Avtor: Andrej Vovko

Eden najpronicljivejših kritikov sovjetskega »najnaprednejšega družbenega sistema« svetovno znani pisatelj George Orwell je propagandno ministrstvo namišljene komunistične Oceanije s prefinjeno ironijo poimenoval »Ministrstvo resnice«. Ameriški zgodovinar, kulturni kritik in romanopisec Stephen Koch nam pol stoletja kasneje predstavlja del delovanja resničnega sovjetskega »Ministrstva resnice« iz obdobja med obema vojnama.
Knjiga, ki ima podnaslov Vohuni in pisatelji v tajni sovjetski vojni idej proti Zahodu, je ob svojem izidu v letu 1994 izzvala po eni strani veliko navdušenje in laskave kritike, po drugi strani pa se oglašajo nekateri, ki hočejo ovreči njegove vire kot neverjetne in zaključke kot fantastične ali pa mu na zelo boljševističen način celo vzeti verodostojnost. Naj na tem mestu navedemo, da temeljijo Kochove raziskave v glavnem na novih virih, ki so postali dostopni po zlomu vzhodnoevropskega komunističnega imperija, in na zgodovinskih raziskavah, ki so nastale na podlagi teh virov. Tako omenjeni viri kot zgodovinske publikacije prinašajo obilje novih, doslej skrbno skrivanih podatkov. Avtor Koch v svoji knjigi predstavlja prizadevanja najvišjih sovjetskih oblasti, da bi pridobile najvplivnejše umetniške duhove Zahoda za propagando, ki bi zameglila vse nezaslišano nasilje, kakršno je vladalo v »prvi državi delavcev in kmetov«. Pri tem so v veliki meri izrabljali dokazano naivnost Zahoda ter na veliko uporabljali preizkušeno in kasneje tudi v drugih državah (tudi pri nas) zelo priljubljeno taktiko »koristnih idiotov«. Znana je resnična zgodba o angleškem paru pravnikov, ki je v času najhujših stalinističnih pogromov doktoriral iz »stalinske ustave« in jo proglasil za najdemokratičnejšo in najbolj humano na svetu. Tudi Stephen Koch nam v svoji knjigi Dvojna življenja postreže kar z nekaj podobnimi primeri.
»Glavni junak« Kochove knjige, ki je z vsem kritičnim aparatom opremljeno znanstveno neoporečno zgodovinsko delo, bere pa se kot najrazburljivejši roman, je nemški kolumnist Willi Muenzenberg (1889–1940), ki mu je sovjetski politbiro zaupal nalogo, da vodi veliko kampanjo manipuliranja z zahodnim javnim mnenjem.
Muenzenberg se je z vrhovi prihodnje Sovjetske zveze seznanil že med njihovim begunstvom v Švici; tam ga je Trocki seznanil z Leninom. Po prevzemu oblasti je postal Muenzenberg ena glavnih, vendar v javnosti skrbno zakritih osebnosti Komunistične internacionale; določen je bil za ustvarjanje izpostav agentov in vohunov, ki so nadzorovali mreže »koristnih idiotov« od Londona in Pariza, Berlina in Barcelone do Washingtona in Hollywooda. Na Muenzenbergovi listi so bila, kot naglaša Koch, tako zveneča imena kot
André Gide, André Malraux, Ernest Hemingway, Dorothy Parker, John Dos Passos, Bertold Brecht, ki so bili bodisi njegovi agenti bodisi člani »Klubov nedolžnežev«, kot se je Muenzenberg privatno norčeval iz njih. Veliko večino svojih hotenih ali nehotenih propagandistov Sovjetske zveze in mednarodnega komunizma je Muenzenberg pridobil zaradi njihove idealistične naklonjenosti protifašističnemu gibanju. Stvari se očitno v naslednjih petdesetih letih niso kaj prida spreminjale in nam hudo znano zvene še dandanes.
Podroben prikaz vsebine knjige Stephena Kocha, ki obsega kar 419 strani velikega formata, bi bil vsekakor na mestu, vendar pa presega namen tokratne predstavitve. Navedimo le nekatere najpomembnejše Kochove ugotovitve, ki gredo hudo v nos njegovim levičarskim kritikom. Tako prepričljivo dokaže, da je bila znana kampanja za pomilostitev ameriških anarhistov Sacca in Vanzettija zgolj fasada za popolnoma druge namene. Obrambni odbor za Sacca in Vanzettija je npr. prejel le okrog 6.000 dolarjev od okoli pol milijona, ki so jih zanju zbrali samo v ZDA. Tako naglašani mit »antifašizma« dobi čisto drugačno podobo ob Kochovem dokazovanju, da so tajne službe komunistične Sovjetske zveze in nacistične Nemčije pridno sodelovale že od Hitlerjevega prihoda na oblast, da je bil proces proti bolgarskemu komunistu Dimitrovu in njegovima tovarišema, obtoženim požiga berlinskega Reichstaga, že od vsega začetka skupno podjetje NKVD in gestapa, namenjeno za notranjo uporabo v obeh državah. Po Kochovin trditvah naj bi Dimitrov že prav od začetka vedel, da bo oproščen, in zato je njegovo kasneje tako opevano vedenje na sodišču popolnoma razumljivo. Podobno sodelovanje naj bi med obema tajnima službama vladalo tudi v španski državljanski vojni, v kateri Sovjetski zvezi sploh ni šlo za zmago republikanske strani, pač pa za obračun z levimi ideološkimi nasprotniki. Koch tudi navaja, da je Stalin za lastno uporabo zelo natančno proučeval in celo izpopolnjeval nadvse surove metode, ki jih je uporabljal Hitler v svoji Noči dolgih nožev.
Poleg omenjenih vprašanj Koch obravnava še nekatera druga, tako delovanje znane skupine britanskih »salonsko komunističnih« vohunov v službi Sovjetske zveze (Kim Philby, Guy Burgess, Donald Maclean, Anthony Blunt), znanih po nazivu cambriška zarota, in delovanje Muenzenbergovih agentur v ZDA. To je kasneje doživelo enega od svojih viškov v znani kraji načrtov ameriške atomske bombe, ki je, če že ne omogočila, pa vsaj izredno pospešila čas izdelave sovjetskega orožja te vrste; vendar o tem Koch tokrat ne piše, ker gre pač za dogodke po letu 1945.
Knjiga Stephena Kocha nedvomno zasluži pozornost tudi slovenskih bralcev. Ker njenega celotnega slovenskega prevoda najbrž ne bomo dočakali, bomo skušali kdaj drugič, če bo za to zanimanje, bralce seznaniti vsaj z nekaterimi najznačilnejšimi odlomki iz knjige. Naj ob tem naglasimo še, da avtor ni nikakršen »zadrt« konservativec, kot mu bodo nedvomno podtikali boljševistični nostalgiki na obeh straneh Atlantika. Sam naglaša, da je bil, ko je začel pripravljati svojo knjigo, antikomunistični liberalec in da je to ostal tudi, ko je knjigo končal. Vsi tisti iz naših domačih logov, ki se skušajo v muenzenbergerjevski maniri v zadnjem času s sklicevanjem na antifašizem, za katerega ne bi smelo biti dvoma, da je sam po sebi bil in je še vedno civilizacijsko nedvomno pozitivna kategorija, zakriti množico komunističnih vojnih in povojnih zločinov nad ujetniki, ranjenci in civilisti, se morajo pač nečesa zavedati. Na Zahodu, zlasti v ZDA, kjer antikomunizem pač ni psovka kot še vedno pogosto pri nas, so v veliki meri že zdavnaj postavili enačaj med krvavima dediščinama fašizma in komunizma, pri nas pa ga bomo najbrž še dolgo čakali. Znano dejstvo, da dedičev pokojnih komunističnih režimov Srednje in Vzhodne Evrope niso povabili na proslavo 50-letnice izkrcanja v Normandiji, je v tem pogledu več kot poučno.