Avtor: Jože Bernik

Svetovni slovenski kongres (SSK) je na prvem zasedanju 28. junija 1991 v Ljubljani sprejel svoj program in v njem je bilo zapisano, »da SSK stremi po narodni spravi kot temelju našega sobivanja. Sprava pomeni pomiritev in premagovanje naše medsebojne odtujenosti zavoljo državljanske vojne in njenih posledic. Vsem Slovencem mora biti vrnjena domovina z vsemi pravicami in častmi, tako mrtvim kot živim. Spravna svečanost v Rogu je pri tem mejnik in naj bo zaveza za poravnavo krivic iz preteklosti. Naravnanost k spravi sloni na spoštljivem upoštevanju razločkov, ki jih je zgodovina vnesla v naše narodno tkivo. V njih spoznava Kongres vir naše pluralistične razgibanosti in ustvarjalnosti, v celotno predramljenem zgodovinskem spominu na temelju novega začetka zgodovinskega bivanja slovenskega naroda.«
Na istem zasedanju je bila v komisiji za kongresne dokumente na predlog delegatov V. Mohorja (Vel. Britanija), VI, Preglja (ZDA), Grebenca in M. Eiletza (Argentina), J. Zorca (Francija) in J. Riharja (Slovenija) sprejeta kot kongresni dokument naslednja resolucija:
»V skrbi za pomiritev v slovenski družbi in spravo v narodnem občestvu, upoštevajoč nujnost, da mora biti Slovencem vrnjena domovina z vsemi pravicami in častmi, Svetovni slovenski kongres verjame, da so slovenski domobranci izhajali iz domoljubnih nagibov, kolikor so se po vesti upirali revoluciji, ki je predstavljala prevrat temeljnih, osebnih in družbenih vrednot. Verjame, da sta bila njihov nagib in namen legitimna in je torej oznaka narodno izdajstvo krivična.«
Zgornja resolucija, rezultat mnogih kompromisov, je močno zvodenela verzija tiste resolucije, ki je bila predložena kongresni komisiji v obravnavo. Kasneje, po sprejetju zgornjega besedila, se je oglasil delegat, ki je ugovarjal, da pri glasovanju ni bilo doseženo potrebno kvalificirano število glasov. Ta ugovor spremlja sedaj kot dodatek zgoraj citirano resolucijo.
Sedanji program SSK, sprejet v letošnjem juniju na drugem zasedanju na Dunaju, pa pravi, da se bo SSK prizadeval »da se dosežeta pomiritev in sprava med Slovenci, s temeljnim razumevanjem stališč in nagibov posameznikov in skupin za ravnanje in odločitve v času druge svetovne vojne in po njej; to se mora doseči z objektivno in strpno vodeno razpravo, brez prikrivanja ali ponarejanja podatkov, z osvetlitvijo vseh plasti krivde ali nekrivde, ter z namenom, da se poravnajo vse krivice, storjene iz političnih, ideoloških ali svetovnonazorskih razlogov.«
Torej sprava ostaja v programu SSK. Med prvo programsko izjavo, omenjeno kongresno resolucijo, in letošnjo programsko izjavo so pretekla tri leta. Mnogo lepih besed in namenov, vendar malo premikov. SSK je civilna organizacija, neodvisna od slovenskih oblasti, namenjena povezavi Slovencev po svetu v pomoč in napredek slovenske družbe in države. V SSK se zavedamo, da je sprava eden od temeljev za zdravo slovensko bodočnost. Ker člani SSK prihajamo iz različnih načelnih izhodišč, različne preteklosti in presoj, moramo najprej med nami samimi ustvariti zaupanje, dobro voljo in odprtost. Zato se SSK more sicer aktivno zavzeti za spravo, vendar mora pri tem postopati zmerno in spoštljivo.
Spravo je težko definirati v vseh njenih razsežnostih. Vendar eno je gotovo. Pri spravi v slovenski družbi gre najprej za dogovor dveh strani o pošteni ocenitvi dejstev, dogodkov, zgodovine pobojev in nato za takojšnjo odpravo nakopičenih krivic, vrnitev časti živim in umrlim, izenačenost vseh državljanov ne glede na preteklost pred zakonom in v življenju. Povsem jasno je, da na poti do sprave ni mogoče narediti prvih korakov, dokler se obe strani ne dogovorita o nekaterih osnovnih in okvirnih stvareh. Postopek bi moral biti isti, kot je pri mednarodni arbitraži. Tam mora vsaka od sprtih strank pripraviti neka okvirna stališča ali kot temu pravijo »points of reference«. To je potem za neko nevtralno tretjo osebo, ki ju obe strani sporazumno izbereta, začetek za obravnavo dejstev, presojo in končno odločitev. Vedeti je seveda treba, da odločitev neke tretje osebe morda zmore nakazati neko rešitev, ne pa tudi posredovati pomiritve ali sprave.
Če ni take nevtralne tretje osebe, stranke ali razsodišča, ki bi bili pripravljeni voditi tako arbitražo, je proces nekega sporazuma, lahko bi rekli sprave, mnogo mnogo težji. Še več, če si stojijo nasproti, tako kot pri nas, zmagovalci in premagani, kdo naj začne tu proces, kako in kakšen naj bo ta postopek?
Zmagovalci v slovenski državljanski vojni še vedno stoje na stališču, da se je zgodovina zgodila, da je slovenska desetletna preteklost od revolucije naprej zapečatena knjiga, vse je jasno in vse dorečeno. Ni sporno reči, da je za zmagovito stran vsak pogovor o spravi mogoč samo na osnovi te zaprte knjige.
Ali je v takih razmerah razgovor o spravi sploh mogoč?
Ta knjiga zapečatene slovenske zgodovine sama priča, da je slovenska komunistična partija med trojno okupacijo začela borbo za oblast dosledno po stalinističnem vzorcu. Šlo je za zaprt totalitarni sistem, ki je uporabljal vsa sredstva za dosego svojih ciljev in je manipuliral z vsem, tako z ljudmi kot z resnico. Dejstvo je, da si je slovenski komunistični režim z revolucijo prilastil državo za desetletja in s tem vse vzvode oblasti. Za svoje revolucionarne potrebe je prikrojil zgodovinsko pričevanje o sebi, o revolucionarjih, o preteklosti in sedanjosti. Nič ni bilo in ni moglo biti zunaj okvira te režimske resnice. Ko se je ta zaprti sistem podrl, so njegove pridobitve prenesli v enem paketu v novo državno ureditev, ki naj bi bila demokratična. Sestavni bistveni del tega paketa je knjiga o zapečateni preteklosti. Ta knjiga je zaprta in se je ne sme odpirati. Nanjo bi morah prisegati tudi tisti, ki se hočejo pogovarjati o spravi. Vse drugo bi bilo revanšizem, revizionizem, škodljivo za mir in sožitje v družbi, skratka, kot so rekli v starem režimu, zločinsko vznemirjanje ljudi.
Vsakomur bi moralo biti jasno, da v življenju narodov in ljudi ni zaprtih knjig. Moralo bi biti tudi razumljivo, da v kakršnikoli pravdi nobena od strank ne more sprejeti takih nepremakljivih pogojev. Zato ni nenavadno, da se v mednarodnih sporih stranke pogajajo mesece in mesece samo o postopku za dogovor o nekem vrstnem redu, če hočete o proceduri, predno sploh pride do razprave o vsebini. Če ena od dveh strank vztraja na tem, da drži v rokah vse karte, potem se je mogoče pogajati samo o popolni predaji.
Prav to se dogaja sedaj v slovenski državi. Zmagujoča stran trdi, da ima v rokah vse prave karte. Kakorkoli, toda to so karte iz nedemokratične preteklosti, ki so zaznamovane s stalinističnimi manipulacijami in potvorbami. Če kdo med nami ne sprejema za stvarnost, da je imel slovenski nedemokratični režim svoje izhodišče v stalinizmu, ne živi v realnem svetu. V slovenski družbi vsi dobro vemo, kakšna je bila zgodovina naših zadnjih desetletij. Toda često se delamo, kot da tega ne vemo, in često tudi dobronamerni ljudje sprejemajo revolucionarne »pridobitve« tistega časa kot nekaj naravnega.
Vendar, če torej hočemo doseči resnično in trajno spravo, potem je treba odpreti knjige naše zgodovine na obeh straneh. Kdo bo to naredil?
Sedanja državna oblast je že pokazala, da kaj odločnega v to smer noče narediti, ker je idejno, osebno in donosno povezana s preteklostjo. Knjigo preteklosti drži tesno zaprto. Vendar, krivice vseh vrst iz preteklosti so še vedno med nami. Anglosaksonsko pravo dovoljuje postopek za hitro ukrepanje sodišča, ki more zahtevati, da ena od strank takoj ustavi svoje delovanje, če ima nasprotna stranka dokaze, da ji bo tako delovanje najbolj verjetno povzročilo nepopravljivo škodo. To je del »fair play« sistema. Zgled nepopravljive škode imamo med nami, to je nadaljevanje krivic iz preteklosti. Tu bi morale slovenske državne oblasti takoj in odločno postopati. Da tega ne delajo, je naša sramota tako pred civilizacijo kot pred svobodnim svetom. Star pregovor pravi, da smo na dolgo dobo vsi mrtvi. Res je: na dolgo dobo ne bo treba več popravljati krivic, ker tistih, ki so krivice trpeli, ne bo več. Ali je to namen slovenskih oblasti?
Kdo naj premakne naprej postopek sprave, če država kljub obljubi ob grobovih na Rogu tega noče narediti? Ali ni mogoče najti med nami nekaj modrih, neprizadetih, poštenih in samostojnih mož in žena, da bi se dogovorili za pripravo nekega okvira za vsenarodni spravni dogovor? Tu bi mogel vsaj skromno pomagati tudi Svetovni slovenski kongres. Brez premika s sedanje mrtve točke se bo slovenski apartheid nadaljeval v veliko škodo slovenskega naroda in tudi slovenske države.
Prepričan sem, da to osebno razmišljanje enega samega člana SSK ni osamljeno v SSK in med Slovenci doma in po svetu. Če se nočemo nekaj naučiti iz naše lastne zgodovine, jo utegnemo ponoviti. In koga med nami tega ni strah?