Avtor: Siegfried Stadler

V koncentracijskem taborišču Buchenwald je obstajala dvojna oblast. Formalno sta bili taboriščna straža in jetniška samouprava podrejeni SS, v vsakdanjosti pa sta ji bili dostikrat kar enakovredni. Obe organizaciji je držala v rokah ilegalna KPD, kateri se je s spretnim taktiziranjem posrečilo izpodriniti kriminalce. Meje med spretnostjo preživetja, kolaboracijo in golim terorjem je bilo pri tem težko določiti, v mnogih primerih so bile prekoračene. NDR, ki je v Buchenwaldu slavila svoj ustanovitveni mit, je naredila vse, da bi bile temne strani taboriščnega življenja zamolčane. Avtor pričujočega članka je bil eden prvih, ki so si jih mogli ogledati v celoti.
V »Buchenwaldski prisegi« so se nemški komunisti le nekaj dni po osvoboditvi iz koncentracijskega taborišča na Ettersbergu pri Weimarju zaobljubili: »Boj bomo ustavili šele potem, ko bo zadnji krivec postavljen pred sodišče narodov!« To je bilo v aprilu l. 1945. Toda ko naj bi bili dve leti pozneje krivci iz Buchenwalda postavljeni pred sodišče, so se prav isti komunisti, ki so bili medtem zasedli visoke položaje v SED, odzvali s »protiukrepi«. Buchenwaldski proces naj bi potekal pred ameriškim vojaškim sodiščem v Dachauu – »kljub temu, da leži Buchenwald v sovjetski coni«, kakor je opozarjala neka interna informacija z dne 10. februarja 1947. Vendar temu ni bilo mogoče ugovarjati. Američani so bili aprila 1945 osvobodili Buchenwald in pri tem pozaprli precejšnje število oseb. Interniranci so čakali na obtožnico v osrednjem »War Crimes Enclosure« v Dachauu, ki je medtem postal kraj sojenja v več taboriščnih procesih.
SED se ni bala preblagih sodb, za to tudi ni imela nobenega razloga. V glavnem procesu proti obtožencem iz taborišča Mauthausen, ki so ga Američani izpeljali l. 1946 v Dachauu, je bilo npr. od 61 obtoženih 58 obsojenih na smrt. V procesu iz taborišča Flossenburg, ki je sledil, je bilo izrečenih »samo« 15 smrtnih obsodb, pri tem pa je treba upoštevati, da je bilo med 52 obtoženci veliko nekdanjih jetnikov. Velikopoteznost, s katero so Američani kot sokrivce kaznovali tako imenovane jetniške funkcionarje, ki so opravljali pazniška dela, je že poprej zbudila najhujše bojazni, s katerimi je SED pričakovala bližajoči se buchenwaldski proces. Ni kazalo izključevati možnosti, da bi utegnili Američani proces proti vojnim zločincem izrabiti za to, da bi »sprožili tudi nekaj napadov na nekdanje taboriščne funkcionarje, ki so bili prej včlanjeni v KPD in ki zdaj opravljajo odgovorne partijske in vladne funkcije«, je bilo zapisano v alarmantnem sporočilu glavnemu tajništvu SED.
Navedenih je bilo deset imen, tako najvišjih funkcionarjev sovjetske zasedbene cone, kakršna sta bila Ernst Busse in Robert Siewert, takrat namestnika ministrskih predsednikov v Turingiji in Sachsen–Anhaltu, kakor tudi imen vodilnih »tovarišev« iz zahodnih sektorjev, med njimi Roberta Leibranda, člana deželnega zbora iz Württemberga, in Emila Carlebacha, urednika časopisa
»Frankfurter Rundschau«. V KZ Buchenwaldu so kot taboriščni starešine, blokovski starešine ali kapoji opravljali višje nadzorniške funkcije v jetniški samoupravi, ki jo je postavila SS. Walter Bartel, ki je pripadal troglavemu vodilnemu krogu ilegalnega vodstva KPD v taborišču in je zdaj opravljal funkcijo osebnega referenta pri Wilhelmu Piecku v centralnem sekretariatu SED, je zavoljo tega opozoril, da se je treba za vsak primer pripraviti na »eventualnosti« buchenwaldskega procesa.

Preparirane priče

Preostala dva meseca pred začetkom »komunističnega procesa«, ki ga je pričakovala SED, sta bila zaznamovana z mrzličnim razsvetljevanjem. Mnogi nekdanji jetniki iz Buchenwalda naj bi se bili udinjali v Dachauu »samo zavoljo preskrbe, 4 zavojčkov tobaka na teden in dnevnega zaslužka 10 nemških mark«, kakor se je zgražal neki interni spis SED z dne 17. 3. 47. »Pri pričah je treba preveriti, ali so vse zanesljive,« je bilo izdano povelje iz partijske centrale. V Weimarju so na krizni seji sklenili, da pridejo kot priče v poštev samo taki tovariši, ki na dachauskem procesu »ne bodo uporabni za nasprotni napad«. Sestavili so ustrezen seznam prič.
V vzhodnem Berlinu so s polno paro potekale priprave na začetek propagandne »nasprotne kampanje«. Preko »Zveze preganjancev nacističnega režima« (VVN), ki jo je vodila SED, so od nekdanjih buchenwaldskih jetnikov iz tujine izterjavali pisma in izjave, ki so pričale o čistosti nemških komunistov v taborišču. V Weimarju in drugih vzhodno-nemških mestih so na dan, ko se je začel proces, uprizorili manifestacije. V Buchenwaldu samem pa takih sprevodov ni moglo biti, ker so medtem KZ začeli uporabljati Rusi. Tisoči od lakote in dela v kamnolomu izmozganih jetnikov bi bili v tem primeru kulisa manifestacij na Ettersbergu.
Dne 11. aprila 1947 na drugo obletnico, odkar so Američani osvobodili koncentracijsko taborišče, se je v Dachauu naposled začel buchenwaldski proces. Nemški časniki so o njem poročali le sporadično. Edino informacijska služba SoPaDe SPD (predsedstvo SPD v eksilu) je med potekanjem procesa grozila: »Obstaja tajno poročilo ameriških služb, ki naj bi vsebovalo skrajnje vznemirljiva dejstva o strahovladi, katero so v KZ Buchenwaldu izvajali ljudje iz KP« SED je nameravala, kakor se glasi neki zaznamek v uradnem spisu, to grožnjo »postaviti na pranger« spričo tega, kakšen »prikaz mednarodnega odpora pod vodstvom nemških komunistov je bilo pričakovati« med potekom procesa. Ko pa je le nekaj dni pozneje informacijska služba SoPaDe vzela zadevo zares in pod naslovom »Komunistične grozovit osti v Buchenwaldu« ponatisnila poročilo iz lista »American Mercury« iz oktobra 1947, so vendarle rajši molčali, namesto da bi koga postavljali na pranger. Z razglasitvijo sodbe 11. avgusta 1947 pa je bil tisti del predstave, pred katerim so trepetali, končan. Resnice, katerih so se bali in katere so nameravali gromko zavrniti kot protikomunistično obrekovanje, niso prišle na dan. Za naslednjih štirideset let obstoja NDR so zatonile v temo »Tajnih aktov SED iz Buchenwalda«. Prvi del teh aktov osvetljuje, kaj je bilo tedaj na kocki.
Kakor gotovo v nobenem drugem koncentracijskem taborišču se je v Buchenwaldu komunistom posrečilo, da so s svojimi lastnimi ljudmi zasedli jetniško samoupravo, ki jo je SS ustanovila po načelu »deli in vladaj«. Kos za kosom so kriminalnim jetnikom, ki jim je SS dotlej dajala prednost, iztrgali položaje od preddelavca navzgor do taboriščnega starešine. »Rdeča samouprava« v Buchenwaldu pa je hkrati pomenila, da se je neka politična združba, ki je imela glavni delež v odporništvu zoper nacionalsocializem, znašla v položaju esesovskega pomagača.
Kaj je to pomenilo v posameznem primeru, ilustrira poročilo o usodi nekdanjega komunističnega jetnika, ki je l. 1945 pod lažnim imenom Rolf Marchert poniknil v Dresdnu in so ga Američani zaman iskali za buchenwaldski proces. Kot bolniški strežnik je bil v taborišču udeležen pri tako imenovanem »škropljenju«, pri katerem je SS z injekcijami pomorila na tisoče jetnikov. »To opravilo« bi bil sicer lahko odklonil, se je pred SED opravičeval nekdanji kaznjenec, vendar ga je ilegalno partijsko vodstvo v taborišču opozorilo »na nujnost te naloge«. »Bilo mi je vnaprej jasno, kaj to tudi v prihodnosti lahko pomeni zame,« je zapisal v svoji izjavi, vendar »se je vprašanje za nas zastavljalo nekako takole: Ali odklonimo to delo in ostanemo sicer človeško čisti, ali pa se odrečemo temu položaju« (ki bi ga potem prevzeli kriminalni jetniki) »in postanemo tako posredno morivci naših lastnih tovarišev … Ker pa so nam bili naši tovariši vredni več kakor vsi drugi, smo torej morali narediti ta korak skupaj z SS.«
Toda kakor lahko beremo v naslednjem stavku, so šli še korak naprej in niso ostali le pri izvrševanju usmrtitvenih ukazov, ki so jih odrejali esesovski zdravniki. Jetnik je to formuliral takole: »Čeprav je bilo čisto človeško gledano težko vse to opravljati, pa smo zato uničili sleherno nevarnost, ki smo jo zapazili v taborišču … Ni bilo zastonj, da se je partija lahko vsa ta leta obdržala v ilegali, ne da bi se bil celotni aparat raztreščil«. Na ta način niso bili »likvidirani« samo vohuni in ovaduhi, temveč naj bi na željo »ruskih tovarišev« umrlo tudi 1000 jetnikov, ki so bili v taborišču izrekli pripravljenost, da se pridružijo armadi Vlasova, ki se je bojevala na Hitlerjevi strani. »Uničili smo lahko kakih 176 mož,« je povedal nekdanji jetnik. Tovrstna morivska samoiniciativa je veljala kot partijsko delovanje, kolikor je bila upravičena z odloki ilegalnega komunističnega vodstva v taborišču. Partijska komisija v taboriščnih barakah se je zato, da bi razkrila sivo cono terorja, ukvarjala z zadržanjem tovarišev v preteklosti. Preverili so okrog 800 buchenwaldskih članov KPD, 59 so jih iz partije izključili, 15 »opomnili«.

Avtor slike: Simon Dan

Opis slike: Ždeča bitjaSimon Dan

Izključitve iz partije so bile v ustreznem revizijskem poročilu, ki ga najdemo v »tajnih aktih SED«, pojasnjena le skopo. Škodoval je »ugledu partije«, je lakonično zapisano, ali: »ni značajsko čist«, pa tudi: »slovi po črnoborzijanskih poslih z SS«, ali »najožje prijateljevanje z SS«. Kot utemeljitev za izključitev iz partije so zadostovale tudi formulacije, kakor »pasiven«, »tipičen nergač« ali »tipičen kritikaster«. O hamburškem članu KPD Heinu Hauptmannu je bilo kratko povedano: »bil bolj negativen kakor pozitiven«. V poročilu SoPaDe, s katerim je SPD 1. 1947 podprla buchenwalski proces v Dachauu, se je bralo o kapoju Hauptmannu kot o »sadistu«, ki je jetnike brcal in tepel po modih. Bil naj bi ponosen na ravnanje, »s katerim smo to taborišče disciplinirali«, je navedeno po nekem ameriškem poročilu.
Kot eden izmed »vodilnih funkcionarjev« ilegalne organizacije KPD v Buchenwaldu je bil pri tej prvi partijski preiskavi, ki je bila izpeljana še v taborišču na Ettersbergu, izključen wurttemberški tovariš Toni Waibel z utemeljitvijo, da niso pri njem videli »niti najmanjše mere organiziranega delovanja«. Leto dni pozneje, oktobra 1946, so ga vnovič povabili pred preiskovalni odbor, tokrat k SED v vzhodni Berlin. V tem postopku, ki je bil protokoliran v obliki »soočenja«, in v več kakor ducat zaslišanjih, je nepričakovano dobilo vlogo hudega političnega prestopka neko dejstvo, s katerim so še pred enim letom opravili bolj mimogrede s partijskimi opomini: posebno poslopje.
S tem izrazom so označevali poleti 1943 ustanovljeni taboriščni bordel, v katerem se je 18 deklet iz KZ Sachsenhausen prostituiralo za plačilo dveh nemškim mark. (Jetnikom v Buchenwaldu so smeli svojci nakazovati v taborišče po 15 do 30 mark mesečno.) Druga preiskava o vedenju komunističnih jetnikov v Buchenwaldu, ki jo je uredil Ulbricht, ni brez vzroka vztrajala pri taboriščnem bordelu. Glavni obtoženec tega ponovnega notranjepartijskega postopka iz Buchenwalda je namreč prišel na zelo slab glas predvsem kot obiskovavec javne hiše v KZ. Preiskave so se ukvarjale z notranjim ministrom Turingije, Ernstom Bussejem. Kot nekdanji taboriščni starešina in kapo bolniške barake je pripadal ilegalnemu vodstvenemu gremiju KPD v KZ. Zdaj se je moral pred moralno gorjačo, ki so jo zoper njega vihteli zasličevalci SED, braniti z besedami, češ da je kot pristojni sanitetni kapo zahajal v bordel »z odprtimi očmi«, sicer pa da je smel v KZ svojo ženo samo enkrat sprejeti na obisk.

Gospod in gospa Busse

Druge priče so povedale, da se je v KZ o Busseju govorilo kot o »paši«, in da je cele tedne s svojo »lajdro Luizo« ki so ji pravili tudi »gospa Busse«, preživel skupaj v eni sobi. Beseda se je zasukala na »orgije«, ki jih je tam uganjala »cela vrsta tovarišev«. »Ali se je govorilo o tem, da so za ‘gospo Busse’ v bolnišniški kuhinji pripravljali najboljšo hrano?« so vprašali neko pričo. »Da, take govorice sem tu in tam slišal,« je odgovoril. Nekdo drug je izjavil, da se je med jetniki »zelo veliko« govorilo o tem, in povedal: »Prirejali so pojedine, naročali so, da so jim pekli torte, in še in še so te reči vlačili k ženskam, naši ubogi tovariši pa so morali delati v kamnolomu in niso imeli niti koščka kruha. Zavoljo takih govoric smo bili tudi pri drugih na slabem glasu.«
V nasprotju s tem pa najbrž ni bilo splošno znano dejstvo, da so »kakih 20 do 30 tovarišev« dnevno v kleti jetniške kantine oskrbovali s »posebno hrano«, kakor je izpričal pri zaslišanjih SED nekdanji kapo kantine. Izjavil je, da so razdelili »partijskemu aktivu 12.000 do 20.000 cigaret na teden«. Taboriščno življenje desettisočev jetnikov pa je bilo vse drugačno. Lakota jih je mučila vsak dan. Kakor se vidi iz nekega drugega poročila o Buchenwaldu, so judovski jetniki za kozarec vode plačevali po 50 mark.
Pri esedejevski preiskavi so obravnavali tudi paketne pošiljke Rdečega križa, ki so prihajale v Buchenwald, in pri katerih naj bi si bili »vodilni tovariši« priskrbeli »precejšnje prednosti«. Praviloma naj bi bila pakete najprej izropala SS, vendar so se utegnile potem, kakor se je izrazil neki drugi tovariš, »dogajati nekatere reči, za katere bi bilo bolje, ko se ne bi bile dogajale«. Ali je res, »da so naši vodilni tovariši del teh stvari odnašali v javno hišo«, so vprašali neko drugo pričo. »Da, to drži, to je vzdigovalo veliko prahu,« je odgovoril, vendar je hkrati opozoril na to, da so bili delovnim nadzornikom dodeljeni »posebni paketi«. »Imeli smo tudi skupine, ki so imele tako politiko, da so si z marmelado ali s salamo podjarmile druge. To je bila najbolj nečedna in sramotna zadeva v taborišču. Črne borze je bilo še in še. Da ta posega v politično delovanje, je bilo očitno.«
Esedejevska preiskava v letu 1946 pa se nikakor ne omejuje na »take govorice«. Bolj je šlo za vprašanje, ali ni šla ilegalna partijska organizacija v svojem konspirativnem prizadevanju, da bi šla »en korak skupaj z SS«, pri tem korak predaleč, in to najkasneje z udeležbo v »taboriščni straži«. Ta organizacija je zunaj in znotraj KZ Buchenwalda prevzemala nadzorniške funkcije, ki so SS rasle čez glavo. »Varovala naj bi jetnike,« je izjavil Toni Weibel l. 1946 pred esedejevskim preiskovalnim odborom, »če pa smo hoteli to izpeljati, je nujno sledilo, da moramo tudi mi sami uvesti kazni, tako kakor jih je nameravala SS.«

Rdeča fronta kot zgled

Neka druga priča je označila »taboriščno stražo«, ki jo je sestavljalo »50 odstotkov tovarišev, ostalo pa simpatizerji«, kot »absolutno potrebno in dobro zadevo«. Bili so »kajpada tudi neprijetni primeri«, »ko ni šlo brez udarcev«. »Zgodilo se je celo, da so nekatere pretepli do smrti,« je priznal nekdo drug, vendar: »Na naši strani je bila pravica.« Za vodja »taboriščne straže« je bil kot »vodilni človek KPD« določen neki tovariš iz Stuttgarta. Tovariš iz Dresdna, ki mu je bila zaupana ustanovitev taboriščne straže, je izjavil pred esedejevskim preiskovalnim odborom: »Moje premišljanje in prizadevanje je bilo … , kako sestaviti organizacijo, podobno naši prejšnji bojevniški zvezi Rdeči fronti.«
»Ali ti je znano, da so pripadniki taboriščne straže na novo pripeljane jetnike oskubili,« je bila vprašana neka nadaljnja priča. Da, z denarjem, ki je bil tako odvzet, je razpolagalo »partijsko vodstvo«. »Ali so se naši tovariši pri tem okoriščali?« Odgovor: »Za to nimam dokazov« Na načelno vprašanje, ali so se »vodilni tovariši iz naših vrst v taborišču okoristili«, je vprašani reagiral z nasprotnim vprašanjem: »Kako visoka je vsota, ki jo je partija dobila iz Buchenwalda?« »Nekaj tisoč mark,« so mu povedali. »Vsota bi utegnila biti znatno višja,« je odvrnil vprašani.
Aktualni sklepi, do katerih se je dokopala SED po notranjepartijskih preiskavah oktobra 1946, so bili »protiukrepi«, s katerimi se je oborožila za »eventualnosti« buchenwaldskega procesa v Dachauu. Za morebitno »obrekovalno kampanjo« proti vodilnim tovarišem je veljalo: »Takoj vrniti udarec« Na razvalinah človeških tragedij, ki so se odigrale v Buchenwaldu, so pozneje kljub vsemu, kar so vedeli, postavili oltar protifašističnih junakov in mučencev, katerih svetniški sij je NDR ovijala z žalnim trakom. Skupine šolarjev, ki so za časa NDR v programu »mladinske zaobljube« obiskovale spominski kraj Buchenwald, so dvome, ki so se jim tam gori porajali, izrazile z vprašanjem: Kako je mogoče, če je bilo tu vse tako strašno, da so komunistični odporniški bojevniki to grozo od prvega do zadnjega dne preživeli? »Tajni akti iz Buchenwalda« dajejo odgovor na to vprašanje.