Avtor: Janez Vuk

Čeprav je besedilo bilo prebrano že 18. oktobra letos (na Teološki fakulteti v okviru predavanj, ki jih prirejajo katoliški izobraženci), je v njem toliko tehtnih mnenj in sodb, da smo ga z ljubeznivim avtorjevim dovoljenjem sklenili objaviti in z njim seznaniti naše bralce.

Bržkone ni daleč od resnice trditev, da je blok demokratičnih strank, to je tistih, ki niso neposredne naslednice nekdanjih DPO oziroma ZK, velik poraženec v političnem tekmovanju, ki se je začelo s t. i. demokratičnim prebojem oziroma s prvimi pluralnimi volitvami pred štirimi leti.
To dejstvo samo po sebi ne bi smelo biti zaskrbljujoče, saj demokracija ni igra, v kateri bi moral biti vsakokratni zmagovalec vnaprej znan oziroma določen, toda v naših specifičnih razmerah ni tako. Neokomunistični blok kot realno vladajoči politični blok namreč v veliko večji meri skrbi za vsestransko kontinuiteto s starim nedemokratičnim režimom kot za vzpostavitev tistega, čemur bi lahko rekli demokratičen, legitimen, na pravni državi in človekovih pravicah sloneč režim.
Obstaja vrsta znamenj, ki kažejo, da aktualna oblast dejansko poskuša – in v tem tudi uspeva – pod novim videzom ohranjati bolj ali manj stare vsebine. Slovenska demokracija, kakršno smo imeli priložnost spoznati doslej, je pravzaprav bolj fasada, krinka, izza katere ostajajo nekatere temeljne danosti iz prejšnjega režima praktično nedotaknjene. Prvenstveno gre tu za splet političnih in gospodarskih privilegijev nomenklature nekdanje partije, ki so se v veliki meri ohranili, seveda v nasprotju z zahtevami pravne države. Nomenklatura ne le da je obdržala popoln nadzor nad t. i. družbenim kapitalom tako na mikro kot na makro nivoju, to je na podjetniški in državni ravni, temveč je v veliki meri uspela privatizirati družbena podjetja oziroma, bolje rečeno, pripadniki nomenklature so se uspeli dokopati do ogromnega bogastva v veliki meri na način, ki je čista kraja. Obvladovanje kapitala pa nomenklaturi seveda daje največje možnosti za politično prevlado tudi v prihodnje.
Kako je nomenklaturi nekdanje partije, ki je bila nosilec prejšnjega bankrotiranega režima, lahko uspelo, da je svoj vodilni položaj ohranila? Preprosto: tako da je uporabila vse vzvode realne oblasti, ki jih je podedovala iz prejšnjega režima, to je zlasti z obvladovanjem najpomembnejših državnih in drugih institucij. V prvi vrsti gre tu za obvladovanje državne uprave, zlasti sodstva oziroma pravosodnega sistema nasploh skupaj z organi pregona, potem specializiranih institucij, kakršna je bila denimo SDK ali družbeni pravobranilec samoupravljanja. Dalje gre tu za obvladovanje medijev, v prvi vrsti RTV, in s tem za oblikovanje naklonjenega javnega mnenja; gre za obvladovanje univerze kot mesta »produkcije« vladajoče politične doktrine oziroma kot mesta, kjer politične akcije nomenklature še vedno dobivajo svojo akademsko apologetsko podporo oziroma potrditev. V Sloveniji je namreč še vedno veliko bivših strokovnjakov za marksizem, pa tudi za druge discipline, ki sebe in svojo stroko prvenstveno vidijo v vlogi apologije, to je nekritičnega podpiranja politike določene usmeritve. Spomnimo se na primer, kako so raznorazni univerzitetni profesorji vselej z ramo ob rami z neokomunističnimi politiki »strokovno« utemeljevali gospodarske, pravne, medijske in druge nedemokratične postopke in projekte, katerih se je lotila nomenklatura. Izraz udbomafija, ki se je začel uporabljati kot sintetičen pojem za kompleksno, vseobsežno politično, gospodarsko, medijsko in še drugače povezano in usklajeno delovanje nomenklature, je povsem umesten. Cilj tovrstnega delovanja nomenklature je namreč v prvi vrsti materialna korist, metode nomenklature pri pridobivanju materialnih koristi pa so v veliki meri protipravne, nezakonite, skratka, kriminalne. Divje lastninjenje, ki pa ni nič drugega kot »lepši« izraz za odtujevanje oziroma krajo družbene lastnine, nikdar ne bi moglo dobiti tolikšnega obsega, če nomenklatura ne bi nastopala usklajeno na vseh relevantnih področjih: v gospodarstvu, državni upravi, medijih, v politiki itn.
Poglejmo namišljen primer, kako poteka to usklajeno delovanje nomenklature ali udbomafije!
Vzemimo, da nekdo razkrije kriminalno afero, v kateri so glavni protagonisti pripadniki nomenklature. Nomenklaturi manj naklonjeni mediji bodo nekaj časa poročali o njej, nomenklaturi naklonjena občila oziroma novinarji pa že od vsega začetka minimalizirajo in relativizirajo ugotovljena dejstva. Njeni apologeti iz strokovnih krogov pa napišejo kak ciničen pamflet, v slogu pravljice o golem cesarju. Imeli smo celo skrajen primer, ko so se protagonisti afere, zavedajoč se svoje nedotakljivosti, celo ponorčevali iz javnosti z objavo razvpitega slogana »Psi lajajo, karavana gre dalje«. Državni organi ob aferah običajno ne rečejo ne bele ne črne ali dajejo pitijska pojasnila, predvsem pa ničesar ne ukrenejo. V bolj delikatnih primerih se nemudoma sproži nadomestna afera, ki služi prikrivanju prve, postopek, ki se pač mora odvijati zaradi pomiritve javnosti, pa je dolgotrajen in se nikdar ne zaključi. Če pa se, potem se ugotovi, da ni nihče od vpletenih ničesar kriv, kot je bilo recimo v zvezi z mariborsko orožarsko afero, ko je sodišče salomonsko razsodilo, da ni šlo za tihotapljenje, ki je kaznivo dejanje, temveč za carinski prekršek, ki spada med lažje gospodarske prestopke, ki se kaznujejo z nekaj tisoč tolarjev kazni. Ravno včeraj je sodišče v Mariboru odločilo, da štirje obtoženi niso ničesar krivi. Toda potem se zastavlja vprašanje: kdo sploh so resnični krivci? Kako je mogoče, da po več kot letu dni pristojni organi in institucije uradno ne vedo tako rekoč nič?
Skratka, ko se odkrije kriminalno dejanje, v katero je vpletena nomenklatura, njeni pripadniki vsak na svojem področju poskrbijo, da zadeva zvodeni in konča v arhivu: politiki poskrbijo za politično podporo, člani različnih državnih organov, predvsem pregona, tožilstva in sodstva, poskrbijo, da se postopki znotraj njih zaustavijo ali da se kazniva dejanja prekvalificirajo v nepomembne prekrške, njihova občila, novinarji in publicisti poskrbijo za ustrezno javno mnenje ipd.
Vsa zadeva je šla tako daleč oziroma se je od časov starega režima tako malo premaknila, da lahko upravičeno rečemo, da je realni sistem pri nas ne demokracija, temveč nekakšna mafiokracija. Izbrancem, ki so isti kot nekoč, je vse dovoljeno, ostali nastopamo, enako kot prej, kot njihovi dejanski podložniki. T. i. pravna država oziroma njen pravni red služi namreč predvsem za pokoravanje navadnih, malih ljudi. Nomenklatura je iz tega izvzeta. Staro pravilo iz časov samoupravnega socializma, da smo sicer vsi enaki, nekateri pa so bolj enaki kot drugi, slejkoprej velja.
Vzporedno s povedano »zgodbo o uspehu« nomenklature, ki ji je v veliki meri uspelo ohraniti svoj poseben, privilegiran položaj, je seveda tekla zgodba o neuspehu demokratičnega bloka, ki je v veliki meri ostal v podrejenem položaju, bolj podrejenem, kot bi v demokratični pravni državi smel biti.

Avtor slike: Vlastja Simončič

Opis slike: Roke in delo Vlastja Simončič

Če govorimo o vzrokih neuspeha demokratičnega bloka v postkomunistični Sloveniji, potem moramo pogledati v čas začetkov partijskega sestopa z oblasti. Resnici na ljubo je treba povedati, da je bila demokracija Slovencem podarjena, nikoli si je nismo izborili, zato pa tudi ni pristna – in nikomur veliko ne pomeni. Naknadno se je izkazalo, da je bil t. i. demokratični preboj nič drugega kot taktični umik partije oziroma njene nomenklature v smislu »popusti, da boš zmagal«. Edini pravi protagonist demokratičnega preboja je bila partija, ostali smo bili bolj statisti, v največji meri pa povsem pasivni gledalci. Krog Nove revije, krog Mladine, nekdanjega Teleksa, Naših razgledov in kasneje Demokracije so bili le različni poganjki dvorne opozicije, ki jo je nomenklatura ne le dovoljevala, temveč sama ustvarila. Redki pravi disidenti so bili zraven zgolj pripuščeni zaradi videza verodostojnosti, ne zaradi iskrene želje po demokratičnih spremembah. Ta glasila in najpomembnejši snovalci v njih, predvsem pa izza njih, niso pripravljali terena za demokracijo, temveč za adaptacijo partijskega režima v skladu s spremenjenimi okoliščinami. Komunizem se je nezadržno rušil na svetovnem planu, slovenskim komunistom tako ni preostalo drugega kot prilagoditi se. Zmotno bi bilo misliti, da so z oblasti sestopili zato, ker bi se ovedeli svoje zgodovinske moralne krivde kot zatiralci temeljnih državljanskih pravic in svoboščin. Preprost politični račun jim je pokazal, da je vztrajanje pri enoumju kontraproduktivno in na dolgi rok bolj tvegano, kot če pravočasno privolijo v pluralizem. Če danes gledamo nazaj, lahko vidimo, da jim je ves čas od demokratičnega preboja dalje šlo prvenstveno za ohranitev prevladujoče in celo privilegirane vloge lastne nomenklature, nikakor pa ne za demokracijo kot dejansko oblast ljudstva.
Dejstvo, da je bil t. i. demokratični preboj skrbno pripravljen partijski projekt, se je najbolj izrazito pokazalo takrat, ko je t. i. intelektualno jedro nekdanje SDZ ob razkolu v SDZ zapustilo Demos, ker se ni strinjalo z izgubo privilegirane vloge nomenklature v procesu lastninjenja družbene lastnine. Tedaj se je pokazalo, da Demos sploh ni imel svoje avtentične ideologije, svoje politične vizije in svojega programa. Demos je imel zgolj program, ki mu ga je napisala partija prek svojih eksponentov v Demosu. Ideologija Demosa je bila ideologija partijskih travestitov, trojanskih konjev, ki so znotraj Demosa začrtali meje svobode in demokracije, ki so bile dopustne z vidika interesov nomenklature. Čim je ob razpravi o konceptu lastninjenja prišlo do konflikta med interesi nomenklature in interesi volilne baze Demosa, so idejni vodje in stvaritelji Demosa le-tega zapustili oziroma razpustili.
Ob razkolu v SDZ se je tudi pokazalo, da znotraj bloka naslednic nekdanjega Demosa ni bilo niti zavesti o potrebi po teoretični izdelavi in utemeljitvi nove demokratične paradigme oziroma novega programa niti ni bilo volje, da se demokratične sile na novo povežejo. Liderji strank demokratičnega bloka so se skorajda brez izjeme pokazali za omamljene od oblasti in zaslepljene od njene varljive bleščave v javnosti. Prepričani so bili v lastno vsevednost in samozadostnost. Ko je Demosova vlada padla, so se vsi po vrsti udinjali Drnovšku, to je neokomunističnemu polu. Demokratični blok vse do danes ni bil sposoben najti skupnega jezika, izdelati ustreznega programa in se čvrsto povezati. Izgledi, da se bo to zgodilo, pa so ob nadaljevanju sedanjih trendov vsak dan manjši.
Dr. Jože Pučnik, predsednik nekdanjega Demosa, ob odhodu glavnih trojanskih konjev iz Demosa ni znal ali mogel drugega kot nemočno opazovati njegov razhod. Lojze Peterle, predsednik največje stranke demokratičnega bloka, se je po padcu vlade, ki jo je vodil, začel obnašati, kot da je docela izgubil politični kompas. Krščanski demokrati so začeli voditi takšno politiko, kot da bi se sramovali svoje demokratične provenience. Z nerazumljivim egoizmom so se docela odtujili svojim naravnim, strateškim zaveznikom iz demokratičnega bloka. SKD je po razpadu Demosa začela iskati strateškega zaveznika na neokomunistični levici, tam, kjer ga po nobeni logiki ni mogla najti. Paktiranje z SKD za LDS namreč ni nič več kot taktična poteza, njihov strateški partner pa slejkoprej ostaja Združena lista. SKD v koaliciji z LDS ves čas samo izgublja. V perspektivi, to je v primernem času pred volitvami, pa ni izključena niti demonstracija premoči naveze med LDS in ZL, to je izključitev SKD iz koalicije z namenom pokazati volilcem, kje je njena prava os.

Avtor slike: Vlastja Simončič

Opis slike: Roke in počitek Vlastja Simončič

Tajno dogovarjanje SKD z LDS se je začelo že pred zadnjimi volitvami, ko je še obstajala t. i. KOS (Koordinacija opozicijskih strank). Če odmislimo, da je šlo pri javnem dogovarjanju v KOS ob hkratnem tajnem dogovarjanju z Drnovškom za nekakšno zvijačno zahrbtnost Jelinčičevega tipa, ki je tudi prevaral svoje volivce, ko je svoje glasove po volitvah prenesel v neokomunistični blok, potem moramo ugotoviti, da je bila SKD zaradi sodelovanja z Drnovškom prisiljena popustiti v določenih pomembnih točkah. Očitno je bil dosežen dogovor, da SKD ne bo dregala v divje lastninjenje, v denacionalizacijo, v povojne poboje, v medijski monopol … S tem se je SKD odrekla vztrajanju na načelih pravne države, na katerih temelji tudi sama demokracija. SKD se je skratka odrekla temeljnim točkam svojega programa v zameno za drobtinice z bogatinove mize.
Vstop SKD v vlado po volitvah je med drugim pomenil sprejetje odgovornosti za politiko naveze med LDS in ZL, to je prevzem politične odgovornosti za številne kriminalne afere nomenklature, povezane z divjim lastninjenjem, za počasno ali sploh nikakršno poravnavanje krivic iz preteklosti, za jalovo ugotavljanje odgovornosti v zvezi z množičnimi povojnimi poboji. Poleg tega je nastanek velike nenačelne koalicije oslabil opozicijo do te mere, da slednja sploh ni sposobna dejanskega nadzora oblasti. Predpostavka demokratičnega modela je resnična, ne le navidezna opozicija brez stvarne politične moči.
Nadaljnja posledica vstopa SKD v vlado je tudi, da demokratični blok tudi na prihodnjih volitvah skorajda ne more zmagati. SKD je s svojim nenačelnim političnim obnašanjem med ljudmi pripomogla k uveljavitvi prepričanja, da so vse stranke enake, da jim gre samo za oblast kot tako, za materialne koristi strankarskih pomembnežev, dobrobit ljudi pa jim je postranskega pomena. Med drugim se to izraža tudi v vse večji brezbrižnosti in otopelosti ljudi za politično dogajanje.
Svojo vlogo razdiratelja demokratičnega bloka je SKD odigrala tudi v najnovejšem času, in sicer v zvezi s koalicijsko pogodbo za lokalne volitve. S tem, ko SKD ni podpisala tega dokumenta, se je še bolj oddaljila od bloka, ki bi ji moral vsaj dolgoročno biti strateški zaveznik. Krščanski demokrati so odigrali nadvse sporno vlogo tudi pri rušenju Janeza Janše z mesta obrambnega ministra. Pomembni člani SKD so bili namreč vključeni v pripravo spletke oziroma provokacije, zaradi katere je bil Janša odstavljen.
Pomembna in opazna lastnost slovenske KD, žal pa tudi nekaterih drugih novih demokratičnih strank, je očiten antiintelektualizem. Vodstvo SKD se je, denimo, naravnost potrudilo, tudi s klasičnimi kadrovskimi čistkami, da dnevnik Slovenec ne bi postal intelektualno jedro ali stičišče demokratično čuteče slovenske inteligence. Uveljavilo je logiko nekdanje partije, po kateri ima višja instanca vselej prav v odnosu do nižje. Strokovnjak je lahko dobrodošel le kot apologet politike oziroma postrešček funkcionarja. Kritično, avtonomno razmišljanje je v takem modelu protisistemsko, motilno delovanje. Usoda Viktorja Blažiča, nekdanjega krščanskega demokrata in enega osrednjih razumnikov demokratičnega tabora, govori o tem sama zase.
Ob vsem navedenem se zastavlja vprašanje, kaj stranka krščanskih demokratov sploh dejansko je? Je to res stranka, ki verjame v demokratično paradigmo družbe? Kdo so ljudje, ki vodijo SKD in koga predstavljajo?
Toda pustimo SKD in si postavimo splošno vprašanje, kako se je lahko zgodilo, kar se je zgodilo, namreč tako rekoč popolno razsulo demokratičnega bloka? Kje je bila narejena temeljna napaka? Dokončnega odgovora na to kompleksno vprašanje seveda ni moč dati. Vse bolj se kaže, da je bil t. i. sestop partije z oblasti skrbno pripravljen projekt, pri katerem je bilo malokaj prepuščeno naključju.
Partija je prišla na oblast in je ves čas trajanja svojega režima vzdrževala oblast v bistvu s subverzivnimi metodami. Partijska oblast je temeljila na nelegitimni represiji, na metodah državne diverzije. Za ta namen je partija imela posebno tajno službo, politično policijo, t. i. udbo, ki je imela svoje lovke razpredene tako rekoč povsod. Partijska politična policija je bila pravzaprav glavni steber oziroma jamstvo partijske nadoblasti. Brez te izredno razvejane in operativno izredno učinkovite službe bi politična dominacija partije prav hitro skopnela.
Zdi se, da je bila ena največjih, če ne celo največja strateška napaka nekdanjega Demosa, da ni vztrajal na delegitimiranju udbe z vsem, kar sodi zraven, to je na razkritju njenega ustroja in delovanja, na razkritju njenih kadrovskih navez s partijo in partijci, njenih zvez v tujini, na razkritju njenih sodelavcev. Šele to bi omogočilo dejansko, fukcionalno razgraditev udbe kot (partijske) države v državi. To bi bilo nujno potrebno dejanje zaradi moralne higiene demokratičnega režima. Organizacija, ki je predstavljala okostje nekdanjega totalitarnega režima, bi morala biti javno razkrinkana, prav tako njeno delovanje in protagonisti tega delovanja, zato da bi bila onemogočena kontinuiteta njenega delovanja v demokratičnem režimu, ki očitno obstaja, čeprav v neki adaptirani obliki. Namesto tega je vse v zvezi z udbo zavito v meglo. Režim, ki nikoli ni niti moralno-idejno pretrgal popkovine s trdim jedrom nekdanjega totalitarnega režima, po neki notranji logiki stvari ne more biti demokratičen.
Ob tem se seveda lahko vprašamo, zakaj Demos oziroma demokratične stranke niso vztrajale na delegitimiranju udbe. Odgovor, ki se ponuja, je, da zato, ker je tudi sam Demos bil v veliki meri proizvod partijsko-udbovskih štabov. Vse več je znamenj, ki potrjujejo tezo, da je partija ob svojem sestopu vrinila svoje ljudi tudi v nove demokratične stranke, vplivala na njihovo politiko in jih dobesedno spodjedla od znotraj. Prva Demosova stranka, ki se je notranje razkrojila, je bila nekdanja SDZ; podobno usodo so doživeli Zeleni; nekolikanj drugačna, a podobna je usoda obeh strank, ki se razglašata za konfesionalni, to je SKD in SLS, ki bi se po vsej logiki morali združiti ali vsaj tesno sodelovati, a vodita kljub domnevno enakim ideološkim izhodiščem v veliki meri nasprotno politiko in stalno spletkarita druga proti drugi. Je to res le nesrečen slučaj ali gre za zakulisno režijo tistih sil, ki jim enotna krščanskodemokratska oziroma ljudska konservativna stranka preprosto ne gre v račun? Jelinčičeva SNS je na drugih volitvah v bistvu odigrala enako vlogo paradnega trojanskega konja kot SDZ na prvih volitvah. In še bi lahko naštevali strankarske zdrahe, ki jih ni moč pojasniti drugače kot s podtalnim vpletanjem »neznanih« sil.

Zaključek

Zastavlja se vprašanje, če pri nas lahko obstaja politična stranka nekomunistične provenience, ki bi bila docela avtonomna in ne bi bila izpostavljena rovarjenju in razbijanju s strani zunanjih nedemokratičnih sil partijske provenience. Dosedanje izkušnje kažejo, da je to komajda mogoče.
Perspektive demokratičnega bloka oziroma demokracije v Sloveniji, vsaj na kratki rok, niso obetavne. Nizka demokratična politična kultura nasploh omogoča, da politični razred skrbi predvsem za svoje interese, znatno manj pa za interese volivcev oziroma države in državljanov nasploh. Nomenklatura nekdanje partije je uspela ostati praktično neokrnjena in nedotakljiva. Še vedno je neformalno povezana v vseh sferah družbe tako vertikalno kot horizontalno. Imamo nekakšen partijski sistem brez formalne partije, vendar s čvrstim vodjem, ki še vedno uživa zaupanje večine Slovencev. Po vsem sodeč, vsaj določeni člani vodstva najmočnejše stranke demokratičnega bloka delujejo pod taktirko Velikega brata. Pravzaprav se postavlja vprašanje, ali je ta stranka sploh še na pozicijah demokratične preobrazbe ali je v bistvu že stranka kontinuitete s starim režimom. Pravne države in demokracije dejansko ni. Poleg tega v javnosti tudi ni zavesti o invalidnosti naše demokracije, kar je v največji meri posledica še vedno močno prisotnega medijskega monopola nomenklature, zlasti v najbolj vplivnih elektronskih medijih. Neokomunistična levica je v nedvomni ofenzivi. Ni izključeno, da bo levica v perspektivi poskusila spremeniti ustavo v smeri predsedniškega sistema, kar bi omogočilo še večjo koncentracijo politične moči v njenih rokah. Zdi se, da samo čudež lahko na hitro spremeni trenutno stanje.