Avtor: Metod Bohinc

Zgodba opisuje dramatične dogodke, ko so v poletju 1944, prav v začetnih dneh njenega obstoja, partizani napadli domobransko postojanko na Hotavljah pri Gorenji vasi v Poljanski dolini.
Nikoli ne bom pozabil poletja 1944. Bila je zrela, visoka trava in dolgi, lepi, sončni dnevi. Jasne noči so prehajale v meglena jutra, ko je nebo, posejano s tisočero zvezd, začelo bledeti ob prihajajoči zarji.
Stal sem na mestu, ki so mi ga bili odredili, na straži. Reka v bližini je pritajeno šumela.
V prihajajoči svetlobi dneva se je odsev lune še vedno poigraval na njenih srebrno svetlikajočih se valovih.
Nisem se počutil varnega. Dali so mi uniformo in puško. Pred štirinajstimi dnevi. Niti enkrat še nisem ustrelil z njo, pa pričakujejo, da jih bom varoval s te vodne strani. Kako le? Če bi vsaj odslužil redno vojsko kot nekateri starejši fantje.
Pred nekaj dnevi so nas poslali v ta kraj ob reki navzgor, manjšo skupino, da zavarujemo bok glavne postojanke. Namestili so nas v prazno hišo. Rekli so, da je naša mala postojanka pomembna, ker se tu križajo poti.
V gozdu na oni strani reke je zašumelo. Jutranji vetrič je zamajal vejevje, listi so zašušljali. Prešinilo me je. Kaj bi naredil, če bi se izkazalo, da gre zares? Ali bi bil sploh česa sposoben?
Ko me je zamenjal naslednji stražar, je bilo že povsem svetlo.
Tiste dni so gozdovi okoli nas zaživeli. Kadar so partizani napadali postojanko, so zbrali vse sile, ki so jih premogli. Res, da smo okna in vhodna vrata na hitrico zaščitili. Toda, da bi bili varni? Težko. Bili smo mladi, naivni in neizkušeni. Nekaj pa smo le imeli: vedeli smo, da imamo prav.
Zadnji dan pred dramatično nočjo se je nekdo spomnil, da bi nad postojanko na bližnjem hribčku izkopali nekaj jarkov. Ta zamisel je bila odločilna – rešila je posadko. Ko so v prihajajočem mraku še vedno odmevali krampi in lopate v komaj do pasu izkopanih jarkih, so že padli prvi streli in se zasvetile rakete. Kako pametna je bila odločitev, da se glavnina moštva razporedi prav v te, v naglici izkopane zaklone, se je izkazalo še v toku noči. V hiši spodaj ob cesti so pustili le nekaj mladih in starejših vojakov, vsega morda osem ali deset ljudi. Dodeljen sem bil med te.
In potem se je začelo. Pokanje pušk, regijanje brzostrelk in strojnic. Detonacije ročnih bomb so odmevale po ozki dolini. Vmes pa vpitje in preklinjanje. Nenadni in nenadejani ljudje, ki so govorili drugače. Računali so prav na ta hrib, od koder bi iz neposredne bližine pritisnili na postojanko. Sprejeti so torej morali borbo najprej za to vzpetino. Našo hišo pa so napadale druge, že vnaprej za ta namen določene enote.
Nočne ure so tekle, oni so napadali in mi smo se branili, prostore v hiši je napolnil duh po eksplozivu. Kot ujeta mlada divjad smo se nemočni in brez vodnika premikali po prostorih, iskali zavetje in čakali, kdaj bo napadalec jurišal. Proti polnoči je uglušujoč pok in udarec ob steno napovedal serijo izstrelkov težjega kalibra. Hiša se je tresla. V sosednem prostoru pa je ogenj zajel ležišča s slamaricami. Gasili smo s cunjami in kadeč in smrdeč duh po ožganini se je širil po vsej hiši.
Nenadoma tišina. Premirje. Bleda mesečina je sijala po prizorišču, čutil in zaznaval sem jo, ko je njen soj osvetljeval odprta, z branikom zaščitena vhodna vrata sicer popolnoma zatemnjenega prostora, kjer so nemočni spričo moči napadalca čakali, kaj se bo zgodilo.
Rezek klic prekine tišino: »Vdajte se! Kaj se bomo streljali med seboj, saj smo Slovenci. Vdajte se, nič se vam ne bo zgodilo!« Kratek posvet in že smo si enotni, da nam ni pomoči in da je torej najbolje, če se vdamo. Ne vedo, da so najpogumnejši gori na hribčku in da je med nami komaj eden – prav pred kratkim je prebegnil od partizanov – ki s svojim orožjem odgovarja in daje znake, da se še vedno branimo. Na ponovne klice in pozive k vdaji se oglasi prav on: »Tovariši, mi se vdamo!« Oni pa: »Pridite ven, eden za drugim, brez orožja, z dvignjenimi rokami!« Po kratkem posvetu Frenc – tako mu je bilo ime – zavpije nazaj: »Vi pridite v hišo, orožje smo odložili!« Zopet kratka pavza, pa ponovno klici in ponovljena prvotna zahteva. Bila je še vedno popolna tišina, tudi zgoraj na griču, le kaj se tam dogaja?
Potem pa zopet napadalci: »Mi prihajamo, toda če pade le en strel, vam ni pomoči! Vsi boste pokončani!« Res se kmalu zaslišijo pritajeni koraki in kakih deset partizanov se nenadoma pomeša med nas v prostoru. Zasvetile so baterije, bili smo brez orožja, že prej smo ga porinili pod pograde, zbite pred nekaj dnevi. Zagledam Milana iz naše vasi, ravnokar je bil še z bratom Poldetom v nemški vojski. No, glej ga! »Ja, Metod, kaj pa tukaj?« Bil sem brez moči, zdelan in prestrašen, nisem mu znal odgovoriti. »Kaj je z našimi zgoraj?« sem vprašal. »Vse je pokošeno,« mi je odgovoril, »vi ste edini ujetniki.« Videli so, da imajo pred seboj dokaj nebogljeno in neizkušeno skupino. Na hitro so brskali po prostoru, gledali, če bi bilo kje kaj pomembnega, odpirali so kovčke, svetili z baterijami v omare. Mislim, da niso našli nič pomembnega. Dim se je že debelo valil po prostorih. Imeli so s seboj kante z bencinom, ki so ga polili po pogradih, omarah in podu, in ga zažgali. Potem so nas v koloni, pomešane s partizani, odvedli v noč.
Zunaj je bilo precej svetlo, luna je osvetljevala pokrajino, hiše v neposredni bližini so metale nočno senco na cesto pred nami. Še vedno popolna tišina. Hodili smo tiho po travi ob robu ceste, ki je vodila proti vzhodu. Tam, čisto blizu, kjer je most čez reko, nas bo sovražna vojska odvedla na svoje območje. In kaj bo tam z nami?
Spodaj pod robom ceste je tiho žuborela reka. Tik ob njej je bilo gosto grmovje. Nenadoma pok zgoraj na griču, tedaj že malo za nami, pok in značilen švist, tenka ognjena črta, nato pa svetloba, ki je zajela okolico. Že isti hip je nepretrgan rafal prekinil morečo tišino. Žvižgalo in bliskalo se je okoli mene – kaj takšnega še nisem doživel. Takrat pa se je v meni prebudilo: »Saj to so naši!« Torej tam gori le ni vse pokošeno, kot je dejal Milan. V hipu sem tako kot vsi okoli mene zdrsnil čez rob v zaklon, v brežino proti reki. Vendar me je že v naslednjem trenutku prešinilo: »Zdaj ali nikoli!« Vse okoli mene panika, vsak rešuje sebe, zdrsnem tedaj še niže, pa naprej po trebuhu do grmovja in že sem v vodi. Potopim se vanjo pa se po robu grmovja premikam nazaj, od koder smo pravkar prišli. Čepim nekaj časa med gostimi koreninami, tako da imam le glavo nad vodo. Čez čas, ko se mi zdi, da je najhujše mimo, se premaknem po bregu navzgor, pa čez cesto do vznožja griča, od koder so prej streljali naši. Maticova drvarnica je odprta, tja se priplazim, zakrijem. Čez čas zaslišim hojo in šepetanje. Ali me je kdo vendarle videl? Ves moker drhtim v negotovosti.
Ura je dve ponoči in streljanje je popolnoma prenehalo. Hiša, postojanka tam na oni strani ceste gori z vsem sijajem, ognjeni zublji ližejo že oglenelo lesovje goreče stavbe. Vem, da se ne smem premakniti. Sploh ne vem, kakšen je položaj okoli mene in preostane mi le čakanje. Potopim se vase in se predam razmišljanju.
Milan je torej partizan. Dostikrat je bil pri nas doma in se družil z mojimi starejšimi brati. Kaj se je zgodilo, da si danes stojiva nasproti?

Opis slike: Ecce homo

Prej nisem še nikoli razglabljal tako globoko o tem, kaj je prišlo nad nas. Danes, ko sem se iz oči v oči srečal z drugo stranjo, pa me je pretreslo. Saj to so moji znanci, nekateri celo sošolci, prijatelji iz moje ali sosednje vasi. Preteklo poletje smo se še skupaj kopali na Sori, se spogledovali s puncami in igrali karte. Na skrivaj so krožile novice, vsi smo vedeli, da vojna ne bo več dolgo. Navijali smo za Angleže in Američane. Vse se je zgodilo v zadnjem letu: nekateri so šli v gozdove, v meni pa je počasi prevladovalo prepričanje, da bi bila boljševiška ureditev previsoka cena za svobodo, ki se že svetlika na obzorju. Svoboda je zame bila nekaj drugega.
Skozi late v drvarnici je počasi prodiralo jutro. Vse naokrog še vedno tišina, le na oni strani ceste proti reki je kdaj pa kdaj zaprasketalo na pogorišču. Odsev pojemajočih plamenov je metal blede, rahlo premikajoče se sence po skladih butaric, ki so bile naložene v drvarnici. Kot vsako jutro v tem času je tudi današnje z gosto meglo oznanjalo lep sončen dan. Zapeli so ptički, veselo in razposajeno, kot da ne vedo za strašno noč. Še malo in zlati prameni sončne svetlobe bodo razparali megleno kopreno.
Odrinem butarico in se razgledam. Povsod tišina, nikjer žive duše. Počasi se odplazim proti izhodu drvarnice. Zdrsnem v travo. Bila je to zrela, visoka trava, vsa mokra in lesketajoča se v rosnih kapljicah, obsijanih od pravkar vzhajajočega sonca. Drsel sem po njej, pri tleh, po trebuhu, tja, kjer sem slutil svoje.
Nenadoma sem med njimi. Vsi so od prsti blatni, izmučeni, vendar živi. Od veselja me objemajo, skoraj nam gre na jok. Ubranili so svoj hrib, s slučajnim rafalom po koloni z ujetniki so me sicer spravili v življenjsko nevarnost, a mi vendar omogočili beg. Ko je čez cesto pod njimi gorela hiša, so bili prepričani, da fantov, ki so jih pustili tam spodaj, ne bodo več videli.
Po vojni sem pri mizarskem mojstru Pavletu nadaljeval z mizarjenjem. Manjkalo mi je še leto in pol do zaključka vajeniške dobe, ki jo je vojna prekinila.
Nekega dne se v delavnici pojavi Milan. Prišel je z ženo naročat opravo za novo gospodinjstvo.
»O, glej ga, Metoda! Ali si ti še živ? Zakaj si pa tisto noč pobegnil? Mislil sem takrat, da bi bil lahko moj kurir.«
»Ja, Milan,« sem mu odgovoril, »saj vendar veš, da od tistih, ki ste jih odpeljali, ni nihče ostal živ «
Nastala je tišina. Nato pa:
»Kaj pa smo mogli? Kdo jih bo vlačil s seboj? In – tak je bil ukaz.«