Avtor: Justin Stanovnik

Biti narod – biti eno

Pogosto se zgodi, da kak dogodek šele iz večje časovne razdalje, čeprav mu tudi ob njegovem času nismo odrekali izrednosti, spregovori s svojo resnično govorico. Šele čas, ki mu je sledil, nam daje pravico, da ga imamo za začetek ali konec česa velikega ali za prelomni trenutek kakega važnega razvoja. Zgodi se torej, da se nam spomin kdaj ustavi ob neki preteklosti, ki se, potem ko nam je povedala svojo zgodbo, dvigne visoko in osvetli celotno pokrajino našega preteklega izkustva.
Tak, s presežnim pomenom nabit dogodek se je zgodil v ljubljanski dvorani Union v petek, 12. decembra 1941. Zvečer tega dne je zadnjič nastopil Maroltov Akademski pevski zbor. Izrednost tega dogodka je prihajala iz napetosti med dvema poloma: na eni strani ponižujoča izguba narodove svobode, na drugi pa slovenska pesem, ki je najgloblja in najintimnejša govorica narodove duše in je tistega večera spregovorila o svoji užaljenosti in ponižanosti.
Nadvse slovesen je moral biti tisti večer. A to se je vedelo in čutilo že takrat, danes pa je mogoče v njem videti pomen, na kakršnega nihče od tistih, ki so takrat sedeli v dvorani, ni mogel pomisliti. Kar daje tistemu večeru tako visoko mesto in ga ovija v take barve, da ne moremo nanj misliti brez ganotja, je misel, ki nas ob njem prešine: to je bilo zadnjič, da so Slovenci sedeli v kaki dvorani ene misli in nerazdeljeni in predstavljali vse Slovence ene misli in nerazdeljene. Zadnjič, se pravi, če izvzamemo kratki intermezzo junijske vojne leta 1991. Ko je zbor začel peti Vilharjevo pesem Lipa zelenela je, so poslušalci začutili, da je to pesem, ki so jo pričakovali ves čas. In ko so glasovi v dvorano prinesli tožbo o zimi, ki je dragemu drevesu vzela »cvetje ljubljeno«, so ljudem privrele iz oči prve solze, potem pa se je čustvo razlilo po vseh in je »vsa dvorana ihtela«, kot se spominja eden od poslušalcev, in je »vse jokalo«, kot pravi drugi. A že so se glasovi spremenili v upanje: »nova pomlad zelena, novi cvet bo gnala.« In ko se je to upanje, potem ko je zajelo ljudi, izpelo v napoved: »zopet bodo ptičice, ptičice vesele, pesmi nam prepevale, pesmi žvrgolele,« je »dvorana vzvalovila, robci so se dvigali« in »bučanje je šlo skozi prostor«.
Tistega večera so se z odra Unionske dvorane slišale domoljubne pesmi in ljudje so jih tako tudi sprejemali. Nobene dvojnosti ni bilo v njih, bili so samo narod, ki je »v svoji bridkosti in osamljenosti čutil ponižanje in je potreboval vero«, kot se je pozneje izrazil prof. Vilko Ukmar. Kadar se v spominu ustavimo ob tistem večeru, se ustavimo z nostalgijo, kakor po izgubljeni sreči. Zakaj kmalu nato so se začele dogajati stvari, ki so povzročile, da nismo več eno. Razdeljen narod smo, bolj kot si mislimo, in ko bi imeli na razpolago mnogo varnega časa, bi se lahko tolažili s časom, ki vse pozdravi. Toda prav tega obilnega in varnega časa nimamo. Naš čas je zgoščen in napet.
Pred nami je največji opravek, ki lahko doleti kak narod: zgraditi si moramo državo. Zagatnost našega položaja je v tem, da si postavljamo državo, še preden smo končali državljansko vojno. Od tod bistveno nezaupanje, ki vlada med nami, tako med ljudmi kot v tistem prostoru, kjer se odigravajo poglavitna dejanja in opravljajo odločilna dela – v državnem zboru. V vsem našem početju je nekaj nedokončanega in nedodelanega. Zakoni, ki se sprejemajo, so ali sad kompromisov, ki segajo v njihovo jedro, ali pa jih uveljavlja nasilje večine. Zato resničnost sicer urejajo, a jo hkrati tudi zapletajo. In če pomislimo, da se zakoni sprejemajo za dolgo prihodnost, se sprašujemo, ali bomo živeli dolgo prihodnost v tako nesolidno zgrajeni hiši, v večnem strahu, da jo prvi večji vihar ali prvi potresni sunek podre in nas pokoplje.

Opis slike: Biti eno – Akademski pevski zbor pod vodstvom Franca Marolta

Na kom je breme zadolženosti

Toda če je spor v narodu tako zelo usoden, ali se ne bi morali vsi zavzeti za to, da ga odpravimo ali vsaj naredimo znosnega? Misel se zdi na dlani, a bi se vseeno prej vprašali, ali niso za to eni bolj zadolženi kot drugi. Ali nam ne pravi naravni občutek, da bi eni morali narediti prvi korak ali pa celo stvar vzeti tako rekoč za svojo?
Mislimo, da nas nihče ne more obtoževati pristranosti, če bomo v tem, kako je do spora prišlo in kako se je končal, predvsem pa v tem, kakšne razmere so se uveljavile, ko se je končno, deloma na bojnem polju, še veliko bolj pa v prostorih politične intrige, odločil v prid ene strani, videli, da na tej strani leži poglavitno breme obnovitvenega dela – če seveda še vedno lahko računamo na razloge, s katerimi razpolaga normalna pamet. Če pa je tako, potem bi morala nekdanja zmagovita stran spričo položaja, ki ga ima in ga je imela, uvideti, da se mora brez odlašanja in nujno lotiti nekaterih del. Zakaj?
Nekdanja zmagovita stran je, v pomembnem pomenu te besede, ostala sama, zato se bo pač morala odločiti, da sama opravi nekatera dela. Njena osamelost je posledica skrajnih posegov, ki jih je naredila prav z namenom, da ostane sama, ker je mislila, da bo sama lahko nosila celoto življenja. Spomnimo se na besede enega od njenih protagonistov: Bil sem poln samega sebe. Dva ukrepa sta njeno osamelost nepreklicno in nepopravljivo utrdila: po zmagi je svoje nasprotnike eliminirala tako, da jih je ali fizično uničila ali pa pognala v tujino. S holocidnim ubojem svojega vojaškega nasprotnika in z izgonom zavestnega dela njegovega civilnega zaledja je postala izključni narodov oblastnik in lastnik – z izločanjem torej in ne morda s superiornostjo svoje misli ali svojih gospodarskih in družbenih rešitev. Svojo moč je dosegla na izrazito neustvarjalen, da ne rečemo necivilizacijski način. A to še ni bilo vse. Tudi potencialne sogovornike, tako iz svojega tabora kakor tudi iz tabora rezerviranega nasprotnika, ki ga niso bili zadeli oni radikalni ukrepi, je onemogočila tako, da ga je držala pod političnim in duhovnim skrbništvom, v ločenem področju. V tistem prostoru ideološke in politične segregacije so vzgibi samostojne misli drug za drugim zamirali, ker so se znašli v neodmevnem prostoru ali pa so bili, če so kazali večjo vztrajnost, zatrti. Tako je osamljenost zmagovalca rastla, kar je bilo za njegovo trenutno prosperiteto ugodno, ko pa se je pod težo življenja ideološka utvara, na kateri se je utemeljeval, zrušila, – po toliko krvi in po toliko krivicah, človeku narejenih! – je ta osamljenost pokazala še drugo stran: sam je bil tudi v sramoti svojega zgodovinskega poraza – z nalogo, ki se je sedaj v logiki normalnega sveta ni bilo mogoče otresti, da popravi porazne posledice svojega posega v narodovo zgodovino. Ker demokracije ni mogoče obnoviti brez udeležbe vseh ljudi, bi se vse njegove miselne in moralne sile morale osredotočiti v to, da se razreši državljanski spor in da vsi deli naroda začutijo, da ni nobenih ne političnih ne zgodovinskih ovir, da se zlijejo v naravno in delujočo celoto. Toda za tako delo so potrebne čisto druge lastnosti in spretnost, kot so bile tiste, ki so zanetile spor. Za revolucijo je bilo dovolj nagovoriti sile, ki so se odzivale na nereflektirano človekovo snov: vzeti, deliti, izločiti, ponižati, gospodovati. Z eno besedo: kdor bil si nič, postaneš vse! Zdraviti razkrojeni svet, združevati sprto hišo, pridobivati ponižane in razžaljene, da pozabijo na preteklost in se z zaupanjem oprimejo skupnega dela – za to pa so potrebne težje dosegljive in redkejše vrline.
Sedaj je morda tudi čas, da se ubranimo očitkov na račun svoje naivnosti, ki jih že slišimo. Mogoče je res, da so naše zahteve empirično iluzorne, toda misel, ki jih je postavila, ni iluzorna, ampak najbolj realna prvina civilizacije, ki smo jo nekoč zapustili in bi se radi vanjo spet vrnili.
Ko odkrivamo svoj program, se hote in zavestno postavljamo v prostor, ki mu osnovne mere določa razum. Tu moramo izpovedati svoj credo: za človeka drugega prostora ni. Za človeka obstaja samo prostor razuma. Morda se nam bodo stari in novi komunisti smejali po svojih kuloarjih. Vendar smo jih prav s svojo zahtevo poklicali nazaj v normalno in demokratično občestvo. Ne verjamemo, da bodo vsi mogli ostati ravnodušni.

Postkomunistična levica v luči zgodovinske odgovornosti

Če smo torej ugotovili, da so komunisti zaradi narave svoje vpletenosti v slovensko zgodovino dolžni, da izpeljejo družbeno in politično prenovo, kakšna slika se nam pokaže, če se ozremo nanje v logiki tega spraševanja. V ljudeh, ki smo jih opremili s tako veliko odgovornostjo, očitno še vedno ni prostora, da bi se v njem naselila lucidni uvid in možnost krivde. V tem vidimo bistvo stvari. Ob petdesetletnici njihove dvoumne zmage je bila mogoče zadnja priložnost, da se soočijo z moralnimi zahtevami, ki jih postavlja njihov angažma v slovenski zgodovini. Sedanjost je že v posesti zanesljivega vedenja o poglavitnih prvinah njihovega nastopa: vemo, kateri duh ga je spočel in uresničil; obstajajo spomini in dokumenti o tem, kako mu je uspelo, da se je uveljavil; skoraj nepregledna je literatura o fizičnem in duhovnem trpljenju, ki ga je prinesel. Ob vsem tem bi človek pričakoval, da se bodo ljudje, ki so ta sistem uveljavljali in uresničevali, prepustili tisti notranjosti, ki človeku ne dovoli, da bi se vdal kaotičnemu slučaju, ampak hoče imeti stvari urejene. Poleg tega pa so tu ljudje, ki so se sistemu pridružili pozneje in so, čeprav iz snovi, ki jim ni branila povezovati svoje politične kariere z ljudmi tako obremenjene tradicije, vendar svobodnejši in v posesti boljših možnosti za izdelavo končne bilance. Da tu ni zaslediti nobenih ugodnih znakov za naše pričakovanje, nas preseneča. Nikoli nismo povsem verjeli – in če po pravici povemo, ne verjamemo niti sedaj – da obstajajo ljudje s tako trdnimi živci. Stavek, ki je bil 27. decembra lani povedan na TV Koper, nam je na skrajno preprost način predočil, kako mislijo in kako so se odločili: »Ne bo nobenih analiz!« Enostavno tako: ne bo nobenih analiz.
Sedaj že vemo, da tudi letošnji jubileji na postkomunistični levici ne bodo sprožili nobenih premikov. Ne samo da ne bo brezpogojnega soočenja s preteklostjo, ampak smo tu še priča novi fazi ideološkega preoblikovanja. Gre zato, da se civilizira NOB. Zato je treba iz nje odstraniti revolucijo. V nekem besedilu, o katerem bomo še govorili, stoji: »Slavimo osvoboditev in ne zmage revolucije!« To je tako kot pri Orwellu: če hočeš dostojno obstajati, moraš neprestano spreminjati preteklost. Sedaj je torej vse NOB, mogoče pa bo prišel čas, ko bo spet vse revolucija.

Zgodba o nekem jeziku

Besedilo, ki smo ga omenili zgoraj, je poslanica, ki jo je naslovilo ZZB na državni zbor Republike Slovenije. To je znamenito besedilo. Ne moremo sicer reči, da takega pisanja nismo vajeni, a tu je neki način pripeljan do take perfekcije, da si človek ne more kaj, da ga ne bi občudoval, hkrati pa je globoko vznemirjen nad tem, kaj se dogaja z jezikom, ki ga imamo za materin jezik. Ali ni v vsakem jeziku uskladiščena osnovna racionalnost, ki govorečega molče opominja, da se ji pokori? Ne moremo ostati neprizadeti, če pomislimo, da je to isti jezik, v katerem ljudje izrekajo svoje najintimnejše in najdragocenejše reči. Tu se bomo morali omejiti na nekaj okvirnih ugotovitev in vzorčnih ilustracij.
Najprej načelno in okvirno: to je besedilo, ki, v podobi povedano, porabi štiri petine svojih stavkov za to, da nekoga ubije, eno petino pa za to, da se nad ubitim razjoka. Še to: to ubijanje se dogaja brez hrupa, tu ni slišati strelov in udarcev, vse je zamolklo in pridušeno, vsa orodja so vatirana in ovita. To sicer, kakor smo rekli, ni novo, je pa izpeljano nenavadno inventivno in talentirano.
Kakšen je argumentacijski slog tega besedila, se bo nekoliko videlo iz naslednje ilustracije. Nekje se trdi, da so »voditelji slovenske kolaboracije« sodili, da je komunizem bolj nevaren kot fašizem »zaradi sodelovanja komunistov v OF«. Ko bi komunisti v OF samo »sodelovali«, ne bi bilo nobene »slovenske kolaboracije« in tudi ne njenih voditeljev. Toda problem je bil v tem, da so komunisti v OF ne samo »sodelovali«, ampak so jo tudi ustanovili in vodili na način, ki ni dovoljeval ne videti, da je to del Projekta. Tako so slovenski voditelji upravičeno imeli komunizem za bolj nevaren kot fašizem, saj je bil fašizem očitno nekaj prehodnega, komunizem pa je kazal vso voljo in imel vse možnosti, da ostane. Take in podobne trditve resnično samo oplazijo, kar jim da zven nekakšne resničnosti, nepazljivega bralca pa speljejo v napačno smer.
Sem spadajo tudi polresnice, kot je na primer ta, da je konec druge svetovne vojne »prinesel mir in olajšanje milijonom trpečih ljudi«. Da, toda kolikim je prinesel novo in še ne izkušeno gorje! Potem pa sledijo čiste neresnice, ki so seveda bolj vidne in zato manj nevarne. Ena od njih je ta, da so si nacisti oblast nad Nemci »nasilno prisvojili«; ali ta, da ima malokateri narod v Evropi »toliko razlogov za praznovanje te obletnice kot naš«; ali ta, da je bila ogroženost slovenskega naroda »neposredna«.
S tem besedilom je tako, da skoraj vsak stavek kliče po interpretaciji. Na primer dvoglavi stavek, ki je hkrati trditev in zahteva, da se »slovenska država nedvoumno opredeli do vloge slovenskega NOB na strani svetovne protifašistične koalicije«. To se pravi, naj se država vpreže v ideološko mašinerijo. Tu je tudi stavek, ki pomeni, če ga razvijemo, norčevanje iz tragike politične emigracije, da so namreč politični emigranti »enakopravni dediči pridobitev, ki jih je omogočila zmaga nad fašizmom«. Koliko vzvišenega sarkazma je v tem stavku in koliko potvorbe. Ali ni bilo tako, da je nad fašizmom zmagalo njemu enakovredno nasilje? Kot norčevanje občutimo tudi trditev, da je 9. maj 1945 prinesel Slovencem »možnost državotvornega življenja«. Očitno avtorji niso računali na to, da je še kdo, ki loči med državo in njeno karikaturo. Sploh so se morali sestavljalci tega besedila mnogo smejati. Kako bi sicer mogli zapisati, da sedaj, po petdesetih letih, obnašanje v pretekli vojni ni več »poglavitno merilo za državljanski status posameznika«. Saj je vendar jasno, da jih je večina že zdavnaj odšla, redki ostali pa so na robu, kjer jim malo pomeni, kakšen »državljanski status« imajo. Vendar se tudi ti pozivajo, naj se nehajo spominjati preteklosti, namreč kaj naj bi spominjanje bilo, če ne »obnavljanje spopadov in netenje maščevalnosti«. Govoriti o preteklosti dovoljujejo avtorji samo zgodovinarjem, zakaj drugi ljudje delajo to zlonamerno: izkoriščajo zgodovinske teme za »sprotne politične potrebe, za osebne ali strankarske diskvalifikacije«.
Nadalje so tu dogmatske trditve, na primer, da je »zgodovina že izrekla svojo sodbo«. Ta stavek se iz teh kvartirjev tako dosledno ponavlja, da v nas že deluje efekt naveličanosti in se nanj človeku ne da več odgovarjati. Vzročno vrednost imajo stavki, ki služijo za mehčanje ali redčenje zgodovinske resničnosti, kot je tisti, ki govori o delitvah, do katerih je »prišlo med Slovenci v drugi svetovni vojni«. To so stavki-amortizerji: kar »prišlo« je do delitev, na lepem, meni nič, tebi nič, nepovzročeno. V istem slogu je rečeno, da se je po 9. maju 1945 začelo obdobje »revolucionarnih sprememb«. Ah, kako mimogrede in neopazno! Ali so jih ljudje sploh opazili?
Nekateri stavki zaslužijo pozornost zato, ker so zgrajeni na neki subtilni in neulovljivi logiki. Eden od njih pravi – naš povzetek bo seveda zelo grob – da je zaradi zmage nad fašizmom »po 50 letih« v Evropi »stekel proces«, ki je pripeljal do demokracije. To je vse res, a zakaj je v eni polovici Evrope demokracija nastopila takoj po odhodu okupatorjev, v drugi, kamor spadamo tudi Slovenci, pa šele po petdesetih, zelo neprijetnih letih? Ko ta stavek še in še prebiramo, se spomnimo Alice v čudežni deželi: »Ah, kako sem vesela, da ne maram belušev. Ko bi mi bili namreč všeč, bi jih morala jesti, tega pa nikakor ne bi prenesla.« Takšno govorjenje sramežljivo vzbuja sum, da je tu zato, ker se nekatere stvari ne morejo naravnost povedati.
V tem spravnem tekstu je sicer mnogo izrazov nekdanje napadalnosti: »voditelji slovenske kolaboracije«, »služabniki tujih zavojevalcev«, »soodgovornost za zločinska dejanja«, »izvrševanje tujih povelij«, »poveličevanje kolaboracije«. Onstran dopustnosti pa je trditev, da je bila povojna morija v »popolnem neskladju z duhom NOB«. Za tem stoji ali nesposobnost ali nepripravljenost nositi zgodovino. Preprosta resnica je namreč ta, da je umor spremljal to gibanje tako zelo, da ga smemo imeti za enega njegovih osnovnih orodij. Morda bi lahko celo rekli, da je bil veliki val umorov spomladi in poleti 1942 in jeseni 1943 zgolj zlovešči preludij v krvavi junij 1945.
Po vsem, kar smo povedali, je mogoče tudi bralcem jasno, da to ni besedilo, na katerem bi bilo mogoče graditi. Kljub nekaterim »usmiljenim« stavkom je v njem toliko besedi, ki jih nismo videli vstopati skozi glavna vrata, ampak so prišle v hišo bogve skozi katere line in dušnike in ne prinašajo, to smo kmalu videli, duha spravljivosti. Zdi se, da tako uporabljati jezik pomeni dvojno škodo: človeku je žal ljudi, ki postavljajo na kocko svoj ugled, potem pa tak način tudi prispeva h kontaminiranosti našega miselnega prostora.
Duhovna zmeda prihaja od besede, a se z besedo tudi zdravi. Ko je pesnik Dane Zajc zapuščal predsedstvo DSP se mu je zdelo primerno opozoriti, da se bo zaradi splošne zmede, ki je nastala, treba »posvetiti odkrivanju resnične besede, takšne, ki ima vsebino in težo«. Težko bi našli kakšno mesto v sedanjem slovenskem govorjenju, ki bi ga podprli z večjim veseljem. Pesnik pravi tudi, da je treba resnične besede »odkrivati«, s čimer hoče mogoče povedati, da resnične besede ni kar na površju, v dosegu prve roke, ampak moramo iti za njo po nekih sledeh, ki jih vedno imamo, v globino, dokler se središče naše zavesti ne umiri v védenju, da je najdena. Čim več je v kulturi takšne hoje za pravo besedo, tem več je v njej resničnosti in svobode. Resničnost in svoboda pa predstavljata odlično podlago za gotovost, ki jo morajo imeti, če hočejo obstajati, vas in mesto in vsa dežela, kot bi se mogoče izrazil Solženicin.
Če se bralec strinja z nami, da nas pretekli sistem še daleč ni pustil nedotaknjene – predvsem z ukinitvijo osnovne politike – potem bi mu tudi radi predlagali misel, da bomo najvarnejšo pot nazaj k sebi našli v jeziku. Čeprav ne izključujemo možnosti, da obstajajo ljudje, ki »z zavestno lažjo pripovedujejo o dobrem, delajo pa hudo«, le mislimo, da je o taki možnosti treba govoriti z veliko zadržanostjo. Zoper jezik se greši, tako kot drugod, iz nevednosti, da uporabimo Sokratovo misel. S tem pa nikakor ni rečeno, da je nevednost vsakokrat opravičljiva.
Tako smo prišli do misli, da je kultura predvsem kultura jezika. To, kar ljudi ne samo žali, ampak jim jemlje pogum in veselje do obstajanja, to, kar načenja njihovo osnovno zaupanje v svet, je to, da se v središču izrekajo neresnične stvari ali pa stvari, ki jih nosi arogantna zavest moči. Nikoli ne moremo preveličati pomena tega, kar se govori v duhovnem, kulturnem in političnem središču naroda. Ljudje smo v ta središča obrnjeni, bolj kot se zdi, in od njih odvisni, bolj kot se zdi, celo tedaj, kadar se delamo, da jih ne priznavamo. Mogoče bi lahko celo rekli, da je kriza sedanjega slovenskega časa v poroznosti jezika, ki se tam izreka.
V ilustracijo bi radi navedli primer iz zelo pomembnega središča: iz urada predsednika republike. V nekem nedavnem intervjuju (Delo, 13. jan. 1995) je Milan Kučan na pripombo spraševalca, da so se ljudje pred dvajsetimi leti bali hoditi v cerkev, priznal, da je to res, a je takoj dodal, da se je to dogajalo »v času takoj po vojni« in da je to treba povezati »z ravnanjem dela Cerkve pred in med vojno«. Mislimo, da si tako prozornega iskanja moralnega in političnega alibija človek na takem mestu ne bi smel dovoliti. Hoditi v cerkev je prav do leta 1990 bilo povezano z določenimi posledicami in ničnost izgovarjanja na »ravnanje dela Cerkve pred in med vojno« pokaže že bežen pogled na liberalno Češko, kjer so se ljudje še neprimerno bolj bali hoditi v cerkev kot pri nas. Milanu Kučanu so ta dejstva vsaj tako dobro znana kot vsakemu drugemu Slovencu, a čemu potem to izmikanje? Človek pomisli, da tako pomembni ljudje ne bi smeli zahajati v trgovine s cenenimi artikli.

Nova levica in sprava

Z uvodnim spominom na zadnjo demonstracijo slovenske enotnosti v Unionski dvorani decembra leta 1941 smo hoteli povedati, kako boleče čutimo razdvojenost, ki se je nato naselila v narodovi zavesti. Njene porazne posledice so nam posebno pred očmi ob letošnjih jubilejnih spominskih slovesnostih. Čas sam nas sili, da nanjo bolj intenzivno mislimo. Ugotavljamo, da se naša sprtost ni zmanjšala, dobiva le vedno nove oblike, ki pa se vse napajajo iz one davne ločitve. V resnici je tako, kakor smo že večkrat rekli, da smo še vedno v stanju državljanske vojne. To je že samo po sebi paralizirajoče, v vsej ostrini pa se pokaže, če pomislimo na naloge, ki so sedaj pred nami. Ob tem je na dlani, da bi se morali nujno narediti nekateri koraki, da se zgodi tisto, kar je leta 1990 izjavil predsednik prvega demokratičnega parlamenta pred očmi vseh Slovencev in v imenu vseh Slovencev: S tem dnem se končuje slovenska državljanska vojna.
Takrat smo mislili, da so stvari tako preproste in da je to dovolj. Sedaj, po petih letih, vidimo, da ta zgodovinska naloga ostaja v bistvu nerešena. Pred petimi leti smo še mislili, da se bo nekdanji zmagovalec v svoji osamljenosti spričo presežne naloge, pred katero se je znašel, ustavil. Izhajajoč iz splošnega človeškega občutja, smo mislili, da se je med tem civiliziral in normaliziral. Nič takega se ni bilo zgodilo. Malo se je sicer pritajil, a je obdržal staro pretkanost, ki je bistveno prispevala k zgodbi o uspehu, o njej pa smo govorili v komentarju k prejšnji številki Zaveze. Ko so nove demokratične sile z močjo, kakršno so imele, gradile državo, je nekdanji zmagovalec in sedanji poraženec mislil predvsem na svoj Projekt: obdržati dominantno moč v institucijah civilne družbe, hkrati pa se pripravljati na ponovno osvojitev politične sfere. To se je po dobrih treh letih z zlitjem vseh političnih sil komunistične provenience v dve levi stranki tudi zares zgodilo. Čeprav so bile izvorno demokratične sile leta 1990 iz razlogov, ki smo jih že navedli, šibke, bi bile lahko dosegle več, ko bi bile tako prisebne, da bi vedele, za kaj gre. Te prisebnosti pa tedaj ni bilo in je je vedno manj, danes pa so te sile skoraj nepopravljivo razbite. Neokomunistična levica se bolj kot česarkoli drugega zaveda, da se je njihova zgodba o uspehu zgodila na teh razbitosti. Zato lahko pričakujemo, da bo še dolgo tako ostalo.
In kaj se trenutno dogaja? Trenutno ima združena levica na programu dva cilja: utrjevati politično oblast in storiti vse, da se vzdrži latentno stanje državljanske vojne, se pravi, da se prepreči velika slovenska razprava o preteklosti.
Politično oblast utrjuje nova levica tako, da pospešeno sprejema zakone, ki bodo tako formalizirali družbene odnose, da jih bo lahko obvladovala tudi, če bi se za kak čas zgodilo, da ne bi bila v posesti politične moči. To so zakoni, ki urejajo kazensko področje, sodstvo, javno tožilstvo, medije, finančno inšpekcijo, predvsem pa zakon, odnosno zakoni o šolstvu. Ti bodo, če bodo sprejeti – in kako bi bilo mogoče, da ne bi bili – mogoče najusodnejši, ne samo zato, ker bo organizacijo šolstva, ko se enkrat ustali, težko spreminjati, ampak tudi zato, ker bi z njimi levica dobila v roke možnost, da oblikuje nosilce bodočega življenja. Tega se levica dobro zaveda, demokratična javnost pa sploh ne, saj bi sicer šla na cesto v stotisočih, kakor se je to zgodilo v Franciji, ko so bile v nevarnosti zasebne šole. Zdi se, da se na tej ravni tekoče odvija določen program.
Druga stvar, ki se zdi levici, da je nikakor ne sme dopustiti, je kakršnakoli koncesija in puncto državljanska vojna. Državljanska vojna je tisto, na čemer temelji oblast nove levice. Zato mora trajati. Tu ne gre za politično legitimnost – to si je levica pridobila na demokratičnih volitvah. Tu gre za globljo, zgodovinsko legitimnost njene sedanje družbene vloge. Radikalna kritika enobejevske tradicije pa bi jo tako omajala, da tudi politična legitimnost ne bi bila več samoumevna ali pa sploh ne bi bila več dosegljiva. Zato je treba nekdanje nasprotnike in njihove naslednike držati v temi. Zakoni, ki so koncipirani v ta namen, so tile: zakon o vojnih veteranih, zakon o vojnih invalidih, zakon o vojnih žrtvah, zakon o vojnih grobiščih in zakon o popravi krivic. Vsi to so zelo pomembni zakoni, skupno pa jim je, da so nekdanji pripadniki protikomunističnih sil in njihovi nasledniki izključeni od pravic, ki jih ti dokumenti prinašajo. Za domobrance je najbolj pomemben zakon o grobiščih, ki bo, če ga bodo sprejeli, užalostil celo kaka občutljivejša vlakna na oni strani. Saj so »sektašili« celo nad mrtvimi: enim grobovom bo namreč priznaval status »vojaških« grobišč, drugi, na primer domobranci, pa bodo počivali, če se bo zanje sploh poskrbelo, na »vojnih« grobiščih, ki ne bodo enaka prvim.
Zakon o popravi krivic pa je bil bolj kot zaradi svoje vsebine pomemben po tem, kar je levica v parlamentarni debati pri tem povedala. Njeni protagonisti so jasno in ponovno povedali in poudarili, da »ne pristajajo na to, da se … kakorkoli politično vrednoti obdobje druge svetovne vojne in polpretekle zgodovine« in da »cilj zakona ni nova zgodovinska in politična kvalifikacija medvojnega obdobja«. V parlamentarni debati se je pojavljala sintagma »žrtve vojne«, niso pa se omenjale žrtve revolucije. Mnogo se je govorilo o »izgnancih, ukradenih otrocih, taboriščnikih, internirancih«, niti enkrat pa ni bil omenjen slovenski holokavst, ki se dviga nad vse s svojo milenarično velikostjo. Debata je dovolj jasno pokazala, da je ena od poglavitnih prioritet leve politike ohraniti stanje državljanske vojne. Da je demokratični del državnega zbora razumel, za kaj gre, dokazujejo besede dr. Zagožna, enega od promotorjev zakona: če ta zakon ne bo sprejet, »potem ne pričakujem razvoja v smeri sprave in demokracije, ampak razvoj v smeri vedno večje prizadetosti velikega dela prebivalstva in v smeri vedno večjih notranjih napetosti«.
Levica, ki se, kakor smo videli, tako zelo utemeljuje na NOB-ju, ne kaže nobene pripravljenosti na uravnoteženo gledanje na preteklost. Z vsemi sredstvi in dosledno se temu upira. Eno od njih je diskvalifikacija zgodovinskega spomina. Raziskovanje preteklosti je ožigosano za nemoč spoprijeti se z življenjem in sedanjostjo. Ljudje pa večidel ne vidijo, da se jim tako jemlje to, kar je za narodovo življenje normalno in nujno. Pri nas se je ubadanje s preteklostjo označilo z eno od najodurnejših jezikovnih zvez, ki se je kdaj oblikovala v jeziku: »pobiranje kosti«.
Toda če ne narediš v sebi prostora za spomin, si že napol mrtev. Tudi spomin na temne sence zgodovine človeka ohranja. Elie Wiesel, eden redkih, ki so preživeli Auschwitz, pravi: Pripadam ljudstvu, ki ga spomin na preteklost ohranja. Narodi, ki imajo spomin in voljo, da ostanejo v spominu, so med izbranci. Neki kronist iz varšavskega geta je zapisal: Vsi pišejo in pišejo: rabini, učenjaki, trgovci in čevljarji, vsi hočejo služiti zgodovini kot priče.
Sedanji slovenski usmerjevalci javne misli pa hočejo spominjanje, to žilo življenja, postaviti v somrak nenormalnosti. Vedo namreč, da spomin ne samo ohranja tistega, ki ga goji, ampak relativizira tudi vse ostale. Češki predsednik Vaclav Havel pravi nekje, misleč na iluzije, ki so utirale pot komunizmu: »Katere katastrofe – spet z najboljšimi nameni – pa se pripravljajo sedaj?« Tudi zato se morajo ljudje spominjati, da se, vedoč, kako se je dogajala preteklost, čutijo odgovorne. Delov novinar Damijan Slabe je v poročilu o petdesetletnici zračnega napada na Dresden zapisal, da je »praviloma čredno evforične množice« treba odvezati od krivde za preteklost: »Le tako je namreč mogoče preprečevati na starih neumnostih nastajajoče nove.« Po naši pameti je resnica ravno obratna: z razbremenjevanjem množic se pripravlja teren za nastajanje novih neumnosti. Nujno moramo uveljaviti misel, da moramo biti za svet odgovorni vsi. Če pa odgovorni, tudi krivi.
Demokracija omogoča, vsaj v načelu, transparentnost političnega prostora. Če vse ali vsaj večina ustanov demokratične politike in kulture deluje, se ne v politiki ne v civilni družbi ne morejo neopažene oblikovati črne luknje, iz katerih bodo nekoč planile pošasti. Naše stoletje nas je poučilo, da se to dogaja.
Zato ne moremo reči, da nismo bili opozorjeni. To pa je misel, ki nas pelje nazaj na začetek našega razmišljanja: na tisti večer v Unionu 12. decembra 1941.

Pred zaveso in za zaveso

Podoba, ki smo jo tam dali, je resnična, a ne celotna. Ljudje v dvorani in na odru tistega večera »niso vedeli v večini, kako in kaj vse je«, kakor se je pozneje izrazila ena od udeleženk. Ta namig kaže na zakulisje večera. Nastop Maroltovega Akademskega pevskega zbora je namreč organizirala OF. Na sestanku z Borisom Kidričem je bilo določeno, da se upravni odbor zbora sestane s Prežihovim Vorancem in uredi vse potrebno. Eden od teh organizatorjev v ozadju je pozneje glede sporeda povedal, da so morali paziti: »Seveda nismo mogli postaviti v program tudi Internacionale ali pa Rdečih pionirjev, ki jih je ravno takrat skomponiral Pahor« Vedeli so, komu pojejo: »Hoteli smo s preprostimi slovenskimi pesmimi, ki smo vedeli, da bodo najbolj vžgale, doseči čim večji uspeh.« Vsem tem stavkom je zgodovina dala interpretativno možnost, ki daleč presega značaj tistega decembrskega večera v Unionu. V slovenski zgodovini so se pojavili ljudje, ki so šli za tem, kar so izražale pesmi, kot sta bili Internacionala in Rdeči pionirji, a teh pesmi niso peli. Rajši so peli »preproste slovenske pesmi«, ker so vedeli, da bodo samo z njimi dosegli uspeh. To je, poenostavljeno povedano, zgodba o slovenski revoluciji in slovenskem narodnoosvobodilnem boju.
Toda ljudje takrat vsega tega niso vedeli. Mislili so, da so eno: bili so kakor veliko srce naroda – v bolečini in upanju. Zato človek, kadar sliši pripovedovati o tem večeru, ne more uiti ganjenosti. A potem ne more, da ne bi tudi pomislil, da je za tistim večerom že sedel pajek.