Avtor: Ivanka Kozlevčar

Avtor slike: Bara Remec

Opis slike: Balada o materi Bara Remec

Letos je bilo prvič, da sem lahko prižgala svečko svojima stricema pod ploščo, na kateri sta napisana med več kot stotimi imeni na opuščenem pokopališču za farno cerkvijo v Višnji Gori. Pokop še ni bil opravljen, spominsko obeležje pa je že skoraj v celoti narejeno. Ves ta dolgi čas so ti fantje živeli samo v spominu in srčni bolečini domačih. Ta ali oni je ime svojega napisal na družinski spomenik na grobu, komaj kdo pa je upal, da se bodo nekoč vrnili, čeprav mrtvi, in imeli skupen pomnik. Očetje in matere so večinoma pomrli, ne da bi to dočakali. Končno je javno povedano, da so vsi ti fantje in možje živeli, da jih veže skupna usoda, ni pa povedano, da so bili večinoma pomorjeni po vojni kot vrnjeni domobranci, kar bi bilo razvidno iz datuma njihove smrti. Ta pa uradno še ni znan, kar je odraz današnje stopnje zamolčanosti. Ker je veliko morišč, se še zdaj ne ve, kje in kdaj je kdo pretrpel svojo zadnjo muko. Kdaj bomo to zvedeli?
Ko prebiram napisana imena, pred mano vstajajo obrazi, kakršnih se spominjam iz otroških let. To so bili sami kmečki fantje, le redki študentje. Njihove roke so bile žuljave, vajene dela. Poznali so trdi boj za preživetje, znali pa so se tudi pražnje obleči, se prešerno smejati, šaliti, igrati v igrah, predvsem pa peti, peti zvečer na vasi in v nedeljo v cerkvi. V mojem spominu so ostali čudoviti glasovi moškega pevskega zbora, pri katerem so sodelovali zlasti dedendolski fantje, na vasi pa ni nihče zapel tako kot Leskovčani. Nobeno petje poslej me ni moglo več ganiti na enak način: ni vsebovalo tistega žlahtnega občutja, ki se je prenašalo iz roda v rod. Pelo se je iz čistega ali ranjenega srca, tudi prešerno, z občutkom mlade fantovske moči, nikoli pa surovo, prostaško. To je bilo fantovsko, moško petje v najžlahtnejšem pomenu besede.
Moj Bog, koliko imen! Kaj pomeni, če tako majhne vasi izgubijo po dvajset in več fantov, tudi po štiri iz ene družine. Nikoli več ne bodo te vasi imele take življenjske moči, da bi premogle toliko mladih ljudi naenkrat. Kakšna življenjska sila je bila v materah, da so jih toliko rodile! Sprejemale so jih kakor vse drugo v zaupanju v božjo voljo. Zavijale so jih v plenice, kakršne so pač bile, in rasli so včasih siti, včasih tudi malo lačni, pripravljeni na trdo življenje. Kako bi te matere prenesle, če bi se jim strahotna izguba razkrila naenkrat.
Spominjam se tistih groznih dni po osvoboditvi. V Ljubljani, kjer sem hodila v 2. gimnazijo, me je pred odhodom še obiskal stric in mi naročil, naj se pazim. Ko se je zvedelo, da ne bo več šole, sem šla domov peš, ker vlak ni vozil. Doma je bilo vse napeto, na Polici so tri ustrelili. Ljudje so sprva mislili, da se bodo domobranci vrnili z Angleži, potem pa je od nekod prišel glas, da so vrnjeni partizanom. Tega ljudje sprva niso verjeli, nato pa se je začelo govoriti, da jih vozijo v Kočevje. Nič ni bilo gotovega, vendar je v ljudeh začel rasti strah, obhajala jih je groza, začeli so se čutiti nemočne. Ostali smo le otroci, ženske in starejši moški in bil je čas največjega kmečkega dela. Začela so se čudna doživetja. Tako je Jurjev oče ponoči zaslišal jok pod hišo. Jokalo je tako milo in dolgo, da je vstal in vse pregledal. V hipu ga je preblisnilo, da je to spomin njegovega sina. Ni mogel več vzdržati doma, zadušilo bi ga od bolečine, vzel je koso in kosil, kosil, kosil do prvega svita. Nato je šel do soseda, prosil za požirek žganja in povedal, kaj je slišal ponoči.
Vse življenje me spremlja misel, da tega pomora ne bi smeli dopustiti. Čeprav smo ostali samo otroci, ženske in starci, bi nekaj vendarle morali narediti. Morda bi se morala vsa ta preostala dolenjska revščina zbrati, vseh nas vendarle ne bi mogli pobiti. Morda bi morali mi otroci, ženske in starci iti leč na tiste nesrečne tire proti Kočevju, vseh morda ne bi pregazili, ali pa bi jim bilo krvi dovolj. Morda bi morali zvoniti kot ob katastrofi ali zakuriti kresove kot ob turških vpadih. Ali so zato delali tako skrivaj in zastraševali ljudi, ker so se bali prav otrok, starcev in žensk. Bali pa so se, drugače svojih žrtev ne bi tako skrivali. Vse je bilo zakrito v neprebojen molk in naša krivda je, da smo pristajali na ta molk. In vendar smo vedeli, da so domobrance pobili že prvo poletje, čeprav ne točno kje in tudi ne, katere vse.
Še zdaj ne vemo, katero morišče je sprejelo njihovo kri, in ne vemo, katero brezno skriva njihove kosti, zato nosimo v sebi vse znane križeve poti in vsaka je lahko njihova. Sami so jih prehodili brez srečanja z materami, brez Jeruzalemskih žena, Veronik in Simonov, samo biriči so bili z njimi. Ne vemo, kako zelo so se počutili zapuščene, tudi ne, katera misel je blažila njihovo zadnjo pot, tega jim ni bilo dano povedati. Vedeli so, da je smrt človekova usoda, hitro so morali dozoreti zanjo. Gotovo jih je bilo strah groznega umiranja, če so bili še živi v breznih. So za vse to dobili moč v veri? Jih je dosegla naša molitev? So se spomnili Zapuščenega na križu, rodovitnosti njegovega trpljenja in zmogli blago misel odpuščanja? Ne vemo, na kakšen način bo rodovitno njihovo trpljenje, za nekatere so še zmeraj neljudje. Kakšno bo njihovo mesto v življenjskem loku našega naroda? Kakorkoli, zdaj so tukaj, naš spomin se lahko ustavi ob vsakem posebej in počasi vstajajo tudi v narodovem spominu kot ljudje in tovarišija. Vrnili so se v naše vasi in zdaj lahko zaživijo v pogovorih z novim rodom. Vsake vsesvete jim bomo prižigali svečo in prinesli rože z naših vrtov, podoživeli bomo njihovo bridko smrt in iskali odgovore na neodgovorjeni zakaj, ki nam jih bodo pomagala razkrivati znamenja časa.