Avtor: Davorin Vuga

V ediciji Društva piscev NOB Slovenije je tri leta po slovenski osamosvojitvi oziroma štiri leta po formalnem sesutju komunistične oblasti v Sloveniji izšla knjiga Poldeta Štuklja z »zanimivim« naslovom Šolanje za zmago (Knjižnica NOV in POS 56, Ljubljana 1993, 398 str.), monografija torej, ki odkriva vojaško sestavo oziroma šolsko osnovo »zmagovite« strani v slovenski meščanski vojni 1942–1945. Pomenljiv je že sam naslov knjige, še bolj njeni posamični deli in oddelki, ki dovolj jasno nakazujejo priprave partizanske strani, da se v primernem trenutku, tudi s pomočjo oborožene sile, dokopljejo do oblasti. Ideološka in komunistična naravnanost prihodnjih »zmagovalcev« se pri tem niti približno ne skriva. Značilen je takrat običajen jezik nasprotne strani v medslovenskem spopadu, ki je poln srbizmov, »jugoslovenarstva«. Avtor knjige Polde Štukelj je bil tudi sam izšolan v Oficirski šoli Glavnega štaba Narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Slovenije, nato je sodeloval v Štabu 7. korpusa, na oficirsko šolo pa se je še v vojni vrnil kot predavatelj, zato je bil nedvomno natančno poučen o ureditvi partizanskega vojaškega šolstva. Pri prebiranju njegovega dela, v katerega je brez dvoma vložil obilo časa in truda, da bi popisal, zapisal in tako »ohranil« zanamcem kar najmanjše podrobnosti o tem doslej malo znanem vojnem dogajanju ali bolje delovanju v senci bojev, seveda takoj pade v oči neverjetno megalomanstvo pri zasnovi vseh organizacij in služb na komunistični strani, tako zelo značilno že v samem poimenovanju vojaških enot in oddelkov. Kot si moderno razgledan človek ob pojmu »brigada« takoj predstavlja urejeno vojaško silo nekaj tisoč mož, si ob zvenečem imenu Oficirska šola Glavnega štaba prikliče pred oči vsaj solidno veliko poslopje z učilnicami, če ne celo prave akademije. Prav v takšnih slepilnih manevrih se je tudi skrivala vsa bit »taktike« partizanov, ki so hoteli napihniti čez vse meje tisto malo, kar je v resnici bilo. In v ozemeljskem pogledu je bila to Bela krajina, tisti pozabljeni košček slovenskih tal, resnični »žep«, ki je preživel končnico meščanske vojne skoraj nedotaknjen kljub drznemu, bliskovitemu vpadu domobranske vojske in Nemcev 14. novembra 1944 v okviru operacije Scheegestober. Prizadejana je bila občutna škoda in prizadeto »prestižno« samoljubje partizanske strani. O resnosti razmer ob omenjenem naskoku lepo govori Štukljev podatek, da se je morala boja udeležiti tudi Vojska državne varnosti oziroma njeni šolarji (sic!), pri čemer sta dva fanta celo padla.
Kot smo že povedali, je knjiga preplet zanimivih, pa tudi »poučnih« podatkov, ki bodo vselej prišli prav resnim in zlasti objektivnim preučevalcem medslovenskega oziroma medideološkega spopada na tleh Ljubljanske pokrajine. Ker so bile »ustanove« partizanskega šolstva tako velikopotezne le na tem delu oziroma celo koščku slovenskih narodovih tal, je razumljivo, da se avtorjevo pisanje nanaša na prostor, kjer se je partizanstvo najbolj otepalo s protikomunističnim uporom in je torej moralo poskrbeti za »ustrezne« teoretične in praktične napotke za svojo stran, tudi takšne z značilno represivno in množičnim umorom namenjeno naravnanostjo, kot so bili šolski oddelki »Varnostnoobveščevalne službe«, »Službe državne varnosti« in »Organizacije za zaščito naroda«. Tu je seveda še zanimiv razdelek o šolanju političnih komisarjev, ki so, kot vemo, pomenili dodatno in neposredno represijo ter preganjanje, tudi z »likvidiranjem« (značilen komunistični pojem, ki skuša zamegliti oziroma olepšati navadne, brezčutne umore) v partizanskih enotah. Tudi vpogled v »učno snov« komisarskega oddelka na Oficirski šoli jasno pove, da je na Slovenskem potekala krvava komunistična revolucija, ki se je naslanjala na »marksistično- leninistične teorije revolucije in partije«. Ideološka naravnanost partizanstva je tako tudi s to knjigo jasna in nedvoumna. Avtor se tega dejstva niti ne trudi posebej zabrisovati, kot je sicer tako zelo »moderno« pri različnih drugih udeležencih »NOB«, političnih kameleonih brez primere v zgodovini slovenskega naroda.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Mlada radovednost Mirko Kambič

Tudi če gledamo na medvojno tragedijo slovenskega naroda drugače, najdemo v Štukljevi knjigi obilo koristnih informacij o drugi vpleteni, to je komunistični strani. Tako so zanimivi podatki o legi šole v vasici Gričice, dva kilometra jugozahodno od Črmošnjic (nekdaj na robu nemškega kočevarskega naselitvenega otoka, Das gotscheer Land); predstavlja taktiko instrategijo komunističnega gverilskega boja (učni program šole je sledil zahtevam takšnega razpršenega delovanja po načelu: udari v hrbt, torej zahrbtno, potem se umakni, pobegni, se potuhni, žrtve pa naj »plača« nedolžno civilno prebivalstvo, ki ga imaš brezvestno za ščit). Govori o prodiranju tehnike v partizanske vrste: oddelki za artilerijo, oklepnike in letalstvo etc. Takšna, do tedaj »neznana« vojaška mašinerija je prišla v komunistične vrste na lahek način po razsulu in kapitulaciji Italije. Prvi »inštruktorji« za rabo le-te so bili bodisi laški častniki, se ve pod prisilo, bodisi »prostovoljci«, ki so si hoteli tako odkupiti kožo, ne glede na to, kaj so bili prej zagrešili nad slovenskimi ljudmi). Predstavi tudi šolanje moštva za naloge »službe državne varnosti«. Z vojaškimi in zlasti represivnimi silami si je torej komunistična stran hotela zagotoviti vse potrebno za prevzem oblasti in za končni obračun z drugače mislečimi, čutečimi in verujočimi Slovenci, in to ne glede na dejstvo, da vse do konca 2. svetovne vojne in zlasti slovenske meščanske vojne (v njej je Slovensko domobranstvo de facto vojaško zmagovalo do aprila 1945, nakar se je moralo umikati na sever zaradi znanega premočnega naskoka jugovojske od južnovzhodnih slovenskih meja navzgor) do konca ni bilo jasno, ali je možen ali celo verjeten poseg zahodnih zaveznikov v vitalni prostor Vzhodnih Alp. To bi razmere za protikomunistični tabor pri nas vsekakor izjemno izboljšalo in mednarodnopravno uredilo v skladu z interesi slovenskega naroda, tako hudo preizkušenega zaradi invazije brezbožne komunistične ideologije z Vzhoda. Veliko vprašanje je, ali bi v takšnem primeru sploh prišlo do oblikovanja DFJ (Demokratske federativne Jugoslavije) v »avnojskih« mejah oziroma še čez ob toleranci in priznanju zahodnih zaveznikov. Če bi takrat zmagala Churchillova protikomunistična in protitotalitarna opcija, se ne bi nikdar spustila »železna zavesa od Baltika do Trsta« in v primeru takega razpleta bi bili vsi »napori« slovenskega partizanskega vojaškega šolstva gladko odveč!
Avtor se pri obdelovanju izbrane tematike ne ustavi le ob slovenskih »ustanovah«, ampak na koncu knjige popiše tudi šolanje zunaj Slovenije, torej v organizaciji »NOV« in »POJ«, tako v severni Afriki, Italiji in propadli Sovjetski zvezi. Tu so nedvomno zelo koristne navedbe o šolanju letalcev in oklepničarjev, kar brez dvoma pomeni tudi pozitivne prebliske vojaške zgodovine našega naroda, saj je šlo pri vojakih na poligonih zahodnih zaveznikov nedvomno v večini primerov za ljudi, zapisane demokratični viziji povojne Slovenije. Žal so jim komunistični »soborci« želje zatrli. Avtor Štukelj pri obdelovanju te, za partizansko stran vselej »neprijetne« podteme bistroumno ugotavlja, da so imeli prav partizanski oklepničarji dvojno šolo, angleško in rusko, kar se jim je tako ali drugače otepalo v naslednjih letih; »prozahodne« navdušence so utišali in preveč glasne »pospravili« še med boji oziroma so jh porabili za »Kanonenfutter«, pregoreče pristaše »realsocializma« oziroma Stalinove vizije informbirojevskega komunističnega »raja« pa je čakal Goli otok. Ker je zgodovina prekomorskih partizanskih oziroma »ruskih« oddelkov sila zanimiva zlasti po organizacijski in tehnični plati, se je ob njej vredno pobliže ustaviti. Avtor Štukelj precizira, da je bilo moštvo 1. tankovske brigade »NOV« in »POJ« oboroženo s 56 oklepniki modela Stuart in s 24 oklepnimi avtomobili modela AEC, z angleškim orožjem torej, medtem ko je bilo moštvo 2. tankovske brigade opremljeno s 56 oklepniki modela T – –34. Prvi so se urili v kraju Catadba pri Kairu, v Egiptu (poleg nekdanjih italijanskih soldatov slovenske krvi so bili tu predvsem Gorenjci in Štajerci, ujeti kot pripadniki znamenitega Rommlovega Afriškega korpusa). 12. junija 1944 so prišli v Taranto in Gravino (oboje v južni Italiji) ter bili kasneje prepeljani na »jugoslovanska« bojišča, zlasti v Dalmacijo. Bojno pot so s hudimi, večkrat nepotrebnimi žrtvami končali v Istri in Trstu. Vojaki 2. tankovske brigade so se v ostri zimi ¹⁹⁴⁴⁄₄₅ šolali na »slavnem« poligonu Tesnickaja pri Tuli pod Moskvo (tu so se nekoč v času ostre prepovedi nemškega oboroževanja s strani zmagovitih sil antante pripravljali na svojo biskovito vojno Guderianovi oklepničarji), bili z 8. marcem 1945 (formalna ustanovitev brigade) prepeljani na balkansko-panonsko bojišče in nato sodelovali pri preboju »sremske fronte«. Bojevanje so po prav tako hudih izgubah končali v Trstu.