Avtor: Janez Peršič

Približuje se petdeseta obletnica konca druge svetovne vojne. Ta dogodek je prebivalstvo Evrope, Azije in ZDA dočakalo z veseljem in olajšanjem. Tu in tam slišim pripombe, češ da Nemci še danes čutijo drugače. Njim naj bi 9. maj 1945 pomenil predvsem poraz njihove domovine. Tovrstnim negodovalcem odgovarjam, da se mora tudi vsak zdravo misleči in kolikor toliko human Nemec veseliti, da se je takrat končalo nesmiselno umiranje pod nacistično diktaturo. Največji poraženci druge svetovne vojne tako ali tako niso bili Nemci, vsaj njihov večji del ne. Poljska, Češkoslovaška in Jugoslavija so namreč doživele, da je nacionalsocialistično okupacijo zamenjala komunistična. Drugih vzhodnoevropskih držav ne omenjam, ker so v vojno vstopile na strani Nemčije, torej so si svojo usodo vendar nekoliko skrojile same. Konsenz komunizmu je bil na Poljskem in Češkoslovaškem neznaten. Tja ga je prinesla sovjetska vojska. V Jugoslaviji je bila scena nekoliko drugačna.
Tu je bilo že pred drugo svetovno vojno prebivalstvo precej polarizirano. V času tuje okupacije pa se je ustvaril dokaj enoten levi blok (KPJ s podružnicami po pokrajinah, ki je vodila narodnoosvobodilni boj z revolucijo), na drugi strani pa je bilo več antikomunističnih skupin. Vodstvo komunistov se je zelo trudilo, da bi ustvarilo videz »upora širokih ljudskih množic« proti okupatorju in za raznimi oblikami osvobodilnih front in avnojev skrivalo svojo oblastiželjnost. Na kakršnokoli resnično koalicijo politično različnih odporniških skupin komunisti niso bili pripravljeni pristati. Posledica te trmoglavosti je bila državljanska vojna.
V nekem intervjuju, objavljenem v Mladini, sem na dober namig spraševalca tudi jasno odgovoril, da v današnji Sloveniji še vedno obstajata dva »naroda«, kot sta se oblikovala v državljanski vojni. To sta bila beli narod s svojo belo in rdeči narod s svojo rdečo gardo. Danes stvari niso bistveno drugačne. Vsak od obeh narodov ima svoj ideološki okvir, svoje politične skupine in poverjenike, svojo oblast, finance, kulturo in tudi svoj pogled na polpreteklo zgodovino. Rdeča garda je močnejša, najbrž zato, ker je spretnejša in bolj perfidna. Še vedno jo podpirajo široke ljudske množice slovenskih volivcev.
Glede zgodovine polpreteklega obdobja lahko mirno izrečem ugotovitev, da so dejstva v glavnem znana, zelo pa se med seboj razlikujejo interpretacije, razlage, ocene in načini uporabe dejstev v politične in vzgojne namene. Kot pravi moj kolega in prijatelj Vasko Simoniti (Dnevnik, 19. 11. 1994), se zgodovina zadnjih petdesetih in nekaj let še ne obravnava znanstveno. Razumljivo pa je tudi, da vsaka zgodovina živi, dokler ljudje ne pokopljejo starih zamer in dokler niso popravljene stare krivice in krivci zločinov primerno kaznovani. Pravna država namreč ne more zatisniti oči pred nekaznovanimi zločini. Revanšizem je seveda nekaj povsem drugega. Zdi se mi, da se na politični sceni dogaja nekakšen levi revanšizem, z oblasti padajo drug za drugim politiki, ki niso v službi levice.
S kakšnimi občutki so konec druge svetovne vojne dočakali domobranci? O tem obstaja kar precej spominske literature, vendar so bili tudi med domobranci ljudje, ki svojih spominov ne bi želeli objaviti. Domobranci niso bili samo »idealni fantje in možje, ki so svoj narod reševali pred boljševiško pošastjo«, ki so samo začasno ubogali okupatorja, da bi mu v pravem trenutku skočili v hrbet, ampak je bilo med njimi mnogo preprostih, apolitičnih in omejenih duš, ki so brez kakršnihkoli osebnih dilem ubogali svetno in cerkveno oblast, misleč, da bo tako za njih najboljše. Svojevrstna tragedija je potem bila, ko so se ljudje, ki so ubogali ukaze, da bi jim bilo dobro, spopadali s partizani, ki so tudi ubogali ukaze v korist nekih mitičnih dobrin. Mnogi partizani so namreč verjeli v absolutni smisel osvobodilnega boja proti okupatorju. Seveda so bili v prvih partizanskih četah predvsem komunisti, skrivači, begunci in kriminalci, kasneje pa tudi veliko prisilnih mobilizirancev. Obe, rdeča in bela garda sta zagrešili vrsto zločinov (uboji, mučenje, plenjenje). Teror rdeče garde je bil časovno prvi in naperjen proti »razrednemu sovražniku«, ki naj bi snoval in organiziral kontrarevolucijo, pa tudi proti lastnim, ne dovolj zanesljivim ljudem. Teror bele garde pa je bil s stališča ciljev manj smiseln, udarjal je po navadnih partizanih in nižjih akativistih, ki dostikrat niso bili revolucionarno, ampak zgolj narodnoosvobodilno misleči in delujoči. Če bi bila slika preprosta (na eni strani moralno degenerirani boljševiki, na drugi pa pošteni krščanski Slovenci), ne bi bilo težko napisati enostavne ocene tega krutega zgodovinskega obdobja. Komunisti so imeli vse do danes na svoji strani argument narodnoosvobodilnega boja, nasprotniki pa so izpostavljali komunistično predanost ideji revolucije in podložnost Stalinu. S stališča historične distance so imeli takratni antikomunisti nedvomno prav. Komuniste je boj proti okupatorju zanimal predvsem zato, da bi pomagali Sovjetski zvezi in osvojili oblast. Za idejo zmagovite revolucije so bili pripravljeni žrtvovati sebe in druge; trpljenje civilnega prebivalstva, starcev, žensk in otrok, se jim je zdelo ob tako visokem cilju, kot je bila uveljavitev nove zgodovinske epohe, nepomembno. Ta ideja se je prav v nadaljnjem toku zgodovine izkazala za tragično zmoto.
Vsakdo, ki na osnovi določenega znanja razmišlja o domobranstvu, pride do problema kolaboracije. Mnenja sem, da Peter Urbanc, ki je v zadnji številki ZAVEZE skušal ta problem razrešiti, v tem ni povsem uspel. Problem bi lahko označili na kratko z magičnim sedmerokotnikom pojmov: okupacija-narodnoosvobodilni boj-izdajstvo-revolucija-kontrarevolucija-kolaboracija-državljanska vojna. Dejstvo je sicer, da je kolaboracija z okupatorjem v zasedeni deželi po mednarodnem pravu dovoljena, saj omogoča preskrbo civilnega prebivalstva in vzdrževanje reda in miru, vendar je bilo tudi partizanstvo kljub vsemu nekaj več kot navadni banditizem zlasti po 7. marcu 1945, ko so partizanske sile formalno postale del kraljeve vojske v domovini. Zaradi ideoloških in političnih nasprotij je med rdečo in belo gardo prišlo do državljanske vojne, s čimer je bil osnovni namen kolaboracije presežen. Pravega narodnega izdajstva pa ni bilo veliko. Za izdajalce štejemo lahko samo tiste, ki so kot agenti ali informatorji tujih sil škodovali okupiranemu prebivalstvu, tudi tiste komuniste, ki so do napada Nemčije na Sovjetsko zvezo in morda še kasneje na Gorenjskem in Štajerskem sodelovali z gestapom.
Ob tem mi pride na misel vsestranska podobnost med nacionalistično in komunistično teorijo in prakso. Eden zadnjih tovrstnih dogodkov je bilo pričanje že precej ostarelega tov. Mitje Ribičiča pred Pučnikovo parlamentarno komisijo, ki bi ga morala vprašati še marsikaj drugega, na primer o dachauskih procesih ali pohorski aferi. Omenjeni partijec je podobno kot neki starikav »nazi« v zanimivem filmu Odessa zamegljeval resnico, se skliceval na objektivno težko situacijo in valil krivdo na brezimenski kolektiv Jugoslovanske ljudske armade.
Kaj si mislijo o teh sramotah stari partizani in drugi člani Zveze borcev? Mnogi so razočarani nad razkrinkanim početjem svojih voditeljev, ki so jih nekoč skušali učiti nove morale in jim kazati pot proti velikim zgodovinskim ciljem. Mnogi pa vztrajajo v svojih zmotah in pustijo, da vodstvo še naprej manipulira z njimi: abotna pisma bralcev v vseh mogočih časopisih in revijah nam jasno pričajo o rezultatih dolgotrajnega pranja možganov.
Razmišljamo lahko še v neko, čeprav na žalost nekoliko fantastično smer. Delitev na rdeči in beli tabor, ki je povzročila toliko žrtev in trpljenja, bi bila našim ljudem manj izrazita, če bi bilo več individualizma in manj želje po podrejanju ideologijam, političnim doktrinam in oblastnim sistemom. Prizadevanje za neko nujno enotnost slovenskega naroda bi moglo biti še danes škodljivo. Takšne zahteve navadno proizvajajo tisti, ki skušajo uveljaviti enoumje svojih političnih in drugih doktrin.
Naj še navedem primer osebnega razmisleka in odločitve v času okupacije. Oče nekega mojega prijatelja je že zelo zgodaj potal član OF v Ljubljani. Ko pa VOS ni in ni hotel prenehati z atentati, je po uboju prof. Erlicha zapustil OF in odjavil Slovenskega poročevalca. Izognil pa se je tudi vstopu v Slovensko domobranstvo. Po vojni je zaradi svojega preloma s komunisti doživel vrsto neprijetnosti. Baje je bilo podobnih primerov še več in kažejo, da nekateri v tistih težkih časih le niso nehali misliti s svojo glavo. Seveda je bilo to v mestu lažje, ker je stanje na deželi bilo manj naklonjeno individualnim odločitvam.
O dogajanju v času okupacije se bo pri nas še dolgo razmišljalo. Opažam, da bi mnogi ponovno želeli to zapleteno zgodovino spraviti v enostavne, ideološko podprte kalupe. Seveda tak pristop ne more preglasiti nekaterih temeljnih zgodovinskih dejstev. Dokler pa zgodovinopisje ne bo res samo zgodovinopisje in ne tudi ideologija, naj bo raje več zgodovin kot ena sama.