Avtor: Tine Velikonja

Vas pod Slivnico

Grahovo, naselje ob Cerkniškem jezeru, se tako privija ob pobočje Slivnice, da se njegov severni del že položno dviga v strmino. Prebivalci so bili in so še sedaj na slabem glasu, morda po krivici, podobno kot ljudje iz bližje Žerovnice. Vas se ne razlikuje od premnogih na Notranjskem, njeno ime pa ima v zgodovini državljanske vojne v Sloveniji posebno vlogo. Tam je 24. novembra leta 1943 v hiši sredi vasi zgorelo petintrideset mož in fantov, med njimi enaindvajsetletni pesnik France Balantič. Predvsem zaradi njegove smrti, ki ne bo nikdar do konca pojasnjena in bodo zato prihajale na dan nove domneve in trditve, celo najbolj absurdne in hudobne, bo Grahovo pričalo o tistem času na poseben način, drugače kot Grčarice ali Turjak. Pričalo bo o krhkosti telesa kot nosilca duha, o čudežu, po katerem se iz genetske gmote dvomilijonskega naroda rodi pesniški genij, in o nasilju, ki ta božanski dar mimogrede potepta, ne da bi se sploh zavedalo, kaj se je zgodilo.
Površno gledano, je zgodba kratka. Tri partizanske brigade, ki so skupaj štele nekaj nad tisoč borcev, so napadle izpostavljeno in neutrjeno postojanko s petinsedemdesetimi domobranci. Hišo in cerkev z zvonikom, kjer je del branilcev vztrajal do konca, so napadalci po štirinajsturnem boju zažgali. Branilci so umrli v boju ali v ognju goreče hiše in zvonika, tiste, ki so se že prej predali, pa so postrelili in pometali v ogenj.
Tudi scena celotne drame je preprosta. Presihajoče jezero, napolnjeno do vrha, po sredi vasi deželna cesta z Rakeka proti Blokam in Loški dolini, nanjo se stekata stranski cesti z Gornjega Jezera in Blok. Na križišču vzporedno z glavno cesto velika Jankotova hiša, po lastniku so ji rekli tudi Krajčeva ali kar Na vagi. Glavni vhod na južni strani ob glavni cesti, v njej spodaj trgovina s skladiščem, zgoraj mostovž in sobe, v katerih je prebivala večina posadke. Pred hišo spredaj vaga za tehtanje voz in njihovega tovora. Nasproti hiše na drugi strani ceste cerkev z zvonikom. Last Krajčevih je bila tudi hiša na južni strani ceste, Matjaževa, v njej so stanovali, in hiša, kjer so imeli pisarno. Posadka je imela v njej kuhinjo in pisarno.
Dodajmo še, da so nebo prekrivali grozeči oblaki, veter se je neprijazno podil okrog hiš, po tleh pa so ležali ostanki mokrega snega, ki ga je nametlo prejšnji dan.
Balantič je prišel v Grahovo kot vaški stražar marca 1943 s Kremžarjem, potem ko se je komaj opomogel po Gonarsu:

Svoboda

Tovariš, čuj, nikar ne sej več kvant,
postani resen, kmalu bom umrl,
zavil v odejo in oči zaprl,
morda nocoj še, ti veseli fant.
Nikar se s tako grozo mi ne smej,
oči imaš kot dva velika novca,
za mrežo tu se delaš pustolovca,
pa se bojiš svobode, cest brez mej.
Razumeš? Saj nekje pač mora biti,
– vem, da umiraš tudi ti po njej –
nekje se je najedel bom do sitega.
Nekje … Kjer bo lahko mi pozabiti
podobo matere, sestra in prej
še doma se kadečega, razritega.
Po kapitulaciji Italije je šel skozi hude preizkušnje, bil v skupini, ki se je pod Kremžarjevim vodstvom rešila iz obkoljene hiše v Pudobu, v prvi polovici novembra pa ga spet najdemo v Grahovem.

Domobranska postojanka na osvobojenem ozemlju

Ne bomo se ustavljali in protestirali zaradi nesorazmerja med številom napadalcev in branilcev, ki ni zadnjim dajalo nobene možnosti, pač pa ob vprašanjih, ki se grmadijo od vsega začetka slovenskega protikomunističnega upora. Ne zastavljamo si jih prvič in ponavljali jih bomo, dokler bo potrebno.
Govoriti bo treba o začetku. Zakaj so bile postojanke vaških straž med seboj tako slabo povezane, zakaj ni bilo v vojaškem vodstvu prave hierarhije in se ni natančno vedelo, kdo poveljuje in kdo mora ubogati? Res je, da Italijani tega niso dovoljevali, ker so hoteli imeti vaške straže šibke in nepovezane, s tem pa popolnoma odvisne.

Opis slike: Prosvetno društvo Grahovo leta 1940. V sredini dekan Alojzij Wester, na skrajni levi bogoslovec Vinko Šega, zraven pomešani njegovi štirje bratje. Tretji z desne brat Alojz, ki je umrl v italijanski internaciji. Drugi so ali umrli ob napadu na Grahovo ali pa so bili kot domobranci vrnjeni iz Vetrinja in jih ni bilo domov.

Vse lepo in prav, a koga so za kakršnokoli dovoljenje vpraševali partizani?
Raziskati in oceniti bo treba, kako je bilo mogoče, da ob kapitulaciji Italije, na katero je bilo treba računati vsaj ob Badogliovem puču, niso bili opozorjeni naprej. Poveljniki so imeli v zapečatenih kuvertah nesmiselno navodilo, naj se zberejo na Turjaku in čakajo Angleže, namesto zahteve in navodil o prevzemu oblasti. Kot prvo bi morali predajajočo se okupatorsko vojsko za vsako ceno razorožiti in preprečiti, da bi se orožja polastili partizani, Če bi se Italijani branili, bi bilo treba streljati.
Kako, da niti takrat niso delovali povezano in so se pustili premagovati partizanskim brigadam, ki so uničevale eno postojanko za drugo, čeprav je bilo 9. septembra 1943 vaških stražarjev enkrat več kot nasprotnikov. Vemo zakaj: bili so branilci in ne napadalci. Kljub temu pa bi moralo vodstvo predvideti vse možnosti in se seveda nanje pripraviti.
In končno tisto najpomembnejše, kako, da se jim vsaj takrat ni posvetilo, da se dogodki razvijajo v njih škodo. Kako je mogoče, da so si zatiskali oči pred mednarodnim položajem, ki je celo slepcu napovedoval, da bodo slovenski protikomunisti ob zmagi zaveznikov, ki se je že napovedovala, ostali na cedilu.
Res je, sodelovanje z okupatorjem je bilo izsiljeno. Vsakdo se ima pravico braniti, tudi pred lastnim bratom. Vendar ne bi smeli biti tako uverjeni, da se bo zahodnim zaveznikom dalo to dopovedati. Da slovenski protikomunisti niso pravi zavezniki, se je najbolj zavedal okupator. Teh zaveznikov po sili ni niti cenil, še manj, da bi jih imel rad. Nezaupanje in antipatija sta bila obojestranska. Čeprav so Italijani vedeli, za kaj gre, so ob svoji kapitulaciji raje oddajali orožje partizanom kot vaškim stražarjem. Njihovi topničarji so celo pomagali pri napadu na Grčarice in Turjak. Tudi poveljniki nemških enot so se ob koncu vojne ponekod dogovarjali, da predajo domobrance, če bi jim partizani za nagrado zagotovili varen odhod.
Grahovo simbolno govori o nemoči slovenskega protikomunističnega upora. Kakor so v Jankotovi hiši skoraj brez glasu zgoreli njeni branilci, tako je ob koncu vojne padala pod rabeljskimi streli v jaške in brezna skoraj celotna domobranska vojska. Zanašala se je na prikrita nasprotja med zavezniki. Ta so izbruhnila, ko je bilo vojne konec. Edini, ki so zares vedeli, kaj hočejo, so bili komunisti. Prigrabili so si nagrado in se z železno zaveso ogradili od svobodnega sveta. Samo nje lahko štejemo za resnične zmagovalce prvega dela druge svetovne vojne. Čeprav se je v njej demokracija borila proti totalitarizmom, se je taktično povezala z enim, da bi lahko premagala druga dva. Končalo pa se je tako, da je uspelo komunistom pobrati ves plen in preživeti skoraj petdeset let. Niso ga uničile sovražne vojske, pred katerimi je strašil svoje prebivalstvo in žugal svobodnemu svetu, ampak se je sesul od znotraj, ker ni bil zmožen nositi življenje.

Opis slike: Prihod novomašnika Vinka Šega v Grahovo 4. julija 1943. Levo del Krajčeve hiše, na desni hiša, v kateri je bila ob napadu domobranska kuhinja in pisarna. Zadaj Slivnica.

V metež državljanske vojne se je tako zapletel mladi pesnik, ki v tej vojni ni imel kaj iskati. Res pa je, da se je zavestno pridružil branilcem demokracije in evropske kulture, čeprav ne tako odločno kot prijatelj France. Ko spremljamo njegovo usodo in prebiramo njegove pesmi, vseeno ne moremo spregledati dvojnosti, razklanosti med besedo in dejanji. Kot da je ta zunanji svet zanj nekaj navideznega, čeprav nujnega in ga je treba upoštevati, tisto resnično pa je notranje življenje, notranji ogenj. Balantič ne bi mogel napisati pesmi, kot so Hej brigade, Samo en cvet ali Oče, mati, bratje in sestre.

Doma

Kako doma je dobro in lepo,
vsi dnevi nosijo klobuk po strani,
dekletu sladki zlezli so v glavo,
da sanja le o svatbi razigrani.
Pa kaj bi ne! Njen oče dom popravil,
pobelil vnovič izbe za sprejem,
zdaj le še čaka, da bi me pozdravil,
da jaz kot dedič mu oči zaprem.
Tovariš, daj, s pestjo me daj po glavi!
Kam raste sen, saj skoraj sem pozabil,
da sem preklet kot ves moj borni rod.
Ne bom je zrl v nevestini opravi,
očeta so zagrebli ji na Rabu
in jaz nekoč segnil bom bogve kod.

Zgodbe o Grahovem iščejo pesnika med branilci v obkoljeni hiši sredi vasi, a ga ne najdejo. Zdi se tako, kot da vsakokrat zapusti oder, še preden se dvigne zavesa. Pač pa se nam na tej poti po njegovih skoraj zabrisanih sledeh vedno bolj jasno riše podoba njegovega prijatelja Franceta Kremžarja kot mladega človeka silnega duha in volje.
Nemška ofenziva v drugi polovici oktobra in začetku novembra 1943 je bila za partizane bolj nevarna kot roška poleti 1942, saj jih je izrinila na rob Slovenije. Za prebivalstvo ni bila tako katastrofalna. V tem pogledu so bili Italijani hujši okupator kot Nemci. Ob nemški ofenzivi niso gorele slovenske vasi, padali talci in niso tisoči ljudi pristali na Rabu. Partizanske brigade so se osule na slabo polovico. Večina prisilnih mobilizirancev se je razbežala, a vojaško jedro je ostalo. V spominih Staneta Semiča–Dakija beremo, kako so se brigade ob ofenzivi reševale v Javornike in Snežnik (Najboljši so padli, 1971, 3, 64–73), potem kljub prihajajoči zimi šle nad Grahovo, čez deset dni uničile domobransko postojanko v Velikih Laščah in bile zaustavljene šele v Kočevju. Z Grahovom opravi na hitro. Iz zgodb, ki jih bomo objavili, bo postalo jasno, da niti ni vedel ali pa je pozabil, kako je potekal napad, čeprav je brigadi, ki je napadala, poveljeval. Zdi se, da se je tako skopo in po svoje razpisal, ker je podrobnosti pozabil, imel pa tudi slabo vest. Zmagovalci se niso razdivjali samo nad zajetimi branilci, ampak tudi nad civilisti, ki so jih pobirali po hišah. Bolj se je razgovoril Franci Strle v kroniki o Tomšičevi brigadi (F. Strle, Tomšičeva brigada 1943, 530–542, Naša obramba, 1989). Če upoštevamo, da je bila popolna tema, je presenetljivo, da je prišel do tako podrobnih podatkov. Ko pa seveda primerjamo njegovo pisanje s tistim, kar so povedale naše priče, ne moremo spregledati, kako po domače so se pisale partizanske kronike in so zato bolj zbirka pravljic za lahko noč kot zgodovina.

Če se bojite, se pa umaknite!

Kremžar je vedel, kako šibek je njegov položaj in da ga ni mogoče primerjati s tistim pred kapitulacijo Italije. Prej je bila v Grahovem postojanka v srcu Notranjske, vpeta v mrežo drugih naokrog. Niso bile močne, vendar oprte na italijanske posadke. Zdaj so bili Loški Potok, Loška dolina in Bloke izpraznjeni. Vedelo pa se je, da je v snežniških gozdovih ostalo vsaj tisoč dobro oboroženih partizanov, ki so po končani nemški ofenzivi spet povezali svoje razkropljene in oskubene enote in je bilo Grahovo zanje kot naročeno, da spet pokažejo svoje mišice.
Morda ni računal, da se bo nadnje spravila takšna sila, in vseeno upal, da bo dobil zadostno in pravočasno pomoč. Kot kaže, pa je sklenil ostati za vsako ceno. Dovolj mu je bilo umikanja. Grahovo je zapustil ob kapitulaciji Italije, se rešil iz obroča v Pudobu, zavit v črnino noči in zaveso megle, bežanja mu je bilo skratka dovolj. Čutil je, da varuje te vasi pod Slivnico in da si je pridobil pri prebivalcih ugled in zaupanje. Da bi zbežal ob prvi nevarnosti, se mu je zdelo nevredno pravega vojaka.
Francetov brat Marko po svoje potrjuje našo domnevo:
Te dni sem listal po Balantičevih pesmih, v knjigi, ki je izšla v domovini (Temni zaliv Franceta Balantiča, F. Pibernik). Pogled mi je obstal na opombah, ki sem jih pri prvem branju verjetno spregledal, ker niso bistvene za doživljanje Francetove poezije. Niso pa brez pomena za razumevanje in za točnost zgodovinskega okvira, ki ga predstavljajo dogodki ob njegovi smrti.
Tole sem bral pod zapiskom 23. 11. 1943.: »Kremžar bi se s celotno posadko moral v mraku umakniti, a povelja nadrejenih ni izpolnil.«
Prepričan sem, da avtor Balantičeve kronologije povzema to mnenje, ki ga izraža kot dejstvo, po virih, ki jih je imel na razpolago. Vendar gre za trditev, da je France Kremžar odgovoren za grahovsko tragedijo, ki po svojem pomenu presega razsežnost poraza ene od domobranskih posadk. Ni moj namen polemizirati ne s piscem ne z vojaškimi strokovnjaki, ki so pred leti pisali o zgrešeni obrambni taktiki grahovske posadke. Ker morem o stvari vsaj deloma pričati, menim, da je moja dolžnost opozoriti bodoče zgodovinarje, naj dogodke preverijo, preden jih predajo zanamcem kot dejstvo.
Brat France je bil nekaj dni pred smrtjo v Ljubljani na domobranskem poveljstvu, kjer je, kot nam je povedal, prosil za nekaj težkega orožja in za navodila glede verjetnega partizanskega napada. Orožja ni dobil, štabni častnik, katerega imena ne bom napisal, ker me spomin lahko vara, pa mu je rekel: »Če se bojite, se pa umaknite!« Ker ni mogel čakati na širši posvet, se je vračal v postojanko praznih rok in tudi brez povelja za umik. Sklenil je, da se bo posvetoval s poveljnikoma domobranskih posadk na Rakeku in v Cerknici.
To vem, ker se je ob povratku na Notranjsko ustavil za nekaj minut doma, da je voščil mami za god, kar je opravil na vrtu pred hišnimi vrati. Ni vstopil, ker se je bal, da ga bo prehitel sneg, ki je že naletaval. Bil je zaskrbljen in na očetovo vprašanje je v nekaj stavkih povedal, kar sem napisal. Poslovili smo se. Ker nas je zanj skrbelo, smo o tem govorili še po njegovem odhodu in mi je stvar ostala živo v spominu.
Kakor je znano, so se po bratovi vrnitvi iz Ljubljane poveljniki treh postojank (Rakek, Cerknica, Grahovo) dogovorili, da ostanejo, kjer so, in da prideta druga dva na pomoč postojanki, ki bo napadena. Tako ne bi bili vsi obkoljeni in bi se dve enoti lahko prosto gibali. Živih prič o tem dogovoru verjetno ni več. Pač pa vemo, da je poveljnik cerkniške postojanke svojo obljubo izpolnil. Skozi zasedo se je prebil z avtom do napadene grahovske posadke in z njo skupaj padel. Zakaj ga niso spremljali člani cerkniške enote? O tem sem slišal različne razlage, a odgovor presega meje mojih osebnih doživetij.
Zdi se, da je padec grahovske domobranske postojanke posledica šibke koordinacije, ki je vladala tedaj v nastajajoči domobranski vojski. Menim, da gre pri tem za različne dejavnike ter da poenostavljanje, kot ga zasledimo tudi v omenjeni kronologiji, ni zgodovinsko utemeljeno in utegne biti krivično.
Marko Kremžar, 25. 9. 1993
Napad na Grahovo so zaupali Tomšičevi brigadi, ki ji je poveljeval Daki, Šercerjeva in 13. brigada pa sta morali preprečiti, da bi obkoljena posadka dobila pomoč iz cerkniške in velikolaške smeri. Skratka, pri napadu je sodelovala vsa XIV. divizija, kar je pomenilo najmanj tretjino takratne partizanske vojske na slovenskih tleh. Čeprav so bili desetkrat močnejši, napadalci niso nič prepustili naključju. Samo zaseda proti Cerknici od Marofa pa do vrha Slivnice je bila močnejša kot vse domobranske posadke v naseljih, odkoder naj bi prišla pomoč. Ker jih ne bodo mogli vznemirjati od zunaj, bodo brez posebnih žrtev opravili s posadko v nekaj urah. Celo po top so šli v sotesko Iške in ga skrivoma pripeljali do Radleka.

Opis slike: Poroka novomašnikovega brata Franceta Šege 17. julija 1943. V zadnji vrsti stoji tretji z leve komandant France Kremžar

Pazite na našega fantička!

Viselo je v zraku, da se pripravlja nekaj nevarnega. Tako sta šli proti večeru 23. novembra kar dve močni patrulji na oglede proti Blokam, grahovska in cerkniška. Ivan Miklavčič iz Velikih Blok je bil takrat star 17 let:
10. novembra sem zapustil Bloke in se odpravil, čeprav mladoleten, v družbi starejših fantov v dolino, da se prijavim k domobrancem. Bilo nas je šest ali sedem. Oče me je zaupal sosedovemu: »Naj gre z
vami in pazite na našega fantička, da se mu kaj ne pripeti!« V Grahovem smo se zglasili v pisarni. Tisti, s katerim smo govorili, je bil verjetno Balantič. Nosil je očala in pravili so, da je študent. Zavrnil nas je, češ da jim imajo že dovolj, in nas napotil v Cerknico, kjer so nas sprejeli.
23. novembra zvečer so me izbrali v patruljo, da gremo na Bloke. Mračilo se je, ko smo se odpravili na pot. Bilo nas je dvajset, oboroženi smo bili s puškami, samo pomočnik je imel puškomitraljez. Poveljnik patrulje spredaj, mi pa za njim po cesti najprej do Grahovega. Ustavili smo se v hiši, kjer je bila nastanjena posadka. Nekaj je bilo Bločanov in smo bili veseli snidenja. Pobiči smo se šalili med seboj, starejši pa se dogovorili za prepoznavno geslo in svetlobne znake, ko se bomo vračali skozi vas. Poslovili smo se in korajžno po cesti čez Bloško Polico do Fare, nato pa čez Hudi Vrh, Metulje in Topol. Partizanov nikjer. Bila je polnoč, ko smo se ustavili na Velikem Vrhu in izvedeli, kaj se pripravlja. Milavčeva, Lojze in Jože, sta bila od tam doma. Sprejela nas je njuna sestra Julka. Povedala je, da so se partizanske brigade odpravile na Grahovo. Takoj nazaj kar po glavni cesti do Velikih Blok, od Radleka pa previdno po gozdovih nad Bločicami. Na cesto smo se spustili pri grahovskem pokopališču. Iz vasi je bilo slišati medlo streljanje. Ocenili smo, da partizanov še ni, da pa posadko od daleč že obkoljujejo. Morala je biti tretja ura zjutraj, ko smo prikorakali po cesti. V popolni temi smo se skoraj zaleteli v ljudi, ki jih nismo poznali. Ker smo prišli z bloške strani, so nas imeli za svoje. Mene zagrabi eden od njih in vpraša: »Kaj si pa ti?« Nekaj zamomljam in grem za drugimi. Smo že pri cerkvi. Vodja naše patrulje odda signale z baterijo in pokliče, takrat pa se odpre pekel. V tisti temi se je streljalo vse vprek. Nihče od nas ni bil ranjen. Razbežali smo se, potem pa zbrali in skupaj proti jezeru in Cerknici. Hodili smo vzporedno s cesto po poplavljenih njivah in travnikih, gazili vodo skozi žive meje in se ponekod pogreznili vanjo do pasu. Pridemo do marofa. Zaslišimo povelje: »Stoj!« Naš mitraljezec, Begunjčan, brez besede užge kar na slepo. Presenečenje je bilo popolno, saj niso pričakovali, da bodo dobili nasprotnika v hrbet. Razkropili smo se. Midva, Milavčev Jože in jaz, sva bila zadnja in zaostala. Ulegla sva se med grmovje in visoko travo v vodo in čakala. Ko se je zdanilo, sva ugotovila, da partizanov ni blizu. Vsa prezebla sva se komaj privlekla do Cerknice. Jožeta so odpeljali v bolnišnico, mene pa čez nekaj dni z vso cerkniško posadko v Notranje Gorice. En dan sem bil nezavesten, odpadli so mi vsi lasje. Čez teden dni so me spravili domov.
Partizani niso vedeli, na koga so naleteli v Grahovem in to tudi do danes njihovim piscem ni jasno. Strle piše, da je šlo za pomoč iz Cerknice: »Bilo je kakšnih dvajset domobrancev, med njimi Ivo Pakiž, a jih grahovski niso prepoznali, ampak so užgali po njih. Ko so se naposled le prepoznali, so se priključili branilcem in potem z njimi delili nadaljnjo usodo. Le ena mitralješka trojka se je izgubila in med vračanjem proti Cerknici ob šestih zjutraj zašla v zasedo Šercerjeve brigade ter ji med spopadom prepustila puškomitraljez.«
Približno ob istem času je hodila po Blokah tudi grahovska patrulja. Bila je še bolj številna. V njej so bili domobranci, ki so se bili namestili na pomožni postojanki v Drobničevi hiši na severnem delu vasi. Ker so šli po isti poti, tudi ti partizanov niso odkrili. Prišli so do hangarjev pri Novi vasi in izvedeli isto – brigade so šle na Grahovo! Šele ob povratku so se znašli nad Strmcem, slišali pokanje orožja v dolini in se po vrhu Slivnice zatekli na varno.
Daki opisuje, kako so se popoldne pred napadom sestali z grahovskim terencem, ki jih je obvestil o številu branilcev in kje imajo obrambne točke. To omenjam, da bi predočil, kako pomembno vlogo so igrali terenci. Ko se je zadnje mesece leta 1943 in prvo polovico leta 1944 domobranska obveščevalna služba spravila nadnje, jih zapirala, pošiljala v taborišča in tudi pobijala, so zagnali vik in krik, ki se še do danes ni polegel, da uničujejo nedolžne ljudi. Boj proti gverili je neuspešen, dokler se ne znebiš njenih aktivistov. Amerikanci v Vietnamu so spoznali isto in CIA je brezobzirno pobila nekaj deset tisoč vaških zaupnikov.

Za pet ran božjih, kaj delate z ljudmi!

Daki piše, kako so se po deveti uri približali hišam in ožili obroč. Najprej so po hišah iskali skrivače, ljudi, ki so se umaknili iz okolnih področij v zaščito, in rekvirirali.
Urbičeva Marinka iz Kovačkove hiše v Grahovem je bila takrat stara šest let:
Vse tiste vojake sem poznala, Kremžarja, Tomažiča, Balantiča in druge. Grahovcev med njimi ni bilo veliko. Domačine so pustili pri miru. Niso kradli, nikogar niso zaprli, oropali ali celo ubili. Otroci smo se smukali okoli njih, kot da smo njihovi. Sama sem slišala Kremžarja, kako je govoril: »Ničesar se nimamo bati, saj se borimo za Boga. Ne bo nas zapustil v stiski!«
Čeprav sem bila otrok in je od takrat minilo pol stoletja, se spominjam tiste noči in jutra, kot da je bilo včeraj. Zgodaj sem šla spat. Prebudilo me je razbijanje po vratih in vpitje, naj odpremo. Bilo je okrog desete ure zvečer. Oče je vedel, kaj mu grozi, in se skril v steljo nad hlevom. Ded je šel počasi po stopnicah in odprl. Njemu se ne more nič zgoditi. V hišo se je vsulo vsaj dvajset partizanov. Poveljnika, ki jih je vodil, nisem poznala. Povedali so mi, da je to Daki. Po vojni sem ga večkrat videla. Z neko partizanko se je spravil spat pod stopnice. Premetavala sta se, vendar nisem vedela, kaj počneta in kdaj sta odšla, kajti nas so zaprli v sobo in pobrali po hiši prav vse, kar se je dalo odnesti. Imeli smo precej zlatnine, saj je bila naša teta Mrežarjeva iz Šentvida nad Ljubljano. Ob vsaki priložnosti nas je obdarovala z oblekami, s čevlji, z nakitom. Zlatnino je mama skrila pod blazino. Partizan, ki jo je našel, se je je polastil, ne da bi komu povedal.
Ne, oče ni bil pri domobrancih. Bil je kmet in delali smo od jutra do večera, tudi medve. Bili smo malo lepše oblečeni in se imeli radi, denarja nismo razmetavali po gostilnah. Grahovska nevoščljivost je prineslo nesrečo nad nas. Partizani nas niso mogli poznati, saj so bili od drugod. Terenci so pokazali s prstom, kje je treba vzeti.
Ko so vse pobrali, so se spomnili na očeta. Mamo so prisilili, da ga je klicala: »Frence, pridi dol!« Ni se oglasil. Vso noč so rogovilili po hiši. Slišali smo streljanje po vasi, nismo pa vedeli, kaj se dogaja v Jankotovi hiši. Prašiča, ki smo ga zaklali prejšnji dan, so pekli zase pri enem od sosedov v grozo gospodarja, ki je bil skrit v dimniku. Ko se je zdanilo, so v voz, ki so ga zaplenili drugemu sosedu, zapregli naša vola in naložili nanj prav vse, saj so nam tako izprazniki kaščo, da nam ni ostalo niti za močnik.
Okrog desete ure so nas in sosedove peljali na vas. Ob poti smo videli ležati mrtvega domobranca. Cerkev in Jankotova hiša sta bili v plamenih. Zaustavili so nas pred gorečo hišo. Dol po vasi so prignali fante. Streljali so jih in suvali skozi vrata v ogenj. Pravijo, da je bilo dedu Andreju Srebotniku, staremu 74 let, tega dovolj. Stala sem bolj zadaj in ga nisem slišala, da bi zares spregovoril: »Za pet ran božjih, kaj delate z ljudmi!« Videla pa sem, kako so ga zgrabili in odpeljali do vhoda v hišo, odjeknil je strel in ded je izginil skozi vrata.
Vsega se ne spominjam, saj se mi je zaradi dedka in neprespane noči mračilo pred očmi. Kasneje smo izvedeli, da so napravili isto še s tremi starejšimi, ki so jih dobili na vasi, s Pelanovim Mihom, ki je bil toliko star kot naš dedek, Zogarčkom, kot smo klicali čevljarja Janeza Herblana, in Tomažem Modicem iz Velikih Blok. Tudi Gašperčkovega nisem videla. Zakaj so se spravili nanj, ne vem, saj je bil še otrok in ni nosil orožja. Partizanom je celo prinesel cigarete. Vseeno so ga vrgli v ogenj. Še danes pa vidim ranjenca, vsega v povojih in krvi, kako ga dol po vasi od strani podpirata dva druga. Pri vratih so ga ustrelili in vrgli v hišo, nato pa s kopitom potolkli njegova spremljevalca in ju tudi pahnili v ogenj. Vsi niso bili takoj mrtvi. Neko kričanje znotraj je bilo slišati.
Mama je zagledala domačina in sorodnika Matevža Hitija, za katerega smo vedeli, da je rdeč; njegov sin je bil kasneje Mačkov pribočnik. Prosila ga je za dedka. »Mica, je že rešen.« Vse je kazalo, da smo zdaj ženske na vrsti. V tistem pa se pokaže med nami Ribničan Jože Boldan. Nosil je oficirsko uniformo. Pred vojno je delal v mesariji v Grahovem in se velikokrat najedel pri nas. Mama ga je spomnila: »Jože, kaj nas nič ne vidiš!«
Pomagalo je. Odhitel je nekam na poveljstvo, kasneje so pravili, da je poiskal Dakija. Kmalu smo zaslišali povelje, naj gredo ženske domov. Nismo si pustile dvakrat reči. Tekle smo kar počez mimo hiš in vrtov, kolikor smo zmogle. Me tri smo se najprej skrile pri Urbasu v svinjski kotel, nato pa se zatekle v njihovo hišo. Meni se zdi, da so bili Nemci že popoldne v vasi in šele takrat smo si upale domov. Klicali smo očeta, pa se ni hotel oglasiti. Šele njegovi sestri se je posrečilo, da ga je spravila dol. Naslednjega dne nas je soseda samo s tistim, kar smo imeli na sebi, odpeljala na vozu v varstvo na Rakek. Ko smo se peljali mimo cerkve, smo videli, kako vlačijo iz hiše ožgana trupla. Oče, mama in Milena so šli gledat in prepoznali dedka po škornjih. Trup je imel še toliko ohranjen, da so videli, da je bil ustreljen v ramo.
S tem naše nesreče še ni bilo konec. Oče se je ob koncu vojne rešil na Koroško in se vrnil čez dobro leto. Tudi me smo z njim pribežale do Ljubljane, pa se premislile in vrnile. 11. junija 1945 so vdrli zamaskirani moški v hišo v Martinjaku, kjer smo prebivale. Odpeljali so mamo in Mileno, ki je imela takrat šestnajst let. Jokala sem, da hočem z njima in se držala mame z akrilo. Trdijo, da so bili Grahovci. Zaman sem čakala, kdaj se bosta vrnili. Njunega groba do danes nismo našli.
Iz Dakijevih spominov izvemo, da je ravno Jože Boldan s svojim bataljonom vodil napad na vas. Drugih tristo borcev Tomšičeve brigade se je razteplo po vasi in ropalo.

Fantje, umreti bo treba

Kako je bilo z domobranci v postojanki, smo izvedeli od Franca Hrbljana iz Velikih Blok in Staneta Jakopina iz Studenega.
Hrbljan ni bil novinec:
Bil sem eden tistih vaških stražarjev, ki so nas partizani ob kapitulaciji Italije zajeli pri naši vasi. Nas mlajše so sprejeli v svoje vrste. Pošiljali so nas v brezupne napade na Rakek, Padež in Dobec. Ob prvi priložnosti sem jim pobegnil. Nemci so nas imeli zaprte v Pudobu. Tam nas je poiskal Kremžar. Nabiral je vojake za postojanko v Grahovem. Nisem imel druge izbire, ali z njim ali na delo nekam na Kočevsko.
Od začetka novembra, kar smo bili na postojanki, se je skozi vas pomikala proti Postojni velika vojaška enota. Pravili so, daje Rommlova armadna skupina in da jih premeščajo iz Grčije na italijansko fronto. Po 15. novembru pa smo ostali sami. Hitro sem spregledal, da se nam slabo piše. Zato sem preiskal vse kotičke v hiši, če bi se dalo ob napadu kje skriti ali pobegniti. Tudi stranišče bi prišlo prav, če bo nuja. Potem sem odkril prostor pod vago. Vanj se je dalo priti po robu skozi odprtino v veži. Pokrivala jo je pol metra široka lesena loputa.
Ne vem, zakaj se je Kremžar tako tiščal Grahovega. Nekaj ima pri tem tista čedna punca iz vasi, ki ga je obiskovala.
23. novembra popolne sem stal na straži s sosedovim Janezom, kar pridejo po bregu do naju tri dekleta iz naše vasi. Prišle so povedat, da se pomikajo iz Nove vasi proti Ulaki in Radleku tri partizanske brigade in gredo nad Grahovo. V tistem, v Žerovnici je ravno zvonilo avemarijo, sta počila strela nad Strmcem in Bloško Polico. Obvestila sva komandanta. Ni bil presenečen: »Mi bomo to gredoč odbili, pa še pomoč bomo dobili!« Skoraj vso posadko, ki je imela zasedeno Drobničevo hišo pri Fužini na koncu vasi proti Strmcu, je poslal v patruljo na Bloke. Razporedili so nas po vasi – v zvonik, na Fužine, k sokolskemu domu, večina pa nas je ostala v glavni postojanki.
Že od daleč smo jih zaslišali, da prihajajo. Hrup so povzročali njihovi vozovi. Govorili smo si: »Kradli bodo, kradli bodo.« Nismo slutili, da prevažajo topove. Bila je noč in partizani se niso kazali. Nekaj se je premikalo za cerkvenim zidom. Čutili smo, da so že v vasi. Ko se je po deseti uri pripeljal avto s cerkniške strani, so se oglasili zares.

Opis slike: Oltar grahovske cerkve, ki je pogorel 24. novembra 1943.

Ko je avto dogorel, je spet zavladala popolna tema, a streljanja ni hotelo biti konec. Ne samo izza cerkvenega zidu, tudi iz Kovačeve in Boščeve hiše je bruhal ogenj, saj je skozi vsako okno ropotala strojnica, naša hiša pa oddaljena od njih komaj sedem metrov. Najprej nas je bila večina spodaj, tudi poveljnik. Pred polnočjo pa nas je nekaj odšlo z njim v gornje prostore, verjetno Balantič. Ni bilo tako hudo, kot se sliši zdaj. Dokler se ni oglasil top, smo bili kar korajžni. Pa tudi ta nam dolgo ni mogel priti do živega. Slabo so merili. Izstrelki so leteli po vasi, potem pa vedno bolj natančno zadevali našo hišo, niti ena od granat pa ni priletela skozi okno. Partizanov v temi nismo videli. Streljali smo tja, odkoder se je posvetilo. Tisti spodaj so jokali, saj so prišli ravno od mame. Nekateri so prvič v življenju držali puško v roki.
Zgoraj smo se dobro držali, ker smo bili še vedno prepričani, da pomoč ni daleč. Pravo poveljevanje ni bilo potrebno. Vsak se je boril in streljal zase. Kremžar ni izgubil glave. Šele potem, ko je bil ranjen, je omagal in so ga slišali govoriti: »Fantje, držite se, umreti bo treba.« Bilje tak ropot, dim, streljanje. Mostovž je bil podrt, streha razbita, stopnice razpadle.
Proti jutru, okrog četrte ure, sem skočil v vežo. Kljub temi sem našel luknjo. Lopute ni bilo več, vhod je bil razmajan. Po rovu sem prilezel pod vago. Nisem bil prvi, vendar je bilo še prostora zame. Eden od fantov je glasno stokal in so mu tiščali usta, da nas ne bi izdal. Povedali so, da je bil ranjen v oko in roko. Za menoj ni bilo nikogar več. Niso nas odkrili zaradi avta, ki je stal na vagi. Pa tudi s hiše sta se rušila kamenje in opeka in jo zametala. Sedeli smo v nizkem prostoru pod njo v popolni temi in zadrževali dih.
Čakali smo ves dan in se zvečer splazili na piano. Rov je bil zasut in smo imeli precej dela, preden smo odmetali tisto kamenje. Vas je bila prazna. Vsak je šel po svoje. Mene so proti jutru ujeli Nemci in me hoteli ustreliti. Potem so se premislili in me zaprli v neko klet. Od tam so me rešili naši. Druge so polovili po Slivnici. Šele v Cerknici smo se prešteli in ugotovili, da nas je šest.

Samo da eno uro zdržimo

Jakopin je bil ves čas v pritličju in med tistimi, ki so se predali:
Brat Lojze je umrl na Rabu, Tone je zgorel v Grahovem, jaz in Jože pa sva se skrivala do amnestije.
Star sem bil sedemnajst let in postal s tem vojni obveznik. Grozilo mi je, da me poberejo partizani. Mobilizirali so na hangarju, jaz pa sem se kar izmikal. Nisem hotel biti vojak. Zato so me poslali k teti v Grahovo, da bom na varnem. Od jutra do večera sem ji sekal drva. Tone, star dvajset let, se je prikazal v postojanki tri dni pred napadom. Prej je delal na cesti v Planini. Izbirati je moral: ali v Nemčijo ali k domobrancem.
Tisti večer sem takoj napel ušesa, ko sem zaslišal strel nekje pod Križno goro. Ob četrt na devet so za cerkvijo izstrelili raketo. Ko je začelo pokati po vasi, me je postalo strah in sem se zatekel v postojanko. Zdi se mi, da je bil tudi Balantič med tistimi, ki so se pripeljali z avtom. Ko so vozili skozi Martinjak, so prebili partizansko zasedo.
Domobranci so bili dobro oboroženi in s strojnicami prežali za okni. Kremžar nam je zagotovil, da se nimamo česa bati, saj bo prišla pomoč, da le zdržimo uro ali dve. Spodaj je bilo najbolj varno v skladišču in tja so spravili take, ki nismo bili za nobeno rabo. Tako smo se tam znašli jaz, pa trgovka Baragova Micka in njena pomočnica Pavla in drugi. Pavla je tista punca, ki je imela nekaj s komandantom. Za Balantiča pa so pravili, da mu je všeč Martinovčeva Micka, Marija Mišic z Bločic. Njena brata sta bila tudi na postojanki. Okno je bilo pločevinasto in smo bili v začetku varni pred kroglami. Najprej smo sedeli, potem pa se samo plazili po prostorih in iskali zavetje. Vojaki so se dobro branili. Spominjam se enega z italijansko bredo. Menjaval je položaj in hodil od okna do okna. Glavo je držal v zavetju pod okensko polico in streljal na slepo v dolgih rafalih, da je cev kar žarela. Napadalci so vračali vedno bolj na gosto in od blizu. Po eni uri streljanja smo že pričakovali pomoč: »Kje so vendar? Morali bi že priti. Saj se tudi v Cerknici sliši, kako vroče je pri nas.« Krogle so tolkle po oknih, izbijale omet in drobile kamenje, da je letelo povsod naokrog. Top se je oglasil po polnoči, ob štirih so začele granate tolči po hiši bolj od blizu. Nad nami se je rušil omet, da smo bili beli kot v mlinu. Hrup v tisti temi je bil tak, da so me še ves mesec bolela ušesa. Kdo od nas bi se pri vsem tem norčeval iz napadalcev, kot opisuje Daki.
Opolnoči so prinesli dol fanta, ki je dobil rafal čez prsi. Položili so ga na tla med nas. Kako se je tisti siromak mučil! En čas je molil, en čas jokal, z nami vred. Prosil je, naj ga ubijemo, a kdo bo to storil. Nekaj ur je umiral, mi pa ležali zraven v krvavi luži. Trgovka je imela uro in smo ves čas vedeli, kako teče čas. Minila je polnoč, pa ena, tri. Začelo se je svitati, pa še vedno sami in vedno bolj obupani. Opravičevali smo jih, da se ponoči nisi upali, zdaj pa bodo vsak čas tukaj. Zmanjkovati je začelo streliva in naši so popuščali. Partizani so spoznali, da omagujemo in se predrzno približali hiši. Poslušali smo njihove pozive: »Kurbe bele, podajte se!« in da nam jamčijo življenje. Trgovka in Pavla sta najbolj silili ven. Tudi meni se je milo storilo. Kaj imam iskati v tej grozi! Tako smo se počasi dogovorili, da zapustimo hišo. Domobranci, ki so sklenili ostati, so se povzpeli po stopnicah navzgor, dvanajst pa nas je po osmi uri z dvignjenimi rokami odšlo skozi glavna vrata. Zunaj so nas tepli in pljuvali. Neka partizanka mi je ogorčeno tiščala pištolo na sence, kako da sem lahko tako pokvarjen.
Odpeljali so nas po vasi navzgor do tetine hiše, kjer sej e reklo pri Baragovih. Ravno tam so imeli štab. Od tistih, ki so nas zasliševali, nisem poznal nikogar. Lahko da je bil eden od njih politkomisar Žugelj, tisti, ki se je hvalil, da je dal ustreliti Balantiča. Bil je komaj nekaj tednov pri partizanih, pa taka moč. Ko so nas nazadnje vprašali, kdo ni nosil orožja, sem se oglasil samo jaz. Tudi sestrična jim je prigovarjala in zagotavljala, da sem se zbal in bežal tja dol in kako sem prej pri njih napravljal drva. Izprazniti smo morali vse žepe in se sezuti, pobrali so nam nekaj obleke. Za pesmi ne vem, kako so jih dobili v roke. Balantiča že ni bilo med nami. Morda jih je izročil Pavli ali komu drugemu. Bosi smo stali na snegu, spredaj in zadaj vojaki s strojnicami. Okrog desetih dopoldne pa nazaj v vas. Na cesti pred šolo, kjer stoji zdaj ograjena lipa, so nas ustavili. Ne, Jankotova hiša in cerkev še nista goreli. Odpor v postojanki še ni bil zlomljen, ni pa bilo slišati strelov, tudi v zvoniku je bilo tiho. Kar pride oficir, pokaže s prstom na ženski in name: »Ti pa ti v ono hišo!« Peljali so nas v hišo nad šolo in izpraševali. Zahtevali so, da poimensko naštejemo grahovske domobrance. Jaz jih nisem poznal in sem molčal. Oni dve sta jecljali in se izgovarjali, da ne vesta. Ko so jima zagrozili, da ju bodo dali k tistim, ki so ostali zunaj, pa sta spregovorili.
Kar na lepem so se nas naveličali in nas pustili. Zdi se, da je bilo tisto zunaj boljša zabava zanje. Ženski sta čez čas vstali in brez besede odšli, jaz pa obsedel v prazni hiši in čakal. Lahko bi bil ostal na varnem, pa sem se kar odločil, šel za njima in se po zavrteh za hišami zapodil proti Strmcu. Če bi me bili zagledali oni, bi bilo po meni. Približal sem se tetini hiši. V tistem je pribrenčalo nad vas nemško letalo. Partizani so zapuščali hiše in šli proti gozdu. Zagledala me je sestrična in nakazala s prstom, naj se skrijem v prvo hišo. Domači mi niso niti odzdravili. Gotovo so mislili, da sem ušel, in so se zbali zase. Stal sem pri oknu in pazil na tetino hišo. Z mene se je cedilo in luža se je večala. Čez nekaj časa se je tam na prag postavila sestrična in namignila, da je varno. Skočil sem čez cesto, kolikor so me nosile premrle noge, in v zavetje. Skril sem se na podstrešje; tam je bilo že nekaj beguncev.
V tem zaslišim klice, da gori cerkev. Nad vasjo se je dvigal dim. Kasneje smo izvedeli, da se branilci, ki so bili v zvoniku, in domobranci, ki so ostali v Jankotovi hiši, niso podali. Med njimi je moral biti tudi Balantič.
Kasneje je odšla sestrična na oglede. Ko se je vrnila, je povedala, da je vas prazna. Čudno se nam je zdelo, kako da so se partizani tako hitro pobrali. Naši so me obuli in oblekli in popoldne smo šli po vasi, da vidimo, kaj je ostalo. Res smo si dosti upali, saj se partizanske straže nad vasjo še niso umaknile. Ogenj v hiši in cerkvi je ugašal. Ljudje so govorili, da so vsi domobranci mrtvi. Sredi križišča sem našel bratovo kapo, zraven lužo zasušene krvi. Odšel sem domov na Studeno in povedal, kaj se je zgodilo.
Naslednjega dne smo šli jaz, ata in mama v dolino. V vasi je smrdelo po pečenem pokvarjenem mesu. Tisto, kar je ostalo od mrličev, so nalagali na voz. Sami prsni koši in ožgane lobanje. Šli smo v zgorelo hišo in iskali našega Toneta. Našli smo ga v veži. Prepoznali smo ga po zobeh in obleki, ki se je tiščala pazduhe. Izvedeli smo, da je bil na straži ali zasedi pri sokolskem domu na bloški strani vasi in se ob napadu skril v bližini. Zjutraj so ga dobili. V trgovini smo odkrili še štiri ožgana trupla. Prekrita so bila z balami blaga. Mogoče so si jih nametali nase, da bi se zavarovali pred plameni.
Koliko se jih je rešilo, bi radi vedeli. Več kot polovica. Če pomislite, kakšna sila je šla na vas in da je trajala borba štirinajst ur in so si na koncu morali pomagati z ognjem, je to veliko. Saj sami vidite, kako vam pripovedujejo. Tako je Štefinov Ivan zjutraj, ko se je že zdanilo, skočil skozi okno v skladišču, čeprav smo mu branili. Kasneje je povedal, da je obležal kot mrtev. Niso ga opazili. Zlezel je na bližnji kozolec in čakal do večera. Domobrancev ni padlo ali zgorelo več kot trideset.
Sklenil sem, da me k vojakom ne dobijo. Odšel sem na Rakek in se skrival še tam, nato pa po koncu vojne z bratom pri nas na seniku. Šele aprila 1946 sem se priglasil.
Ne, do mrtvega brata na grahovskem pokopališču nisem stopil petdeset let.

Smehljal se je in ustrelil

Krajčevemu Niku je zgodbo o Grahovem pravil oče, Lojz Krajc, Matjažev, vaški veljak in lesni trgovec.
Imeli smo veletrgovino v Grahovem. Pisarno smo preselili v Ljubljano, zato mene ni bilo doma. Vrnil sem se čez nekaj dni in pogorišče tudi fotografiral.
Očeta je najbolj ganila usoda šestnajstletnega fanta z Blok. K nam ga je pripeljal kmet, ki je veliko trgoval z nami in vozil za nas les: »Gospod Krajc, tukaj ga imejte! Lepo vas prosim, da ga ne bo kdo odpeljal.« Ob napadu se je fant skril na naš skedenj. Zdaj so v njem uredili stanovanja. Ko je bilo napada konec, je zapustil skrivališče in se napotil po stopnicah v našo hišo. Ravno takrat se je po vasi sprehajal Daki in ga zagledal. Poklical ga je k sebi. Nekaj se je pogovarjal, nato pa z roko pokazal, naj prime žico, ki je ležala na cesti. Bila je pod napetostjo in ko jo je pobič zagrabil, ga je začelo metati. Oficir ga je nekaj časa gledal in se smejal, potem pa počasi izvlekel pištolo in ga ustrelil. Pozabil sem, kdo je bil, verjetno Alojzij Ivančič iz Raven.
Prišli so tudi v našo hišo. Najdlje so se zadržali v kleti. Tokli so po sodih. Prazne smo morali odpreti in so vsakega pregledali, če se ni morda v njem kdo skril. Oče je gledal, kako so peljali tiste starčke, njegove sošolce, do goreče hiše in jih vrgli noter. Bal se je, da bodo pobrali tudi njega. Slišal in videl je, kako so se držali za okenske križe in vpili na pomoč.
Tudi naša hiša, Matjaževa, je bila poškodovana. Ena od topovskih granat je celo priletela skozi okno v spalnico, prebila vrata in se zaletela v zid na hodniku. Na srečo ni eksplodirala.
Oče drugega ni vedel povedati, saj sploh ni zapustil hiše. Od daleč je opazoval, kako so nalagali na voz mrliče in jih odpeljali na pokopališče. Morda niso vseh. Ko so čez leta širili cesto skozi vas, so za zidom ob zgoreli in porušeni cerkvi naleteli na kosti. Takrat so vprašali Jernejčka, Hitijevega Matevža, če kaj ve. »Boljše, da ne vprašujete in nič ne veste.« Zdi se, da ni šlo za ostanke grahovskih branilcev, ampak tistih, ki so jih pobijali po vojni. Tega je bilo v vasi precej. Če si hotel imeti, si kar ubil.

Sram jih je bilo, da bi pustili ljudi na cedilu

Župnik Vinko Šega, zdaj vodi župnijo na Robu, je bil takrat kaplan v domači vasi:
Enajst nas je sedelo za mizo, od tega pet fantov, pa ni zdaj doma na Grahovem nikogar, ki bi nadaljeval rod. Po svoji novi maši sem naslednjo soboto, 17. julija 1943, poročil brata Franceta. Bil je rojen za gospodarja. Čez mesec dni so ga ponoči vzeli skupaj s trgovcem Barago in učiteljem iz Cerknice in jih zvezane odpeljali proti Kočevju. Pravijo, da leži brat tu na Mačkovcu. Mlajši brat je umrl v italijanski internaciji, druga dva sta bila vrnjena iz Vetrinja.
Te fante sem dobro poznal, tudi Balantiča. Prijazen fantek se mi je zdel, gladke rdečkaste kože in bujnih las. Ni bil tako resen, kot ga upodabljajo sedaj. Kremžar je slutil, da je v nevarnosti. Moralo je biti dan pred napadom, ko me je prosil za spoved. Vedeli so, kaj jih čaka. A bilo jih je sram, da bi pustili ljudi na cedilu.
V Grahovem ni bilo Nemcev, kot piše Strle. V zvonik se je prišlo po stopnicah, ki so bile napeljane po zunanji strani cerkvenega zidu. Tam je bila stalna straža. Ti stražarji so se hodili gret v našo kuhinjo. Tako tudi tistega večera. Ko so se zasližali streli, je ostal še eden. Planil je pokonci, preizkusil orožje tako, da je v veži ustrelil po tleh in je še danes videti tisto luknjo, potem pa ven. Kasneje mi je pripovedoval, kako se je pomešal med partizane in ko so ga vpraševali za dogovorjeno besedo, je samo zavpil: »Nič lozinka, naprej!« Skril se je v Krajčev skedenj.
Nič se ni videlo. Dalo pa se je uganiti, kje je postojanka. Avto je tako gorel, da so plameni segali čez streho hiše. Videle so se ležeče postave za cerkvenim zidom, tudi iz Urbasove hiše so molele cevi. Hodil sem od okna do okna, vendar do jutra nisem vedel, ali so to domobranci, ki varujejo postojanko, ali partizani. Če so cevi obrnjene proti postojanki, potem je konec.
Zjutraj niso nič trkali. Z rafalom iz avtomatskega orožja so razbili ključavnico in so se vrata odprla na stežaj. V župnišču ni bilo nobenih domobranskih ležišč in tudi ne Nemcev, kot se je zapisalo Strletu. Začeli so ropati.
Čez čas sem šele opazil, kako jemljejo pri Krajcu deske colarice in jih nosijo v cerkev. Polagali so jih med klopi in na kupe, zlasti na koru. Potem so nanosili jezersko slamo. Ne vem, kdaj so zažgali, po mojem okrog desete ure.
Cerkev je bilo treba rešiti. Šel sem v vas in iskal komandanta. Pripeljali so me do Krajčeve pisarne. Tam je stal pred hišo bled oficir, zdel se je bolan. Bil je Daki. Prosil sem ga, naj cerkvi prizanese, saj je bila ves čas zaklenjena in v njej ni bilo nič. »Dobite dol naše sovražnike!« »Ne morem gor, saj je vse v ognju!«
Hitro sem se vrnil. Med potjo sem stopil na pretrgano električno žico, a me je na srečo samo stresla. V cerkvi je dim, ki se je valil s kora, segal že do vratu. Najprej sem odnesel Najsvetejše, nato iz prostora nad zakristijo mašne plašče in svečnike. Pomagal mi je partizan s Primorskega. Dušilo me je. Namočil sem robec v žegnano vodo in si ga tiščal čez obraz. Še danes mi je hudo, če pomislim na Marijo. Zlezel sem po lestvi do nje in jo že držal z eno roko. A bila je pretežka, v naravni velikosti, in je nisem mogel niti premakniti. Tudi križev pot je bil pripet z žico in se ni dal sneti. Takrat ko je bilo že vse v dimu, pa je priletela iz zvonika skozi lino ročna granata in se raztreščila pred nami. Hitro ven! Cerkev je gorela s polnim plamenom. Tudi za tiste v zvoniku se je bližal konec in sem misli, da so vsi zgoreli. Zvonovi so padli na tla okrog poldneva.
Tista punca, za katero vprašujete, je bila pomočnica v trgovini. Na fotografiji jo vidite zraven Kremžarja na bratovi poroki. Res sta se imela rada. Nič slabega ni bilo v tem. Mladi ljudje se morajo spoznati.
Tudi sam si ne znam odgovoriti, zakaj so ubili tiste starce. Kovaček je bil šegav in smo ga imeli vsi radi. Miha je bil čudak, redkobeseden samotar, Zogarčka je zanimala samo njegova šuštarija.
Ko je gorela hiša, sem stal na balkonu in dajal odvezo tistim, ki so v njej umirali. Zdi se mi, da so zajete metali v ogenj skozi zadnja vrata. Prepričan sem bil, da je med njimi tudi moj sorodnik France. A ostal je živ. Po polnoči je kar zlezel skozi okno v prvem nadstropju in skočil na tla. V temi ga niso videli. Zlezel je na hrib nad vasjo, čakal ves dan, gledal, kako se sredi vasi kadi, zvečer pa domov. Še sedaj živi v strahu in noče, da bi izvedeli zanj. Da je vasica, kjer kmetuje, na samem in nič se ne ve …
Partizanske straže so ostale do večera. Niso skrivale, kdo je prava oblast. Ko se je mračilo, sem šel od domače hiše na oglede. Še se je kadilo in tlelo. Cerkev je zgorela, le nad stranskimi kapelami je ostalo kak meter bobrovcev. Kar zagledam, kako se premika opeka. Ustrašil sem se in mislil, kaj bo sedaj. Skozi luknjo so pomolele črne roke, za njimi glava. Hitijev Matevž se je izkazal. Zgrabil je lestev, ki je ležala zraven, in jo postavil ob zid. Držal je z vso močjo. Fant je zlezel dol, za njim še eden. Skočila sta čez ograjo pri mežnariji in proti Javornikom. Za siromakoma sem poslal odvezo. Z Matevžem sva molčala in nikdar nisva omenila tega dogodka, čeprav sva se večkrat videla. Pripravil pa sem se, če sekaj spremeni in bi ga gnali na sodišče, da pričam v njegov prid.
Kljub hladnemu vremenu je začelo smrdeti ne samo po ožganem. Sklenili smo, da je treba nekaj napraviti. Pokopali smo mrtve čez dva dni, 26. novembra. Med zgorelimi ostanki sem prepoznal samo Zogarčka. Zdi se, da je padel na obraz in ga ogenj tam ni dosegel. Sploh nismo preverjali, koga pokopavamo, saj večine ni bilo mogoče prepoznati. Teh štiriintrideset je v mrliško knjigo vpisal dekan kar s seznama, ki je bil objavljen v Domoljubu.
Jama, ki so jo izkopali, je merila 2 x 2 m in je bila globoka, kot je predpisano. Bil je pravi pogrebni sprevod, ki se ga je udeležilo veliko ljudi. Slovo sem opravil jaz. Ob grobu so samo dvignili stranico in zgorela telesa stresli v jamo.
Po vojni je bilo celo za vse svete prepovedano nositi cvetje ali prižigati sveče na grobu. Če je kdo skrivaj kaj prinesel, so takoj razmetali.

Zadnji čas pred zimo

Sedaj je zadnji čas pred zimo,
utihnili jesenski so nalivi,
za listja smrt sta srci občutljivi,
dekle, saj čutiš, da ne bo šla mimo.
Macesnovih vršičev mi naberi,
pobožaj z njimi senčnate obrvi,
in preden se dotaknejo jih črvi,
s poljubi mirnimi mi jih izperi.
Brez solz, ko veter gnili sad omaje,
neznaten bom odpadel v prazen kot,
le bolj bom zastrmel pričakovaje.
Nikar mi z vekami ne skrij svetlobe,
naj vidim, da je lahna smrt povsod,
naj čutim padanje noči med grobe!

Moj god ne bo nikoli praznovan!

Pripovedovali smo zgodbo o samotnih krogih, ki sta jih delali domobranski patrulji, o premikih partizanskih brigad in kako so se pota sekala in križala, o šibki domobranski posadki v hiši sredi vasi, ki je v svojem srcu varovala pesnika in do zadnjega upala, da pride pomoč, o samotnem letalu na nebu, ki je priletelo šele na pogreb, o Kremžarjevem Francetu, ki je vztrajal do konca, in o Dakiju, ki se je kot zli duh prikazoval povsod, kjer se je dogajalo kaj hudega.
Vso noč je grmelo in se svetilo z grahovske strani, posadke v Cerknici, Begunjah in na Rakeku pa se niso zganile. Tudi če bi izbrale daljšo pot čez Slivnico, bi bile v dveh urah nad vasjo, presenetile napadalce in morda omogočile izpad. Več se ne bi dalo storiti. Kajti partizani so imeli takšno premoč, da jim tudi združena vojska ne bi bila kos. Dogovor, da si bodo šli pomagat, je bil slepilo, saj ni bil uresničljiv. Žal so to spoznali šele po Grahovem in se zato umaknili tudi iz Begunj in Cerknice.
Tako je moral umreti tudi pesnik. Ko smo poslušali in prebirali vse te zgodbe, njega ni videti. Na Draga Tomažiča in Antona Strleta se ne moremo zanesti (Pibernik: Temni zaliv, Cankarjeva založba, 1989, 212–17).
Tomažiča sem sam slišal, kako je razlagal o skrivališču pod vago in svojih junaštvih, vsakokrat drugače. Njegov opis je zmeden. Tako piše, da so se Cerkničani, ki so se pripeljali z avtomobilom, odpeljali nazaj. Kljub popolni temi je videl, da ima Balantič odvezane čevlje. Oblegovalci so po njegovem že ob sedmih vdrli v hišo. Ni bil take sorte, da bi metal bombe iz goreče hiše. Pripovedovanje o zadnjih urah Kremžarja in Balantiča je prelepo, da bi mu lahko verjeli. Ko je zagorelo, Tomažiča ni bilo pri umirajočih v prvem nadstropju, ampak je že nekaj ur čemel v prostoru pod vago, vhod vanj pa zasut. Vsi pač nismo junaki! Kakor je lepo poslušati in brati, kako ranjeni Kremžar recitira junaške verze in se s pesnikom poslavljata za vedno; morda bo ravno to pripovedovanje ostalo vrhunec vsega dogajanja – gre samo za lepo zgodbo.
Strle je bil tisti ranjenec s poškodovanim očesom in roko, o katerem pripoveduje Hrbljan. Svojo zgodbo je objavil tri dni po napadu in je pisana v duhu tistega trenutka. Partizani niso vdrli v pritličje, kot piše, in tam zajeli deset fantov, ampak prišli v hišo brez borbe, ko so bili spodnji prostori izpraznjeni. Iz fotografije goreče hiše je razvidno, da v tem ognju ni bilo mogoče ostati pri življenju. Nobeden od tistih, ki jih je ogenj dosegel v prvem nadstropju, se ni rešil.
Morda je bil pesnik smrtno ranjen, še preden je zagorelo. Ni pa si težko predstavljati, kakšna je smrt v dimu in ognju. Že prvi vdihi te omamijo, zavrti se ti v glavi, izgubiš zavest in zastrupljen padeš v smrtni spanec. Ognjeni zublji ližejo brezčutno telo, obleka gori, meso se peče in cvre, udi oglenijo.

Svetlobi bolečin sem darovan

Odpadel bom na črna tla,
saj dišim že kot gnila trava in listje,
trohnim že, moj dih, moj glas ves nečist je,
smrt mi v očeh plapola.
Svetlobi bolečin sem darovan,
trpko dišijo kamni žrtvenika,
ne najdem čistih ustnic svečenika,
da bil bi dar moj poveličevan.
Moj god ne bo nikoli praznovan …