Avtor: Andrej Rot

Nobenega nasilja ni mogoče opravičiti z ničimer, toda če je treba iskati izvire in začetke umorov in preganjanj med drugo svetovno vojno, jih je treba v Ljubljanski pokrajini pri komunistih. To je spoznal Nikolaj Jeločnik. Napake njegovega tabora zato niso nič manjše, vendar mora biti primerjava zgodovinsko analitična, pravno in moralno uravnovešena in objektivna. Do tega pa smo še daleč, zdi se celo, da se še oddaljujemo, ker se izgubljajo podrobnosti, izginjajo pa tudi osebnosti, ki so bile priče tedanjim dogajanjem. Ena od teh je bil Nikolaj Jeločnik (1919–1993), ki je svoja najboljša leta, sposobnosti in ves idealizem, kar ga je imel, posvetil gledališču, glasbi, urejanju zdomskih knjig in revij, pisanju zgodovinskega in dokumentarnega gradiva, prevajanju, poučevanju, organiziranju najrazličnejših kulturnih prireditev in literarnemu ustvarjanju.
Nikolaj Jeločnik se je rodil 18. novembra 1919 v uradniški družini v Ljubljani. Končal je klasično gimnazijo in študiral na visoki šoli za dramsko umetnost pri glasbeni akademiji. V gledališču je začel delovati kot član Žara. Ta je bil najprej društvo, potem pa tudi revija klasične gimnazije; v njej so se dijaki preizkušali v pisanju. Jeločnik je že kot študent deloval v gledališču kot igralec in kot pisatelj. Maja 1943 je na odru Frančiškanske dvorane v Ljubljani predstavil Marijino oznanjenje Paula Claudela. Prva njegova drama Krvava Španija je bila napisana za radio, prozno delo Ognjena smrt pa je objavil v zborniku Zimske pomoči leta 1944. Ognjeno smrt je posvetil Francetu Balantiču in Francetu Kremžarju, ki sta s svojimi fanti zgorela v Grahovem. Tedaj je Jeločnik že citiral še neobjavljene Balantičeve verze: »Dočakal zadnji sem naliv svetlobe … zdaj pridi, smrt, odvrgel sem orožje … «
Med vojno in revolucijo na Slovenskem je zaslovel kot protikomunistični govornik. Še preden se je pridružil vaškim stražam, je urejal štirinajstdnevnik Junaki. Maja 1945 se je umaknil na Koroško, pozneje pa je bil v italijanskih taboriščih. Prvič je prišel tja kot italijanski interniranec, potem pa kot protikomunistični begunec. Dobro leto je deloval v neposredni bližini generala Leona Rupnika. Od njega se je ločil in julija 1945 pobegnil iz zaporniškega taborišča v Spittalu. V begunskih taboriščih po Italiji je takoj začel sodelovati pri vseh kulturnih dejavnostih zdomcev. Bil je med prvimi člani Balantičeve družine, nastopal je v Shakespearovem Hamletu v Senigaliji ipd. Svoje kulturno, predvsem pa gledališko delo je nadaljeval v Buenos Airesu; tja je emigriral v začetku leta 1948. V Argentini je sprva delal kot težak pri državnih gradnjah, pozneje pa kot stavec pri dnevniku La Prensa; hkrati je stavil tudi v tiskarni Baraga, in to predvsem slovenski tisk, ter na različnih področjih tesno sodeloval z lazaristom Ladislavom Lenčkom, ki mu je bil zvest prijatelj vse življenje.
Bil je ustanovni član in eden izmed stebrov Slovenske kulturne akcije. Od 1971 do 1981 je urejal Glas SKA. Deloval je tudi kot pisec, in to s slogom, ki je bil za emigracijo izrazito inovatorski. Veliko njegovih člankov, esejev, prevodov in zapisov je raztresenih po Glasu SKA, Meddobju, Katoliških misijonih, Svobodni Sloveniji in zbornikih. Največkrat se je podpisal s psevdonimi (Miklavž Trpotec, Matjaž Klepec idr.; ko je prišel v Argentino, se je prijavil kot José Petric in to je bilo tudi njegovo uradno ime). Ves čas je pisal dnevnik, vendar so znani le odlomki, ki pričajo o njegovi izvirnosti in kakovosti. Morda ga bo kdaj mogoče brati v knjižni obliki in odkriti marsikatero manj znano zdomsko zadevo, ne nazadnje tudi njegov občutek odtujenosti v argentinskem svetu, ki ga je spremljal do zadnjih dni življenja.
Ves čas emigracije je veliko delal za misijone. Leta 1973 je napisal knjigo Teharje so tlakovane z našo krvjo; zapisal je pričevanja tistih, ki so preživeli pokole v Teharjah, Hrastniku, Trbovljah. Je avtor (s sodelovanjem Branka Rozmana in Janeza Gruma) dveh zajetnih knjig z naslovom Stalinistična revolucija na Slovenskem 1941–1945 (prva je izšla pod psevdonimom Stane Kos, druga pa z njegovim imenom). To je prva in za zdaj edina zgodovina medvojnega časa, ki obravnava polpreteklost z vidika politične emigracije.
Kot dramaturg je z Jožo Vombergarjem napisal dramo Napad; uspešno jo je uprizorila Igralska družina Narteja Velikonje (IDNAVE). Jeločnikovega Kralja Matjaža je ista gledališka skupina igrala na proslavi v čast žrtvam komunizma. Za Baragovo proslavo je napisal, zrežiral in tudi zaigral Simfonijo iz novega sveta. Za misijonske namene je napisal Sveto Cecilijo, igralo jo je štirideset deklet. Napisal je spev o Baragi Eno samo je potrebno. Za dvajsetletnico emigracije je v sodelovanju z Brankom Rozmanom in Alojzijem Geržiničem (glasba) sestavil odrsko balado Obsojen sem bil. Podobno druženje je bilo pri Marijinem oznanjenju.
Prevedel je v slovenščino več dramskih del, jih režiral, včasih tudi nastopal v njih. Na oder je postavil tudi več del iz slovenske in svetovne literature. Veliko truda je vložil v pisanje besedil za domobranske proslave.
Gledališče je Jeločniku-pisatelju odvzelo precej tistega časa, ki bi ga najbrž posvetil literaturi. Jeločnik je ustvaril neinstitucionalizirano šolo gledališča. Skoval je neponovljiv gledališki slog, ustvaril briljantnost prizorov in svetovljansko barvitost.
Le nekaj je kulturnih organizatorjev, ki so svoja najboljša leta, sposobnosti in visoko mero idealizma posvetili zdomski kulturi. Jeločnik je bil eden izmed njih. Posvetil se je gledališču, glasbi, prevajanju, publiciranju, urednikovanju, organiziranju prireditev in ostalo je komaj še kaj časa za literarno ustvarjanje. Na očitek, da je napisal premalo izvirnih dram, je odgovoril: »Za to dolžite moje zaslužkarstvo, ki mi odžre zadnje mesece prek dvanajst ur vsak dan, mnogokrat tudi prosti dan. Neprespan sem in živčen. Predstavljaj si, kako naj v takšnem ozračju kaj napišem. Za literaturo je treba mir in čas: meni manjka oboje.« Tako je pravil v začetku osemdesetih let, ko se je začel ukvarjati s tem, kar je menil, da je naloga emigracije: utemeljevanje domobranskega videnja medvojne zgodovine.
Daleč je od tistih, ki so z umikom iz središča zdomskega dogajanja postali sokrivi za razkrajanje emigracije. Biti sodnik, hkrati pa molčeč zagovornik statusa quo pomeni privoliti v osebno zaverovanost in ne zagotavlja nevtralnosti. Jeločnik je kazal prej drugo skrajnost – največjo možno angažiranost. Leta 1969 je odigral najpomembnejšo vlogo na strani tistih, ki so ostali pri SKA in se zavzemali za dialog.
Kot umetnik je v svojem življenju poudarjal čustva. V emigraciji je slovel kot eden izmed najbolj prefinjenih ocenjevalcev umetnosti, hkrati pa kot l’enfant terrible, ki vse svoje moči in sposobnosti razdaja drugim.