Avtor: Joseph von Eichendorff

Šumeč drgečejo dreves vrhovi,
kot bi ob uri tej sprevod bogov
pradavnih se pomikal med zidovi
napol razrušenimi brez glasov.
In za razkošnim listjem mirte, tu,
v polmraka čaru že šepetajoč,
kaj govoriš, zmedena kakor v snu
omamnem, o fantastična mi noč?
Razliva name se vseh zvezd bleščava
z žarečo slo zaljubljenih oči,
pijana zdaj mi govori daljava
kot o sreči veliki prihodnjih dni.