Avtor: Brane Senegačnik

Angleški klasični filolog Gilbert Murray je v svoji razpravi o grškem mitološkem junaku Heraklu z naslovom »Herakles – najboljši vseh mož« raziskoval, kako se je v teku časa spreminjala podoba tega antičnega junaka. Te spremembe je primerjal s spreminjanjem podobe na kovancu. Brž ko denar, skovan iz malovredne kovine, izgubi svojo nominalno vrednost, ga je treba prekovati, zamenjati podobo in napis na njem. Prav tako so se spreminjale kreposti, ki so jih pripisovali Heraklu. Na začetku svoje poti, v arhaični dobi grške kulture je bil Herakles bitje silne, nadčloveške fizične moči. Njegova junaštva so bila predvsem dejanja hrabrega lovca – ubil je leva, merjasca, hidro itd. – ali pa dokazi njegovega nepojmljivega orjaštva – namesto Atlasa je na svojih plečih držal cel nebesni svod. S takšnimi posegi je človeštvo odreševal pošasti, ki so mu fizično stregle po življenju. Tej vlogi primerna pa je bila tudi njegova pojava: bil je robusten, mišičast, v levjo kožo ogrnjen in s kijem oborožen silak. Ko pa je postajala grška družba bolj in bolj omikana, je začela izginjati potreba po takšnem junaku. Družbene problematike ni bilo več mogoče razreševati s surovo silo, moč mišic in nasilje sta bila premalo učinkovito »orožje« za dobrotnika človeštva. Da lik Herakla vendarle ne bi zatonil v pozabo, ga je bil treba prekovati, spremeniti naravo njegove kreposti. In tedaj se je začela dolga pot njegove preobrazbe, ki je potekala skozi vso antiko in še naprej v čas bizantinske književnosti. Že v Aristotelovi Himni Kreposti je bil Herakles precej poduhovljen, ko ga je skupaj z Dioskuroma za junaška dejanja navduševala žeja po kreposti. Iz teh verzov naj bi kasneje zajemal tudi pesnik Horacij, filozofa Seneka in Epiktet pa sta ga opisovala kot utelešenje stoiškega ideala kreposti. Zlasti pri Seneki je nastopal kot borec za dobro, pravično stvar, sovražnik zla, prinašalec miru na zemlji in morju, odlikovali pa sta ga tudi nesebičnost in požrtvovalnost. Nekateri alegoristi so šli še naprej in so se zatekli k fizikalnim razlagam, po katerih je Herakles predstavljal Sonce ali čas, spet drugi pa so si pomagali z religioznimi ali filozofskimi razlagami, po katerih je dobival mistična razodetja ali pa je zmagoval vse ovire s filozofijo. Njegova junaška dela, ki so bila na začetku povsem konkretna dejanja velike fizične moči, so dobila čisto simboličen pomen. Herakles je postal človekov rešitelj v višjem smislu, na duševni in duhovni ravni: z zmago nad nemejskim levom je človeka očistil požrešnosti, ko je ujel kerinitsko košuto, ga je osvobodil strahu itd. Višek pa je ta simbolizacija dosegla v bizantinskem leksikonu Suidas. Herakles je bil z vsemi svojimi atributi simboliziran: njegova znamenita gorjača je predstavljala moč filozofije, levja koža pa je postala simbol meditacije. Podobno je bilo s pomenom vseh njegovih dejanj. Murray ugotavlja, da se je Herakles z ozirom na svojo izvorno podobo tako rekoč do neprepoznavnosti spremenil: iz preprostega silaka je postal stoiški svetnik. Isto je ostalo le ime.
Sloviti starogrški dramatik Sofokles je v svoji tragediji z naslovom Trahinje po Murrayevem mnenju ubral docela drugačen postopek: njegova upodobitev je šla prav nasprotno pot – proti Heraklovi izvorni podobi. To je bilo seveda mnogo pred opisano preobrazbo arhaičnega junaka v simbolično bitje, že v petem stoletju pred Kristusom. Že v Sofoklovem času se je življenje očitno tako oddaljilo od idealov arhaične dobe, da so postali povsem neprimerni. Edina možnost je bila v tem, da se spremeni njihova narava in se jim prida simboličen pomen. Sofoklu pa naj bi več od simbolizacije in idealizacije, ki sta temeljili na svojevrstnem potvarjanju zgodovinskih dejstev, pomenilo razkrivanje resničnosti. Njegova namera naj bi tako bila prikazati, kako slabi in napačni so vzori arhaične dobe oziroma kako nemogoče je z njimi oblikovati zavest ljudi v višje civilizirani obliki življenja. Zato je naslikal Herakla v vsej njegovi starodavni silni moči, nasilnosti, robatosti in surovosti in v vsem njegovem preziru človeških meril, ki so prav v petem stoletju z razcvetom demokracije dobivala vse večjo težo in pomen. Heraklova oznaka: »najboljši vseh mož« je tako dobila ironičen prizvok, saj se je v bistvu nanašala na monstruozno bitje, ki ni zaslužilo imena dober. V svojem samopovzdigovanju nad človeška merila je v resnici to bitje padlo podnje.
Zelo podoben razvojni lok lahko opazujemo pri ključnih figurah mitologizirane polpretekle slovenske zgodovine. Z zelo malo napora si je moč v spomin priklicati herojske postave revolucionarjev, ki so še do nedavnega sijale s sivega socrealističnega neba. V zanosnem siju rdeče zvezde so ti junaki pretili vsemu staremu; pod njihovimi škornji se je drobil v prah svet starodavne kulture in na tem pogorišču so s težkimi rokami gradili novega – robatega, grobih oblik in ostrih robov. Njihova moč je bila videti nedotakljiva, osupljiva in presežna – z eno besedo nadčloveška. Če bi jih primerjali s Heraklom, bi lahko rekli, da so bili ogrnjeni v levjo kožo zaslug za osvoboditev naroda, njihov kij pa je bilo komunistično kladivo, ki je drobilo preteklost in obenem kovalo prihodnost. Oba atributa pa sta bila neločljiva, brez enega ali drugega si revolucionarja ni bilo moč predstavljati. Pravzaprav je bilo z »osvoboditelji« dolgo časa tako, da so bili vselej najprej revolucionarji in šele ker so bili revolucionarji, se je v njih lahko razvijala narodnoosvobodilna zavest. Ko pa so v teku desetletij rdeče zvezde vendarle obledele in je nezadržno raslo spoznanje o brutalnosti in totalitarnosti komunističnega sistema, je sčasoma začela ugašati tudi revolucionarna avreola. Revolucija je postala najprej zunanji okvir narodnoosvobodilnega gibanja, potem stranski produkt, pa stranpot oziroma deviacija in končno si lahko slišal nekdanje partijske in partizanske prvake, kako so na vprašanje, ali ni bila revolucija bistvo NOB, odgovarjali: »Kakšna revolucija? Saj zanjo do danes še slišali nismo?« Kakorkoli že, človek očitno lahko kriči revolucionarna gesla, pri tem pa si zamaši ušesa z vato narodnoosvobodilne patetike in ničesar ne sliši; lahko strelja Slovence – vojne ujetnike, neoborožene, ženske – in skozi očala, izdelana v optičnih delavnicah Kominterne, v njih vidi samo okupatorjeve sodelavce. Ta dvojnost, ki nikakor ni utemeljena v čisti laži, temveč vselej na polresnici, je sploh bistvena prvina komunistične in neokomunistične družbene strategije. Gotovo bi bilo pretirano in nepravično trditi, da v vsem partizanskem gibanju ni bilo poštene narodnoosvobodilne volje. Toda to prav gotovo ni »the whole truth«, celotna resnica, in ko apologeti NOB zamolčijo nekatere elemente le-tega, storijo to vedno tako, da se odločilno spremeni celotna zgodovinska podoba. Tako se npr. prikriva, da sta bila iskrena ljubezen do naroda in svobodoljubnost vešče vprežena v tehnologijo komunističnega boja za oblast. Tudi danes, ko tega ni več mogoče scela zanikati, se prikriva, da je komunistični projekt povsem obvladal to gibanje, da je bil njegovo pravo jedro in gibalo, in to še toliko bolj, ker so bili na skrajno perfiden način vanj vključeni najčistejše človekove vrednote in ideali. Toda ker se bistvo partizanskega gibanja vselej identificira s tistim, kar je bilo v njem najplemenitejše, komunistični boj za oblast pa je predstavljen kot zgolj zunanji element, je zgodovinska podoba neizbežno izkrivljena. Relativno celoto resnice bi bilo mogoče dojeti šele tedaj, ko bi ugledali perfidnost komunistične taktike, ki je neverjetno spretno in hladnokrvno izrabila tako rekoč najboljša in najsvetejša čustva ljudi v svoj politični prid. Takega uvida pa ni, zato so seveda možne skoraj poljubne preobrazbe revolucionarnih Heraklov; njihove vloge in slavna dela lahko na ta način dobijo alegorični pomen, ki je povsem nasproten realnemu. Tisti, ki so nekdaj izrekali prekletstvo nad »gnilo evropsko parlamentarno demokracijo«, so se po novi alegorični interpretaciji dejansko zavzemali za njeno ohranitev; vse njihovo delo za »novega človeka« je naenkrat prevrednoteno v prizadevanje za obstanek v evropski kulturi.
Ob tej na hitro zarisani zgodovinski vzporednici se morda komu v zavest povračajo starodavna spoznanja o podučnosti zgodovine, o tem, da ni pod soncem ničesar bistveno novega. A še ostreje od tega se zarezuje vanjo vprašanje: ali obstajajo v slovenski kulturi moralne in miselne energije ali umetniške moči, ki bi zmogle veliko razkritje resnice, vsaj od daleč podobno onemu, ki ga je pred 2500 leti opravil Sofokles?