Avtor: Marijan Ozvald

Monografsko delo dr. Anke Vidovič-Miklavčič zajema čas med obema svetovnima vojnama, ko je bila glavnina slovenskega etničnega ozemlja sestavni del Kraljevine Jugoslavije. Obravnavano obdobje je zamejeno z letnicama 1929 in 1941. To je čas vzpona italijanskega fašizma in nemškega nacizma ter državljanske vojne v Španiji. V Jugoslaviji pa sta vse močnejši centralizem in srbski hegemonizem ogrožala svobodo in avtonomnost slovenskega naroda.
V tem nemirnem in nevarnem času so vznikala, rasla in se formirala mladinska gibanja, ki so usodno zaznamovala celo obdobje. Omejili se bomo na avtoričin prikaz delovanja organizacij v katoliškem taboru od uvedbe šestojanuarske diktature do aprilskega zloma 1941. Na začetku je prikazana moč Slovenske ljudske stranke (SLS), ki je imela »proti koncu dvajsetih let politično premoč in tako še vedno osrednjo vlogo v družbeno-političnem, socialno-ekonomskem in kulturno-prosvetnem življenju na Slovenskem«. Na prosvetno-kulturnem področju je imela SLS močno oporo v Prosvetni zvezi, na gospodarsko-zadružnem pa v številnih hranilnicah in posojilnicah, ki jih je upravljala Zadružna zveza, posebej pa je gospodarske zadruge urejala Gospodarska zveza.
Leta 1921 je bila ustanovljena samostojna in neodvisna Jugoslovanska orlovska zveza. Orlovska podzveza v Ljubljani se je leta 1929 preimenovala in osamosvojila v Slovensko orlovsko zvezo. Z zakonom o ustanovitvi Sokola kraljevine Jugoslavije 5. decembra 1929 je bila slovenska orlovska organizacija razpuščena, ker njeno vodstvo ni hotelo pristopiti k vsedržavnemu Sokolu. 17. februarja 1933 je bila razpuščena Prosvetna zveza v Ljubljani in Mariboru. To je bil hud udarec katoliškemu taboru s strani liberalcev unitaristov.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Sursum corda – Kvišku srca Mirko Kambič

Po padcu Jevtićeve vlade 24. junija 1935 je v novo vlado dr. Milana Stojadinovića vstopil eminentni slovenski politik dr. Anton Korošec. Kot notranji minister je kmalu dosegel obnovo Prosvetne zveze v Ljubljani in Mariboru. Z obnovitvijo delovanja katoliških društev se je izostrilo vprašanje odnosa le-teh do Katoliške akcije (KA). Njeno poslanstvo je bilo prenova javnega in zasebnega življenja v duhu verskih resnic in krščanskih vrednot.
Ustanovljena je bila Zveza fantovskih odsekov, ki naj bi združevala dejavnosti pred časom razpuščenega Orla: idejno, prosvetno in telesno vzgojo. Svoje člane je vzgajala v načelnem ideološkem boju proti marksizmu in komunizmu. V duhu krščanskega solidarizma in krščanske socialne misli so se intenzivno posvečali socialnemu vprašanju. Prizadevali so si za stanovsko ureditev, saj ima v socialnem in gospodarskem pogledu največjo veljavo stan, ki je »skupnost ljudi istega poklica in istega socialnega opravila«. Cilj jim je bila stanovska ali korporacijska država. Vodilo je bila enciklika Quadragesimo anno. Glasilo Zveze fantovskih odsekov je bil Kres. Dekleta in žene je v tem duhu združevala Zveza dekliških krožkov z glasilom Vigred.
V okviru obnovljene Kmečke zveze je bila ustanovljena Mladinska kmečka zveza. Za vzor notranje organizacijske strukture ji je služil flamski Boernbond.
Posebne skrbi so bili v katoliškem taboru deležni srednješolci in visokošolci. Na srednjih šolah je zaživela Slovenska dijaška zveza (SDZ), ki naj bi postala organizacija vseh slovenskih katoliških dijakov. Nad njo je bdel akademski klub Straža z glasilom Straža v viharju, glasnikom radikalnega katolicizma. Stražarje, ki so uživali zaščito dr. Antona Korošca, je idejno vodil dr. Lambert Erlich. Nasprotnike znotraj lastnega tabora so videli v krščanskih socialistih, zbranih v akademskem klubu Zarja.
V svojih protikomunističnih stališčih so bili dosledno radikalni Mladci, ki jih je vodil profesor ljubljanske klasične gimnazije Ernest Tomec. Aprila 1937 so bili Tomčevi mladci priznani za pravo dijaško Katoliško akcijo. Imeli so svoje glasilo Mi mladi borci. Med mladci in stražarji je nekajkrat prišlo do ostrih polemik. Spori med njimi so imeli »posebno mesto v reševanju edinosti v okviru Narodnega odbora KA, ki je na svojih sejah še posebej pretresal nevarnosti strujanja med študentsko katoliško mladino in še zlasti partikularizem stražarjev«.
Stanovska organizacija Katoliške akcije je bila Zveza katoliških dijakov (ZKD). Imela je dve podzvezi: akademsko (študentsko) in dijaško. Vsem tem organizacijam je bilo skupno utemeljevanje idejnega boja proti komunizmu.
Kot odgovor na vse bolj intenzivno organiziranje delavstva na levici je aprila 1937 zaživela Zveza mladih katoliških delavcev (ZMKD). Od oktobra 1937 do marca 1941 je izhajal štirinajstdnevnik Mi mladi delavci s podnaslovom Stanovski list za delavsko mladino. Svoj vzor so videli v belgijskem žosizmu (Jeunesse Ouvrière Chrétienne), gibanju katoliških delavcev, ki ga je ustanovil kanonik Cardyn. ZMKD je bila stanovska organizacija KA za mlade delavce.
V letih pred drugo svetovno vojno se je pojavila Krščanska delavska mladina (KDM) z izrazito krščanskosocialistično usmeritvijo. Svoje mesto je videla v udejanjanju »nalog vsega slovenskega krščansko socialističnega gibanja in vsega slovenskega proletariata«. Ni pa se mogla razviti »ne v pravo žosistovsko gibanje, pa tudi ne v pravo strokovno mladinsko organizacijo, ki bi pritegnila množico delavske mladine«. K zmagi krščansko-socialistične smeri v KDM so veliko pripomogli tako usmerjeni izobraženci. Ljudje iz tega idejnega območja so se v prelomnem času večinoma znašli na levici.
V knjigi dr. Anke Vidovič-Miklavčičeve je slovensko katoliško mladinsko gibanje v desetletjih med obema vojnama prikazano objektivno, faktografsko, brez vrednostnih sodb. Iz vsega se že nakazuje usodni, krvavi čas, ki je malone za pol stoletja nasilno zatrl vsako gibanje s katoliškim predznakom. Prav zato more in mora postati bogata tradicija v knjigi obravnavanih organizacij spodbuda tistemu delu današnjega slovenskega mladega rodu, ki hoče razmišljati in delovati v duhu dvatisočletnih krščanskih vrednot.