začasno ni izhajal) svojo revijo Dejanje: prijatelji iz križarskih krogov, na katere je največ računal, so mu skoraj vsi odrekli sodelovanje, kvečjemu je kateri napisal članek ali dva. Pridružili pa so se mu krščanski sindikalisti, sociologi in podobni. Njihove vrste je Kocbek skušal dopolniti z mlajšimi sodelavci, zlasti iz krožka študentov, ki smo se takrat shajali pri njem in se med drugim seznanjali s personalizmom. Vendar so bile naše izkušnje (v pisanju in tudi sicer) še prešibke in nismo mogli dosti prispevati, vidna izjema je bil le Bogo Grafenauer, ki je imel tedaj že utrjene poglede in izbrušeno pero. Že to kaže, da Emmanuel Mounier, začetnik personalizma, ni mogel biti »duhovni vodja ljudi okoli slovenskega Dejanja«, te reči so bile bolj v svojih začetkih in jih je poznejši vojni spopad prehitel.
Profesor Stanovnik pravi, da je na pripadnike katoliške levice le malo vplivala Gidova knjiga o vrnitvi iz Sovjetske zveze, vendar to ne drži. Sam Kocbek je v svojem zadnjem prispevku v Dom in svetu pred usodnim Premišljevanjem o Španiji (1937), čisto na koncu letnika 1936, objavil poročilo »Gide se vrača«, ki je zelo kritično do stalinizma, in tam je zapisal tudi stavek, ki se nam danes lahko zdi preroški: »Razpadanje komunizma bo hujše od njega samega.«
Sicer pa je Dejanje samo v 2. letniku (1939) v štirih nadaljevanjih objavilo v Kocbekovem prevodu daljšo novelo Charlesa Plisniera, Igor, delo, ki je bilo vsaj toliko protistalinistično kakor Gidova knjiga. Posebej je bil preveden še pogovor z avtorjem, ki izrecno izjavlja, da je izstopil iz KP in da ni več marksist, ker »socialistična revolucija pozablja človeka«. Objava te novele kaže, kako je Kocbeka vznemirjal stalinistični teror v Sovjetski zvezi, tako da se je kljub vsej simpatiji do socializma odločil za objavo. Levičarji, vsaj njihov dogmatični del, so reviji to objavo močno zamerili, med njimi je zbudila do nje skorajda sovražnost, ki se dolgo ni polegla.
III
O teh dogajanjih in o Kocbekovih ali dejanjarskih stikih s slovenskimi levičarji, zlasti tistimi iz Slovenskega kluba, tu ne utegnem pisati. Obširno razpravlja o tem Marko Jenšterle v razpravi Kocbekovo komuniciranje z zgodovino, objavljeni v zborniku »Edvard Kocbek, Poezija, kultura, politika« (Komunist, Ljubljana 1988), kjer je še več podobnega gradiva. Mogoče pa je koristno, če v tej zvezi povem, da se je oglašal odpor proti objavljanju novele Igor tudi znotraj revije same – ugovarjal mu je Jože Zemljak, Kocbekov zvesti sodelavec in član neuradnega uredništva revije. Po njegovem mnenju naj bi ta objava škodila našemu gibanju in koristila nazadnjaškim klerikalnim in stražarsko-mladčevskim krogom, zato bi revija novele ne smela objavljati. Medtem ko je Kocbek pri raznih manjših razhajanjih in nesporazumih znotraj uredništva sicer skoraj vedno popustil Zemljaku, je tokraj ostal neomajen, ker je očitno čutil, da mora revija tu zavzeti trdno stališče ne glede na takšne ali drugačne posledice in zamere.
Zares, kdo je bil Jože Zemljak? S Kocbekom sta se poznala še iz mladih, orlovskih let in ostala poslej vedno v stikih, rahlejših ali tesnejših. Bil je nekoliko mlajši od Kocbeka (r. 1908) in je doštudiral slavistiko šele l. 1934. Ruda Jurčec v svojih prej navedenih spominih velikokrat govori o njem, vendar se tam Zemljak v ničemer ne loči od drugih katoliških (morda krščansko socialnih) akademikov. Drugačnega sem ga spoznal jaz pri Dejanju, kjer je bil ves čas zelo dejaven. Bil je med dejanjarji zanesljivo najbolj »na levi«, zelo oster v svoji kritičnosti do konservativne katoliške strani, in zmeraj se je zavzemal za odločne, pogumne korake. S Kocbekom sta bila svojevrsten par. Kocbek seje neredko spuščal v precej meglena, nedoločna razglabljanja, v nejasne projekte (nekaj takega je opazil prof. Stanovnik, glej str. 72), ki so bili bolj na nebu kakor na zemlji. Ob takih priložnostih je nastopil Zemljak kot realist, ki je zanesenega misleca in poeta spravil nazaj na trdna tla. Tudi marsikatera Kocbekova zamisel je postala jasna šele z Zemljakovo korekturo.
Za to vlogo smo bili drugi sodelavci Zemljaku lahko hvaležni. Manj pa nam je bil všeč njegov radikalizem, ki je šel velikokrat dosti dalj, kakor smo si drznili premišljati mi drugi. In za svojo osebo moram reči, da sem se nemalokdaj vpraševal, ali teče Zemljakova misel res še vzporedno z našimi ali pa stoji mož že nekje na drugem bregu. V povojnem času me je zato manj ko pri številnih drugih krščanskih socialistih presenetilo, da je (kdove kdaj) prestopil v KP in svoja nadaljnja leta bolj ali manj uspešno prebil v diplomatski službi, leta pokoja pa mu je pretrgala naključna nesrečna smrt l. 1987. Ne vem, ali je kdo kje kaj več napisal o njegovem življenju po letu 1945, pa sem obudil teh nekaj spominov nanj.
Na kratko bi se ustavil še pri dveh Stanovnikovih stavkih: »Tako je praktično vse, kar je pisalo v Dejanje, šlo v Osvobodilno fronto« in malo naprej »Sicer pa na katoliški levici ni bilo večjih izstopov ali prestopov«. Prvi stavek je bolj ali manj resničen, a ne prezrimo, da je bil krog sodelavcev Dejanja zelo majhen. Dosti širši je bil krog zarjanov, ki je tako rekoč nosil dejanjarski krog. Tu pa so bile stvari že zelo drugačne. Lahko je bilo zavzemati se za odprtost, širino, naprednost itn., dokler je bilo vse to le teoretično. Ko pa je prišla vojna in okupacija, se je bilo treba konkretno angažirati, in ko se je pokazalo, da to pomeni angažirati se ob boku komunistov, so se tudi na katoliški levici začeli izstopi in prestopi, tega dogajanja pa, kolikor vem, nihče še ni niti približno popisal. Mogoče je šla v OF kaka tretjina zarjanov, nemalo se jih je umaknilo v nedejavnost, kar precej pa se jih je povrnilo v vrste »desnice«. Vprašujem se, koliko tega bi se še dalo ugotoviti.