Avtor: Janko Maček

Kadarkoli se prek Gorjancev spustimo proti Metliki ali se po dolini ob vznožju Kočevskega Roga približamo Semiču, nas znova prevzame mehka lepota Bele krajine, dežele steljnikov in belih brez, sončnih vinogradov in rodovitnih polj. Reka Kolpa obliva Belo krajino od Laz v Poljanski dolini mimo Vinice, Adlešičev in Metlike do Božakovega, kjer se usmeri na Hrvaško in hiti naprej proti Karlovcu.
Kljub lepoti dežele so bile življenjske razmere v Beli krajini težke. Premalo je bilo rodovitne zemlje, da bi mogla dati kruha vsem prebivalcem. Številni Belokranjci so zato zapuščali domove in odhajali na delo v Ameriko in v Nemčijo. Menda v začetku 20. stoletja v Beli krajini skoraj ni bilo družine, ki ne bi imela vsaj enega člana v tujini.
Tudi ob turških vpadih so bili Belokranjci težko preizkušam. Nad sto sedemdeset let je trajalo turško divjanje. Cele vasi so bile tedaj požgane, ljudje pa pobiti ali odpeljani v sužnost. Takrat je dežela dobila tudi nove prebivalce: pred Turki so v obkolpske kraje in pod Gorjance pribežali hrvaški in srbski Uskoki in se za stalno naselili v izpraznjenih vaseh.
Turške horde so v Belo krajino prihajale z juga prek hrvaške meje, okupatorske čete leta 1941 pa so prišle s severa. Na veliko nedeljo, 13. aprila, so deželo zasedli Nemci, a so že v začetku maja prepustili oblast Italijanom. Nekaterim Belokranjcem je bilo tedaj žal, da so Nemci odšli, saj so od njih pričakovali gospodarski napredek. Jezili so se, da so »farji« krivi, da Nemci niso ostali v deželi. Nekaj mesecev kasneje so prav ti obtoževalci duhovnikov bili v prvih vrstah OF.
Ob začetku vojne leta 1941 je Bela krajina imela devet celic Komunistične partije. Kmalu po 22. juniju je prišel v Črnomelj predstavnik centralnega komiteja Tone Šušteršič in ustanovil okrožni odbor OF. V knjigi Belokranjski odred beremo, da za ustanavljanje krajevnih in občinskih odborov OF v začetku ni bilo posebne potrebe, ker je bila že partijska organizacija dovolj močna, da je opravila vse potrebno. Prvi sestanek okrožnega odbora OF je bil v Stranski vasi pri Ovnovih. Med vidnimi domačimi partijci sta bila v tistem času zdravnik dr. Lojze Mihelčič in njegov brat Jože iz Semiča. Prvi belokranjski partizani so odšli v ilegalo avgusta 1941. Do konca oktobra je skupina narasla na približno trideset mož.
Za konec oktobra je bila predvidena preselitev slovenskega prebivalstva iz okolice Krškega in Brežic v Nemčijo, v izpraznjene vasi pa naj bi se naselili kočevarski Nemci. Vodstvo revolucije v Ljubljani je nameravalo ta trenutek izkoristiti za spodbuditev splošne vstaje na preselitvenem področju. Imenovan je bil poseben štab, ki sta ga vodila dr. Aleš Bebler in Miha Marinko. Do vstaje sploh ni prišlo. Visok sneg, ki je zapadel tiste dni, je preprečil partizanom, da bi odšli v ogrožene vasi; te pa so varovali tudi močni nemški oddelki. V treh tednih je odpeljalo v Nemčijo štiriintrideset transportov s približno 20.000 izgnanimi Slovenci.
Tudi belokranjski partizani so konec oktobra dobili povelje, naj se odpravijo v Zasavje. Naročeno jim je bilo, naj bo pohod javen: z razvito slovensko zastavo z rdečo zvezdo naj korakajo skozi vasi in spotoma vabijo može in fante v svojo enoto, v boj proti nemškemu preganjalcu. Kljub visokemu snegu je belokranjska četa tridesetih mož odšla na pot. V petek, 1. novembra, so se s težavo prebili do Otočca ob Krki; tam pa so ugotovili, da je most prek reke podrt in da zato ne bodo pravočasno prišli do dogovorjenega kraja v Zasavju. Odločili so se za povratek v Belo krajino. Premočeni in popolnoma izčrpani so 2. novembra zvečer prišli na Gornje Laze in se spravili k počitku. Italijani so bili obveščeni o premikih belokranjske čete. Ponoči so utrujene partizane brez težave obkolili in napadli. Večino čete so pobili na kraju prenočevanja, nekatere pa so ustrelili še na begu. Le osem mož se je izvleklo iz obroča.

Avtor slike: Vlastja Simončič

Opis slike: Belokranjski motiv Vlastja Simončič

Kmalu po tem tragičnem dogodku je Tone Šuštaršič odšel v Ljubljano. Na njegovo mesto v Belo krajino je prišel Ivan Novak-Očka, čevljar iz Tacna. Nova belokranjska partizanska enota je zaživela šele v aprilu 1942. Utaborila se je na Mišinem Brdu nad Popoviči blizu Suhorja. Ko se ji je v začetku maja pridružilo še nekaj novincev, je že štela okrog štirideset mož. Na Mišino Brdo je 13. maja prišla še skupina devetnajstih partizanov z Dolenjskega. Z njimi je bil tudi Dušan Pirjevec-Ahac. Tedaj je bil formiran Belokranjski bataljon: v prvo četo, ki je kmalu dobila ime gorjanska ali metliška četa, so prišli partizani, doma z metliškega področja, in večina tistih, ki so prišli z Dolenjskega, v drugo četo pa so bili dodeljeni predvsem partizani s Črnomeljskega in viniškega konca. Druga četa je takoj po ustanovitvi odšla na svoje področje in se utaborila v bližini Mavrlena nad Črnomljem, zato je tudi dobila ime Črnomeljska ali mavrlenska četa. Prva četa ni ostala v dotedanjem taborišču, ampak se je premaknila pod vznožje Peščenika v bližino Brezove Rebri. Tako sta nastali dve taborišči, ki sta precej časa odločilno vplivali na razvoj dogodkov v Beli krajini. Na Mavrlenu je bila kasneje ustanovljena še tretja belokranjska ali klečka četa, imenovana po vasici Kleč pod Planino nad Semičem.
Vas Brezova Reber leži nad cesto Jugorje–Semič ob vznožju kraškega hriba Peščenika. S tega hriba so kmetje vozili pesek za gradnjo hiš. V vasi je cerkev sv. Katarine, podružnica semiške fare. Taborišče metliške čete je bilo na pobočju Peščenika, skoraj enako oddaljeno od vasi Brezova Reber in od vasi Maline. Od tu so partizani hodili na pohode tja do Metlike in Radovice pa do Semiča in Stranske vasi. V taborišče so se vračali mimo Malin ali pa mimo Osojnika. Na povratku so s seboj vodili živino, ki se je potem pasla po bližnjih travnikih in njivah, dokler je niso poklali za prehrano čete. Večkrat so pa partizani na povratku vodili s seboj tudi kakega moškega ali žensko. Kmalu se je začelo šušljati, da tiste ljudi v taborišču pobijajo. Do tedaj nepoznana groza je prevzela deželo.
Med prvimi žrtvami Brezove Rebri je bil profesor Anton Oven iz Stranske vasi. V Ljubljani je poučeval slovenščino, vendar se je pogosto mudil doma v Stranski vasi. Ni bil član Slovenske ljudske stranke, bil pa je odločen protikomunist. Ko so komunisti zvedeli, da je Oven član odbora Slovenske zaveze, ki je bil ustanovljen za Belo krajino zgodaj pomladi leta 1942, so ga obsodili na smrt. Anton Stare iz Čuril je bil upravitelj banovinskega posestva v Vinomeru pri Metliki. Bil je odličen kmetijski strokovnjak in je mnogo naredil za izobraževanje belokranjskih kmetov. Baje je v razgovoru s sodelavci in sosedi nič hudega sluteč nekajkrat omenil, da se morda za OF skriva komunizem. Tudi njega so konec maja 1942 odvedli na Brezovo Reber. Potem so razširili govorice, da je bil prestavljen na drugo delovno mesto v Kočevje. Kmeta Jožeta Lončariča iz Rosalnic so ustavili blizu Trnovca, ko je vozil pesek za gradnjo nove hiše. Ukazali so mu, naj obrne in pelje proti Brezovi Rebri. Niti njega niti volov, s katerimi je vozil, ni bilo več nazaj. Govorilo se je, da so ga pred smrtjo hudo mučili. Nekaj tednov kasneje je patrulja z Brezove Rebri prišla v Rosalnice. Sredi sončnega popoldneva so pobili Lončaričevo ženo Marijo in hčerko Anico kar na njivi, kjer sta želi pšenico, petnajstletna hčerka Terezija pa jim je pobegnila. Karolino Jakša iz Pribišja pri Rožnem Dolu so dobili v gozdu, ko je grabila listje. Odpeljali so jo na Brezovo Reber in jo ubili. Menda je bila članica Katoliške akcije. Sredi junija so pripeljali na Brezovo Reber duhovnika Jožeta Kofalta. Prijeli so ga na njegovem domu na Krvavčjem Vrhu nad Semičem. Kofalt je bil ob začetku vojne kaplan v Leskovcu pri Krškem. Ko so Nemci začeli preganjati duhovnike, se je zatekel v domači kraj. Kdo bi mislil, da ga bodo tu umorili domači ljudje!
Suhorskega župnika Janeza Raztresena so odpeljali 22. julija 1942. Pravijo, da so ga na Brezovo Reber gnali prek Osojnika. Baje so ga že po poti mučili. O župniku Raztresenu piše Jože Javoršek v knjigi Spomini na Slovence. Pravi, da mu je obisk partizanskega taborišča nad Belo krajino vsekal globoke rane, ki se niso nikoli pocelile. Ko je kot član kontrolne komisije izvršnega odbora OF s sodelavcema Brilejem in Strmeckim prišel v taborišče, je naletel na grozovit prizor: »Na poseki je na konjski odeji ležal popolnoma nag človek. Dvigal je napol sivo glavo in hlipal in ječal in skušal izreči prošnje besede, a mu je zmanjkovalo moči. Glava mu je padla na odejo, a jo je spet onemoglo dvignil in spet hlipal kot riba na suhem. Z grozo v srcu sem ugotovil: suhorski župnik Janez Raztresen. Kaj počno z njim? Ahac je stal ob nagem človeku z okrvavljeno črepinjo v rokah in nas srdito gledal. Začutil sem, da bi nas v hipu pobil, če bi imel v rokah orožje, a imel je samo ostro stekleno črepinjo. In spet se je zgodilo nekaj podobnega kot na Cinku: Brilej je potegnil Ahaca k sebi, prijel ga je za roko in skupaj s Strmeckim so odšli za grmovje. Slišal sem strašansko vpitje, nič drugega. Dva mlada partizana sta stala ob župniku, na hrbtu je imel s črepinjo izrisan srp in kladivo.
Kaj ste mu napravili?
Izdajalec je.
Kako veste, da je izdajalec? Kdo vam je povedal?
Politkomisar.
Pokrij ga! sem ukazal.
S čim?
S čimerkoli.
(J. J. Spomini na Slovence III, str. 156)
Jože Javoršek opisuje ta dogodek, kot da bi se zgodil na Mavrlenu in ne na Brezovi Rebri. Vendar to niti ni bistveno. Pretresljivo je to, da so župnika res mučili v taborišču, da so v taborišču mučili in ubijali tudi druge. Zadostovalo je, da je politkomisar povedal, da so krivi. Taborišče je postalo morišče in tudi grobišče.
Vasica Mavrlen je dobrih šest kilometrov oddaljena od Črnomlja. Višinska razlika med dolino in vasjo je skoraj dvesto metrov, zato je od tu prelep razgled na Črnomelj in na večji del belokranjske kotline. Pri Mavrlenu se zaključuje terasasto pobočje sončnih vinogradov in začne onkraj vasi prehajati v roške gozdove. Cesta, ki nas iz Črnomlja pripelje na Mavrlen, se za vasjo začne vzpenjati in hiti naprej proti Bistrici in Koprivniku.
Do decembra 1941 so na Mavrlenu živeli Kočevarji. Po njihovi preselitvi v Zasavje je vas ostala prazna, zato je bila primerna za naselitev partizanov. Taborišče črnomeljske čete, ki je prišla na Mavrlen sredi maja 1942, je bilo na pobočju hriba Sv. Križ zunaj vasi. Čeprav je bila v neposredni bližini številna in močna italijanska posadka, se je obdržalo do septembra 1943, ko so partizani z Mavrlena odšli v Črnomelj in prevzeli oblast.
Poglejmo, kaj se je dogajalo na Mavrlenu v taborišču črnomeljske čete poleti 1942, ko je vihar revolucije pustošil Belo krajino. V noči na 7. julij so se oboroženci z Mavrlena pojavili v Dragatušu. Najprej so se spravili nad župnišče in ga temeljito izropali. Župnika Jakoba Omahna in kaplana Bogumila Škerlavaja so odvedli s seboj. Oglasili so se tudi na Šimenčevi kmetiji in odgnali gospodarja Matijo in njegovega sina Franca. Kaplana Škerlavaja so čez nekaj časa spustili, vse druge pa so pobili. Posebno kruto so mučili šestdesetletnega župnika Omahna.
V nedeljo 19. julija zgodaj zjutraj so partizani obkolili cigansko naselje v Kanižarici pri Črnomlju. Ljudi so izgnali iz hiš. Precej mlajših Romov je tedaj pobegnilo, najmanj šestdeset so jih pa odgnali proti Mavrlenu. Za njimi se je valil dim gorečega naselja. Petinosemdesetletna Kata Brajdič ni mogla dohajati drugih jetnikov. Nekaj časa so jo priganjali, nato pa so jo ustrelili in pustili ležati ob poti. Ko je dobliški cerkovnik Belko zvedel za ta dogodek, je vpregel vola in zapeljal Katino truplo na dobliško pokopališče. Tako je bila od vseh romskih žrtev edino ona pokopana na blagoslovljenem kraju. Vse ostale so prignali na Mavrlen in jih zaprli. Čez nekaj dni so jih odpeljali proti Bistrici in jih v neki kotlini pod cesto pobili. Menda ni bilo slišati nobenega streljanja. Prizanesli niso niti ženskam niti otrokom. Neki mlad Rom je moral med pokolom igrati na harmoniko in prepevati. Nazadnje so ubili še njega.
O tem pokolu piše Radko Polič v svoji knjigi Belokranjski odred: »Na račun vrtoglavega, zmagovalnega razpoloženja smemo pripisati v tistih dneh v Beli krajini tudi nesmiselni in kruti obračun s cigani iz Kanižarice. Ali je število odvedenih prebivalcev ciganskega naselja – 61 oseb obeh spolov – kakor ga navaja poročilo italijanskega karabinjerskega predstojništva iz Črnomlja, pretirano ali točno, pri vsej tej temni zgodbi niti ni prvenstveno pomembno. Predvsem je težka ugotovitev, da so vse odvedene pripadnike ciganskega naselja po najkrajšem postopku obsodili na smrt in jih tudi usmrtili. Tudi ne kaže danes niti pozneje prizadevno brskati po tej zaceljeni rani, pa ugotavljati, kdo je bil za to grdo zadevo predvsem odgovoren, zakaj to bi sicer zadostilo zgodovinski resnici in pravici, zapustilo pa bi pri vseh njenih pobudnikih in izvajalcih neizbrisljiv madež zaradi izpeljave bridke stvari, ki so jo očitno opravili v najboljši, čeprav pretirani veri in prizadevnosti za zaščito temeljne varnosti osvobodilnega boja in njegovih udeležencev na ogroženem področju.« Tako Radko Polič. (R. P., Belokranjski odred, str. 238)

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: V okolici Semiča Mirko Kambič

Kako pa je doživel Mavrlen Jože Javoršek? Takole pripoveduje: »Ko smo stopili v taborišče, smo vsi trije osupnili, bilo je čisto podobno skrivnemu shajališču iz Bizetove opere Carmen. Vsepovsod so se pasli samotni konji, čudne ženske v širokih krilih so z razpuščenimi lasmi posedale po parobkih. Neka stara ženska je bila privezana na kol natanko tako, kakor poznamo grozljive jedkanice o mučenju čarovnic iz davnih vekov. Pod žensko je dogoreval ogenj. Bila je najbrž že mrtva. Duh po ožganem človeškem mesu me je silil na bruhanje.« Nato govori Javoršek o župniku Raztresenu in dodaja: »Ne spomnim se več, kako smo pogovor zaključili, kako smo se odtrgali od taborišča, vem samo, da sem izgubil dar govora, da sem izgubil slovensko besedo, izgubil smisel življenja. Najrajši bi legel zraven suhorskega župnika in umrl.« (J. J., Spomini na Slovence III, 156)
Med mavrlenskimi žrtvami naj omenimo še sedeminštiridesetletnega Jožeta Kobenzena iz Loke pri Črnomlju. Nekega avgustovskega dne leta 1942 je šel v gozd po drva. Ni se več vrnil. Bil je hlapec in ga niti malo ni skrbelo, da bi ga partizani lahko imeli za sovražnika. Septembra 1942 so iz vinograda na Stražnem Vrhu odpeljali sestri Schweiger. Rožendolsko učiteljico Marico Nartnik so odpeljali že 22. junija in jo umorili blizu Kleča pod Mirno goro.
Še mnogo imen manjka, da bi bil seznam žrtev Brezove Rebri in Mavrlena popoln. Ali se bodo naši zgodovinarji kdaj lotili tega dela? Toda bolj kot imena nas zanimajo vzroki, ki so pripeljali do tega, da so se taborišča spremenila v morišča. Kaj se je zgodilo v ljudeh, da so lahko mirno spali ob grobovih svojih žrtev? Ali so bili res prepričani, da je to potrebno za boj proti okupatorju? Kako so mogli ubijati ali vsaj prisostvovati ubijanju sosedov in sorodnikov, s katerimi so še pred kratkim normalno živeli skupaj? Javoršek v svoji knjigi pove, da se na povratku z Mavrlena ni mogel otresti misli na grozote, ki jih je videl v taborišču. Ko so se vrnili na Rog, je videl, da imata Kardelj in Kidrič polno glavo skrbi zaradi italijanske ofenzive, toda kljub temu jima je »izlajal« vse, kar je doživel nad Mavrlenom. »Topovi so že rohneli in strojnice so že regljale, ampak stara ožgana čarovnica z Mavrlena in suhorski župnik s krvavim srpom in kladivom na hrbtu sta zasedla Kidričeve in Kardeljeve možgane. Tudi Kocbeku, Fajfarju in Breclju sem seveda natanko poročal, kaj sem doživel, a vtis sem imel, da odganjajo moje besede kot nadležne muhe.« Kocbek je v dnevniku 15. avgusta obširno poročal o začetku italijanske ofenzive, Javorška pa se je spomnil samo s tremi kratkimi stavki: »Od nekod se je vzel Brejc. Pravi, da prihaja iz Bele krajine. Ne morem več pošteno misliti, komaj ga poslušam.« (E. K., Tovarišija)
Morda ne bo odveč, če od Brezove Rebri in Mavrlena pogledamo še na nekatere kraje na Dolenjskem, Notranjskem in v okolici Ljubljane, kjer se je v pomladnih in poletnih mesecih leta 1942 dogajala revolucija. Vsak kraj ima svojo posebno zgodbo, posamezne zgodbe pa so si večkrat zelo podobne.
S Sel pri Šumberku se po zložni gozdni poti povzpnemo do luže pod vrhom Kremenjaka. Okrog te luže je bilo v zgodnji pomladi leta dvainštiridesetega taborišče. Spominski kamen nam pove, da je bila na tem kraju ustanovljena 1. slovenska brigada, a je bila prav kmalu preimenovana v II. grupo odredov. Od tu se je II. grupa junija 1942 odpravila na pohod prek Dolenjske in Notranjske na Gorenjsko.
Že oktobra 1941 je pod Srebotnicami zahodno od Kremenjaka taborila stiška partizanska četa. Za prezimovanje si je uredila zemljanko. Ko je pomladi leta 1942 odlezel sneg, so domačini v bližini te zemljanke opazili grob. Zvedeli so, da je bil tu ubit neki berač, ki je prosjačil od hiše do hiše in je tako naletel tudi na partizane.
Govorilo se je, da so tudi na Kremenjaku ubijali ljudi. Vaščani Sel so včasih videli, kako je patrulja vodila v taborišče kakega civilista, niso pa vedeli, kaj se je kasneje z njim zgodilo. Neke nedelje v maju ali v juniju so Selani šli v cerkev k »nauku«. Ravno tedaj je majhna skupina partizanov spremljala proti taborišču Franca Udovča iz Podlisca pri Dobrniču. Nekateri Selani so ga poznali. Na Kremenjaku je bil Udovč samo zaslišan in odpuščen domov, toda 9. septembra so zopet prišli v Podlisec in ga ubili. Fantje s Sel in iz okoliških vasi so hodili na Kremenjak stražit. Baje so včasih videli, kako so bili neznani mladi fantje privezani k drevesom. Kaj se je kasneje zgodilo s temi jetniki? Nekateri selški fantje so bili navzoči pri »sodbi« devetnajstletne Marije Omahen, Malnarčkove iz Podboršta. Znani terenec Alojz Omahen je bil njen brat. Menda sestri ni hotel pomagati in je celo izjavil: »Kar je iskala, to je dobila.« Marijo so po hudem mučenju umorili v bližini taborišča in jo kar tam zakopali. Domačini so kasneje njeno truplo prenesli na selško pokopališče.
Bilo je že po odhodu II. grupe odredov. Neke sobote zvečer so v nekaterih hišah slišali strele iz doline Obrastovke pod Vrhom. Ko so naslednji dan šli k jutranji maši na Sela, so se o tem pogovarjali. Nekateri so vedeli povedati, da so partizani, ki so se nekaj dni zadrževali blizu Obrastovke, ponoči odšli. Popoldne sta dve dekleti na gozdni jasi v Obrastovki odkrili sledove krvi in velik kup sveže zemlje. Ljudje so vedeli, da so krvavi sledovi in sveža gomila v zvezi z večernimi streli. Več mesecev kasneje so vaški stražarji s Sel iz tega groba dvignili pet moških trupel in jih pokopali v skupen grob na farnem pokopališču. Nikoli se ni zvedelo, kdo so bile žrtve onega sobotnega večera. Ostali so brez imena in nikjer nimajo nobenega obeležja.
Težko je reči, koliko je resnice na govoricah o številnih obsojencih in žrtvah Kremenjaka. Znano je edino ime devetnajstletne Marije Omahen. Kaj so zares videli selški in okoliški fantje na Kremenjaku? Kaj jih je nagnilo k temu, da so se vsi vključili v protikomunistični odpor in vstopili v vaško stražo? Celo člani krajevnih odborov OF! Zakaj jih niso pritegnile obljube o lepem življenju, ki naj bi ga prinesel novi red?
O taborišču pri Krimski jami nad prepadno steno Strmca, ki se dviga iz borovniške doline, bi lahko rekli, da je bilo spomladi 1942 pravo taborišče smrti. Tu žrtvam pred usmrtvitvijo ni bilo treba kopati jame za zadnje bivališče, saj je bilo v Krimski jami dovolj prostora za vse. Tu ni bilo nevarnosti, da bi žrtev pobegnila. Iz globoke temne jame ni bilo več izhoda. Le kako se je počutil stražar pri taborišču, če je v temni noči med zavijanjem vetra in škripanjem dreves zaslišal človeške vzdihe? Ali je politkomisarju uspelo prepričati ga, da so v jami sami izdajalci? Notranjski možje in fantje, žene in dekleta, rešenci z vlaka pri Verdu, le kdaj so vsi ti postali izdajalci?
Karel Leskovec v svoji knjigi Križpotja pripoveduje o dvajsetletnem partizanu Rudiju, preprostem kmečkem fantu z Notranjskega. Bilo je konec julija 1942 po neuspelem napadu na postojanko vaške straže v Šentjoštu nad Vrhniko. Leskovec je bil tedaj partizan v drugem bataljonu Dolomitskega odreda, ki je taboril v Češirkovem gozdu blizu Smrečja. Takole pripoveduje: »Drugi dan po napadu na Šentjošt je Rudi sedel zraven mene, ko sem ranjen ležal v mehki praproti. Bil je zamišljen in ne preveč razpoložen. V roki je vrtel dolgo zlato verižico in jo ogledoval. Povedal mi je, kako se je znašel med tovariši prvega bataljona in kaj vse je tisto noč pri njih doživel.
Zjutraj se je iz Šentjošta vrnil v njihovo taborišče. Zvečer je bil po ne vem kakšnem naključju določen za patruljo, ki je imela nalogo, da aretirane Šentjoščane likvidira. Bili so štirje moški in ena ženska. Aretiral in pripeljal pa jih je s seboj Gad. V globoki grapi, med gostim grmovjem so skopali veliko jamo za skupni grob. Ker je bila precejšna tema, so jih le za silo pokrili z zemljo. Da bi jih pa pozneje beli ali Italijani ne našli, je moral to delo nekdo bolje opraviti. Nalogo so zaupali Rudiju. Čez noč naj bi ostal v grapi, ob svitu pa naj bi uredil vse, kar je ostalo ponoči napol opravljeno. Ko so tovariši iz patrulje odšli in se izgubili proti taborišču, je Rudi ostal sam v grapi. Dokler je slišal njihove korake, je še vedno mislil, da ni sam, potem pa se je vse zavilo v temo in čudno tišino. Če je hotel ali ne, oči so se mu kar same ustavljale na sveži gomili. Nenadoma se mu je zazdelo, da je v bližini zaslišal čuden šum, nekakšen čuden vzdih, kakor da prihaja globoko iz zemlje. Sam sebi ni verjel, vendar je bilo res, kar je slišal. Glas je bil vse bolj razločen in vse bolj resničen. Zdaj Rudi ni več mislil s svojo glavo. Od strahu je zarjul in še sam ni vedel, kako se je znašel na vrhu hriba. Ni šel v taborišče prvega bataljona, temveč je prišel k nam v Češirkov gozd. Ko mi je to pripovedoval, sem opazil roso na njegovem čelu. Čudni dogodek ga je vsega zmedel. Verižico je še vedno vrtel med prsti.« (K. L., Križpotja, str. 186)

Opis slike: Viniška farna cerkev Sv. Križa. V ozadju se beli žeželjska Marijina cerkev. Nedaleč od nje je gozd Šlemine, kjer še danes počivajo posmrtni ostanki kaplana Salmiča

Za razumevanje Leskovčeve zgodbe naj povemo, kaj se je 30. julija 1942 zgodilo v Potoku pri Šentjoštu. Na Možinetovo kmetijo je sredi dopoldneva prišla partizanska patrulja. Domače so našli na senožeti pri košnji in sušenju sena. Kar s senožeti so odpeljali gospodarja Jakoba Šubica, njegovo ženo Marijano, njeno sestro Albino Malovašič, služkinjo Francko Kavčič, hlapca Viktorja Jereba in Janeza Gantarja ter dninarja Franca Guzelja in njegovega sina Jožeta. Spotoma so prijeli še Janeza Kogovška iz Smrečja, očeta desetih otrok. Vseh devet so odpeljali v taborišče pri Kajndolu nad Podlipo. Pozno jeseni 1942 je bil odkrit njihov grob v gozdu blizu Kajndola. Vaška straža iz Šentjošta je 7. novembra izkopala njihova trupla in jih prepeljala v blagoslovljeno zemljo.
V Križpotju je opisan tudi poboj v taborišču drugega bataljona Dolomitskega odreda v Češirkovem gozdu. Partizani so 26. julija 1942 po domovih v Smrečju in Podlipi pobrali več mož in fantov, za katere so posumili, da bi utegnili pristopiti k vaški straži v Šentjoštu. Nekatere od teh mož in fantov so po zaslišanju izpustili, druge pa so po kratkem postopku obsodili na smrt. Izvršitev te obsodbe naj bi bila na hribčku nad taboriščem ob sončnem zahodu: »Rafal iz zbrojevke je presekal mračno tišino. Odmev rezgetanja se je valil po bližnjih hribih.« Še so žive priče, ki vedo, da ta usmrtitev ni bila tako vojaška, kot je opisana vknjigi. Pravijo, da je bilo tedaj slišati ne samo odmeve rafalov, ampak tudi tope udarce krampov in motik. Baje so med izvrševalci tiste obsodbe bili tudi nekateri sovaščani žrtev.

Opis slike: Profesor Anton Oven leta 1940 v svojem delovnem kabinetu v Ljubljani. Od leta 1937 do 1941 je izdajal narodnjaško usmerjeni listič Mrtva straža.

Taborišče na Ključu je bilo od Ljubljane oddaljeno komaj deset kilometrov. Gozdnat hrib Ključ leži med horjulsko in polhograjsko dolino. Tik pod vrhom hriba je prostrana terasa, ki je bila prav primerna za ureditev taborišča. Na tem kraju se je 16. oktobra letos zbralo precej ljudi. Prišli so k simbolnemu pogrebu treh Glinarjevih deklet iz Stranske vasi pri Dobrovi in k blagoslovitvi spominskega križa, ki so ga postavili na bregu pod teraso. Na tem bregu so bile ustreljene in pokopane Marija, Francka in Ivanka Skopec, po domače Glinarjeve. Partizani so jih obdolžili sodelovanja z Italijani in jih 28. aprila 1942 odpeljali na Ključ. Do pred kratkim se ni vedelo za njihov grob. Nekje na Ključu je pokopan tudi Tone Mravlje z Brezovice pri Ljubljani. V taborišče ga je pripeljala Gadova patrulja potem, ko so doma na Brezovici ubili njegovega očeta in dva brata. Leskovec piše, da so Toneta ustrelili nekje nad taboriščem: »Zvečer ob sončnem zahodu so ga odpeljali na hrib nad taboriščem. Pok iz pištole je pomenil, da se je za vedno umiril.« Vemo, da sta bila na Ključu obsojena in umorjena tudi Janko in Zdravko Novak z Brezovice; od doma so ju odpeljali na veliki šmaren, 15. avgusta 1942.
Kaj naj še dodamo k tem temnim slikam, kjer v ozadju povsod vidimo grobove. So Glinarjeva dekleta – najstarejša je imela nekaj nad dvajset let, najmlajša pa še dvajset ne – sploh mogla biti nevarna »osvobodilnemu« gibanju? So hlapci in dninarji zaslužili smrt samo zato, ker so delali pri kmetu? Spomnimo se, kako so bili ukrajinski kmetje okrog leta 1930 krivi že s tem, da so bili kmetje. Možje in žene, ki so jih leta 1942 komunisti pobijali v svojih taboriščih, niso bili nevarni osvobodilnemu boju, ampak so bili napoti komunistični revoluciji, ki je tedaj z vso silo besnela skozi nekatere kraje naše domovine. Toda še vedno nam ostane vprašanje, kaj se je prelomilo ali kaj je vstalo v nekaterih ljudeh, da so brez težav in pomislekov postali izvajalci najbolj krutega terorja.

Opis slike: Glinarjevi otroci, ko se še ni vedelo za vojno: Minka, Ivanka, Francka (od leve) so bile 1942 umorjene na Ključu, brat je bil kot domobranec ubit 1945

Metliški kaplan pater Norbert Klement je precej dolgo podpiral OF; čeprav po rodu Čeh, je bil velik prijatelj Slovencev in se zato ni mogel sprijazniti z okupacijo. Prav tako pa se ni mogel sprijazniti s komunistično revolucijo, ki je na metliškem koncu že zgodaj pokazala vso svojo krutost. Ko so bile v pozni jeseni 1942 v Beli krajini ustanovljene vaške straže, je pater Norbert postal kurat na Suhorju. Partizanske brigade so 29. novembra 1942 napadle Suhor. Postojanka je padla in napadalci so zajeli precej stražarjev. Patra Norberta so z mnogimi drugimi odpeljali v gozd. Njegov redovni sobrat Jože Zabkar je 3. decembra 1942 zapisal v svoj dnevnik: »Naš kaplan Norbert Klement je bil na Suhorju ujet in baje tudi mučen in umorjen na zverinski način. Tudi komandant Iztok je bil umorjen. Usoda idealnih ljudi. Žrtve za narod in slovensko stvar.« (J. Ž., Izpovedi, str. 62) Slovenski dom je prinesel vest o padcu Suhorja 10. decembra 1942. O patru Norbertu je zapisal, da je prva žrtev, ki jo je komunizem zahteval od križniškega reda, in sedemnajsta žrtev med duhovniki.
Organiziran protikomunistični odpor se je v Beli krajini začel razmeroma pozno. Ljudje so bili stisnjeni med dva mlinska kamna: na eni strani Italijani s streljanjem talcev, požiganjem in internacijami, na drugi strani Brezova Reber in Maverlen. Če si po nekaterih vaseh sosedi že prej niso najbolj zaupali, se je to nezaupanje sedaj še stopnjevalo.
Po kapitulaciji Italije so belokranjske vaške straže delno razpadle, delno pa so se umaknile iz Bele krajine. Z njimi so bežali tudi nekateri civilisti. Večina tistih, ki so odšli kot vaški stražarji, se je kasneje vključila v slovensko domobranstvo. Belo krajino so zasedli partizani. Revolucionarna oblast se je z Mavrlena preselila v Črnomelj, Metliko in druge kraje. Ljudje so kmalu občutili njeno delovanje.

Opis slike: Pomlad na Dobravi 1941. Druga in tretja z leve sta Glinarjevi Francka in Ivanka

Val nemške ofenzive je v začetku novembra 1943 pljusknil tudi v Belo krajino in povzročil mnogo žrtev in trpljenja, nato pa se je spet umaknil čez hrvaško mejo. Od tedaj pa do konca vojne je bila Bela krajina partizansko ozemlje, kjer so delovale tudi nekatere institucije za celo Slovenijo. Čeprav je le nekaj kilometrov onkraj Vinice in Kolpe potekala glavna cestna in železniška zveza med Zagrebom in Reko, Nemci v Belo krajino niso več prišli.
Revolucija, ki se je v deželi med Gorjanci in Kolpo začela že leta 1941, se je nadaljevala tudi po kapitulaciji Italije. V Črnomlju je delovalo revolucionarno sodišče. Na smrt obsojene so iz črnomeljskih zaporov vodili kar na črnomeljsko pokopališče in jih tam ustrelili in pokopali. Tako je bil 10. septembra 1944 ustreljen sedemdesetletni župnik iz Loškega Potoka Jože Pravhar. Kljub črnomeljskemu sodišču se varuhi novega reda niso popolnoma odrekli svojim prejšnjim navadam. Viniškega kaplana Ivana Salmiča so prišli iskat v soboto, 13. novembra 1943. Prijeli so ga na dvorišču, ko se je po kosilu sprehajal in molil brevir. Odpeljali so ga proti Žežlju. V župnišču tega niti niso opazili. Proti večeru so nekateri Viničani slišali dva strela na Sleminah, blizu žeželjske Marijine cerkve. S čim se je pater Ivan zameril novi oblasti? Med nemško ofenzivo je s posredovanjem pri nemškem poveljniku rešil življenje osmim viniškim možem in fantom, ki so bili določeni za ustrelitev. Partizani so ga zato obdolžili sodelovanja z Nemci. Baje so mu naprtili tudi odgovornost za odločitev nekaterih viniških mož in fantov, da so med nemško ofenzivo odšli v Ljubljano k domobrancem. – Jožefa Pokorna, župnika na Preloki ob Kolpi, so odpeljali do doma 15. novembra 1943. Ubili so ga nekje v gozdovih med Adlešiči in Črnomljem. – Podobno se je zgodilo s semiškim župnikom patrom Rajnerjem. V pozni jeseni leta 1944 so ga odpeljali v gozdove pod Gorjance. Do danes se ni zvedelo za njegov grob. – Ko je bila jeseni 1943 razglašena mobilizacija, se sedemnajstletni Polde Kapš iz Potokov pri Semiču ni šel takoj javit. Prišli so ga iskat in ga zvezanega kot zločinca odpeljali v Črnomelj. Čez nekaj dni ga je njegov oče skušal poiskati v Črnomlju. Na poveljstvu so mu povedali, da je bil Polde poslan v 13. brigado na Primorsko. Ko se fant od nikoder ni oglasil, je mati šla k patru Žabkarju, ta pa ji je rekel: »Molite zanj in bodite veseli, da ste imeli takega sina.«
Še mnogo podobnih dogodkov in usod bi lahko našteli, toda vrnimo se še enkrat k vprašanju, kaj je do teh dogodkov pripeljalo, zakaj je taborišče postalo morišče. Radko Polič pravi v svoji knjigi, da je kruti poboj ciganov na Mavrlenu treba pripisati »na račun vrtoglavega, zmagovalnega razpoloženja v tistih dneh v Beli krajini.« S temi izbranimi besedami je Polič povedal, da je v tistih dneh v Beli krajini bila revolucija v največjem zagonu. Mladi pesnik Bor je že leta 1941 v pesmi Rdeči pionirji to »razpoloženje« takole označil: »Razpnite čez ves svet vešala, naš bog so: rop, požig, umor! Divjajte! Kri je zakričala!« Prizor, ki ga je doživel pisatelj Javoršek na Mavrlenu in krvavo znamenje na hrbtu napol mrtvega župnika Raztresena se lepo ujema s to pesmijo. Nad taboriščem pod Krimom ni bilo vešal, ampak globoko, črno brezno, ki ni bilo nič manj grozljivo. Iz površno zasute jame v gozdu pri Kajndolu je zakričala kri devetih poštenih ljudi in prestrašila preprostega partizana Rudija; morda pa je bil to resničen vzdih nekoga, ki je v jami bil še živ. Ali so odmevi smrtnih strelov v večernem mraku nad taboriščem na Ključu in v Češirkovem gozdu pomenili le to, da naslednji dan ne bo treba več gledati k drevesu privezanega človeka ali ga celo stražiti? Zakaj je umor postal nekaj vsakdanjega? Koga bi ne pretresla smrt dvajsetletnega dekleta, iz katere kar kipi življenje, toda četa mladih fantov niti ne trene z očesom, ko sredi svežega pomladnega zelenja posluša, da so tri Glinarjeve obsojene na smrt. Ali so bili res prepričani, da se s tem gradi novi svet? Kaj so občutili fantje v Češirkovem taborišču, ko so po tistem krvavem opravilu zaslišali večerno zvonjenje iz Smrečja in Podlipe, kjer so bile njihove žrtve doma? Ali so se spomnili, kako je bilo včasih doma, če so pri hiši imeli mrliča? Cela stoletja so naši predniki spoštovali življenje, spoštovali so tudi smrt in skazovali spoštovanje mrtvim, sedaj pa se je naenkrat vse spremenilo.
Marsikatero »vrtoglavo razpoloženje« po dolomitskih taboriščih so pripisali znanemu komandirju Gadu, katerega so partizani konec leta 1942 sami »umirili«. Bela krajina je tedaj spadala pod poveljstvo III. grupe odredov, kjer je s trdo roko vladal vojvoda Urban. Toda večjo oblast kot Urban je imel Ivan Novak-Očka, ki je večino poletja 1942 preživel v taborišču na Brezovi Rebri. Vemo, da nenormalen posameznik v posebnih razmerah lahko povzroči velike težave, toda na Brezovi Rebri in po drugih taboriščih se v tistem času ni moglo nič zgoditi brez odobrenja partije. Torej je tudi »vrtoglavo razpoloženje« prišlo iz neke posebne šole in je moralo potekati po programu.
Truplo viniškega kaplana Salmiča še sedaj počiva v gozdu blizu Marijine božjepotne cerkve na Žežlju nad Vinico. Ko se v sončnem sobotnem popoldnevu zazremo od viniške cerkve proti Žežlju, nas objameta mir in lepota pokrajine. Spomnimo se, da so nekdaj ljudje trumoma romali k Mariji na Žeželj. Prihajali so tudi iz krajev onstran Kolpe. Marsikateri romar je del poti pretrpel po kolenih. Komaj verjamemo, da se je na takem kraju mogel zgoditi tako krut zločin. Najraje bi pozabili na Mavrlen, Brezovo Reber in podobne kraje, toda vemo, da to ni mogoče. Vemo, daje treba resnico sprejeti, da nas bo osvobodila.