Avtor: Justin Stanovnik

Ko malo pred pol deseto pridemo do podružnične romarske cerkve Sv. Ane nad Teharjem, je tam že toliko ljudi, da se lahko nadejamo lepega obiska. Smo 31. julija in vročina je še prizanesljiva, a vseeno vemo, kako bo, ko bo zares pritisnila. Ljudje še hodijo sem in tja, se ustavljajo, si stiskajo roke in iščejo z očmi tiste, ki bi jih radi pozdravili. Vsenaokoli se čuti sproščenost, a nikjer ni običajnega poletnega hrupa; če bi prišel mimo kdo, ki bolj malo ve o zgodovini, bi vseeno morda pomislil, da morajo biti ljudje, ki se tu zbirajo, nekaj posebnega. V zvoniku začnejo pritrkavati, saj je navsezadnje to Anina nedelja in žegnanje.
Potem se pritrkavanje nenadoma prelije v slovesno zvonjenje, ki naznani, da se bo vsak čas začela maša. Začnemo se pomikati proti oltarju, ki je za to priložnost postavljen pod šotorom v dolinici za cerkvijo. Ko pridemo toliko naprej, da nam nič ne zapira razgleda, vidimo, da so duhovni gospodje že okoli oltarja pod šotorom: ministranti, subdiakoni in diakoni in sredi med njimi visoki maševalec, mariborski škof. dr. Franc Kramberger. Ko se ljudje dokončno umirijo, povzame škof besedo in pozdravi po vrsti vse navzoče, sobrate duhovnike in nato ljudstvo: te, ki so prišli iz bližnjih krajev in tiste, ki so prišli bolj od daleč, in nato še one, ki so imeli zelo dolgo pot in so prišli iz daljnih dežel in celin. Zaželi jim, da bi doživeli svetost svete maše in da bi tisti, ki jih je sem pripeljal žalosten spomin, odšli domov potolaženi. Mešani zbor celjske župnije Svetega Duha zapoje znano vstopno pesem in ljudje se spočetka negotovo, potem pa vedno bolj pogumno vključujejo. Pisana množica, ki se je razporedila po strmini, in duhovniki pod šotorom se zlijejo v enoto, ki jo povezuje izmenjavanje obrednih besedi in branje in klicanje z ene in petje in poslušanje z druge strani. Ljudje so tesno drug ob drugem, obrobja se včasih malo zakrhajo, sem pa tja se kdo oddrobi, a pride kmalu kdo od prihajajočih in se prepusti moči središča pod šotorom. Ob pomembnih delih obreda se po tukajšnji navadi oglasi zvon, ki je tu očitno izgubil vlogo opozorila in je samo še slovesna spremljava.
Ko preberejo obe berili in evangelij, se pripravimo na škofovo pridigo. God sv. Ane je to, kot smo rekli, in takoj se vidi, da se je gospod odločil, da bo govoril o materinstvu. Kaj je mati? Vsemu, kar človeka hrani in vzdržuje, vsemu, kar ga nosi in podpira, je jezik omogočil reči mati: domovina jemati, zemlja je mati, upanje je mati. In človeška mati? Najlepše stvari, ki so bile kdaj koli o čem izrečene, so bile izrečene o materinstvu. To je zato, ker je mati samo druga beseda za ljubezen.
In potem pride to, na kar vsi čakamo: na vrsto pridejo ljudje, ki ležijo v dolini tam za nami, in tisti, ki so jih od tu odvažali v smrt. Kot odmev na uvodne besede o materi slišimo: »Tam na tistem kraju zemlje slovenske so mnoge matere in z njimi Slovenija kot naša skupna mati doživljale veliki petek svojih otrok. To je bil tisti čas, ko je slovenski človek omadeževal svojo zgodovino.« Z dvema preprostima stavkoma izrazi govornik pred nami eno najmonumentalnejših dejstev naše preteklosti. A takoj za tem njegova duhovniška beseda postavi to dejstvo v krščansko luč. Pred nami se odpre perspektiva, ki ni zgodovinska: ne bomo sodili, na nikogar ne bomo kazali. »Nismo za to poklicani. Te račune bo naredil Bog, ki vse vidi, ki vse ve, ki je edini pravičen sodnik.« Ni naša stvar, da kažemo na herode, ki so v prostoru od Bukovžlaka do hribov okoli Hrastnika »umorili cvet slovenskega naroda«. Naša stvar pa je, da za te žrtve molimo, da jim izkazujemo spoštovanje in da spet in spet povemo, »da so in bodo naši bratje in del naše slovenske zgodovine«. Naša stvar je tudi, da se sprašujemo, kako se je to sploh moglo zgoditi. Od kod je to zlo prišlo? Govornik odgovarja: »Na tem koščku posvečene slovenske zemlje hočemo, bratje in sestre, izpovedati tudi to, da srce slovenskega človeka vendar ni tako hudobno in krvoločno. Kar je slovenski človek tam in takrat storil, je v resnici storila ideologija.« Ta ga je zaslepila in mu vzela razsodnost. Na koncu nas škof še povabi, da izrečemo skupno prošnjo, da se to v naši zgodovini ne bi več ponovilo: »Samo tako bomo prišli iz teme v luč, iz sovraštva v ljubezen, iz maščevanja v odpuščanje.« To je tudi edini način, da stopimo kot trdno ljudstvo v tretje tisočletje.
Potem se berejo prošnje. Domobranec Ivan Habjan naslovi na tiste, ki so od tu odhajali v smrt, tri prošnje: da bi izprosili slovenskemu narodu duhovnega zdravja; da bi, kakor oni, znali odpuščati tudi mi; da bi sosedni narodi, ki trpijo zaradi bratomorne vojne, kmalu dočakali dan vstajenja.

Opis slike: Del procesije od Sv. Ane v Buklovžak

Ura gre na poldne in sonce je v zenitu. Vročina je nepremična in senca visokega zvonika reže v zeleno travo. Z njo se premikamo tudi mi, ki smo se vanjo zatekli. Zgoraj pri cerkvenem zidu vidim Janeza Janšo, ki bi mu domači župnik očitno rad nekaj dopovedal. Od nekod pride majhen črn psiček, ki si z zanimanjem ogleduje množico, ki tako velike v svojem kratkem življenju še ni videl. Občutek imam, da nikogar ne moti in da tudi on opravlja neko vlogo. Visoko na nebu se pojavi letalo, nekaj glav se dvigne, a ne za dolgo, ker je tu že glas zvona, ki nas kliče k povzdigovanju. Vse utihne in se umiri, sedaj je vse v tistih besedah. In potem še spomin živih in mrtvih in Očenaš in stiskanje rok. Pri razdeljevanju obhajila pozornost že popusti in ljudje mislijo, da si sedaj že lahko nekaj povejo. Za hip se zberejo še za zadnji blagoslov in odhodno pesem. Potem pa le še na pol poslušajo navodila o procesiji v Bukovžlak in o tem, kaj se bo tam doli dogajalo. Domenjeno je bilo, da bo v procesiji tak red, da bo najprej šel križ, potem škof z duhovniki in pevci, nazadnje pa vsi drugi. Dogovorjeno je tudi bilo, da se bo med potjo ali pelo ali molilo ali molčalo. Toda vročina je bila huda, težko je bilo čakati na soncu in procesija se je začela oblikovati po svoje. A v glavnem je bilo vse prav in dobro, in ko je sredina dosegla križ v Bukovžlaku, smo že zasližali glas Marjana Štefančiča, ki je preko zvočnika molil rožni venec in vodil vmesno petje. Nekateri od teh, ki so prihajali, so se razvrstili okoli njega, drugi pa so skušali ujeti negotovo senco pod revnimi drevesi. Raztreseni smo torej po planjavi in zdi se, da nas je manj, kot nas je v resnici.

Opis slike: Nekoč inferno – sedaj tiho kraljevanje Križa

Ko zadnji del procesije pride do križa, začne škof Kramberger moliti Teharske litanije. Med ljudi sedaj padajo kratke prošnje in klici svetnikom, ki imajo kaj opravit s slovenskim in krščanskim trpljenjem. Ob vsaki novi skupini smo poučeni, kako naj odgovarjamo.
Gospod, usmili se! Kristus, usmili se! Gospod, usmili se! Bog Oče, ki si vse narode ustvaril! Bog Sin, ki si vse narode odrešil! Bog Sveti Duh, ki si vse narode posvetil! Usmili se nas!
Marija, kraljica Slovencev! Marija, tolažba beguncev! Marija, tolažnica žalostnih! Prosi za nas!
Sveti Maksimilijan, škof in mučenec celjski! Sveti Viktorin, škof in mučenec ptujski! Sveti Maksim, škof in mučenec ljubljanski! Prosite za nas!
Vsi sveti mučenci, ki ste trpeli na slovenski zemlji! Vsi vzorni slovenski fantje in dekleta, ki ste poveličani v nebeški slavi! Prosite za nas!
Ohrani nam edino pravo katoliško vero!
Ko se litanije tako nadaljujejo, se z vsakim klicem malo bolj zavemo, da so to imena, ki se na tem mestu morajo imenovati in da so to prošnje, ki se tu morajo izreči. Po končanih litanijah škof blagoslovi še kraj in da zadnji blagoslov zbranim ljudem. Tako se konča verski del slovesnosti.
Nato prevzame besedo predsednik krajevne skupnosti Teharje gospod Ferdo Ježovnik. Najprej pozdravi vse obiskovalce in v nekaj besedah povzame značaj kraja, na katerem stojimo. Potem se razvrstijo priložnostne recitacije in pesmi, ki jih poje mešani pevski zbor župnije Svetega Duha iz Celja. Čeprav na nezavarovano poljano pritiska neznosna vročina, zbrano poslušamo. Vse nas prevzamejo lepo in naravno zapeti stari narodni napevi in že tisočkrat izgovorjene in občutene besede: Venite, rož’ce moje – Sonce že doli gre – Vsi so prihajali. Zadnja nas s svojim srečnim koncem še posebej spomni na teharsko resničnost.
Vsi napeto čakamo na slavnostni govor predsednika Nove Slovenske zaveze dr. Tineta Velikonje. Govornik nas najprej s kratkim zgodovinskim spominom opozori, kje smo: »Na kraj, kjer smo zdaj, so konec maja in v začetku junija 1945 pripeljali skoraj polovico domobranske vojske in nekaj sto spremljevalcev, moških, žensk in otrok. Večinoma so jih v enem mesecu izstradane zvozili na Hrastniški hrib in hladnokrvno postrelili. Še danes vidim sive postave, kako se mukoma prebijajo do klicnega prostora. Brezizrazni obrazi so počrneli od prahu in ožgani od sonca, samo oči jim bolno sijejo iz globokih kotanj. Vdano so šli na negotovo pot. Kako se bo končala, so zares izvedeli šele nekaj sto metrov pred moriščem.« In kako so umirali? Ne bomo rabili visokih besedi in govorili o svetnikih ali mučencih. »A bili so božji otroci in Bog jih je videl in ne moremo si misliti, da jih ne bi bil sprejel. Videl je njihovo trpljenje in stisko in sprejel je njihovo smrt. Na robu brezen in rudniških jaškov niso izgovarjali globokih svetopisemskih misli in komaj verjamem, da so molili za svoje morilce. Molili pa so!« Govornik se ob tem zazre v tisti čas in svojo skušnjo: tako kakor se je tukaj molilo, se še ni molilo na slovenski zemlji! Posvečena zemlja je to, od trpljenja in molitev in zadnjega darovanja je posvečena! Zato moramo, kadar stopimo nanjo, hoditi tiho, da se ne bi pregrešili zoper to, kar nam sporoča. Nato preide govornik na moralno izprijenost tistih, ki so naročili, da se ta kraj zasuje z odpadki in zalije s strupom. Nekaj znamenjskega je v tem. Ne samo teh nesrečnih ljudi, vso slovensko kulturo, vse, kar se je v naporu naših prednikov velikega dosegalo, zlasti pa njihovo tenkočutno razlikovanje med dobrim in zlim, vse se je skušalo prekriti z naukom, da je bilo falzifikat resničnega življenja. Govornik je končal z upanjem, da se bodo slovenske demokratične stranke zavedele svoje vloge v sedanjem času; da se ne bodo dale preslepiti od kratkoročnih koristi, ampak bodo vzele za svojo nalogo, da popeljejo slovenski narod na veliko cesto, ki pelje v demokratično prihodnost. Tega pa ne bodo mogle storiti, če se ne bodo živo zavedale – navzlic duhu časa – da so fantje in možje, ki se jih danes spominjamo, za to prihodnost nekoč umirali.
Vse naše misli so sedaj pri izdani in pobiti vojski. Kako so se v prav taki vročini, kot je danes, pred pol stoletja razdivjale sile, ki so prišle iz temnih in neznanih globin človeškega podzemlja in podprte od rafiniranega in zblodelega duha, v omami zmagoslavja uničevale mlada slovenska življenja: mlade fante, še včeraj ponosne vojake, in – čudno – tudi mlada dekleta v njihovem cvetu. To je od vsega še najbolj nenavadno – tudi mlada dekleta v njihovem cvetu!
Tega ne smemo pozabiti. Dobro moramo razmisliti, na vsak način moramo odkriti, kako je mogoče, da je človek to počel. Navsezadnje je to vprašanje vseh, vsi smo ljudje.
Nazadnje še, kaj mora država napraviti z Rogom in Teharjem. Spremeniti ju mora v dva narodna parka, kjer bo vse tako urejeno, da bodo ljudje radi hodili tja in se vtapljali v najbolj nenavadno zgodbo, ki se je temu narodu zgodila in ki ga bo, če jo bo prav razumel, varovala vsega hudega tisoč let.
Na koncu zapoje zbor himno Moja domovina. Ne vem, kaj je na tem petju, a pozneje ugotovimo, da smo vsi enako čutili: tako zapete te pesmi še nismo slišali.
Nad nekdanjim taboriščem migota razžarjen zrak. Stari znanci se srečujejo in pozdravljajo. Vedno je slovesno in ganljivo snidenje s tistimi, ki smo šli skupaj skozi to. Kako daleč je že vse! Od hiše našega spomina je že počasi začel odpadati omet. Pravimo si: da, bili smo tukaj; da, ubijali so jih pred našimi očmi; da, odvažali so jih ob večerih, bolne in onemogle od lakote in brezumne od žeje; da, vse to smo videli in vse to je bilo. A kje je tisti vonj po smrti, kje je tisti strah, tista groza, tisti valovi sovraštva, ki so butali ob nas? Dejstva da, a barva in vonj – po tem zdaj segamo zaman.
Poslavljamo se. Bog vas živi, fantje – možje sedaj s težo let v nogah in s skrbjo, zarisano v čela! Bog vas živi, dekleta – matere sedaj, ki »revne vam srebri ljubezen kite«, kot pravi naš pesnik Balantič. Zbogom in zdravi ostanite in zvesti!