Avtor: Janez Černetič

Pred drugo svetovno vojno je bila francoska komunistična partija gotovo ena najbolj pomembnih v Evropi. Imela je mnogo članov, še več pa simpatizerjev in dobrotnikov, ki so ji omogočili lep razvoj v celi državi in pomembne volilne uspehe. S pomočjo svojega sindikata CGT (Confédération Générale du Travail) si je priborila zelo velik vpliv. Višek svoje pomembnosti na francoskem političnem polju je dosegla leta 1936, v času Ljudske fronte (Front populaire). Denarja ni manjkalo, saj so prispevki članov prinašali ogromne vsote, povrhu pa je Moskva bogato nagrajevala njene politične uspehe. V ozkih in stalnih stikih s partijo sovjetskih republik in kot ubogljiva članica Kominterne se je pripravljala na prevzem oblasti v Franciji, kar bi bil odločilen korak k zavladanju komunistične ideologije v Zahodni Evropi.
Nič ni motilo političnih načrtov KPF in Kominterne, perspektive za proletariziranje Evrope so bile zelo lepe. Francova zmaga in okupacija Poljske leta 1939 s podpisom nemško-sovjetskega pakta, ki je sledil, pa sta vse načrte postavili na glavo. KPF je morala – po nalogu Kominterne – s svojim propagandnim aparatom zagovarjati in hvaliti podpisani pakt kot velik političen uspeh Sovjetske republike in Stalina. Francoski narod pa ni mogel sprejeti te nove propagande: Nemčija, njen stoletni sovražnik in takrat tudi okupator, naj bi postal čez noč njen prijatelj in zaveznik, kot so to hoteli francoski komunisti. Vsem je bil še v spominu münchenski dogovor, ko so Angleži in Francozi kapitulirali in prepustili Čehoslovaško nemškemu nenasitnemu apetitu. Francoska vlada je takoj reagirala in zaprla vse vidne komunistične voditelje. Generalni sekretar partije Maurice THOREZ pa je pobegnil v Moskvo, kjer je ostal do konca vojne.
Spomladi leta 1940, po nemški okupaciji Francije, je francoska partija predlagala okupatorskim silam pogajanja za ureditev medsebojnih odnosov v bodočnosti. Jacques DUCLOS, namestnik pobeglega generalnega sekretarja, je dosegel pri okupacijskih oblasteh dovoljenje za izdajanje dnevnika L’HUMANITE in drugih komunističnih glasil. Nemci so ugodili tudi njegovi zahtevi za osvoboditev zaprtih komunističnih veljakov.
V zameno je komunistična delegacija obljubila aktivno sodelovanje – s pomočjo svojega vplivnega sindikata – pri reorganiziranju okupirane države in njene industrije in spodbujanju Francozov k sodelovanju v nemški vojni industriji. Mnogo, zlasti strokovno izučenih in specializiranih ljudi je šlo na prostovoljno delo v nemško industrijo, zlasti letalsko, kar je bilo za Nemce zelo velikega vojaškega pomena.
V KPF pa je bilo mnogo idealistov, ki niso sprejeli diktata Kominterne za popoln obrat svojega mišljenja in idealov. Mnogi so se začeli skrivati pred svojimi partijskimi kolegi, drugi so iz razočaranja zapustili partijo, tretji pa so uvideli oportunizem centralnega komiteja in so postali antikomunisti.
Sodelovanje KPF z okupatorjem je trajalo do konca junija 1941., ko je Nemčija na veliko presenečenje Stalina in vsega komunističnega sveta napadla SSSR. V politiki francoske partije je takoj prišlo do popolnega preobrata, komunisti so spet postali sovražniki nacističnega okupatorja. Toda morali so v ilegalo. Za borbo sposobni prostovoljci so se zbirali v vojaške enote povsod, največja koncentracija partijskih bojevnikov pa je bila v gorah južno od ŽENEVE.
Francoska narodna organizacija za borbo proti okupatorju, ki se je formirala takoj po premirju in ki jo je vodil De GAULLE iz Londona, je sprejemala v svojo organizacijo sonarodnjake – pa tudi evropske begunce – brez ozira na njihovo politično pripadnost, poreklo, vero in svetovnonazorsko prepričanje. Politične vloge so prevzeli bivši politiki in visoki funkcionarji, vse vojaške zadeve pa so bile v rokah poklicnih oficirjev. Sprejeti pa niso bili člani komunistične partije in njeni simpatizerji zaradi izdajstva v letu 1940.
Vodstvo partije se je zavedalo pogubnih posledic obeh političnih obratov za bodočnost francoske partije. Grozila ji je politična osamljenost in izključitev po vojni. Zato je vodstvo z vojaškimi operacijami hotelo zabrisati neprijetne spomine in si znova pridobiti zaupanje naroda in političnih strank. Koncem leta 1943 so bili končno sprejeti v vsenarodni odpor proti okupatorju, toda udejstvovali so se ločeno. Tudi zavezniki so jim obljubili pomoč. Toda nemške okupacijske sile niso mogle dopustiti motenj prometnih zvez v tako važnem delu dežele, kot je dolina Rodana. Še pred izkrcanjem zaveznikov v Normandiji (6. junija 1944) je komunistična ilegala v Alpah podlegla okupacijskim silam.
Zgodovinarji, ki so hoteli preštudirati vlogo posameznih političnih strank med okupacijo, so naleteli na popolno pomanjkanje sodelovanja pri odgovornih komunističnih voditeljih. Čeprav so bila nekatera za partijo zelo neprijetna dejstva znana in s pričami potrjena, so ti trdili prav nasprotno in navajali vse mogoče verzije sodelovanja z Nemci. Tako so npr. trdili, da partija ni nikoli prosila Nemcev dovoljenja za izhajanje komunistične literature pod okupacijo, ampak da je to bilo delo posameznikov za hrbtom partijskega vodstva. Oba zgodovinarja (Roger MARTELLI in Guillaume BOURGEOIS) pa sta v moskovskih arhivih našla dokaze, da je pogajanja z Nemci vodil Jacques DUCLOS osebno. Tretji zgodovinar, Vincent JAUVERT, pa je našel tudi dokaze, da je partija dobivala ogromno denarno podporo iz Moskve (v letu 1987 dva milijona dolarjev). Čakati bo treba še nekaj let za popolno pojasnjenje tega dela zgodovine francoske partije, ker v moskovskih arhivih čaka 50 milijonov strani, ki se nanašajo na odnose francoske partije do sovjetske in do Kominterne.
Dokazano je pa že, da je vodstvo komunistične partije Francije sodelovalo z nacističnim okupatorjem:
– doseglo je, da je okupator uzakonil izdajanje komunističnega tiska;
– komunistična delegacija je ponudila sodelovanje pri organiziranju administracije in industrije v okupiranem delu države;
– obljubila je, da bo partija spet »spravila Francoze k delu«.
Francoska komunistična partija je torej bila prva v Evropi, ki je sodelovala s Hitlerjevo Nemčijo in pomagala h krepitvi njene vojaške moči. To je sicer storila na povelje Kominterne, kateri so bile vse partije brezkompromisno pokorne, vendar to nikakor ne zmanjša njene odgovornosti.