Avtor: Blaža Cedilnik

Poznam ljudi, ki se vsako jutro zbudijo veseli in radostni ob misli, da imamo svojo državo. Slovenijo. Z mano ni ravno tako hudo. Večkrat se spomnim in si preprosto rečem: fino, pa imamo svojo državo. To, kar smo si ves čas želeli. To, o čemer smo sanjali. In žal mi je, da ne morem biti radostna, evforična ob tej misli. Morda še nisem v celoti dojela vse globine, ki je zajeta v tem dejstvu.
Nekaj podobnega se mi dogaja, kadar mi pride na misel dejstvo, da še vedno lahko hodim, se pravi uporabljam noge. V mladih letih sem si namreč poškodovala hrbtenico in občasno se mi dogaja, da noge ne služijo svojemu namenu. Se pravi, da samo sedim in počnem, kar koli že počnem, če se hočem premakniti, pa moram poklicati svoja dva poba, da se ju oprimem za vrat in me odvlečeta, kamor koli je pač treba. Ampak navadno traja taka reč samo kakšno uro ali več, pa se da počakati. Ampak enkrat je trajalo skoraj štirinajst dni. In od takrat se večkrat zalotim ob misli: fino, da lahko še hodim. Vendar ne morem reči, da sem radostna, kar evforična ob tej misli. Morda ne dojemam v celoti vse globine, ki je zajeta v tem dejstvu.
Morda se mi bo kdo smejal ali me proglasil za noro. (No, ja, nekoliko moram biti trčena. Po moje je dokaz že to, da sem rajši žrtvovala vsaj deset let življenja pa še kaj, da sem zidala bajto itd., namesto da bi vzela knjižico, ki se je je držalo … to piše nekje proti koncu tega spisa.) Ampak na ta način sem poskušala povedati, kakšni so moji občutki, ko se spomnim, da imamo svojo državo. Niso kaj prida visoki. Vendar pa me zgrabi sveta jeza, kadar vidim vsepovsod, kamorkoli se ozrem, nebodigatreba nepotrebne ostanke preteklosti.
Npr.: sin vehementno pride domov in vrže indeks na mizo, češ, vidite, pa sem vpisan na univerzo. Pogledam indeks: Univerza v Ljubljani, lepo, lepo, da so to spremenili. Ampak, glej ga vraga, kaj pa je to: občina, republika. Kakšen podatek neki vpišeš pod republika. Pa statistični obrazci. Povsod šifra za slovenske občine 55xx. Poštne številke, mednarodne telefonske številke. Zakonodaja, da ne govorimo, tu smo še krepko v SFRJ. Itd. Itd. Vse je lepo na svojem mestu. Če, oziroma, kadar se bomo odločili. Pravzaprav ne bo nobenih komplikacij, če gremo nazaj. Nazaj v komunistični raj, pardon, tam smo še vedno, ni res, nekateri so še vedno. Pač pa, nazaj v Jugoslovanski raj. Nekatera podjetja še danes tožijo za izgubljenim jugotrgom, celo v medijih se pojavljajo govorice o srbskem lobiju, ki na vseh koncih meša štrene. Ob osamosvojitvi so se Srbi (novi slovenski državljani) zelo trudili, da bi govorili slovenščino, zdaj pa nič več, nevarnost je torej minila. (Tega nisem opazila samo jaz!) Radio nas spet bombardira z balkansko glasbo. In tako, summa summarum, imamo v tej naši mladi mali državi dve peti koloni, srbski lobi in liberalizem s komsomolskim pedigrejem. Ta zadnji nam pravzaprav regira državo in je odgovoren, da so stvari take, kot so. (Namreč, da je vse pripravljeno, da gremo nazaj v Jugokomunistični raj – a ni lepa beseda?)
Spominjam se (pojdite gledat film Kapitan Kljuka, ko in če bo kje še igral; odrasli namreč vsi od kraja pozabijo, da so bili otroci, da so bili mladi, kako je bilo v šoli, kaj so se učili, kaj je kak politik govoril pred osamosvojitvijo – čisto vsega tega ni v tem filmu, je pa generalna ideja), ko smo se pri zgodovini v tretjem razredu osnovne šole učili o kralju Samu in o Karantaniji kot o edini državi Slovencev – vcepili so nam takrat v glavo in srce ljubezen do domovine in na nek način sanje o slovenski državi – ob tem smo poslušali, kako so nas, Slovence, ves čas premetavali iz države v državo, kako smo vedno delali za tuje gospodarje, naši fantje so krvaveli za tuje države. Spoznali smo, da je bilo v zgodovini kar nekaj možnosti za to, pa jih nismo (ali nismo znali) izkoristiti. Prepričani smo bili, da bojo še prišle take okoliščine in, ni hudič, da nam ne bi enkrat uspelo. Enkrat je vendar dovolj. Ko imaš svojo državo, jo imaš in pika. In sanje so se spremenile v hrepenenje, da bi čimprej res do tega prišlo, v čedalje trdnejše upanje, da bomo mi, še kot zelo mladi, to tudi zares doživeli.
Sem dolgo upal in se bal,
slovo sem upu, strahu dal.
Srce je prazno, srečno ni.
Nazaj si up in strah želi.
Imamo svojo državo. Slovenijo.
Kakorkoli že stvar vzameš, odhod iz Jugoslavije je bil revolucija. Revolucija pomeni skok. Pomeni bistvene spremembe v zelo kratkem času. In to je bilo prav to. Jugoslovanski režim je bil preveč zaplankan, nekateri narodi preveč zaostali, Srbi preveč megalomanski in željni oblasti, da bi se lahko ta prehod izvedel evolucijsko, lepo počasi, mi bi rekli po malem, naši južni bratje pa malo sutra, kar pomeni nikoli. Na vseh področjih (gospodarskem, političnem, kulturnem) je bila to revolucija. Za vse dele EXSFRJ je bila to revolucija. Nekje bolj, drugje manj krvava. Nekje kri še vedno lije v potokih. Mi smo jo baje poceni odnesli. No, ja, to bomo še videli. In še vsako revolucijo je nekdo izkoristil. Tudi to. Izkoristili so jo tisti, ki so se vdinjali prejšnjemu režimu, ki so »gradili« ali vsaj »pomagali graditi« komunizem, ko nam je bilo tako lepo. Naj zopet napišem, kaj za hudiča smo zapustili pot v komunizem, ki nas je peljala v Indijo Koromandijo (menda mora povprečno bister človek neko stvar slišati 17 krat, da si zapomni, pa mi zato tisti, ki to že veste, ne zamerite preveč).

Avtor slike: Simon Dan

Opis slike: Slovenija Simon Dan

Ja, ja. Izkoristili. Tisti, ki so še tik pred zdajci svarili pred vsenarodnim samomorom, svarili pred privatizacijo (z nohti in zobmi so se držali družbene lastnine, zdaj so si jo pa prisvojili), svarili pred surovim kapitalizmom, svarili pred strankarskimi zdrahami itd., itd., taisti ljudje nas danes učijo, kako se obnašati v samostojni državi, imajo šole podjetnikov in seveda tudi predavajo bodočim in zdajšnjim podjetnikom, uvedli so nagravžno surov kapitalizem, ves čas skrbijo za zdrahe, afere, govorice, gonjo proti komu.
Nekaj me žre tudi v zvezi z volitvami. Rahlo me spominja na tiste prve demokratične volitve po drugi svetovni vojni, saj ste kaj prebrali, ko so prelivali kroglice in podobno. Prav to prelivanje kroglic mi ne gre iz glave. Spominja me na prelivanje poslancev, namreč iz ene stranke v drugo. Mladi teoretiki prejšnjega režima so nam razložili, da večinsko načelo ni dobro, da je boljše proporcionalno načelo, ali pa celo kakšna kombinacija obeh, v vsakem primeru naša inovacija. In ni dobro voliti, so nas učili omenjeni strokovnjaki, konkretnih ljudi, ampak stranke, pa ne samo stranke, malo stranke, malo konkretne ljudi. Človek, pardon, ženska si sploh ne more misliti, kakšna znanost je to. In potem smo volili. Stranke so se na podlagi odstotka volilcev uvrstile v parlament ali pa tudi ne. In imeli smo parlamentarno razporeditev strank, kakršna je pač bila. Po vseh časopisih so bile slikice. Potem se je začelo prelivanje poslancev. Iz ene stranke v drugo, iz druge v tretjo, kakšna stranka se je cela preselila v neko drugo stranko in sama sem že izrazila željo, da bi nam vsake toliko časa spet pokazali sličico parlamenta, iz kakšnih strank je sestavljen, če ne zahtevam preveč, še z imeni poslancev znotraj strank. Spet bluzim. Ampak naj povem, kaj me žre. Če smo izvolili, recimo, pet poslancev neke stranke, zdaj pa so trije odšli v neko drugo stranko, ali ni s tem parlament postal nelegalen, nelegitimen, ali kaj jaz vem kakšen, skratka, ni več v skladu z voljo volilcev in bi morale biti nove volitve?
Ja, prekleto, koga pa briga volja volilcev. »Najbolje bo, da jih pride čim manj na volitve, da bojo prišli samo NAŠŠŠI, da ne bo neljubih presenečenj.« In ljudje so spet postali apatični. Kot v dobri stari bratski balkanski državi. Koga res briga volja ljudi. Tega se pa morate spomniti, saj je bilo komaj včeraj. Lokalna samouprava. Izraz volje ljudi. Najprej so določili možna območja novih občin. (Na šentviškem koncu smo hoteli svojo občino, pa smo pomagali sesuti mestno občino Ljubljano.) Skratka, vse je bilo strokovno pripravljeno, od vsebine do izvedbe. Naj stane, kolikor hoče, mi bomo imeli lokalno samoupravo po meri ljudi, po volji krajanov. In rezultati so bili kakršnikoli že pač. Pa saj je vseeno. Kdo šmergla rezultate. Po moje je bilo vse skupaj hudičevo drago.
Da pa bi bilo še draže, so se strokovnjaki usedli skupaj in rekli: Ljudje, volilci, skratka folk nima pojma o pojmu, čira čara, bodi lokalna samouprava. In tako so tam, kjer so hoteli veliko občino, naredili tri male, kjer so hoteli male občine, so se odločili za velike. Po mojem bo to lokalna samouprava, kakršne še ni videl svet. In ves svet se bo čudil in se hodil učit k našim strokovnjakom. Pravzaprav mislim, da bi morali te tipe, ki so po eni strani zakuhali velereferendum (z vsemi pripravami vred) za lokalno samoupravo, potem pa vse rezultate tega referenduma vrgli v smeti in naredili po svoje, tožiti za krajo splošnega ljudskega premoženja in jih prisiliti, da bi povrnili, kolikor bi lahko, potem pa do konca življenja ne bi smeli niti govoriti o politiki na javnem mestu ali v medijih, kaj šele ukvarjati se z njo ali sodelovati v njej.
Malo pa le upoštevajo ljudstvo. Malo se ga bojijo, da ga ne bi nenadoma srečala pamet. Vsega naenkrat. Ziher je ziher, pravim jaz, tako pravi namreč lep slovenski pregovor. Valjda, bi mi odgovoril v enako čisti slovenščini kak najstnik. Pri ljubljanskem županu nočejo nič riskirati, zato jih je cela reč. In ljudstvo (tisti del, ki bo sploh šel na volitve) bo zmedeno. In na koncu bomo imeli rdečega župana. Čeprav je cel kup nestrankarskih kandidatov. Ampak, Bučarja menda takoj zanese na levo, čim dobi malo oblasti (malo poslušajte in glejte, se že opazi); Gradišnik bi obnovil PST (Pot spominov in tovarištva), Kreft, Rupel, Jazbinšek, ali vidite. Župan bo rdeč, morda malo oranžno rdeč, morda malo vinsko rdeč, vendar nedvomno rdeč.
In ko poslušam ljudi, ki se oglašajo po radiu, kako nasedajo na stokrat prežvečene finte, me zmrazi. Zmrazi v moji izsanjani Sloveniji. Prav tako me zmrazi, ko slišim iz ust, ki so še pred nekaj let svarile pred osamosvojitvijo, kako so se pravzaprav ves čas zavzemali za to in kakšne zasluge imajo za to. Ne vem, kaj je to z mano, ampak jaz bi rada imela na vrhu pokončne ljudi, za katere ne bi mogla najti tri ali štiri leta starega Dela, kjer bi bila kakšna njihova izjava, ki bi bila v popolnem nasprotju s tem, kar govorijo danes.
O tem sem vprašala znanca, ki živi v Nemčiji. Rekel je, da tam politik ne zagovarja svojega mnenja, zagovarja mnenje stranke, ki ga plača, je neke vrste advokat. In zagovarja tistega, ki ga bolje plača; danes enega, jutri pa mogoče drugega. Morda to velja za države, ki imajo utečeno demokracijo. Pri nas pa kopljemo šele jame za temelje demokracije – upam, da ne bomo vsi skupaj zgrmeli vanje. Zato mislim, da rabimo pokončne ljudi, take, ki niso naprodaj. (Če si hotel kam priti, si moral v partijo.) Ampak, morda pa nimam prav. Morda je pa to moja zaplankanost, da sem rajši žrtvovala desetletje življenja, ko sem stala za mešalcem, ko sem prekladala opeke, namesto tega bi lepo vzela rdečo knjižico, ki se je je držalo stanovanje. Pa sem rekla, da nisem naprodaj. Morda spadam v posebno vrsto ljudi, ki sebe imenujejo pokončni, ki pa so prej ali slej obsojeni na izumrtje. Kdor bo tiho in priden, bo izumrl po naravni poti, kdor ga bo preveč lomil na javnih mestih, mu bojo pomagali.
In kakšno zvezo ima vse to s spravo. Jaz pravim: popucajmo za nazaj (to je sprava!) in lahko bomo brez starih zamer uredili državo tako, kot smo jo sanjali. Sprava bi res odplavila kakšnega »vrhunskega« politika in »vrhunskega« znanstvenika in »vrhunskega« kajvemšekaj, ostali bojo pa pokončni, pošteni, resnicoljubni ljudje. Seveda, če bomo vsaj sodelovali pri graditvi države, namreč mi, sanjači. Tisti, ki smo sanjali ZEDINJENO SLOVENIJO in jo izsanjali. Ni čisto taka, kot smo jo sanjali, je pa in je naša. Zato je, za božjo voljo, ne zapravimo. Če nam jo bojo gradili tisti, ki so gradili socializem, komunizem in samoupravljanje, potem bo naša država taka, kot vse naštete inovacije. In zgodovina jo bo vrgla tja, kamor je vrgla te zadevščine. Na smetišče zgodovine.