Avtor: Justin Stanovnik
Zgodba o uspehu
Sedaj si že ni mogoče več zatiskati oči pred tem, da je neokomunistični projekt uspel. O tem, za kaj v tem projektu gre in kako je zgrajen, smo v teh komentarjih že govorili. Čisto mogoče je sicer, da nam njegova prava podoba še ni dostopna in da bo šele prihodnost – ne vemo katera – imela to zadoščenje, da bo zagledala njegov celovitejši pomen. To je utemeljen pridržek, a ne pomeni, da se nam ni treba že sedaj truditi, da bi s čim večjo zanesljivostjo uvideli, kaj se pravzaprav dogaja. Razlika med sedanjostjo in časom, ko bo ta sedanjost že zgodovina, je namreč ta, da ima zgodovina privilegij, da lahko ugotavlja, v sedanjosti pa se moramo odločati. Odločamo pa se tem bolje, čim bolje naše razbiranje sedanjosti ustreza podobi, ki si jo bo o njej lahko izdelala prihodnost.
Odgovornost – resničnost in igra
Če bi nas kdo opozoril, da moramo biti glede sedanjosti zelo natančni, bi se s tem takoj strinjali, a bi obenem želeli tudi vedeti, v čem je ta natančnost. Ali je mogoče v tem, da si moramo priskrbeti čim več informacij? Ali pa gre bolj za naš odnos do tega, kar teče mimo nas in ob nas udarja? Če bi se odločili za zadnjo možnost, bi takoj tudi že videli dve skrajnosti tega odnosa: ali se damo voditi neposrednim vtisom ali pa imamo do neposrednih vtisov nezaupanje in jih sprejmemo šele potem, ko začutimo, da imamo pravico reči, da smo odkrili, kaj tiči za njimi. V prvem primeru tvegamo, da nas čas nosi s svojim tokom, ne da bi vedeli kam, v drugem pa nam zadržanost in nezaupljivost jemlje normalno in primarno dojemljivost in odzivnost. Tvegamo, da v predolgem tehtanju izgine »naravna barva« dogodka in celo dogodek sam.
Povedano bomo bolje razumeli, če si ogledamo neki dovolj nenavaden vidik dogajanja sedanjosti: ko se namreč stvari pred nami dogajajo, že dobivajo, prav s tem, da se dogajajo, nekakšno pravico do obstajanja. Tisto, proti čemur bi še malo prej silovito protestirali, nas sedaj, ko se je zgodilo in je tu, ne vznemirja tako zelo ali pa sploh ne. Temu bi lahko rekli pohujšanje dogodenega: ko se stvari dogajajo, postajajo del sveta. Ko se bo kdaj pozneje spet kaj podobnega zgodilo, se bo našel človek s spominom in nas opozoril, da se je nekaj podobnega zgodilo že takrat in takrat – in nas bo tako, nenavadno, kar malce potolažil. Zato bi morali ob tem, ko zavzemamo upravičeno razdaljo do tega, kar se dogaja, tudi paziti, da ne zapravimo žive in normalne odzivnosti. Natančnost, ki naj določa način našega sprejemanja sedanjosti, lahko torej opredelimo kot sorazmerje med neposrednostjo odzivanja na svet in mislijo, ki hoče to odzivanje obvladati.
Natančnost izhaja iz odgovornosti, ki jo čutimo do dogajanja sveta. Natančni moramo biti zato, ker so naša dejanja realna postavka v tem dogajanju in ni vseeno, za katera se odločimo. Za vsem stoji uvid, da na usodo sveta v določeni meri vplivamo in da je ta mera hkrati tudi mera naše odgovornosti. Ni namreč vseeno, ali bomo s svojim ravnanjem vzpostavili svet, v katerem bodo ljudje normalno – recimo temu tako – prebijali svoj čas, ali pa bodo imela za posledico svet, v katerem bodo ljudje izpostavljeni dodatnemu in v primeri z ono normalnostjo nepotrebnemu trpljenju. V soju odgovornosti je namreč bolečina bolečina: če ljudi preganjajo in zapirajo in mučijo in strahujejo, je to bolečina in žalitev človeka; če ljudem jemljejo svobodo in dostojanstvo in čast, je to žalitev človeka in bolečina. Misel, da se zaradi našega dejanja lahko sproži nova količina trpljenja in bolečine, človeka nujno dela odgovornega. A tu je še druga stvar. Naša odgovornost izhaja tudi iz pojmovanja sveta, ki nam omogoča, da mu rečemo kozmos – red, urejenost. Če pa je v osnovi sveta red – ali vsak nekakšen red – potem to pomeni, da je svet tudi neka možnost. Ta možnost je civilizacija: svet je prostor, ki omogoča civilizacijo. Civilizacija ni naraven pojav, kot sta dež in sonce, ampak nekaj narejenega. Zato lahko tudi izostane ali pa potem, ko je že bila tu, izgine. Če do realizacije sveta, ki mu pravimo civilizacija, ne pride ali pa se energije, ki so jo bile ustvarile izčrpajo, nastopi ono drugo stanje, ki mu pravimo barbarstvo. V atenski polis, ki je bila veliko središče civilizacije, pravi Aristotel, je bilo mogoče »živeti in dobro živeti«, pri čemer »dobro« seveda ne pomeni visokih pokojnin, ampak to, da se človek lahko uresniči v tem, kar ga loči od ostalega sveta, v svojem razumu. Živi pa se lahko, nadaljuje Aristotel, tudi v Perziji, živi, v pomenu golega obstajanja.
Avtor slike: Vlastja Simončič
Opis slike: Usipanje svetlobe Vlastja Simončič
Če je torej civilizacija nekaj narejenega, potem je tu tudi že misel, da smo zanjo odgovorni. V luči odgovornosti dobro razumemo načelo, ki ga je postavil zgodovinar Jakob Burckhardt: parta tueri, varovati doseženo stanje. In prav lahko si zamislimo, da katero naših dejanj – kot posameznikov ali kot skupnosti – prizadene ali celo ogrozi »doseženo stanje«. V določenem smislu se to kar naprej dogaja, zgodba našega stoletja pa nam govori, da so naša dejanja lahko tudi takšna, da se zaradi njih nazadnje, pa naj smo to že hoteli ali ne, znajdemo zunaj civilizacije. Naša dejanja – sem spadajo tudi misli, ki jih mislimo, in besede, ki jih izrekamo – so torej realne sile v območju realnega učinkovanja. Ne iztekajo se v prazno, ampak lahko večajo človeško trpljenje, živo in konkretno, ali pa vplivajo na nikoli povsem trdno ravnovesje med civilizacijo in barbarstvom. Brž ko človek to povezavo razume, že je normalno in nujno v območju odgovornosti.
Drugo pojmovanje človekove udeležbe v zgodovini pa je povzeto v besedi igra. Ko se človek vključi v zgodovino, naj bi se vključil v neko igro. Te se začenjajo in končujejo, nekateri dobivajo in zmagujejo, drugi izgubljajo in propadajo, a to je tudi vse. V igro človek ne vstopi zaradi odgovornosti, ampak zato, ker je vanjo potegnjen ali pa v njej vidi mik in zanimivost. Človek je bitje, ki se hoče igrati: homo ludens. Ko je igre konec, ko še ležijo po odru trupla igralcev, pride Fortinbras in s konico čevlja dvigne glavo zdaj enemu zdaj drugemu, da ugotovi, kdo je kdo, za obzorjem pa že slutimo tiste, ki bodo nastopili v naslednji igri. Na koncu je torej nič, vse je bila samo igra. Še včeraj te je nespretno izražen namig na socializem potisnil na pot, ki se je končala na Kolymi, danes pa lahko tako predsednik Akademije kot navadni pometač na Rdečem trgu naglas zbijata šale na njegov račun. In kaj se je zgodilo, da je to mogoče? Nič, le neka igra se je iztekla in odmotala. Postojte vendar, ljudje, kaj pa tistih dvajset ali trideset milijonov, ki jih ne bo več nazaj, in tistih stotisočev, ki so jim odmrznile noge? Če je zgodovina igra, se o tem ne vprašuje. V imenu komunizma so človeku jemali zemljo in imetje in življenje in ga silili, da se je poniževal, potem pa pride neki najbolj vsakdanje navaden torek in komunizem se proglasi za napako in ukine. Toda, ali imajo tisti, ki so ga pripeljali v deželo in vzdrževali, kakšno odgovornost? Nobene odgovornosti nimajo, ker je bila to samo igra, ki je je sedaj konec. S tem je stvar opravljena in zaključena.
Zgodovina torej ni igra ali predstava. Odra, na katerem bomo igrali, in kulis si nismo sami postavili – kot da bi bili nekakšni bogovi – in tudi soigralcev si nismo sami določili. V vse smo bili postavljeni in vse je pred nami kot tako, da od nas nekaj terja, in v zadnjih vlaknih svoje biti čutimo, da je to terjanje legitimno. V zgodovino torej ne moremo vstopati, razen odgovorno. V luči tega spoznanja se vrnimo v našo sedanjost.
Zgodba o uspehu – zgodovinsko pohujšanje
Kako je torej s to sedanjostjo? Na začetku smo rekli, da se pred nami odvija uspešni finale neokomunističnega projekta. Črte, ki na sliki, ki nam jo nudi sedanjost, ponazarjajo ta uspeh, izstopajo tako vidno, da opazovalec takoj vidi, da predstavljajo prvo zgodbo našega časa. To, zaradi česar ta zgodba tako izstopa, je njena nenavadnost in nepričakovanost. Pravzaprav jo imamo lahko za ilustracijo naše teze, da za nekatere stvari lahko razumemo, da so se zgodile, samo zato, ker so se zgodile. Ko se iz kakršnihkoli razlogov ne bi, bi ostale za zmerom v območju blodne fantazmagorije. Kako to, se začudeni spračujemo, da so se sile, ki je na njihovih identitetnih listinah zapisanih toliko dejanj, ki jim v človeških jezikih pravimo zločini, in ki so po poteh, po katerih so hodile, puščale za sabo toliko uničenega življenja; toliko ubitih upov, toliko razdejanih načrtov, toliko ponižanega ponosa, toliko žaljenih ljudi; sile, ki so toliko ljudi pognale v boj, ki se je za tiste, ki so vanj vstopali s čisto mislijo, iztekel v režeči se nič; ki so v svojo podobo sveta investirale toliko tuje krvi in tujih solza, a so nazadnje dosegle le to, da je bil ljudem ukraden svobodni dan, kot pravi Homer; sile, nad katerimi je nazadnje zgodovina sama izrekla sodbo, ko je vsem, pa tudi njim samim, postalo jasno, da ne morejo nositi življenja in se je veliki načrt izkazal za to, kar je bil – za zblodelost upornega uma, ki je na začetku res šel v boj s prometejskimi prapori in za svobodo človeka, a je že dolgo pred svojim padcem videl samo sebe in svojo oblast: kako je mogoče, da so se te sile z navadno kostumografsko operacijo, z nekim garderoberskim trikom, mogle polastiti pravice, da stopijo med ljudi, ki so jim še včeraj odrekali človeške in politične pravice; kaj je v njihovi naravi, da so zmogle to predrznost, da so se začele potegovati za legitimno življenje na forumu, kakor da se ne bi bilo nič zgodilo? In vrh s tem še ni bil dosežen! Vrh je bil dosežen in presežen takrat, ko so ti ljudje te, ki so zdaj z njimi stali v vrsti, začeli obtoževati stvari, ki so jih bili še včeraj nad njimi sami počeli. In, nenavadno, uspeh ni izostal! Kmalu že nihče več ni mislil na pot, ki so jo ti ljudje prehodili. Sedaj so bili tukaj – sposobni, spretni, vredni, da dobijo oblast in vladajo.
Avtor slike: Vlastja Simončič
Opis slike: Zimsko sonce Vlastja Simončič
Naša začudenost pa seveda nima nobenega smisla, če je zgodovina igra. Naša zaprepadenost, naš moralni in intelektualni protest nad to nezaslišanostjo, je ne samo brez učinka, ampak naravnost smešen, če se dogaja v svetu, ki ga je že razkrojil malomeščanski nihilizem. To je svet, v katerem so se ljudje, kot pravi dr. D. Rupel, vpisovali v totalitarno partijo zato, »ker je bilo to tako kot imeti vozniško dovoljenje«. V svetu, katerega kultura dovoljuje to izreči, je mogoče izreči vse in se v njem lahko zgodi vse.
Politično uboštvo
Lahko se na primer zgodi, da ljudje, ki ostanejo brez dela in službe, pridejo demonstrirat pred demokratično izvoljeni parlament, namesto da bi šli pred nekdanji centralni komite, ki je odgovoren za stanje, v katerem se je znašla njihova tovarna. Tako ena žrtev demonstrira proti drugi, namesto da bi obe poiskali skupnega krivca. Mogoče bi kdo dejal, da je to obroben primer, a je vendar paradigmatičen, ker dovolj zgovorno kaže na osnovno nedomišljenost in nelogičnost, ki je skupni delež vseh postkomunističnih družb. Pripoveduje namreč o tem, da nam je prebivanje pod komunističnim pokrovom vzelo nekaj zelo dragocenega: tiste tipalke in čutnice, ki človeku kot političnemu bitju omogočajo samostojno izbiranje smeri. V polstoletnem političnem vakuumu je v ljudeh degenerirala – v resnici je bila zatrta – sposobnost politično misliti, z vsem, kar ta beseda vključuje. To pa je predvsem presojanje in razločevanje, merjenje in tehtanje, primerjanje, sklepanje in odločanje o stvareh, ki se pojavljajo na velikem platnu skupnega obstajanja. Socializem je namreč nasilen skrbniški sistem, podoben velikemu taborišču, z upravnim poslopjem, v katerem Stranka vodi in odloča, in z delovnim ljudstvom, ki se zbira na skupnem prostoru, kjer prisostvuje dviganju zastave in »samostojno« sprejema navodila. Človeku je v veliki meri odvzeta skrb zase, skrb, iz katere rasteta odgovornost in svoboda. Skrb, odgovornost, svoboda: součinkovanje odsotnosti teh treh stvari ustvarja socialističnega človeka.
V tem svetu se je torej zgodilo nekaj, čemur bi lahko rekli tudi velika vdaja. Tisti, ki so mislili, da je v taborišču veliko skrite uporne misli, so se bridko varali. Morali so ugotoviti, da se ljudje, ki jim je bila odvzeta svoboda, niso čutili tako užaljene, kakor bi se po njihovi misli morali. Iz tega izhajajo same po sebi zanimive misli o tem, kaj je človek. Izkazalo se je, da je nekaj zelo preprostega, predvsem pa manj zanesljivega in trdnega, kot se je nekaj zadnjih stoletij hotelo o njem misliti, in bolj dovzetnega za to, da se z njim upravlja, če je le do neke mere zadoščeno njegovi zahtevi po kruhu in igrah. Hitreje kot smo od romantike sem bili pripravljeni verjeti, je bilo mogoče doseči, da je pozabil sebe, kar nas spomni na svetopisemsko zgodbo o nesrečnem fantu, ki se ni pomišljal odpovedati se prvorojenstvu, samo da bi dobil skledo, ki mu jo je ponujala pristranska mati. Če bi kdo tem izkušnjam sledil do dna, bi tam mogoče našel možnosti za novo antropologijo: kaj je pravzaprav človek? Na tem mestu pa bi želeli samo pokazati, da na človeka, potem ko je bilo taborišče ukinjeno, demokracija ne more tako računati, kakor se je pričakovalo. Poraznost tega spoznanja je v tem, da demokracija ne more delovati brez svobodnega človeka. Če človek ni svoboden, se pravi, če noče ali ni sposoben samostojno opraviti osnovnega političnega razmisleka, potem se bodo prej ali slej pojavile sile, ki bodo z njim manipulirale; še več, z njim bodo nazadnje prisiljeni manipulirati tudi tisti, ki so iskreno na strani demokratične kulture. Vse to se sicer dogaja, a je vselej znak, da sistem ne deluje in da se lahko vsak čas sprevrže v svoje nasprotje.
Vrnitev k sebi – vprašanje množičnega človeka
Če je tako, pa je že pred nami vprašanje, ali obstajajo kake možnosti, da se človek vrne v svojo moralno in politično racionalnost, k sebi, v to, kar je. Po kakšni poti bi se to doseglo, katere »sile s hrbta« in katere »sile s čela« bi lahko tu pomagale? Tu je sedaj mesto, da bi pokazali na vlogo narodovega duhovnega in političnega središča, a bi se raje še prej zadržali pri tem, kaj pomeni za demokracijo tako imenovani množični človek. Ideja demokracije temelji na množičnem človeku. V demokraciji je vsak človek volilec in glasovi, ki padajo v volilne skrinjice, so enakovredni. Zato navadnega človeka, kot mu včasih pravimo, nikakor nismo pripravljeni odvezati od odgovornosti.
Avtor slike: Vlastja Simončič
Opis slike: Pred pragom Vlastja Simončič
Še preden povemo nekaj besedi o splošni kulturi, v kateri se oblikuje zavest posameznika, bi hoteli pokazati na neko možnost, ki po našem mnenju sicer ni primarna, a vendar predstavlja tako pomembno okolnost, da bi utegnila bistveno prispevati k temu, čemur pravimo svobodni človek. Če imamo pravico reči, da se je človekov svet zavrtel takrat, ko je izgubil status lastnika, obstaja upanje, da se bo njegov svet ustalil v normalnost takrat, ko bo človek spet postal posedovalec in lastnik. Sedaj namreč natanko vemo, kako zmotne so bile teorije – nekoč tako privlačne in prepričljive in preproste – da se bo človek lahko uresničil šele takrat, ko bo rešen lastništva in lastnine, ki ga s svojo pezo tlači in deformira. Izkazalo se je, da človeka skrb za stvari, ki jih ima za svoje, postavlja v tisti okvir, kjer, kot nekakšen odmev na to skrb, nastaja tudi skrb za sebe. Lastništvo še daleč ni edini konstituent človeka, gotovo pa je važen dejavnik njegove normalnosti, preprosto zato, ker ga zaradi nujnega spoja z resničnostjo ohranja resničnega.
Važnejša pa je splošna kultura in zavest. Vse izstope iz civilizacije, do katerih je v tem stoletju prišlo v Evropi, so na neki način potrdili navadni ljudje, ali s ploskanjem na trgu ali pa s skrito mislijo na tisoče malih, bolj ali manj umazanih možnosti, ki so se jim tako odpirale. Joachim Fest, spominjajoč se nacističnih časov, nekje pravi tole: »Če si dogodkov tistih dni ni mogoče zamisliti brez Hitlerja, si jih tudi ni mogoče zamisliti brez tistih, ki so mu bili vdani. Ljudje, če smo natančni, niso bili toliko žrtve zapeljevanja, kot so bili soudeleženci in sokrivci. Zapeljevanje je jalovo, če ni vsaj skrivnega privoljenja. Nastanek in obstajanje totalitarizma zahteva v katerikoli deželi družbo, ki se v celoti da na razpolago režimu.« Tudi sicer, ko prebiramo knjige in razprave, ki poskušajo razumeti nenavadno zgodbo stoletja, naletimo spet in spet na vprašanje, zakaj je toliko navadnih ljudi v moderni in civilizirani družbi sprejelo nacistično rasno ali komunistično razredno ideologijo in sodelovalo pri njenem odvratnem uveljavljanju. Politični in kulturni poraz evropskega človeštva, do katerega je prišlo v moderni dobi, je bil vsakič posledica neštetih majhnih izdaj, ki so jim navadni ljudje dovolili, da so se v njih zgodile. Ko je spomladi leta 1942 po ljubljanskih ulicah začela teči kri in so padli Župec, Kikelj, Ehrlich, Peršuh, je bil to čas, ko bi se ljudje morali ustaviti in vprašati – nemogoče je, da teh vzgibov v njih ne bi bilo – kdo so ljudje, ki to počenjajo, in kdo jim je dal za to pravico. V resnici pa je večina zmogla iti preko tega in to je bil pristanek na nasilje, prvi, za njim pa so po neki logiki sledili drugi, vse do današnjega dne. In če danes ljudje gredo preko tega, da je na Orlovem vrhu, sredi Ljubljane, že pol stoletja onečaščeno vojaško pokopališče; če morejo prenašati, da se na morišča in grobove v Bukovžlaku odvažajo celjski odpadki in da se tam odlagajo strupene cinkove odplake; če vse to ravnodušno trpijo in v tem ne vidijo tega, kar je, brutalno kršenje civilizacijskih načel: potem s tem dokazujejo, da jim ni mar, če se je prav do njihovih hiš priplazilo barbarstvo, zakaj tam, kjer se umakne civilizacija, je že na poti barbarstvo. Tisto, s čimer se demokratični človek nikakor ne sme sprijazniti, je nasilje, v skladu z znanim izrekom, da je samo ena reč hujša, kakor je nasilje – sprijaznjenje z nasiljem. Vse se začne takrat, ko zmore človek zatreti v sebi staro modrost in staro spoznanje, da nikoli ne zvoni samo drugemu in da vedno, vsaj nekoliko, zvoni tudi njemu samemu. To spoznanje ni dano samo izbrancem, ampak je nekaj tako osnovnega, da je nemogoče, da ne bi bilo dosegljivo sleherniku. Če hočemo, da bo v deželi vzcvetela demokratična kutlura, moramo vsakomur pripisati doletnost in odgovornost.
Če se ljudje ne čutijo ogrožene ob tako dramatičnih napadih na človeškost, kako naj pričakujemo, da jih bo vznemirila koncentracija nove levice, ki se je polastila večinskega parlamenta in je v stanju, da vsak trenutek uveljavi v zakonodajni sferi svojo voljo. Ni videti, da bi se ljudje ustrašili, ko je neokomunistična levica dobila oblast, ki jo je neprekinjeno že imela v institucijah civilne družbe, posebej v denarništvu in managementu, tudi v politiki in tako dobila možnost, da upravlja z družbo na način demokratičnega totalitarizma, pa naj se to sliši še tako protislovno. Po štirih letih smo se znašli v mehki varianti nekdanjega sistema: totalitarismo debole, kot bi temu morda rekel Gianni Vattimo. Iz ene prividne oblike demokracije, iz samoupravljanja, smo enostavno prišli v drugo.
V demokraciji je torej množični človek – skoraj vsi ljudje smo množični ljudje – elementarna politična enota in zato demokracija ne more delovati, če ne deluje ta enota. Možna je samo ob predpostavki, da množični človek postane homo politicus – politični človek. Demokracija je vladavina ljudstva, a ne kakršnegakoli ljudstva, ne ulice, ne množice, od demagogov in medijev zmanipulirane. Brez političnega ljudstva je demokracija privid, za katerim se nazadnje lahko skrije njeno nasprotje.
Avtor slike: Vlastja Simončič
Opis slike: V prihodnost Vlastja Simončič
Vrnitev k sebi – vprašanje narodove kulturne elite
Tudi demokratični kozmos ima svoje središče. Predstavlja ga kulturna in politična elita. Način njegovega obstajanja je misel. Od tega, kakšna je ta misel, ali je pristna, uravnotežena, ambiciozna, daljnovidna, odgovorna, je v veliki meri odvisno stanje v organizmu. Predvsem pa velja, da to središče ne sme postati mesto pohujšanja. Do pohujšanja pride takrat, če se v središču izrekajo misli, ki so v nasprotju z resničnostjo, v kateri stoji množični človek, ali takrat, kadar se ljudje v središču vedejo drugače, kot bi se po izhodiščih, ki jih oznanjajo, morali. Do pohujšanja pride tudi takrat, kadar se središča polastijo sile, za katere se ve, da ne bodo služile skupnosti, ampak sebi. Največje pohujšanje pa pride takrat, če so se te sile utrdile tako, da jih za daljši čas ne bo mogoče zamenjati.
Vzroke za krizo slovenske sedanjosti je treba iskati tudi v intelektualni eliti. Gre za naslednje: Komunizem je uveljavil izrojeno stanje, v katerem so veljale utvare za resnico, resničnost pa je ali ostala nepriznana ali pa podvržena procesu ideološkega preoblikovanja. Zato postkomunistično družbo v veliki meri določa nesposobnost razločevanja med videzom in resničnostjo. Lahko bi celo rekli, da je to njena specifična patologija. V takih razmerah bi človek pričakoval, da se bodo tisti, ki so vzeli nase nalogo, da mislijo zadeve skupnosti in so včasih dobili za to celo sicer nenapisane, a vendar od večine priznane poverilnice, tega zavedali in si dovoljevali samo govor, ki bi jasnil motno stanje postkomunistične zavesti. Tu moramo ugotoviti, da z nekaterimi odličnimi izjemami slovenska intelektualna skupnost glede tega ne izkazuje izostrene zavesti.
Kako včasih »zadremlje celo sicer odlični Homer«, je nedavno med obravnavo zakona o popravi krivic v DZ dokazal dr. Bučar. Čeprav se je odločil, da bo glasoval za zakon, kakor je bil predlagan, je vendar čutil za potrebno, da izrazi svoje nestrinjanje z njegovim 10. členom, ki predlaga, da se vojnim žrtvam na premagani strani »vrne dobro ime«. Zdelo se mu je, da bi bila »nova krivica«, če bi se enačili – tukaj je invociral tudi novi program SKD – ljudje, »ki so dejansko opravili svojo domovinsko dolžnost in ki so se borili proti okupatorju« s tistimi, »ki so bili na strani okupatorja«. Že za temi stavki se skriva določena preproščina, a človeka vendar bolj moti neka beseda in njena raba. Dr. Bučar namreč pravi, da je treba biti »velikodušen«, očitno do zablodelih sonarodnjakov. Narava misli je taka, da takoj, ko se sooči s splošnim pojmom, na primer z »velikodušnostjo«, takoj preleti vse v diskurzu nastopajoče, da vidi, kako se kateri ima do uporabljenega pojma. Če kje opazimo, da do zahtev, ki izhajajo iz splošnosti, ni pravega posluha, že vemo, da so tu določeni vzgoni, ki ne prihajajo iz misli. Že po zelo kratkem sprehodu bi namreč beseda »velikodušnost« gotovo uvidela, da se mora dati na razpolago tudi drugi strani v medvojnem spopadu. Če omenimo samo nekaj stvari, ki visijo nad zmagovalci: upor v oblegani hiši, neizzvani in z nedoumljivo krutostjo izvedeni umori, množični poboji leta 43 in 45, predvsem pa konec človekovih in državljanskih pravic, ki jih je prinesla zmaga zmagovalcev, potem res ni mogoče zanikati, da ima tudi »druga stran« zelo veliko možnosti za velikodušnost. Če pa bi kdo začel tehtati in meriti, bi med debato v DZ nemara celo prišlo do predloga »drugi strani«, naj bo ona velikodušna.
Avtor slike: Vlastja Simončič
Opis slike: Prva minuta – Rojenice in sojenice Vlastja Simončič
Drug primer, sedaj z visokega akademskega vrha, nudi kratek intervju v Delu z dr. Bogom Grafenauerjem pred posvetom o slovenski državnosti, ki so ga priredile ugledne znanstvene ustanove SAZU, Slovenska matica, Filozofska fakulteta, Inštitut za novejšo zgodovino. Dr. Grafenauer najprej pove, da je posvetovanje nadaljevanje simpozija o slovenskem uporu 1941 iz maja 1991. Že to človeka rahlo začudi, saj je oni simpozij predvsem glede občinstva, deloma pa tudi glede nastopajočih, kazal razločne znake »družinskega sestanka« zmagovite strani. A sedaj slišimo, da gre enostavno za »nadaljevanje«, brez najmanjše opombe pod črto. Katera misel je zadaj? Morda tole: zgodovina se ne moti, mi lahko enostavno nadaljujemo. Drugič pa daje intervju vtis, ki ga podpirata dve izjavi, da so se namreč težave z drugo svetovno vojno začele pravzaprav šele po vojni, leta 1945. Tedaj, po vojni, se začenjajo kazati »tragične sestavine … revolucionarnega režima« in tedaj »po koncu NOB« prinese »novi partijski režim« »hude oblike oblasti«. Tega ne bi omenjali, ko to ne bi sovpadalo s stališčem, na katerega pogosto naletimo in ga imamo lahko za del enobejevske retorike, da je namreč iz osvobodilnega gibanja, nenadoma in brez pravih razlogov, kot nekakšen primer za generatio spontanea – samodejno rojevanje – po vojni nastal totalitarni režim in njegova ideologija. Nadalje dr. Grafenauer, ko omenja novi program SKD, ne pozabi omeniti, da enobeja ni mogoče izničiti in da je ta boj nedvomno potekal, da torej to ni bila zgolj revolucija. Hkrati pa nasprotno stran mirno označi zgolj z »bojem proti NOB«. Na ta način gre seveda mimo bistva stvari: kar je najmanj res, je to, da enobe ni bil osvobodilni boj simpliciter, ampak je bil hkrati in ves čas tudi uveljavljanje »partijskega režima«. Dr. Grafenauer pravi nadalje tudi, »da je krivda za to, da ni prišlo do našega dozorevanja v smislu slovenske države in naroda v celoti, na obeh straneh«. Ker govori o tej stvari v kontekstu obdobja po letu 1945, imamo nekaj pravice misliti, da se trditev nanaša na to obdobje. Če pa je tako, je trditev seveda absurdna. Po letu 1945 ena stran – pobita in izgnana – ni imela nobenih možnosti; »hude oblike oblasti« jih niso dopuščale. Če pa dopustimo, da se izraz »krivda obeh strani« nanaša tudi na predhodno obdobje – na katero? ali lahko začnemo z letom 1941? – potem moramo tu uveljaviti nesporno dejstvo, da Partija na dolge proge nikoli ni dopuščala nobene soodgovornosti, ampak je vselej in v celoti hotela biti »odgovorna« sama. Zato je »nasprotna stran« poleg tiste, ki jo je bila izbrala, imela samo še eno možnost: da Partiji že vnaprej prepusti oblast. Pač pa so Slovenci kot celota imeli v rokah lepo možnost, da se namreč Partiji zahvalijo za njeno »odgovornost« in ji tako ne dajo možnosti, da se je polasti.
Z zgornjima primeroma smo hoteli pokazati, kako celo pri ljudeh priznane ali politične ali strokovne integritete prihaja do občasnega izstopa iz območja odgovornosti, ki jo specifični čas zahteva od tega, čemur z določeno upravičenostjo pravimo narodovo miselno središče. Z besedenjem, kakršnega si je v DZ privoščil znan sociolog med debato o spravi, da je namreč najbolje, da se »starci s slabo vestjo pogovorijo in uredijo stvari med sabo in sami s seboj«, se razumljivo nismo in ne bomo ubadali, čeprav tudi taki nastopi prispevajo k »zgodbi o uspehu«.
Vrnitev k sebi – vprašanje narodovega političnega središča
Bolj nas zanima drugi, politični pol narodovega središča. Tu so se dogajale in se dogajajo stvari, ki so največ prispevale k razbitju demokratičnih sil. Dva momenta sta tu imela pomembno vlogo: najprej lastna negotovost, potem pa podedovana moč ter spretnost in doslednost neokomunistične levice.
Med strankami, ki gravitirajo v središče demokratskega območja, so gotovo SKD. Ne samo, da sem spadajo, ampak jih tako politična tradicija kot kultura ljudi, ki jih predstavljajo, določa za tisti del demokratskega bloka, ki je naravno odgovoren za njegovo organizacijo in obstoj. Zato ima njihovo neadekvatno politično obstajanje brez pretiravanja zgodovinske posledice. Povrhu vsega pa je njihovo politično vedenje spričo vsega, kar na izteku stoletja vemo, tako nenavadno, da si moramo po vsakem ponovnem poizkusu, da bi ga razumeli, reči, da nam to najbrž ne bo nikoli uspelo.
Na komunistih je očitno nekaj, kar nenehno privablja sile, ki z njimi sicer nimajo nič skupnega in jih od njih ločijo vesoljske razdalje, a to v ničemer ne prizadene njihove vere, da je mogoče z njimi sodelovati. Tudi trupla žrtvovanih ljubimcev, ki na gosto ležijo po sledi, ki jo pušča za sabo organizirano komunistično gibanje, jim ne postavlja globljih vprašanj. Da ima tu glavno besedo neka začetna vera, kaže »neskončna sposobnost ignoriranja resničnosti«, s katero nas kar naprej presenečajo. S to vero so seveda obdarjeni predvsem katoličani, liberalci imajo pri tem vedno svoje realne načrte. Na katoliški strani pa se je ta vera vedno udejanjala z nesebično službo in predanostjo.
Zgodba traja že dolgo – tisoč let, kakor bi rekel Cankar – in še ji ni videti konca. Začela se je s Kocbekom in njegovo »veliko zaupljivostjo«. Tudi on se je izročil in vztrajal še potem, ko je bilo več kot jasno, da je opravil svoje delo in da ga »tovarišija« več ne potrebuje. Pred nami se je odigrala velika drama in njeno sporočilo je bilo tako jasno, da bi ga bile lahko razumele zadnje vrste na galeriji. Lahko bi tudi rekli, da nam je zgodovina sama ponudila svoje učiteljske usluge – brez uspeha, čeprav je pri tem uporabljala debelo palico. Prihajali so novi in novi ljudje in začeli po vrsti trkati na vrata kot kandidati za prihodnjo razočaranost. Nazadnje, ko se je končno odprl politični prostor in so vanj organizirano vstopili tudi katoličani, se je zgodba po nekaj začetnih taktih ponovila s krščanskimi demokrati.
V najnovejši predstavi te stare zgodbe so se pravkar zgodila nekatera dejanja in izgovorile neke besede, ki bi lahko pomenile kritični moment ali preobrat. Komunisti so krščanskim demokratom dovolj jasno pokazali, da jih ne potrebujejo več. V Ogleju – da bi temu imenu odvzel krščanske konotacije, ki so v naši zgodovini povezane z njim, ga je predsednik dr. Drnovšek spremenil v Oglej – naj bi se Peterletu zgodile stvari, po katerih krščanski demokrati ne bi mogli več ostati v vladi. In kaj se je zgodilo? Nič takega, kar se ne bi bilo smelo. Tako kakor je pozneje rekel dr. Drnovšek: »Kljub vsemu gre samo za nek delovni osnutek, ki je bil potreben naknadne verifikacije.« Toda to, kar se je zgodilo v Ogleju, je bilo mogoče izinterpretirati v consilium abeundi – odslovitev. Izjave, ki so dogodku sledile, o tem niso puščale nobenega dvoma. Če se krščanski odločijo za odhod, so pohiteli levičarji, bodo pač »vnaprej sami delali brez njih«. Nazadnje se je vse začelo prevešati v žaljivo poučevanje v slogu: veliko je odvisno od vas; upamo, da boste tako pametni in uvideli, kaj je za vas dobro; če boste šli vase in se pokesali, »če boste šli bolj ali manj jasno preko tega«, bomo spet sodelovali, če pa boste trmoglavih še naprej, bo težko sodelovati z vami.
Krščanski demokrati so sedaj le reagirali, tega enostavno ni bilo mogoče povsem spregledati. Njihovi ministri so pisali dr. Drnovšku, da je status krščanskih demokratov po diskvalifikaciji Peterleta v koaliciji »močno ogrožen«. In sam Peterle je napovedal, da bo svet stranke na njegovo pobudo razmislil o možnosti nadaljnjega obstoja v vladni koaliciji. Pri vsem pa je vendar ostal mučen vtis, da se je stranka odzvala šele tedaj, ko so udarili njenega predsednika, potem ko je tudi on ugotovil, daje vse to »že poniževanje«. Mučen vtis je utrjevala podoba, da je stranka zelo – in preveč – vezana na predsednika, kot da bi veljalo: Le parti, c’est moi – stranka, to sem jaz. Mučen vtis tudi zato, ker je bila stranka žaljena že prej, predvsem pa je že prej bil žaljen ves prostor, ki ga stranka pokriva, njegove kulturne in zgodovinske vrednote, pa strankina občutljivost ni bila vznemirjena.
Vsa stvar se je v resnici pripravljala že dolgo. Da je zveza kristjanov z neokomunistično levico nenaravna, je seveda veljalo od začetka. Toda potem ko je levica za zastorom, ki so ga držali krščanski demokrati, zavzela pozicije, ki jih je hotela imeti – obstaja upanje, da je šla predaleč in da je zagrešila nekakšen mini hybris – je začutila, da je prišel čas, ko si lahko omisli čistejši način vladanja. Prvi večji znak v tej smeri je bila kritika zunanjega ministrstva s strani ZL nekje sredi avgusta. A to SKD ni vznemirilo. Se naprej so gojili upe na dvojno koalicijo z LDS, še naprej so mislili, da je možen romantičen pas de deux z levico, imenovano liberalna. Skrbno so pazili na svoje poteze, da ne bi česa pokvarili, čeprav so z one strani prihajali hladni odzivi, na primer izjava eldeesovskega tajnika, da SKD take koalicije nikoli niso zahtevali »ultimativno«. Zelo so se tudi izmikali pozivom, da podpišejo listino o skupnem nastopu strank slovenske pomladi na lokalnih volitvah. Njihovo stališče je bilo »da« in hkrati tudi »ne«. Ko je v odnosu med LDS in SKD prišlo do paroksizma, so krščanski demokrati še vedno zmogli stališče, ki ni bilo daleč od prošnje, da bodo počakali, da Drnovšek in LDS jasno pokažeta, da je »SKD zaželen koalicijski partner tudi v prihodnje«. Zadnje vesti govorijo, da bo SKD dokončen sklep o izstopu iz koalicije preložila na čas po volitvah. Kaj je tisto, se sprašujemo s Hamletom, kar daje tej klavrnosti tako dolgo življenje.
Kakor po nasprotju se človek spomni nekega dogodka iz maja letos. Društvo za demokratizacijo medijev je imelo na magistratu tiskovno konferenco, med katero so nameravali dati trem novinarjem priznanje za njihovo delo. Prišla je samo Vida Petrovčič, drugih dveh izbrancev, Vinka Vasleta in Lada Ambrožiča, ni bilo, pač pa sta bili prebrani njuni pismi, s katerima sta »vljudno in z obžalovanjem« priznanji odklonila. Trenutek je bil tak, da smo vsi čutili neznanski pritisk, ki se je zgostil nad prisotno gospo Petrovčičevo. Ko smo vsi premišljevali, kaj bi bilo v takem mogoče napraviti, je vstala in rekla približno tole: »Priznanje, ki mi ga dajete, je prvo, ki sem ga v življenju dobila. Čutim se počaščeno, da ste me izbrali in se vam zanj iskreno zahvaljujem. Vselej se bom z veseljem in ponosom spominjala tega dne.» Tako je Vida Petrovčič dokazala, da bi bila vredna kakega vse drugačnega priznanja, kot je bilo to, ki ga je moglo dati neko skromno in razmeroma neznano društvo. In slovesno ozračje, ki je ob njenih besedah nastalo v dvorani, je to potrjevalo bolj, kot bi mogle to storiti kakršne koli besede. Vida Petrovčič seveda ni politik in njene vezanosti niso vezanosti politika. A za to, da človek vzdrži takle trenutek, so potrebne določene stvari: med njimi je gotovo pogum, še prej pa neka posebna inteligenca, uvid v naravo trenutka in izostrena prisebnost. Vse to pa bi v neki meri moral imeti tudi politik.
Tvorci zgodbe o uspehu
Da so se nekdanji komunisti in njihovi sinovi – z blagoslovom očetov – vrnili in zasedli vodilne položaje v mestu, občutimo kot nekaj nenaravnega. Čeprav je zveza med vzrokom in učinkom v zgodovini manj določljiva kot v naravi, je tudi tu, da se stvari dogajajo, potrebno vsaj neko določeno miselno in družbeno okolje. V našem primeru smo to okolje označili z neprisebnostjo, ki smo jo našli tako na množičnem človeku kot v miselnem in političnem središču demokratičnega bloka. A tu so nazadnje tudi ljudje, ki so spet tu. Kakšen delež imajo pri tem oni sami?
Nenavadna uspešnost, ki je spremljala prodor komunistov v zgodovini, mora človeka impresionirati. Neznatne skupine revolucionarjev-profesionalcev so bile sposobne osvojiti države in imperije in jih spremeniti v ubogljivo orodje.
Komuniste spremlja od začetka posebna obdarovanost, ki ima mogoče ležišče v kakih globljih in še ne odkritih plasteh človeka, a jo bomo mi, po načinu, kako se javlja, imenovali zmožnost manipuliranja. V središču njihovega genija je manipulacija. Nasprotje od manipulacije je ustvarjalnost. In če je kje kak talent prisoten onstran vseh sorazmerij, potem gre to vedno na škodo vseh ali vsaj nekaterih drugih. Ustvarjalnost je tem, sicer tako obdarjenim ljudem, odvzeta do prav tako presenetljive mere, kot nas preseneča njihova sposobnost manipuliranja. Zaradi neustvarjalnosti jih je nazadnje zavrglo življenje. In tudi sedaj, ko se bodo spremenili v svoje groteskno nasprotje, ko bodo postali veliki lastniki in kapitalisti, jih bo prav pomanjkanje ustvarjalnosti nazadnje izdalo. Po kateri obliki manipulacije bodo le segli potem?
To je en ključ do njihovega uspeha, drugi pa je v tem, kar se je pri nas zgodilo med vojno in v letih po vojni. Kaj pa se je takrat zgodilo? Zgodili sta se dve stvari, ki se ju naši vrli sociologi niti dotaknili ne bodo, kaj šele da bi o njiju kaj odrešilnega povedali. To je bil najprej strah. Krutost, s katero so v pomladnih in poletnih mesecih leta 1942 pobijali po deželi kmete, delavce, študente, učitelje, duhovnike, ni bila posledica naravne izprijenosti. Naravna izprijenost je bila sicer tista okolnost, ki jo je psihično in fizično omogočala, a v tem, čemur je služila, ni bila slučajna in kaotična. Prav v tej številki lahko preberete spis o tem, da so bila notorična partizanska morišča pogosto tik ob njihovih taboriščih. To je tako nenavadno, da mora imeti nek pomen. To je lahko samo strah, vlada strahu, izučevanje v strahu. Tudi povojni holocid in Goli otok sta, kakršna sta bila, nerazložljiva po sebi. Služila sta nečemu drugemu: globinskemu, presežnemu, zgodovinskemu ustrahovanju. Da je ta ustrahovanost nosila v sebi zgodovinske možnosti, dokazuje strah, ki še danes tiči ljudem v preponi. Kakšen iracionalen obseg je ta strah imel, kaže tudi občutje, ki je znano vsem prebivalcem nekdanjega imperija: kadar smo se vračali iz tujine v domovino, tudi če nismo imeli glede meje nobenih skrivnosti, nas je, ko smo se ji bližali, prevzela ali tesnoba ali strah ali kaj je to že bilo. Kar hočemo pravzaprav povedati, je to, da je strah – endemičen in že nezavesten strah – tudi dejavnik v zgodbi o uspehu.
Druga stvar, ki se je strahu, spočetemu med vojno, pridružila, pa je naslednja. Ko so ljudje dojeli, da obstajajo tudi takšni, ki so zmožni in pripravljeni moriti brez pravih razlogov – razlogov, ki bi bili znani njihovemu zgodovinskemu izkustvu – ki so se tako dvignili, da so si vzeli pravico odločati o življenju in smrti, so nenadoma začutili, da jih ti ljudje zelo presegajo. In to novo, še ne doživeto in neslišano občutje se je oblikovalo v nekaj zelo nenavadnega: ti ljudje imajo pravico vladati, takim ljudem pripada oblast. To je zelo pogansko in krščanskega človeka nevredno občutje, a tako je naša substanca na dnu še ali spet poganska, da se je to moglo zgoditi. Tudi to še ni minilo in tudi to ima svoj delež v zgodbi o uspehu.
Toda zgodba o uspehu ima, kolikor je dosežena v aranžmaju njenih tvorcev, še drug razlog. Če bi hoteli ta del bolje razumeti, bi morali začeti pripovedovati zgodbo o slovenskem liberalizmu. (Najprej bi jo morali seveda sestaviti.) V začetnem impulzu liberalizma je posebna kvaliteta, ki bi jo lahko poimenovali skepsa, dvom, distanca. Ta drža je en pol evropske kulture, drugi je vzgon po Brezpogojnem in Absolutnem, v njej prisoten že od začetka in z Evropo vseskozi neločljivo povezan. Tudi slovenski liberalci so imeli ljudi, ki so liberalizem tako razumeli, in če je dovoljeno reči, živeli. Tudi med vojno in po vojni. V slavo tem ljudem se bo morala nekoč napisati knjiga. Toda večinski del slovenskega liberalizma je bil malomeščanski in je še danes. V njem ni bilo ne skepse ne svobodoljubja in ne distance, ampak se je ves použival v vulgarnem antikrščanstvu. Liberalizem je nosil v sebi to nevarnost, da se je nagibal v nihilizem. Samo visoka kultura, kjer je bila, je omogočala, da je vzdrževal naporno ravnotežje. V slovenskih provincialnih razmerah pa je nujno moral pristati v nepresvetljenem plebejskem nihilizmu. Za nas je važno to, da so na tej duhovni in politični substanci komunisti uresničili svoj projekt. V tem je bil in je še velik del slovenske usode. Slovenski tip liberalizma je bil tak, da se je mogel dati na razpolago komunistom. V tem je njegov prispevek k zgodbi o uspehu.
Večinski delež k tej zgodbi pa so seveda doprinesli komunisti sami. Besedo komunisti uporabljamo zgolj zaradi razpoznavnosti; na kar vsakič mislimo, je nova levica, ki je res nekaj novega, čeprav na vsakem koraku dokazuje, da nosi v sebi leninsko intuicijo in izučenost. Da je v njenem jedru genij manipulacije, smo že ugotovili. Iz krajev, kjer se je oblikovala, pa je prinesla še druge, kot se je izkazalo, zelo koristne reči. Mi bomo omenili eno.
To je poseben način nastopanja, ki mu ponavadi pravimo arogantnost. Beseda izvorno označuje prisvajanje posebnih pravic v ravnanju in govorjenju in bi jo lahko prevedli z izrazom nesramnost. Nastopanje v slogu, ki ga označuje ta beseda, ima velik uspeh pred negotovimi, zbeganimi in neprisebnimi ljudmi. Taka dejanja postanejo šokantna šele tedaj, ko se jih lahko samo še spominjamo in je že prepozno. Naj se zatečemo k ilustraciji. Nedavno slovesnost v Celju, imenovano Ne vrag, le sosed bo mejak, je, sodeč po časopisnih poročilih, organizirala občina Celje, vendar ne gre dvomiti, od kod je prišel navdih zanjo. Med to slovesnostjo, ki ji je Delo generozno prisodilo 10.000 obiskovalcev, je predsednik države pripel spominski trak tudi na prapor Maistrovih borcev. Nedavno smo nekje prebrali, da je od nekaj tisoč teh pogumnih mož danes živih le še devetindvajset. Denimo, da so se vsi še živeči strinjali s predsednikovim dejanjem – kar je najmanj dvomljivo – pa vseeno ostaja odprto vprašanje, ali ima teh nekaj mož pravico, da odloča v imenu toliko tisoč mrtvih tovarišev, zapostavljanih in preziranih prav od teh, ki si jih sedaj prisvajajo. Za normalno čutečega človeka je to nasilje. Žal, ne prvo! Pred nekaj leti so na nekem zborovanju v Ljubljani Maistrovi borci – takrat jih je bilo res sicer nekaj več – svoje prapore izročili v hrambo nekdanjim partizanom. (Formalno je bila stvar izvedena tako, da so prapore obojih izročili teritorialni obrambi, a značaj kretnje je nedvoumen.) Slovesnost v Celju je torej važna zato, ker je razkrila vzorec, po katerem bodo tekle obletne proslave prihodnje leto. Sedaj vemo, da bodo to počeli v znamenju polaščanja. To je žaljivo ravnanje z Maistrovimi borci jasno pokazalo. Da ne bo pred njimi nihče varen, dokazujeta tudi škofa Slomšek in Tomažič z vlogo, ki so jima jo dodelili v Celju. Tako so se že bili polastili Trubarja, Prešerna in Cankarja in čisto mogoče je, da teh mož, ki so pravi prvaki tega ljudstva in se bomo morali k njim vedno zatekati po nasvet in pomoč, od dolgotrajne zlorabe ne vidimo več takšnih, kakršni so bili.
Slovesnost v Celju pa je pokazala še nekaj, kar je tudi v ključu poglavitne besede prejšnjega odstavka. Nemogoče je namreč, da njeni pobudniki ne bi vedeli, da je dober kilometer od Celja veliko teharsko morišče. Nemogoče je nadalje, da jim okus ne bi bil povedal, da ne morejo slaviti ljudi na kraju, ki se ga dotikajo sledovi njihovih nekdanjih zlih obredov. Ne, s tem so hoteli nekaj povedati: povedati so hoteli, da bodo sedaj, kot so nekoč, šli preko vsega. Povedali pa so tudi, da vedo, kako je treba ljudi obvladovati, da je najučinkovitejši način ta, da se ubija okus.
Nekatere meje je torej mogoče prestopiti samo v odsotnosti sramu. Kako naj si sicer razlagamo, da kdo pošilja Kremžarja in Bernika nazaj v Argentino in Ameriko – povsem, kar se je bilo zgodilo! Kako bi bilo mogoče sicer razumeti, da kdo sredi Ljubljane, v Cankarjevem domu, porine skozi zobe stavek, da je bilo katolištvo v slovenskem narodu vedno nekaj tujega. Trditev je že po sebi absurdna, če pa pomislimo, da si to upajo govoriti ljudje, ki so se sami s prevaro in nasiljem nastanili v slovenski hiši, se temu sicer ne moremo načuditi, obenem pa smo jim hvaležni, da nas ne nehajo opozarjati na to, kaj pravzaprav so.
Prve stvari na prvo mesto
Prava zgodba o uspehu bi bila seveda tista, ki bi pripovedovala o uspehu slovenske demokratične prenove. Zanjo bi bilo potrebno to, kar smo v tem besedilu nekajkrat omenili: vrnitev k sebi. S tem smo hoteli reči, da moramo odstraniti vse pretveze in ves videz in zagledati pred sabo tista dejstva, ki nas v osnovi določajo.
Tu je najprej država. Da imamo svojo državo, bi moralo postati sestavina naše zavesti. To pa se bo lahko zgodilo samo tako, da bomo to dejstvo zagledali kot absolutno novost. Šele tedaj bo država mogla postati res publica, skupna skrb. V tej skrbi se bomo zavedeli še drugih pomembnih reči.
Prva stvar, ki jo bomo gotovo videli, bo ta, da državo šele ustvarjamo in da jo ustvarjamo razdeljeni in razklani. Tedaj se bomo zavedeli absurdnosti stanja, da gradimo državo, ko smo še v državljanski vojni. Od tod bo sledil elementarni ukaz, da moramo državljansko vojno na vsak način končati, ker si v stanju radikalnega nezaupanja ne moremo delati države, ki je po definiciji skupna stvar. Državljanska vojna seveda ne divja v oblikah, ki jih je imela pred petdesetimi leti, a zato danes njena nasprotja niso nič manjša, o čemer nas prepričuje vsak natančnejši pogled na forum. Svojo moč je pokazala s tem, da se je, kot pravi poslanec Peršak, razširila in zajema sedaj vso Slovenijo. In zakaj smo še v stanju državljanske vojne? Preprosto zato, ker ni bilo narejenega še nič resnega in bistvenega, da se konča.
Tu pa bi se takoj pokazala druga pomembna reč. Konec državljanske vojne bi nujno pomenil vsenarodni pogovor in priznanje nekaterih dejstev, kar bi po sebi relativiralo bazo, iz katere izvaja svojo politično moč – deloma celo svojo legitimnost – nova levica. Če bi se zadeve državljanske vojne začele celovito reševati, bi bila nova levica prizadeta in takšna, kakršna je, celo onemogočena. Zato bo nova levica še naprej blokirala vsak pomembnejši korak v tej smeri, predvsem pa bo s ciničnim aktiviranjem svoje večinske moči preprečila vsako politično formulacijo predlaganih rešitev. Če hoče torej demokratično osveščen človek kaj prispevati h koncu državljanske vojne, nima boljše možnosti od te, da odtegne svojo podporo novi levici.
Nadalje pa prav s tem, da ni pripravljena končati državljanske vojne, nova levica dokazuje, da ne postavlja na prvo mesto vitalnih interesov države, ampak svoje lastne. To je važno zato, ker se tako razkriva ne samo njena politična filozofija, ampak njen celotni vrednostni svet: vprašanja, kaj je vredno in kaj ni, se rešujejo v odvisnosti od tega, kaj je koristno in kaj ni, ne pa na njihovi avtonomni ravni. To ima daljnosežne posledice za celotno družbo, predvsem pa ne daje nikakršnega upanja, da bi nova levica mogla ali hotela izpeljati grandiozno delo, to je prehod iz totalitarizma v demokracijo. Tu ima namreč prvo in edino besedo ustvarjalnost.
Če naj se torej reši vprašanje države, se mora rešiti vprašanje državljanske vojne;
če naj se reši vprašanje državljanske vojne, se morajo bistveno okrepiti avtentične demokratične sile. Ko se bo to zgodilo, bo nova levica izgubila svojo predimenzionirano moč, ki jo izvaja iz državljanske vojne in njenih nelegitimno izrabljenih sadov. Tedaj se bo uravnovesil in normaliziral tudi slovenski politični prostor.
Naj končamo s tem, kar je že naš caeterum censeo: iz vsega, kar smo s tem besedilom hoteli povedati, sledi, da ostaja prva stvar na programu sedanje slovenske demokratične politike združitev dveh strank: SLS in SKD. Po vsem, kar o teh dveh strankah vemo – s tem mnenjem se omejujemo na njuni birokraciji – je čisto mogoče, da se to ne bo zgodilo. A tedaj ne bomo rekli, da je to nezaslišano, neodgovorno, nerazumno in sramotno. Zakaj prav to, da se to ne bo zgodilo, bo ponovno dokazalo, da te besede nad njimi ne bi imele nobene moči. Morali bomo seči po čisto političnem jeziku.