Avtor: Spectator

Na levem bregu Soče nedaleč od Kobarida je vas Ladra, ki je bila prizorišče bojev med prvo svetovno vojno. Cerkveno je priključena župniji Libušnje, ki ima svoje pokopališče pri Sv. Lovrencu, kjer je pokopan pesnik Simon Gregorčič. Med obema vojnama je vas kulturno zaživela kot vse vasi na Goriškem, dokler ni fašizem ukinil šol in prosvetnega življenja. Braniteljica in zagovornica slovenskega jezika je postala le Cerkev s svojimi duhovniki, ki so učili verouk po zakristijah in gojili slovensko petje po župnijskih cerkvah in podružnicah. Dekliške Marijine družbe so vzgajale dekleta v verskem in narodnem duhu in jih pripravljale za dobre matere ter vzgojiteljice.
Ker je leta 1937 papež Pij XI. izdal okrožnico o brezbožnem komunizmu, so jo duhovniki brali in razlagali po cerkvah. Liberalni krogi so temu nasprotovali in kmalu so začeli prihajati agitatorji čez mejo iz Jugoslavije in prinašali brošure z dokazi, da papež laže. Med temi so bili domači ljudje, ki so zbežali pred fašizmom v Jugoslavijo in se tam navzeli propagande, ki se je širila med delavstvom. Po nastanku OF so duhovniki nenadoma postali nasprotniki naroda, izdajalci, agenti Vatikana. Hitro je bilo pozabljeno, kar so v letih najhujšega raznarodovanja naredili za ohranitev narodne zavesti. Agitatorji so vabili na tajne sestanke tudi dekleta Marijine družbe; postale so najbolj zaupne širiteljice tuje propagande. Preslepili so jih, da delajo za narod, in če jih je duhovnik svaril, da to ni prav, mu niso več zaupale. Bolj so verjele tujcem kot lastnemu voditelju, ki jim je vcepil narodno zavest. Geslo »zastonj ga že niso«, »je že kaj naredil« se je širilo od ust do ust, kadarkoli je prišla vest, da so koga umorili. Vesti, ki so prihajale iz tako imenovane Ljubljanske pokrajine, so imeli za laž. Tudi umor dveh cerkljanskih kaplanov je bil prikazan kot zaslužena kazen za izdajstvo. Morala je bila nenadoma postavljena na glavo. Človek ni nič več pomenil. Prislovica »Če koga dobijo na piko, ga kmalu ščedijo,« je zvenela, kot bi nekdo ubil zajca ali kokoš. Resnica je začela prihajati iz gozdov. In sprejemali so jo kot sveto pismo. Začeli so vohuniti in zasledovati ljudi, ki so kaj pomenili, drugače mislili. Kdor je mislil s svojo glavo, je postal sovražnik. In takega je bilo treba javiti in tudi odstraniti, če je prišel iz gozda tak ukaz. Nihče ni preverjal, kaj je resnica in kaj je laž ali sovraštvo, ki je nastalo iz gole nevoščljivosti. Tak ukaz za odstranitev je prišel tudi za očeta šestih otrok pri Šoštarjevih v Ladrah. Ta oče je bil Franc Sovdat, rojen 5. 4. 1890. Okusil je prvo svetovno vojno. Na fronti je bil ranjen v nogo. Bil je tri leta ruski ujetnik in je doživel prve začetke ruske revolucije. Bil je narodnjak. Zato je bil razočaran, ko se je vrnil domov. V domačem kraju je našel tuje gospodarje, Lahe, kot je sam imenoval Italijane. Leta 1925 se je poročil z Marijo Kurinčič, ki je bila devet let mlajša od njega. Ustvarila sta številno družino. Imela sta šest otrok, pet hčera in sina. In ker sta živela še stari oče in stara mati, je družina štela kar deset članov. Za vse je bilo treba skrbeti. Franc je bil skrben gospodar. Niso imeli veliko posestva, a je bilo vse skrbno obdelano. Bil je tudi čebelar. Svoje čebele je vozil na pašo tudi v Benečijo in Furlanijo, celo do Ogleja, 85 kilometrov daleč. Do Dolenjega Barnasa v Benečiji se je vozil s kolesom ali s kolesljem, v Oglej pa s triciklom. To pa je postalo nevarno, ko se je začelo partizanstvo. Osumili so ga in očrnili, da hodi izdajat Italijanom. In ukaz je prišel, da ga morajo odstraniti. Niso se jim smilili mladoletni otroci, nič družina, ki bi bila uničena. Saj so se »borili za narod«! Družina pa je celica naroda!

Opis slike: Hiše v Ladrah pred potresom 1976. Pred Šoštarjevo je avto

Zvečer 17. julija 1944 so se v Šoštarjevi hiši pojavili partizani in vprašali po očetu.
Slišal jih je in se umaknil v hlev za prašiče ter se skril. Stari oče, ki je imel 81 let, je nekaj ugovarjal, a so ga potisnili ob zid, da mu je tekla kri. Ustrelili so v strop za strah in s seboj odpeljali šestnajstletno hčerko Anico v Krnsko pogorje, kjer so imeli taborišče. Zanimivo je njeno pripovedovanje. Ponoči so jo s silo vlekli najprej na Vršno, nato v globel pod vasjo Krn, kjer so imeli postavljene šotore. Pozneje so jo odpeljali čez planino pod Rdečim robom po strmih poteh do oddaljene vasi Čadrg, kjer jim je morala prati ušive obleke. Vedno so jo imeli pod nadzorstvom. Kamor so se premaknili, je morala z njimi. Umikali so se čez Bačo na Šentviško gorsko planoto, nato čez Idrijco proti Trnovskemu gozdu, v Vipavsko dolino in na Kras. Ne spominja se več vasi, ker so hodili ponoči. To njeno prisilno partizanstvo je trajalo dobrih osem mesecev. Ko so se vrnili pod Krnsko pogorje, jim je v marcu 1945 zbežala in se skrivala doma. Služila je nato v Trstu in v Benečiji; danes živi v Rimu. Takrat ni nič vedela, kaj se godi doma.

Opis slike: Franc Sovdat

Oče Franc je potožil ženi: »Iz nevoščljivosti pride sovraštvo in sovraštvo nima meja.« Ko je videl, da ga iščejo, se doma ni več čutil varnega; zato je zvečer odhajal spat v Kobarid. Tudi to so zvedeli. Zato so postavili stražo. Partizanu, ki je bil na straži, so domačini nosili hrano. Franc je vsak večer nakrmil krave, počistil po hlevu in se nato s kolesom odpeljal v Kobarid. 20. julija ob sedmih zvečer je zaregljala strojnica. Franc je prevozil s kolesom le nekaj metrov, ko so ga pokosile krogle in je padel pod cesto. Kolo je ostalo na cesti. Doma so slišali strele in mama je kot v slutnji rekla: »Saj ni naš tata?!«Vsi so stekli v smeri, od koder je bilo slišati streljanje in z grozo ugotovili, da so jim ubili očeta. Pretresljivo je poslušati pripovedovanje hčera in sina, ki so bili priče srečanju z okrvavljenim očetom. Vsi so zajokali. Mama se je vrgla na očeta, ga objela in klicala. Dobro se je zavedala, da je zdaj padlo težko breme na njena ramena.

Opis slike: Spominsko znamenje za umorjenim Šoštarjevim očetom

Očeta so na vozičku odpeljali domov in ga položili na mrtvaški oder. Sosedje so ostali hladni. Redki so z njimi sočustvovali. Mnogi so odobravali umor. Če je bil kdo očrnjen kot izdajalec, se je glas razširil in je madež padel na vso družino. Vseh se je bilo treba izogibati.
Ko so pokopavali očeta, je bil deževen dan. Zdelo se je, da nebo joče z njimi. Postavili so mu spomenik, a se nanj niso upali vklesati njegovega imena. Ostal je samo napis: Šoštarjevi. Od vseh strani so padale psovke in žaljivke: izdajalci, morilci, tako na mater kot na otroke. Doživljali so težke čase. Vrstile so se obvezne oddaje. Prvi so bili na vrsti Šoštarjevi. Konj Šimel, očetov prijatelj, jim je poginil, ker je jedel pregreto travo. Čebele, ki so bile ob umoru v Ogleju, so pripeljali domov. Mati je hodila jokat k čebelnjaku in tudi čebele so za gospodarjem kmalu pomrle. Ko so ubili očeta, je bila najstarejša hčerka Meri stara osemnajst let, Anica šestnajst, Tilka deset, Franc osem, Zora šest in Julka štiri leta in pol.

Opis slike: Vesela Šoštarjeva dekleta. Spredaj Meri, Anica in Julka; zadaj Tilka

Kljub vsem težavam in nasprotovanju so vsi otroci pridno napredovali. Sin in dve hčeri živijo na Kobariškem, Meri v New Yorku, Anica v Rimu, najmlajša Julka pa je poročena v Franciji v Nici. Mlajši so se bolj malo spominjali očeta. Želeli so osvežiti spomin nanj. Zato so prosili najstarejšo sestro Meri, naj jim napiše spomine. Ker se je bližala 50. obletnica umora, jim je takole opisala očeta.
New York, 26. 1. 1993
Drage sestre in brat!
Kot najstarejša sestra sem vam obljubila, da vam malo opišem življenje našega očeta. Težko je misliti nazaj na težke in strašne dni, ki smo jih preživeli. In zakaj? Izgubili smo očeta zaradi ljudi, ki so gojili osebno sovraštvo in nevoščljivost do našega očeta in do nas. Gledali so nas in našo hišo, kot bi bili milijonarji. Niso se mogli primerjati z njim. Nevoščljivi so bili, če je oče kaj kupil ali izboljšal na kmetiji. Hudo je pomisliti, da imajo ljudje toliko hudobije v srcu. Marsikateri, ki še živi, se ga dobro spominja in ve, kakšen človek je bil. Nikomur ni storil nič žalega. Vsakemu je pomagal, kadarkoli je potreboval nasvet ali pomoč. Njegovo srce je bilo polno dobrote in ljubezni. Nič slabega ni imel v sebi. Njegova največja skrb smo bili otroci in kmetija. Ljubil je vsak košček zemlje. Ni mislil samo na danes, ampak tudi na jutri in naslednje leto, kaj bo delal in kaj bo izboljšal ter pridelal. Ni bil le dober gospodar. Bil je poštenjak in zaveden katoličan. Branil je Cerkev in vero. Bil je pravi narodnjak, saj me je naučil slovensko abecedo, preden sem šla v italijanske šole. Rekel mi je: Prej kot te bodo Lahi naučili italijansko abecedo, te bom jaz naučil slovensko. Nobena iz mojega letnika ni znala slovensko pisati. Rada bi vedela, kje so tisti narodnjaki in koliko jih je, ki so si vzeli čas za svoje otroke, da bi jih naučili slovenščine. Rečem vam, da ni takih očetov na svetu, kot je bil naš oče. Bodimo ponosni, da smo imeli očeta, ki je bil za nas vse, vzgojitelj in gospodar. Zapustil nam je samo lepe spomine. Rad je hodil na božje poti: na Sveto goro, na Mengore, na Višarje. Bil je vpisan v Apostolstvo mož in fantov. Ni šel mimo pokopališča, da ne bi rekel: Molimo za naše pokojne.

Opis slike: Sorodniki pri Križu pod Sv. Lovrencem 23. julija 1994

Opolnoči je vstajal in hodil obiskovat svoje čebelice. Na dolgi poti mu je ponoči Šimel delal družbo. Kot otrok sem včasih šla z njim. Če sem ga kaj vprašala, ni nikdar rekel »ne vem«. Vedno je odgovoril in mi vse razložil. Poznal je vsako beneško vas in mnogo ljudi. Pokazal mi je reko Nadižo, vasi Brišča, Podbonesec, Laze, Špetar. S ceste mi je kazal, kje je vhod v Landarsko jamo. Osemnajst let je hodil v Dolenji Barnas. Poznal je tudi tamkajšnjega duhovnika Hvalico in mu je podaril panj čebel.
Z mamo sta rada brala, posebno ob nedeljah popoldne in v zimskem času. Naročena sta bila na goriške mohorjeve knjige in na Glasnik Srca Jezusovega.
Ko sem bila pred leti doma, sem obiskala grob očeta in matere. Ni imena na spomeniku. Piše samo: Šoštarjevi. Hudo mi je bilo. Na spomeniku bi morali zapisati: Tu počiva mučenik, poštenjak in narodnjak, umorjen od sovražnikov. To bi morali napisati.
Ata! Zapustili ste vdovo s šestimi otroki. Ni mogoče povedati in ne opisati žalosti, trpljenja in zaničevanja: Vse je šlo čez nas. Nismo se mogli braniti. To je bilo najtežje, kar more človek doživeti. Tata ni bilo več, da bi nas branil. Pogrešali smo vas, tata, ne samo pri delu, v vseh stvareh, tudi pri večerni molitvi. Pogrešala vas je vaša zemlja, ki ste jo tako ljubili. Vse je jokalo za vami. Vse je razpadlo in propadlo, vse je šlo za vami, ata! Bali smo se imenovati vaše ime. Brezsrčni vaščani so nas leta in leta duševno in telesno morili in zmerjali z izdajalci. Po tolikih letih je vendar prišel čas, da vsakdo spregovori resnico in mu ni treba biti v strahu, kaj govori.
To sem vam napisala, da bi našega tata nikoli ne pozabili.
Pozdrav vsem od sestre Mery.
Najbolj zgovorna priča tega zahrbtnega umora pa je preluknjana srajca, ki so jo domači očistili krvi in jo hranili kot dragocen spomin na očeta. Luknje govorijo, kako je bilo prerešetano telo tega moža, ki je tisti večer mirno sedel na kolo in se odpravil k počitku. Skrita roka pa je držala brzostrelko in pokosila življenje družinskega očeta šestih otrok. Meri, Anica, Tilka, Franc, Zora in Julka žalujejo za njim. Ob petdeseti obletnici so vsi prišli domov. Na kraju umora so postavili skromno spominsko ploščo, na kateri piše: Tukaj je bil dne 20. 7. 1944 od partizanov ustreljen SOVDAT FRANC iz Ladre 6. 23. julija so se skupaj s sorodniki zbrali v cerkvici sv. Lovrenca, kjer je bila sveta maša in žalno bogoslužje na grobu pokojnega. Po tolikih letih so na nagrobni spomenik postavili tudi sliki očeta in matere.
Nekdo, ki je brez srca in še vedno poln sovraštva, pa jim je hotel zagreniti tudi te dneve srečanja. V noči med 6. in 7. avgustom je na spominski plošči razbil marmornato strešico in podstavek za rože. Kakšno sporočilo ponesejo hčerke Meri, Anica in Julka v New York, Rim in Francijo!