Avtor: Tine Velikonja

Uvod

Predvojna župnija Šentvid je bila med najbolj bogatimi in razvitimi v Sloveniji in tradicionalno katoliška. V njej je bilo veliko trdnih kmetov, uspešnih obrtnikov in prodornih izobražencev. V njihovem poslovnem ravnanju je prevladovala protestantska etika, nenehna skrb za napredek in gmotni uspeh; vendar ne v želji po uživaštvu, ampak s ciljem povečati kmetijo, razširiti podjetje, širiti znanje. Družine so bile številne, velik pomen so pripisovali šolanju. Mnogo otrok se je šolalo po ljubljanskih gimnazijah, velik del fantov v Škofovih zavodih, nato pa na univerzi. Med obrtniki so bili številni predvsem mizarji. Njihov sloves je segal prek meja. Delavnice in nastajajoče tovarne, ki so delovale ali nastajale, so bile take vrste, da niso uničevale okolja, dajale pa še dokaj spodoben kruh. Številnim krajanom je dajala zaslužek tekstilna tovarna Štora, ki je svojim zaposlenim posvečala precejšnjo skrb. Tako je na primer v začetku vojne razdelila delavcem zemljo, ki jo je bila nakupila za nadaljnje širjenje, da so si na njej pridelovali zelenjavo. Na korekten odnos vodstva tovarne do delavcev kaže tudi podatek, da v tovarni niti ob veliki krizi v tekstilni industriji, ki je sprožila splošni štrajk, delavci v tej tovarni niso štrajkali.
Šentviška župnija je imela bogato in razvejeno kulturno življenje s središčem v prosvetnem domu, kjer so domačini pripravili do dvajset različnih prireditev na leto.
Prišla je druga svetovna vojna in z njo okupacija. Nemci so pregnali ali zaprli izobražence, tudi duhovnike, prepovedali vsako kulturno delovanje ter skušali kraju nadeti nemški videz.
Zaradi bližine meje je bila v Šentvidu močna nemška posadka, ki je na samem začetku neusmiljeno zatrla vse poskuse vstaje na svojem področju. Simbol okupatorjeve krutosti sta postali goreča Rašica in ustrelitev talcev pod šentviškim gozdom.
Leta 1943 je začelo prodirati spoznanje, da je za Nemce vojna izgubljena. Čeprav so okupirani del Slovenije še držali trdno v rokah, se je ob pričakovanem koncu vojne razmahnila dejavnost komunističnih terencev. Rajonski odbor OF Šentvid je začel v letih ¹⁹⁴³⁄₄₄ pobijati ugledne, predvsem verne krajane. V opravičilo so navajali sodelovanje z Nemci in ustanavljanje bele garde. Obtožbe so bile neosnovane in izmišljene. Za sodelovanje z okupatorjem so označili že, če je mizar naredil naročniku nemške narodnosti kos pohištva. Seveda samo, če je šlo za človeka, ki so ga hoteli odstraniti.
Razglas rajonskega odbora OF prebivalcem zasluži, da ga objavimo. Nima datuma, avtorji niso podpisani. Iz nadaljnjega pisanja bo razvidno, da v Šentvidu ni bilo domobranske posadke, ker zaradi nemške obmejne enote ni bila potrebna. Najbližja se je osnovala šele kasneje v Goričanah.
Vsem Slovencem Št. Vida in okolice!
Ko so po krivdi naših bivših narodnih voditeljev, izkoriščevalcev slovenskega naroda ter petokolonašev okupatorji oholo zasedli slovensko deželo, so se isti, ki so že za časa Jugoslavije čepeli ljudstvu na vratu, mu kakor vampirji pili izmučeno kri, znašli takoj in se na moč pričeli prilizovati okupatorjem. To so počenjali vse dve leti. Obenem so pa pričeli škiliti in vohati, kako bodo, ko bo poginila fašistična zver, po starih metodah z bajoneti in pendreki ter s pomočjo nesramnega izrabljanja vere zopet prišli na oblast. Tako so ustvarili deloma z nasiljem, deloma s podkupovanjem in nesramnim izrabljanjem verskih čustev in s pomočjo okupatorske oborožene sile belo gardo. Bela garda je svojstven pojav v zgodovini Slovencev. Slovenci, znano Vam je predobro, koliko bratske krvi je preteklo po zaslugi fanatičnih belogardističnih voditeljev, med njimi mnogo kaplanov, Škrbcev in Križmanov in ostalih izmečkov slovenskega naroda. Koliko slovenskih domov so požgali, koliko nedolžnih otrok pomorili in koliko slovenskih žena, mož in mladincev ter deklet je bilo odpeljanih v sužnost in umiranje od gladu. Tako so tudi na Gorenjskem hoteli ustanoviti in jo še skušajo ustanavljati belo gardo nekateri izmečki slovenske družbe. Posebno živahno je delovanje v Šentvidu in okolici. Zaenkrat naj obelodanimo sledeče belogardiste:
Vrevc Franc, Poljane 58
Čamernik Henrik, Poljane 9
Polenšek Rok, Vižmarje
Kregar Jože, Vižmarje
Kregar Kari, Vižmarje 43
Bricelj Ivan, Vižmarje 21
Zgoraj omenjeni so imeli stalne zveze z ljubljanskimi belogardisti. Tako n. pr. Magister Francem, znanim pijancem in lažnikom, Dolinarjem, katera prihajata preko meje nemoteno, kadar hočeta, čeprav je vsem Slovencem prehod meje nemogoč. Okupator prav dobro ve, komu in v kake namene dovoli prehod meje nemoteno. Sestanke so imeli med drugim pri Bartel Doležal-ju.
Tem potom opozarjamo zadnjič vse zgoraj omenjene belogardiste in tudi tiste, katere za enkrat nismo imenovali, da pod smrtno kaznijo takoj prenehajo z vsakim delovanjem in shajanjem.
Od danes naprej imajo naši obveščevalni organi nalog, usmrtiti vsakega belogardista, ki bo le še najmanj deloval pri beli gardi. Tudi lastniki hiš, kamor bi se belogardisti začeli zatekati, bodo kaznovani s smrtjo. Vsem tistim pa, ki ste doslej omahovali, kam bi, ali desno ali levo, ali pa vedno z okupatorji, pa tole: Zadnji čas je, da priskočite napomoč. Slovenski narodni vojski – torej OF z večjimi denarnimi zneski, hrano, obleko in obutvijo, kajti skoro bo prepozno, ker dogodki vas bodo prehiteli!
Smrt fašizmu – svobodo narodu!
Osvobodilna fronta Slovenskega naroda
Rajonski odbor
Niso se podpisali, vendar pa je znano, kdo je odbor vodil in kdo so bili člani. Vse niti so se pletle v šentviški lekarni. Napoved so uresničili, saj so bili tega posla vajeni. Tri domačine z Gline, Nika Jovana, Jožeta Winklerja in Franca Zibelnika, so ubili že poleti leta 1942, Henrika Čamernika s Poljan in Roka Polenška iz Vižmarij jeseni 1943, Pavlo in Alojza Skalarja iz Mednega pozimi 1944 in tako dalje. Ubili so tudi večino ljudi s seznama, razen zadnjih dveh. Žal ni ostali samo pri teh, temveč so z uboji nadaljevali.
Leta 1991 so se šentviški farani oddolžili spominu pomorjenih in plošče z njihovimi imeni vzidali na steno farne cerkve. Zasnoval jih je inž. arh. Jože Kregar, ki je imel več sorodnikov med pobitimi, izdelal pa mojster Vodnik iz Podutika. Zbranih je 54 imen. Na plošče so jih vklesali 51, za tri svojci niso dali pristanka. Med žrtvami je samo ena ženska, Pavla Skalar. V župniji Šentvid so komunisti in njihovi privrženci že med vojno izvajali revolucionarno pravo, po katerem so odstranjevali svoje morebitne ideološke nasprotnike. Polovico so jih pomorili pred letom 1945, samih civilistov. Vse kaže, da je bil odstotek civilnih žrtev v župniji Šentvid daleč nad slovenskim povprečjem. Komunisti niso upoštevali, da v njej ni vaških stražarjev in ne domobrancev. Ravnali so se po revolucionarnem pravu in izbirali svoje ideološke nasprotnike in žrtve med nevojaki.

Vsaka od 54 žrtev ima svojo srhljivo zgodbo

Nekaj jih je med njimi, ki zaslužijo posebno pozornost in za katere obstajajo natančni podatki. Ob njihovi usodi bomo bolje razumeli, kakšen je bil tisti čas in kako nevarno je bilo živeti po vesti. Podrobneje bomo opisali usodo uslužbencev, župana, dijakov in študentov domobrancev. Največ bomo pisali o prvem s seznama rajonskega odbora, ker spremlja njegovo smrt nekaj značilnih okoliščin, ki nam nazorno prikažejo, v kakšnih časih smo živeli. Na poseben način pa se izpričuje tudi odnos slovenskega človeka do mrtvih.

France Vrevc, 22. 10. 1898 – maj 1944

Pripoveduje sin dr. France Vrevc.
Moj oče je bil doma z Bleda. Bil je nezakonski otrok in je odraščal pri starih starših. Kot najboljši učenec svoje generacije na blejski osnovni šoli je dobil štipendijo barona Šveglja za šolanje na klasični gimnaziji v Ljubljani in jo je uspešno končal leta 1916. Nato je bil vpoklican k vojakom. Ob koncu vojne je na železniški postaji Bled–Jezero poveljeval skupini, ki je razoroževala vojake, ki so se z vlaki vračali z italijanske fronte. Za oddano orožje so dobili hrano. Orožje so uskladiščili v sokolskem domu na Bledu. Kasneje je oče sodeloval kot prostovoljec pri bojih za severno mejo na Koroškem.

Opis slike: Franc Vrevc

Po koncu vojskovanja je nadaljeval študij na strojni fakulteti v Pragi in v Ljubljani. Zaradi gmotnih razmer je sicer postal absolvent, ni pa diplomiral. Službo si je poiskal v Ljubljani v Kemični tovarni v Mostah. Leta 1924 se je poročil z domačinko z Bleda. Po poroki sta živela z mamo najprej v Ljubljani, nato pa v Šentvidu. Leta 1929 je dobil oče vodilno mesto prokurista v tekstilnih tovarnah Štora (danes Dekorativna in Rašica). Poleg tega je bil upravni svetnik Pokojninskega zavoda v Ljubljani in član škofijske gospodarske komisije.
V družini smo bili štirje otroci. Najprej smo živeli po najemniških stanovanjih v Šentvidu. Tik pred začetkom druge svetovne vojne pa smo se preselili v novozgrajeno hišo na Poljanah, ki so bile že takrat del Šentvida.
V začetku nemške okupacije, ko so Nemci pričeli izseljevati tudi na Gorenjskem, smo se nekaj tednov skrivali pri znancih kmetih, dokler ni prvi val izseljevanja prenehal.
Ko so med vojno zaprli mejo proti Ljubljani, je bil oče prisiljen zapustiti službo v Stori, saj bi bil sicer ločen od družine. Novo zaposlitev je našel v tovarni kovinske galanterije (danes KOT), katere lastnik je bil njegov prijatelj J. Zevnik.
V službo se je vozil s kolesom in tako tudi 13. maja 1944. V Tacnu, na današnji Kajakaški cesti, sta ga pričakala dva partizana. Odpeljala sta ga najprej v bunker na Šmarni gori, nato pa prek smledniškega mostu na Osolnik, kjer je bil zaprt na kmetiji pri Govekarju. Po nekaj dneh zasliševanja in mučenja so ga umorili nekaj sto metrov pod sedlom med Osolnikom in Govejkom na poti, ki vodi v dolino Hrastnice.
O očetovi aretaciji nas je prišel takoj obvestit g. Zevnik. Kmalu za tem smo dobili očetovo pismeno sporočilo, da so ga odpeljali na zaslišanje in da se bo kmalu vrnil. Takrat sem bil star deset let in hodil vsak dan očetu naproti po poti, po kateri se je običajno vračal iz službe. Obhajala me je tesnoba. Ljudje so me pomilovalno gledali, vendar so šli mimo mene brez besed. Ko pa očeta po tednu dni ni bilo nazaj, nam je postalo jasno, da se je zgodilo nekaj strašnega in da ga verjetno ne bomo več videli. Le občasno so prihajale o njem vesti, a so bile med seboj nasprotujoče. Brat Marko je imel tedaj 18 let, sestra Metka štirinajst, mlajši brat Andrej pa komaj dve leti.
Po končani vojni nas je nova oblast označila za družino narodnega izdajalca. Predvsem mater, pa tudi nas otroke so zaničevali in poniževali. Kot prvo so nam skojevci razbili vsa okenska stekla. Po nekaj tednih je hišo zasedel divizijski štab; pobrali so nam vso opremo, celo kuhinjski pribor. Pustili so nam le kuhinjo in eno sobo. Odselili so se oktobra istega leta in zapustili opustošene prostore. Ostali smo brez rednih sredstev za preživljanje. Mama si je dolga leta prizadevala, da bi dobila pokojnino po možu. Obenem je zahtevala sodni proces. Z njim je hotela dokazati, da je bil oče ubit po krivem. Pisala je celo na maršalat, od tam pa je dobila odgovor, da se prošnji ne ugodi. Značilno za takratno dopisovanje je sporočilo šentviških oblasti Zavodu za socialno zavarovanje:
Ljudski odbor Ljubljana
mestne četrti Št-Vid
dne 10. 1. 1946.
Za Vaša poizvedovanja z dne 18. 12. 1945, … glede Vrevc Jerice, roj. 6. 2. 1903, stanujoče Poljane 58, podajamo sledeče: I/ Po rodu je imenovana Slovenka, Kulturbund na našem področju, v kolikor je znano, ni imel pristašev. Glede članstev v ostalih nemških organizacijah ni znanega ničesar. II/ Glede zadržanja med okupacijo pripominjamo, da ona kot ženska ni sodelovala v oboroženih formacijah. Vendar je sodeloval v takih njen sin, kot belogardist in domobranec, ki je tudi zbežal. III/ Zadržanje napram osvobodilnemu gibanju: Tu ni mogoče reči niti eno, niti drugo, če si je možno misliti, da je ona mislila drugo, kot njen mož, ki je bil organizator bele garde in kot tak likvidiran od partizanov 1944. Njeno zadržanje do ljudske oblasti danes je popolnoma negativno. Volilne pravice ni imela. Očita neprestano, da se ji dela krivica, ker se je likvidiralo moža, vendar je razumljivo, zakaj ne nastopi v tem primeru dokaza resnice, kot je to že obljubovala. Na sina ne spominja, ko se je boril proti osvoboditvi našega naroda.
Smrt fašizmu – svoboda narodu!
Za tajnico LO, Cirman Marija l. r.
Do leta 1946 o očetovi usodi nismo imeli nobenih zanesljivih podatkov. Takrat pa so nam kmetje iz Sore in z Osolnika povedali za njegov grob. Na pot smo šli mama, sestra, naša nekdanja gospodinja in jaz. Z vlakom smo se peljali do Medvod, nato pa šli peš do kmeta Rožnika na Osolniku, ki je vedel za grob. Očetovo truplo ni bilo pokopano, ampak samo zagrebeno, tako da so nekaj kosti živali raznesle po okolici. Očeta smo prepoznali po obleki, čevljih in zobeh. Posmrtne ostanke smo zavili in zložili v nahrbtnike in jih v velikem strahu odnesli domov. Položili smo jih v kovinski zaboj in zakopali na vrtu. Šele po dolgih letih smo očetove posmrtne ostanke pokopali na šentviškem pokopališču, kjer danes leži poleg svoje žene. Še vedno pa kljub večkratnim prošnjam nismo prejeli njegovega mrliškega lista.
Ob prekopu je njegove posmrtne ostanke pregledal tudi izvedenec sodne medicine ter ugotovil, da je utrpel oče tik pred smrtjo več zlomov in tudi udarec z ostrim predmetom v predel križnice. Umorjen je bil s strelom v tilnik.
Otroci smo vzdržali, mamo pa je živčno in telesno strlo. Izgubila je moža, nikdar ni prebolela smrti najstarejša sina Marka. Pokojnino so ji priznali šele dobro leto pred njeno smrtjo. Umrla je za srčno kapjo stara 53 let.
Otroci smo ostali sami brez zadostnih sredstev za preživljanje. Šentviška partijska celica je predlagala zaplembo hiše, ki bi jo preuredili v otroški vrtec. Nas pa so nameravali razdeliti po domovih. Proti temu je odločno nastopil tedanji šentviški župan Štular, podprli pa so ga tudi nekateri učitelji šentviške šole. Po tem dogodku se je odnos lokalne oblasti do nas izboljšal. Vsi otroci smo doštudirali, kar pa ne bi bilo mogoče brez izdatne pomoči našega strica Franca Zupana z Bleda. Ta je bil po očetovi smrti materi v največjo oporo. Po njeni smrti pa je v veliki meri prevzel skrb za nas.

Marko Vrevc, 6. 5. 1926. – avgust 1945

Pripoveduje brat dr. France Vrevc.
Brat Marko, rojen leta 1926, je bil v družini najstarejši otrok. Obiskoval je klasično gimnazijo v Ljubljani. Da bi lahko še naprej hodil v slovensko šolo, je ostal tam tudi po 1941. letu. Stanoval je v Marijanišču. Maturo je opravil leta 1944 z odliko. Po njej je ostal v Ljubljani. Na univerzo ni mogel, ker je bila zaprta. Nekaj časa so ga preživljali družinski prijatelji. Zaradi zaprte meje nismo imeli z njim skoraj nobenih stikov in ne vemo, zakaj je v začetku leta 1945 pristopil k domobrancem. Domnevamo, da ga je k temu nagnila očetova smrt. Maja se je umaknil na Koroško. Bil je vrnjen in zaprt v Škofovih zavodih v Šentvidu. Marko Kremžar piše, kako je videl, da so brata pretepli le zato, ker so našli pri njem rožni venec in svetinjico. Ob amnestiji je bil po pripovedovanju zapornikov izpuščen skupaj z domačinoma Tonetom Jovanom in Francem Riglerjem. Pri izhodu so jih pričakali domači terenci. Odvedli so jih proti Pržanju, jih v gozdu pomorili in zakopali. Za grob ne vemo.

Opis slike: Marko Vrevc

Karel Erjavec, 3. 11. 1896 – 29. 6. 1944

Pripoveduje sin Frenk Erjavec.
Moj oče je imel uspešno mizarsko delavnico na Brodu. Imel je ugled, ker je bil sposoben in pošten in so ga zato pred vojno izbrali za župana.
9. junija 1944 so Nemci odkrili komunistični bunker v osrčju Vižmarij v gospodarskem poslopju pri Rženu. Tu se je kovala usoda domačinov. Našli so namreč dokumente, ki so to potrjevali. Čez nekaj dni so mi gestapovci na nogometnem igrišču vzeli kolo in naročili, naj pošljem ponj očeta. Nisem razumel, kaj hočejo. Prosim sem strica, da me je spremljal. Domov si brez kolesa nisem upal. Stricu so rekli, da hočejo banditi ubiti mojega očeta in še nekaj drugih vaščanov. Ker je bil moj brat takrat pri partizanih, se mi opozorilo ni zdelo resno in sem pač mislil, da nas hočejo preizkušati. Brat Drago je namreč pobegnil iz nemške vojske.
Zjutraj sem prišel v delavnico brez kolesa in zamudil delo. Ko je oče opazil, da nimam kolesa, me je vpričo vseh zaposlenih mahnil okrog ušes. Nisem mu ostal dolžan in užaljen povedal, kaj se plete. Prepir je slišala mama in očeta pregovorila, da je šel na gestapo.

Opis slike: Karel Erjavec

V Goljarjevi vili, kjer je bil štab, so mu pokazali seznam, zaplenjem v bunkerju pri Rženu. Na seznamu ljudi, ki so bili predvideni za likvidacijo, je bilo tudi očetovo ime. Vrnil se je domov prepaden in močno zamišljen in peš, saj ni imel toliko moči, da bi se peljal.
Mama ga je nestrpno čakala. Šla sta v hišo, jaz pa sem vlekel na ušesa: »Res je, kar je rekel Frenk. Na spisku imajo sedem Brodčanov, med njimi sem jaz, brat France, Janez Skok, Maks Zupančič, Jože Dolinšek, Felc in verjetno tudi moj brat Tine, ki je napisan kot Klajder (po domače). Mene imajo zapisanega kot župana Karla. Svetovali so mi, naj se odselimo v Avstrijo in vzamemo orožje od njih, da bi se branili. Odgovoril sem jim, da se ne čutim krivega. Nisem organizator bele garde, kot piše na tistem seznamu, ki sem ga dobil na vpogled.«
Čez teden dni so vdrli pozno ponoči v našo hišo na Brodu 10. Prišlo je približno deset partizanov v uniformi. Pobrali so vse, kar je bilo količkaj vredno, zlatnino, obleko. Celo moji dveletni sestri niso prizanesli. Partizanka Vera Mrhar (Blaževa) ji je iz ust vzela dudko z besedami: »Tudi pri nas rabimo take priboljške.«
Danilo se je že, ko so z zvezanimi, prvimi štirimi s seznama krenili proti Mednemu in od tam naprej v gozdove pod Tehovcem. Priredili so proces, jih mučili in pobili.
Po tistem se je zares ustanovila domobranska postojanka v Šentvidu; kasneje so jo premestili v Goričane.
Ko je brat Drago, borec Kokrškega odreda, izvedel, kaj so napravili z očetom, je pobegnil in se javil Nemcem. Vstopil je v domobranske vrste in pregovoril tudi mene, čeprav sem imel komaj 16 let. Po hrabrosti mu nisem bil kos. Nekako smo izvedeli, kje leži oče. Truplo, na katerem so bili vidni znaki mučenja, smo pokopali na domačem šentviškem pokopališču 19. marca 1945.

Mihael Duhovnik, 29. 9. 1908 – 17. 3. 1944

Pripoveduje brat dr. Jože Duhovnik.
Brat Miha je bil po poklicu mizarski delovodja, zaposlen pa kot vodja prodaje pri Roku Arharju. Partizani so ga odpeljali 15. marca 1944 zvečer s še dvema iz Vižmarij, Jožetom Kregarjem in Martinom Cvrtnikom. V Seničici so vzeli Vinka Kodra, po domače Tinčkovega, v Goričanah pa Franca Rožnika. Še isto noč so prišli do Osolnika in tam ostali čez dan. Zvečer so nadaljevali pot do Krivega Brda, vasi južno od Sv. Lenarta oziroma Luše, do hiše št. 1, ki gleda že v Selško dolino. Na podstrešju te hiše so jih ponoči zasliševali, jim očitali sodelovanje z gestapom, jih pretepali in jim skušali izsiliti priznanje. Od daleč so jim kazali gestapovske legitimacije, ki naj bi bile njihove, niso pa jim jih dali v roke. Zjutraj 17. marca so jih odpeljali na vojaško cesto, ki vodi od Zminca na Blegoš. Po dveh kilometrih jim je Vinko Koder skušal pobegniti, a so ga ustrelili. Sto metrov naprej so jim ukazali izkopati grob. To so napravili temeljito, saj so izkopali ne samo zemljo, temveč tudi trdno kamnino – kremenov konglomerat tako, da so napravili prostoren grob za vse štiri. Nato so jim zvezali roke, jih postrelili, položili v grob ter jih zagrebli.

Opis slike: Mihael Duhovnik

Angela Petrič, sestra Franca Rožnika, je iskala bratov grob. Šla je po sledi mimo Osolnika in prišla do Krivega Brda prav do hiše št. 1.
Avgusta meseca leta 1945 sem šel z njo na Krivo Brdo še jaz in skušal izvedeti od gospodarja Potočnika (po domače Jernaja), kje naj bi bili pokopani tisti, ki so jih osumili sodelovanja z gestapom. Dolgo se je izvijal, končno pa le povedal, da je njihov grob na ostrem ovinku na vojaški cesti na kraju, odkoder se vidi nazaj na njegovo domačijo. Šla sva po poti in se ozirala nazaj, da bi videla Jernajevo hišo oziroma skedenj, ki je zakrival samo hišo s te strani. Z ostrega ovinka sva se povzpela na pot in tam opazila, da tla niso naravna, ampak nekoliko razkopana. Našla sva tudi luknjo, ki jo je izkopala lisica, da bi prišla do pokopanih, pa je popustila, ker je naletela na trdno kamnino. Ko sva ocenila velikost groba, sva prišla do prepričanja, da je to res grob štirih pokojnih.
Na ministrstvu za notranje zadeve sem imel sošolca pravnika Borisa Trampuža. Poprosil sem ga, da mi priskrbi dovoljenje za bratov prekop. Po nekaj dneh mi je sporočil, da lahko pridem ponj. Dovoljenje sem res dobil in ga izročil svakinji Anici Duhovnik takoj, ko sem prišel domov. Pri njih sem stanoval od julija dalje. Ko sem se drugi dan vrnil z dela, mi je povedala, da se je dopoldne oglasil nekdo s krajevnega odbora OF in zahteval od nje, da mu dovoljenje izroči. V strahu pred posledicami mu ga je dala.
Angela Petrič je prav tako prosila za dovoljenje za prekop brata Franca in ga tudi dobila. Septembra meseca smo se pripravili na to, da odkopljemo Franca Rožnika, pri tem pa prestavimo tudi bratovo truplo v kovinsko krsto, da bi ga pozneje, ko bi dobili dovoljenje, lažje preložili v leseno. Nato smo grob prekrili ter postavili lesen križ z datumom njegove smrti – 17. 3. 1944. Pri tem smo našli tudi grob Vinka Kodra. Odkrili smo vdrtino na ozki stezi, ki je vodila v hrib s poti na vojaško cesto. Danes tega kraja ne moremo več zaznati, ker so napravili nove poti za izkoriščanje gozda, delno tudi zato, da zakrijejo stare grehe.
Nečak Miha Duhovnik je po materini smrti 1969. leta dobil dovoljenje za prekop svojega očeta, tako da smo ga prepeljali na pokopališče v Šentvidu, kjer počiva skupaj s svojo ženo Anico.

Srečko Huth, 9. 6. 1907 – 15. 10. 1943

Pripoveduje Rok Aleš.
Gorenjec, rojen v Podkorenu, je bil od leta 1937 duhovnik in katehet v Šentvidu. Po nemški zasedbi Gorenjske se je umaknil v Ljubljano. Nekaj časa je bil oskrbnik farne podružnice Planina pri Šentjoštu nad Horjulom. Od tam je imel stike z Gorenjsko in videl, kako primanjkuje duhovnikov. Odločil se je, da bo deloval ilegalno. Ostal je na Planini, od tam pa hodil povsod tja, kjer so ga potrebovali. Neke decembrske noči 1941 je celo maševal na Šmarni gori. Skrivati se je moral pred Nemci in pred partizani.

Opis slike: Srečko Huth (v zadnji vrsti tretji od leve) s šentviškimi fanti na izletu pri Sv. Petru nad Begunjami 1940

15. oktobra 1943 se je napotil na Koprivnik, da bi podelil prvo obhajilo koprivniški mladini, in izginil.
Moja sestra je z družino živela na Jesenicah. Mož je delal v železarni. Imeli so štiri otroke, sina Mirka in tri hčerke. Leta 1943 je bil fant vpoklican v nemško vojsko. Odšel je raje v partizane. Nemci so se maščevali in vso družino preselili v bližino Nürnberga. Z Mirkom sem ostal povezan in ga tudi štirikrat obiskal kar v gozdu nad Sv. Križem. Ne bom pravil, kaj vse mi je pripovedoval. V hosti so se morali izkazovati vsi in vemo kako.
Ko sva bila nekoč spet sama, me je zaupno vprašal: »Stric, ali poznaš kakega duhovnika iz Šentvida, Hutha po imenu? Veš, da je bil nemški vohun. Tu naokrog je hodil. Zadnjič so ga naši aretirali, ko je šel maševat na Koprivnik. Domačin ga je peljal iz Bohinja na kmečkem vozu. Iz zasede sta ju ustavila dva partizana, oblečena v gestapovsko uniformo. Hutha sta aretirala, kmetu pa ukazala domov. Potem so ga obesili na drevo, spodaj zakurili in ga spuščali na ogenj. Bil je že ves opečen, pa ni hotel ničesar priznati.
Toliko mi je ostalo v spominu, kar mi je govoril. Verjel sem mu, saj je bil glavni terenec v jeseniškem kotu. Na vse skupaj sem pozabil. Ko pa so sedaj v Šentvidu postavili spominske plošče med vojno pobitim in sem na njej prebral ime tega duhovnika, me je to spodbudilo, da sem šel raziskovat na Koprivnik. Ljudje bodo gotovo kaj vedeli.
Najprej je slabo kazalo. Domačini so se držali skrivnostno: »Jaz nič ne vem, tega vprašajte, ja, tudi jaz nič ne vem – danes ni nikomur zaupati.« Tako sem obredel nekaj hiš; povsod so me pošiljali naprej. Potem pa sem srečal starejšo žensko, ki mi je le zaupala, da je bil res g. Huth ubit na Koprivniku. Kmet iz tiste hiše da je vozil, da je bil spet pri oni hiši v gnoj zakopan, da so ga potem od tam prekopali in prenesli ostanke v jamo, vendar premalo globoko in so lisice izbrskale kosti. »Kje so pa zdaj, tega ne vem!«
»Gospa, vi vse veste, pa se bojite,« ji pravim. »Glejte, jaz vas ne poznam, vi mene ne poznate, bi mi lahko kaj več zaupali.« »Ja, v tisto hišo pojdite ali pa v ono, tam več vedo,« mi zaupa žena.
Tega dne nisem vsega izvedel, zato sem po nekaj tednih še enkrat poskusil. Srečal sem može, se spustil z njimi v pogovor in mimogrede vprašal, ali kaj vedo o duhovniku, ki so ga pobili partizani. Tako je eden od njih le spregovoril: »Ja, nekaj vem, pa sem bil še otrok. Tudi jaz sem takrat čakal na prvo obhajilo. Vidite, pri tej hiši je bil v gnoj zakopan. Še lani je sveča gorela pri gnoju. Tisti, ki ga je pobil, se je hvalil, kako ga je na koncu usekal s krampom po glavi in da je tedaj bevsknil kakor pujs. Tam gori na skednju za vasjo so ga pa pekli in spuščali na ogenj. Pravijo, da je imel hostij po žepih kot toče. Iz tega je nastala legenda, da je tisto leto na Koprivniku padala tako debela toča, da je vse zeleno oklestila. Ljudje niso imeli kaj za živino. Še sreča, da so bile živilske nakaznice.«
Pri cerkvi pa sem srečal staro ženico, ki mi je na moje poizvedovanje odvrnila: »Nič ne skrbite! Huth je že v blagoslovljeni zemlji.«
Pa še enega gospoda sem naprosil, naj mimogrede, ko gre večkrat na Koprivnik, kaj poizve. Pa mi je po nekaj tednih sporočil, da je dobil odgovor: »A zdaj še ti brskaš? Že zadnjič je tu nekdo raziskoval. Ali ste kaj v zvezi?« »Ne, ne, kar tako vprašam. Nekoč sem slišal o tem, pa sem se sedaj spomnil.« Opozoril me je, naj ne poizvedujem več, ker je nevarno.

Polde Koman, 20. 10. 1927 – 30. 5. 1945

Pripoveduje sestra inž. Ljudmila Koman.
Ko so vsa ta desetletja šepetali o vročih mesecih leta 1945, se je neprestano ponavljala zgodba o fantu iz Dravelj, ki so ga v taborišču v Kranju edinega ustrelili pred vsemi. Podrobnosti so bile surove, izprijene, neverjetne. Zdelo se je, da se hočejo pripovedovalci izživljati nad smrtjo nesrečnega fanta in prikazati njegove morilce v preveč črni luči.
Kmalu smo izvedeli, da je bil to naš Polde. K domobrancem je šel mladoleten zaradi sošolcev, ki se jim je pridružil. Oče se je jezil, pa ni nič pomagalo. Že julija 1945 nam je sovaščanka povedala, kaj se je zgodilo. Od knojevca, ki je bil zraven, je izvedela, da je prišel do Kranja in da so ga tam ustrelili. Vrnjen je bil s transportom v torek, 29. maja. Domobrance, ki so bili prepeljani skozi karavanški predor in prišli v Kranj, so iztovorili na železniški postaji, jih peljali čez most in gnali po Jelenovem klancu navzgor, skozi mesto in po cesti proti Golniku. Nekaj sto metrov naprej na desni strani je bilo taborišče, približno tam, kjer stoji danes zavarovalnica, nasproti porodnišnice.
Domobranec, ki je bil zraven, je povedal tole:
»Tisti torek, 29 maja, je bila že noč, ko smo prišli v taborišče. Posedli in polegli smo kar zunaj po dvorišču. Zjutraj so nas spustili v barake. Komaj smo se dobro namestili, so že začetli brskati po nahrbtnikih. Tega fanta z očali od prej nisem poznal. Postal sem pozoren, ko je nastala na lepem okrog njega gneča in zaslišal vpitje partizanov, da so našli municijo. Eden od njih ga je začel kar s pištolo tolči po obrazu in mu izbijali zobe. Potem so ga odpeljali. Kaj so dobili pri njem, nismo videli. Tisto prvo je bilo, da naboj za brzostrelko, pozabljen med perilom, ali pa so mu ga podtaknili. Kasneje so nekaj govorili o prazni granati, ki da si jo je priredil za posodico. Pištolo so si izmislili partizani.
Zvečer zbor. Postrojili so nas v dve vrsti, precej narazen druga od druge. Na povelje smo posedli. Pripeljali so fanta. Roke je imel zvezane na hrbtu z žico. Bil je brez očal. Njegovi črni lasje so se lepili na čelu od strjene krvi. Moral se je plaziti po sredini špalirja od vzhoda na zahodno stran in nazaj. Za njim je stopal partizanski oficir, postaven, močan, temnejši. Zdi se, da je bil komisar, saj smo tudi kasneje videli, kako je vse skakalo okrog njega, brž ko se je prikazal. Spominjam se, da je imel na sebi angleške jahalne hlače, značilno prešite. Škornje je imel tako pološčene, da so se svetili. Mračilo se je že, vendar sem vse dobro videl, saj sem sedel le nekaj metrov proč. Omenjeni oficir je držal v rokah nemško strojno puško. Imela je velik nabojnik za kakih dvajset nabojev. Menim, da so imeli Rusi ravno to puško za model, ko so napravili brzostrelko tipa kalašnikov. Fantu je ukazal, naj se uleže na trebuh. Igral se je s puško, divje repetiral in premikal vzvode, kot da se je nekaj pokvarilo, potem pa izstrelil v zrak dva ali tri strele. Končno je hladnokrvno naperil cev proti fantovemu tilniku in spustil rafal. Slišalo se je, kot da je zavrela kri, ki je brizgnila iz ran. Telo je negibno obležalo.
Prisotni domobranci smo pretreseni opazovali, kaj se je zgodilo. Saj smo vedeli, da so ti ljudje vsega zmožni, vendar … Nobenega skrivanja, obredni umor, brez strahu pred odkritjem dejanja. Oficir je nato vabil ostale, naj se prostovoljno javijo, da bo še nje ustrelil. Seveda se ni nihče oglasil. Nato je dodal, da nič zato, saj vseeno to še vse čaka.«
Taka je zgodba enega od prisotnih. Nekateri trdijo drugače, da je bilo ponoči, in to med 29. in 30. majem. Oficir, ki ga je ustrelil, je bil po pripovedovanju Milana Zajca doma z Vrhnike in se je kot partizan boril na Primorskem.
Truplo so pustili ležati. Zjutraj je prišel v taborišče komandant. Prijezdil je na konju v lepi partizanski uniformi. Spremljal ga je velik pes, ki je začel o vohavati bratovo truplo. Komandant je cinično siknil: »Čudno se mi zdi, da pes hoče vohati izdajalsko kri.« Sprva je ukazal, naj truplo vržejo v latrino, potem pa, naj ga pokopljejo. Na severozahodnem koncu taborišča je bil topolov drevored in tam so domobranci izkopali jamo in ga zagrebli.
Še preden smo izvedeli, da so Poldeta ubili, moralo je biti junija, so prišli k nam domači partizani, preiskali in premetali vso hišo ter pobrali vse, kar je bilo njegovega: rojstni list, vsa spričevala, pisma, fotografije, obleke, čevlje, skratka, hoteli so izbrisati vsako sled za njim. Tudi okupatorji tega niso delali.

France (1917–1945) in Rafko (1919–1945) Kregar

Pripoveduje sestra Cilka Kregar.
Živeli smo v Zapužah pri Dravljah. V družini nas je bilo sedem otrok. Brat Stane je postal duhovnik in se uveljavil kot akademski slikar, France in Rafko pa sta izgubila življenje po koncu vojne in sta njuni imeni vklesani na steni šentviške cerkve.

Opis slike: France Kregar

Opis slike: Rafko Kregar

France se je izučil za krojača pri Jožetu Arharju v Vižmarjah in delal pri njem do nemške okupacije l. 1941. Nato se je zaposlil pri krojaču Celarcu v Dravljah. Ob italijanskih racijah leta 1942 je čakal doma, da pride na vrsto. Našo hišo so slučajno zgrešili. Vse, ki so jih pobrali, so odpeljali v Gonars.
Kmalu nato je prejel anonimno grozilno pismo z zahtevo, da se mora javiti partizanom. Ker je slutil, da ga čaka likvidacija, si je napravil za čez noč skrivališče v domači hiši.
Ker tako ni šlo, je leta 1943 stopil k domobrancem. Zaposlili so ga kot krojača v delavnicah na Srednji tehniški šoli v Ljubljani. Prebival je še vedno doma, tja pa je hodil na delo. Z drugimi je šel na Koroško, od tam pa bil vrnjen v Škofove zavode. Kako je bilo z njim, nismo nikdar izvedeli.
Bil je zelo mirne narave, zaveden katoliški fant, za politiko se ni zanimal in je želel, da gre vse skupaj mimo njega. Vedel je za sestanke, ki so jih imeli sosedje komunisti, pa ni nikogar izdal.
Rafko je bil dve leti mlajši od Franceta. Končal je srednjo keramično šolo v Ljubljani. Za ta poklic je bil nadarjen in kot keramik zelo cenjen. Zaposlil se je pri pečarju Pirnatu na Viču, ki je izdeloval keramične izdelke za kmečke peči in kamine. Bil je bister fant in ga je zanimalo vse. Tako se je družil s študentom medicine Francem Riglerjem, ki je s starši živel blizu nas. Ujemala sta se v vsem. Študent je vedel več in mu veliko povedal o zablodah komunizma.
Tudi Rafko je dobil pismo, naj gre v partizane, z grožnjami, kaj se bo zgodilo z njim. Zato je šel med prvimi fanti v Dravljah k domobrancem. Nekaj časa je še stanoval doma, bil nekaj časa v Višnji Gori, nato pa šel leta 1944 v Cerklje pri Kranju. Z drugimi je ob koncu vojne odšel na Koroško v dobri veri, da se kmalu vrne. Vrnjen je bil v Škofove zavode tako kot France. Sosed Jože Borštnar, ki je bil partizan in stražar v taborišču, nam je prišel kmalu povedat, da je govoril z njim. Da je brat lačen in prosi pomoči. Mama je pripravila majhen paket, vendar dvomim, da ga je dobil. Drugič se je Jože oglasil za praznik sv. Petra in Pavla 29. junija z besedami: »Danes so vašega Rafkota peljali v Kočevje na prisilno delo.« Od takrat se fant ni več oglasil pri nas. Da naših dveh ne bo nazaj, smo spoznali kmalu. Nismo bili med tistimi, ki so upali in se tolažili, da so njihovi fantje tam v skritih taboriščih in kopljejo rove. Še leta smo slišali tako govoriti partizanske ljudi. Mi smo ju nosili v srcih in čutimo, da ležita poleg našega Staneta, čeprav sta ostala v Rogu. V veliko uteho in zadoščenje nam je, da ju je farna šentviška cerkev sprejela k sebi in sta njuni imeni vklesani na ploščah, pritrjenih na cerkveni zid.

Zaključna beseda

Dr. France Vrevc
Nekaj posebnega je zakasnela revolucija v tistem delu šentviške fare, ki je pripadal Nemcem. S kar dveletno zamudo so začeli terenci s pomočjo peščice partizanov, ki so se gibali po Polhograjskih Dolomitih na Škofjeloškem hribovju, pobijati ugledne domačine.
Morda je šlo za prebujanje aktivistične dejavnosti zaradi občutka, da so zaspali. Od povsod naokrog so prejemali vesti o partizanskih zmagah in morali so imeti slabo vest, ker se niso lotili pravih akcij, ampak se samo sestajali, trosili lističe in pisali razglase. Drugi od takih nagibov naj bi bila želja, da se znebijo ljudi, ki nekaj imajo, v upanju, da bodo njihovega premoženja deležni tudi sami. Kot zadnje pa je šlo za izprijenost ljudi, ki so dočakali svoj trenutek, in je mesijanska ideologija, ki je obljubljala raj na zemlji, dopuščala, da so lahko razvili in uresničili temne strani svoje narave in nekaznovano zagospodarili nad življenjem in imetjem svojih sosedov.
Spoznali smo usodo nekaterih žrtev, ki so zapisane na obeležju na šentviški cerkvi. Iz zgodb je razvidna temeljna dilema tedanjega časa. Potrebno se je bilo opredeliti. In ker je revolucionarna levica izhajala iz predpostavke: kdor ni z nami, je proti nam, je to čas, ki predstavlja temno stran slovenske zgodovine. Redki so bili primeri, ko je Slovenec prostovoljno in iz osebnega koristoljubja sodeloval z nemškim ali italijanskim zavojevalcem.
Primeri mnogih žrtev nam kažejo, da je šlo za poštene in pokončne ljudi ter za zavedne Slovence. Toda mislili so s svojo glavo in sprevideli komunistično prevaro. S tem je bila njihova usoda odločena. Mnogi so padli kot žrtve revolucionarnega terorja že med vojno, čeprav so bili civilisti in so revolucionarje ogrožali le s tem, da so imeli pomisleke glede komunističnega početja. Spet drugi so se v želji aktivno poseči v dogajanje in preprečiti namere levičarjem združili pod okriljem domobranskih enot. Tudi slednje je večinoma čakala žalostna usoda. Njihove grobove svojci obiskujejo v Kočevskem Rogu, Hrastniškem hribu in še na mnogih krajih, za grob prenekatere žrtve pa sploh ne vemo.
Sorodniki smo pričujoče zgodbe zapisali v upanju, da bodo mrtvim v spomin in živim v opomin. So naš prispevek k osvetljevanju resnice, ki je prvi pogoj za spravo med slovenskim narodom.