Avtor: Tine Velikonja

Ko sem bil nedavno na enomesečnem obisku v ZDA, sem pridno prebiral časopise, predvsem Washington Times. Veliko nam še manjka, da bi spravili skupaj kaj takega. Posebej me je seveda zanimalo, kaj bo pisalo o Evropi, zlasti pa o Sloveniji.
Na moje razočaranje je bila Slovenija omenjena samo enkrat v vsem mesecu, in to po zaslugi Brigite Bukovec, ki je na pomembnem tekmovanju zasedla tretje mesto. Za Amerikance smo nezanimivi. Vsak dan so pisali o Bosni, veliko tudi o baltskih državah, Češki in Slovaški. V celoti so objavili govor Vaclava Havla v Philadelphiji, ko šo mu podelili medaljo svobode, Slovenije pa nikjer.
Zato sem se toliko bolj razveselil, ko mi je brat Jože pokazal letošnjo majsko številko italijanske turistične revije Qui Touring, ki izhaja v trimilijonski nakladi. Na osmi strani so objavili pismo, ki ga je napisal prof. Cesare Poletti:
Nedavno sem potoval po Sloveniji in izkoristil priložnost, da sem obiskal Crngrob, naselje, kakih 20 km oddaljeno od Ljubljane. Tam stoji cerkev, posvečena Materi božji, veličastna gotska stavba iz XIV. stoletja. Znana je po freskah, zlasti po Sveti nedelji na cerkveni fasadi. Kristusova postava v sredini obvladuje prostor, okrog pa so naslikana dela, ki so v nedeljo prepovedana.
Ko sem se vrnil v Perugio, sem pisal direktorju muzeja v Ljubljani za nekaj podrobnosti o nastanku in avtorju teh fresk. Prejel sem dolg in izčrpen odgovor, v katerem so me poleg drugega poučili, da je v naselju Castelangelo, malem trgu v Valnerini na meji med Umbrijo in Marko, podobna slikarija, ki spada v isto obdobje (¹⁴⁷⁰⁄₁₄₈₀).
Ni mi uspelo, da bi prišel do podrobnejših zapisov o freskah v Castelangelu. Napotil sem se tja, naravnost k cerkvi sv. Martina. Bila je zaprta, zapuščena in ne služi več svojemu namenu. Tudi tu podobna freska Kristusa in Sveta nedelja. Žal je bilo povsod videti, da cerkev propada. Razbitine, kupi smeti, odprte grobnice, razdejani oltarji, skratka, slika nepopisne zanemarjenosti in opustošenja.
Starodavna cerkev sv. Martina in njen umetniški zaklad ne smeta ostati pozabljena. Sicer se nam utegne zgoditi, da bodo vmes posegli Slovenci, saj vidimo, kako dobro so obveščeni o stvareh v naši hiši.
Slovenci znamo skrbeti zase in za svojo državo, če le hočemo. Na svet ne bomo napravili vtisa s svojo vojsko ali industrijo, ampak ko bomo ustvarili demokratično družbo. S skrbjo za našo kulturno dediščino izpričujemo, kdo smo, in gornji zapis dokazuje, da se bodo vedno našli ljudje, ki bodo naša prizadevanja cenili in upoštevali.