Avtor: Justin Stanovnik
V nedeljo po Sv. Ani, 31. julija, na Anino nedeljo, se je kakor vsako leto zbralo nenavadno veliko ljudi pri starodavni cerkvi nad Bukovžlakom. Samo žegnanje tolike množice gotovo ne bi bilo pritegnilo. Večina teh, ki so se zbrali okoli cerkve, je prišla z Dolenjske, Notranjske in Gorenjske in teh ta cerkev, pa naj bo še tako lepa in prisrčna, ne bi priklicala. Sem so prišli zato, ker vedo, da je za njihove prijatelje, ki so jih iz taborišča doli v Bukovžlaku vozili v smrt, glas zvonov, ki so se nekajkrat na dan oglasili iz te cerkve, bila zadnja vez s človeškim svetom – če izvzamemo na pol žive ljudi ki so sedeč na pesku med barakami nemo gledali odhod svojih tovarišev in čakali na svojega. Ko se ruska pesnica Ana Ahmatova v pesnitvi Rekviem spomni odhajanja ruskih ljudi v daljna sibirska taborišča, od koder se jih je malo vrnilo, pospremi njihovo slovo z moskovskih železniških postaj s temle stihom: kratko pesem slovesa lokomotive so jim peli žvižgi. Slovenskim domobrancem so to pesem peli zvonovi Sv. Ane, glasniki kulture, za katero so šli v boj in v smrt.
Pred mašo in po maši, pa tudi vmes, če je prilika, stopim do enega ali drugega med ljudmi in začnem pogovor. Na mojem traku se nabirajo kratke zgodbe – trije ali štirje stavki povzamejo eno celo življenje. Mojbog, si rečem, ali se to sploh sme? A si ne morem pomagati. Zakaj so ti ljudje prišli? Zaradi koga so prišli? Pričakoval sem, da bodo pripovedi enake ali vsaj podobne, pa je vsaka drugačna. Najmanj tri tisoč ljudi je tukaj, pomisli človek, in vsakdo bi lahko povedal svojo zgodbo. Kakšen mozaik bi bil to! Nekaj kamenčkov bomo predstavili tule. Mogoče bodo koga spomnili, da na uredništvo Zaveze pošlje še svojega. Mogoče bo bodoči umetnik iz njih nekoč res sestavil veliki teharski mozaik.
Prvi kamenček. Pod cerkvijo skoraj ob robu gozda stoji oče s sinom. Zakaj je prišel. Prišel sem zato, ker imam tu starše. Takoj ko so partizani prišli v Celje, so prijeli očeta, mamo in naju z bratom pa so odpeljali v Dobrno. Po nekaj dneh se nam je posrečilo priti domov, a so še tisto noč prišli po mamo in jo odpeljali. Od takrat ju nisem videl več. Bila sta še mlada, oče je bil star 36 let, mama pa 34. Oče leži nekje tu ali pa v Košnici, skupaj z nekaterimi celjskimi obrtniki, mama pa nekje v hrastniškem koncu. Ali Vam je znan vzrok? Znan: Sovraštvo.
Drugi kamenček. Nekoliko stran sedita sami zase dve sestri. Doma sta iz Pameč pri Slovenj Gradcu. Sem ju je pripeljal spomin na očeta. Izginil je ali v celjskih zaporih ali pa tu spodaj v taborišču v Bukovžlaku. Tu se ga pač spominjata. Po poklicu je bil inženir gozdarstva, med vojno pa visok domobranski oficir v Novem mestu, morda stotnik. Maja 1945 so imeli novomeški domobranci velike težave pri preboju na Koroško. Očetu je to nekako uspelo, a ni šel na Koroško, ampak je ostal na domači kmetiji v Pamečah. Na binkoštni ponedeljek je šel z vaščani v cerkev k maši. Tu so ga prijeli in odpeljali. Tako pripoveduje ena od hčera inž. Vinka Vrhnjaka.
Tretji kamenček. Na robu njive pod zvonikom sedita dva kmečka človeka iz Rovt. Eden je Jože Treven. Zadnji dan maja 1945 je šest Trevnovih fantov prišlo iz Vetrinja v Teharje. Domov sta se vrnila samo mladoletni Jože in Ludvik. Druge štiri: Franca, Pavleta, Stanka in Lojza pa so kamioni odpeljali na morišče. Ali vse na isti večer? Da, vse na isti večer. Starejša dva brata, domobranca Johan in Tone, nista šla na Koroško, ampak sta se šla javit v zloglasni Logatec, od koder se, kakor toliko drugih, nista vrnila. Tako je družina Trevnovih iz Rovt v enem mesecu izgubila šest fantov.
Četrti kamenček. Više gori, tik ob cerkvenem zidu, stoji sam mlajši človek. To je Jože Ramšak iz Kamnika. Letos je prvič na Teharju, tudi sicer nima nikogar tukaj. Sem je prišel zato, ker se čuti povezanega z ljudmi, ki se jih tu spominjajo. Prihaja iz hiše, ki ni bila za sistem, ki je vladal Sloveniji štirideset let. Strici po materini strani so šli rajši v tujino, kot pa da bi živeli v njem. Mlademu fantu so dali čutiti, da vedo, kam spada. To ga je oblikovalo. Nekoč, mnogo pozneje, je vprašal učiteljico iz osnovne šole, zakaj so jih učili stvari, ki niso resnične. Morali so.
Peti kamenček. Franc Goršič je prišel iz Ljubljane, ker je tu ostal njegov brat ali pa se je tu za njim izgubila sled. A njegova misel se dotika širših stvari. To, da prihajajo sem in na Rog, je povezano z narodovo kulturo. Gre za spoštovanje, ki ga ljudje gojijo do tistih, ki jih je zadela tako trda usoda. Gre za to, da ljudje skratka ne pozabijo svojih. Kako pa si razlagate, da je širša javnost tako ravnodušna ob nepojmljivo velikih stvareh, kot jih simbolizirata Rog in Teharje? Tudi on se čudi in tega ne more razumeti. Vznemirja ga to, ker dokazuje, da so ljudje izgubili zmožnost čutenja in sočutenja. Kultura je prav za prav ena reč, in če je ni na enem koncu, je ni tudi na drugem. Zdi se, da je nad obnašanjem naših ljudi razočaran. In potem sledi stavek, ki je v svoji preprosti veljavnosti nepremakljiv: Veste, narod, če hoče obstati, mora biti v bistvu pošten.
Šesti kamenček. Ustavim se pri mladi, simpatični družini. Kmalu se izkaže, da so domačini, tu iz Ljubečnega. Ali so jima starši kaj pripovedovali, da je tu nekoč bilo taborišče, od koder so vozili ljudi streljat neznanokam? Ne, nič niso pripovedovali, poleg tega pa mož ni od tod, njej pa so starši kmalu umrli. Ali se danes po vaseh tu okoli še kaj omenja ta kraj v zvezi s tistimi dogodki? Ne, o tem ne govori nihče več. To je sedaj vse pozabljeno. Tudi sem, k Sv. Ani, ljudje ne prihajajo zaradi tistih dogodkov. Toda, ali dejstvo, da so se v tem kraju dogajale tako nenavadne in tragične stvari, nikogar ne žene, da bi si ga ogledal? Ne, zaradi tega ne pride nihče. To je sedaj vse pozabljeno.
Sedmi kamenček. Sedaj smo že v procesiji, ki se počasi pomika proti Bukovžlaku. Ker se nenadoma znajdem v praznini, kamor ne sega niti petje niti molitev, se spet odločim za pogovor. Pred mano hodita dve ženi. Izkaže se, da sta iz Vitanja. Zanima me, zakaj sta tu. Najprej in predvsem zato, ker je sveta Ana priprošnjica za srečno zadnjo uro. Iz teh krajev hodijo ljudje sem predvsem zato. Že, toda zakaj greste še v Bukovžlak? Veste, v Vitanju so partizani takoj ob prihodu prijeli in odpeljali kakih dvajset, mogoče celo trideset ljudi sem v to taborišče, od koder jih ni bilo več nazaj. Veste, medve sva jih slabo poznali, starši pa so jih in so vedno pravili, da so bili dobri ljudje. Pa sva si rekli, pojdiva in poglejva, kje so ostali.
Osmi kamenček. Stopim na stran in nekoliko zaostanem. Mimo mene gresta dva moška para; z zadovoljstvom ugotavljata, da je letos več ljudi kot lani, več da je zlasti mladine. Vključim se v procesijo, nagovorim ženo, ki hodi ob meni. Z njo imava nekaj skupnega. Tudi ona je namreč šla skozi Teharje maja 1945. Ko je domobranska vojska odhajala iz Vetrinja, se je odločila, da gre z možem. Bil je to mlad podporočnik iz velikolaškega udarnega bataljona, ki ga je vodil Franc Grum. V taborišču so ju ločili. In kdaj ga je nazadnje videla? Nazadnje ga je videla vsega pretepenega in okrvavljenega v skupini oficirjev, ki so jih pripeljali iz nekega bunkerja. Ob tem me presune spomin. Tisto skupino sem videl tudi sam. V njej je bil moj komandant stotnik Bastič.
Deveti kamenček. Za mano hodita mož in žena. Takoj vidim zanesljivo hojo kmečkega človeka. Mož pripoveduje: Najbolj napet del moje zgodbe je bil na poti iz Teharja domov. Kot mladoletnega domobranca so me izpustili avgusta 1945. Štirje smo izstopili na postaji v Polju. Po zapletljaju na vevškem mostu, ko smo že mislili, da nas bodo spet vklenili in odpeljali, smo srečno prišli do Dobrunj. Tam smo oddali Kovačevega Tončka – bil je že tako slab, da sva ga morala dva podpirati, da je prišel do domačih vrat, kjer ga je čakala mati. Potem smo se ločili: eden je šel v Hrušico, eden v Bizovik, jaz pa na Orle, tudi čez Bizovik. Pri zadnji hiši v vasi pa zaslišim, da so za mano zaškripala vrata. Ozrem se in vidim, da je nekdo skočil iz hiše in teče proti meni. Potem se je začel tek in mislim, da je to bil tek za življenje ali smrt. Kdaj pa kdaj sem se ozrl in videl, da mi človek tesno sledi. Tista pot je dolga kake tri kilometre, in čeprav v meni zagotovo ni bilo več nobenih moči, sem jih od nekod vendar še jemal, da sem tekel. Kot rečeno, kadar sem se ozrl, sem ga imel za sabo. V tem pa pritečem iz gozda na jaso, kjer je bila tudi naša njiva. Pogledam nazaj, pa ga ni bilo več. Pred mano je bila že vas in ljudje.
Čez nekaj dni se je pri naši hiši oglasila skupina štirih mladih domobrancev iz Teharja. Malo so se podprli in nadaljevali pot. Na Pijavi Gorici so se ločili: Drobnič je ostal kar tam, Moravs je zavil navkreber proti Sloki Gori, Krampelj in Lipovec pa sta šla skupaj proti Želimljemu. Tu sta se tudi ta dva ločila: Krampelj je srečno prišel domov v Ščurke, Lipovca pa so v Skopačniku zaman čakali. Tistega kilometra od Želimeljega do Skopačnika ni nikoli dokončal. Ko je Andrej Zrnec z Orel za to zvedel, mu je bilo popolnoma jasno, da je v tistem teku iz Bizovika na Orle šlo za življenje.
Opis slike: Zračni posnetek taborišča v gradnji leta 1943.
Teharsko taborišče v gradnji. Posneto iz zraka s severozahodne smeri, verjetno leta 1943. Zgradili so ga Nemci za vežbanje mladine kot pripravo na vojaško službo. Bilo je vzorno postavljeno, z vsemi pritiklinami, ki spadajo zraven, vendar za največ 600 ljudi.
Vidimo krčevino sredi gozda, ki je odprta samo proti severu. Spodaj v sredini dovozna pot, odcepljena s ceste Teharje – Bukovžlak. Ob njej na desni dve baraki, ki sta kasneje služili kot bivalna prostora za taboriščno posadko. Na osrednjem delu taborišča tri barake že stojijo, četrta je v gradnji. To bo baraka B, v katero so spravili sto mladoletnih domobrancev skupine A in domobrance skupine B, tiste, ki so izjavili, da so vstopili v domobranske vrste po 1. januarju 1945. Zgornja baraka proti hribu je baraka C. V njej so bili junija in julija 1945 slovenski civilni ujetniki, moški, ženske in prve dni otroci. Med njima dvorišče C. Prve dni junija 1945, ko je bilo najbolj obljudeno, je bil v njem ograjeno približno tri tisoč ujetnikov, domobrancev, ki so bili dodeljeni v skupino C in do konca meseca odpeljani predvsem na Hrastniški hrib.
V drugih dveh barakah, ki sta videti na fotografiji popolnoma beli, so bili različni ujetniki: Kočevarji, duhovniki, Štajerci. Manjkata še dve baraki najbolj levo. Prostor, kjer sta bili nato postavljeni, zdaj zastirajo drevesa.
Tista, ki je bila postavljena naprej proti hribu, je bila baraka A, napolnjena z mladoletnimi domobranci, dodeljenimi v skupino A. Desno od teh barak proti gozdu že izsekan prostor za poveljniške barake, ki so bile postavljene pravokotno na te, ki jih vidimo. V prvi vrsti poveljniška baraka, za njo na desni skladišče-bunker, levo jedilnica. Desno prav v kotu dno grape. Tu so bile izkopane vzdolžne jame, v katere so taboriščniki nosili in zakopavali umrle zaradi lakote, bolezni ali udarcev. Morišče prvih dni divjanja je bilo še bolj desno in tega področja na fotografiji ni. Splošni orientacijski točki sta prečna zemeljska pregrada v grapi, tam je bilo namreč strelišče, in kot, ki ga dela dovozna cesta nad pobočjem, ko se obrne v desno in teče vzporedno z barakami.
Okolica je na gosto zaraščena s srednje velikim drevjem, hrasti in smrekami. Ta gozd so poleti 1947 posekali, kar se lepo vidi na naslednji fotografiji.
Opis slike: Fotografija iz zraka leta 1956
Gozd je pretežno posekan, na področju taborišča ostanki temeljev večjih barak, med njimi njive, ki so bolj vidne. Kraj je nedotaknjen. Vidna dovozna cesta, nanešeni obrisi barak, s križcem označeno morišče, kjer ležijo pomorjeni prve dni. V okviru cerkev sv. Ane.
Opis slike: Fotografija iz zraka leta 1990
Popolna sprememba, veliko jezero tekočih industrijskih odpadkov za večjo pregrado, razkopano odlagališče piritnih odpadkov za manjšo pregrado bolj spredaj. V okviru cerkev sv. Ane; s križem označen kraj, kjer stoji danes križ.