Avtor: Justin Stanovnik

Preden je predsednik države Milan Kučan odšel na Poljsko, da bi se tam udeležil slovesnosti ob petdesetletnici osvoboditve koncentracijskega taborišča Auschwitz, je v posebni izjavi, ki jo je dal za to priložnost, povedal tudi naslednjo misel: »Lahko se zgodi, da bodo čez petdeset let novi rodovi evropskih državnikov znova obžalovali preteklost, ki je naša sedanjost, in nato pozivali k miru, k spoštovanju človekovih pravic in pravičnosti.« Ta izvirna misel se nam zdi tako zanimiva in pomembna, da bi jo radi naredili za izhodišče našega razmišljanja
V navedeni misli se sicer omenjajo državniki, a ni nobenega dvoma, da svarilo, ki ga prinaša, velja za vse ljudi, saj do neke mere vsi ustvarjamo zgodovino. Predsednik nas je hotel opozoriti, da moramo svojo sedanjost živeti pozorno, sicer se utegne zgoditi, da bomo čez nekaj desetletij mi sami ali pa tisti, ki bodo prišli za nami, z obžalovanjem ugotavljali, da je naša neprisebnost dovolila, da so se začele dogajati stvari, ki so nazadnje pripeljale do nove katastrofe.
Natančno spremljanje časa, ki ga živimo, je toliko bolj potrebno zato, ker se stvari s hudim koncem pogosto začenjajo komaj opazno in tako, da samo zelo natančnemu opazovalcu dajo slutiti, da bodo iz njih nazadnje izstopile pošasti, ki bodo prinesle mnogo bridkosti in pokončale mnogo ljudi.
Ko so se v dvajsetih letih tega stoletja začeli po münchenskih kleteh zbirati možje v rjavih srajcah in oznanjali nenavadne ideje, je marsikateri Nemec mislil, da je to pač ena od anomalij, ki jih je povzročila vojna. In ko so pozneje začeli razgrajati tudi po ulicah in ko so razbili prvo židovsko trgovino na koncu nekega mesta, se je še vedno marsikomu uspelo potolažiti z mislijo, da je to pač izbruh, ki ne more trajati. Toda takrat in samo takrat je bil čas, da bi se ljudje temu uprli. Ko so potem ti isti ljudje zanetili ogenj, od katerega je zagorela vsa Evropa, ko so v nemške družine začele prihajati vesti o smrti njihovih sinov z ruskih in afriških bojišč, ko je vsaj v nekatere od Nemcev morala vstopiti grozna slutnja, da bo ime njihovega naroda za dolgo dobo, če ne za zmeraj, zaznamovano od sramote, ki se je dogajala po taboriščih, kjer so uničevali ljudi v stotisočih in milijonih: takrat se je dalo narediti malo ali nič.
In ko so se leta 1937 v neki aprilski noči zbrali na Čebinah mladi slovenski komunisti in ustanovili svojo partijo, je za to komaj kdo vedel. Vedelo se je za tistih nekaj lističev, ki so se po tistem začeli pogosteje pojavljati, ljudje so slišali za agitatorje, ki so prikrito hodili po deželi, se javno sestajali na shodih, govorilo se je o tajni organizaciji, a malokdo je vedel, da bodo ti, ki sedaj sejejo ta nenavadna semena, nekoč tudi želi svojo peklensko žetev. A takrat in samo takrat se je še dalo kaj narediti. Ko pa so po pičlih desetih letih, po zmagoviti revoluciji, ki so jo izpeljali v vročici medvojnih razmer, imeli v rokah vse vzvode politične oblasti in gospodarske moči, tedaj se je dalo narediti malo ali nič. Ko se je na deželo ulegel vonj po zločinu, ko so ljudem jemali ne samo to, kar so si oni sami in njihove družine z delom pridobile, ampak so jim jemali nekaj neprimerljivo bolj dragocenega, pravice, ki jim gredo kot ljudem in državljanom, se pravi osnovno svobodo; ko so morali celo tisti, ki so jim pomagali do oblasti, brez moči gledati, kako zapirajo njihove prijatelje in jih pošiljajo v pekel nekega dalmatinskega otoka: tedaj se je dalo narediti bore malo ali nič.
To stoletje nas je obilno poučilo, kako potekajo stvari, in nobene pravice nimamo, da bi te šole ne jemali resno. A bi pri tem tudi mi tvegali neko opozorilo. Prav je, da se ponavljajo klici Nikoli več Auschwitza! in Nikoli več Roga! Vendar moramo vseeno vedeti, da se zgodovina do zadnje potankosti le ne ponavlja. Zelo verjetno je, da bo zlo prihodnosti nosilo druga imena in se oblikovalo iz drugih začetkov. Da bi teh ne spregledali, moramo na Auschwitz in Rog gledati ne samo kot na del zgodovine, ampak moramo v njiju videti metaforo za človeško slepoto.
Predsedniku Kučanu se moramo torej zahvaliti za opozorilo, da moramo pozorno in prisebno obstajati v svojem času. To opozorilo je bilo izrečeno z visokega koturna, a ga upravičeno razumemo tako, da se nanaša tudi na stvari, ki ne razodevajo presežnih razmerij njegove formulacije. Prisebni moramo biti tudi glede teh preprostejših reči, ker se nikoli ne ve, kaj nosijo v sebi in kje se bodo končale. Ali že sedaj lahko rečemo, kakšne posledice bodo imeli predlogi za novo šolo, če se jim posreči, da postanejo zakon? Ali lahko z gotovostjo trdimo, da lahko izmerimo pomen, ki ga ima zadnji komunistični manever z revolucijo in enobejem? Kaj se za tem skriva, kaj hočejo s tem doseči? Ali niso ljudje, ki ga izvajajo, vedno eno govorili in drugo delali? Imamo vse razloge za pozornost in prisebnost. Nič nam ne sme uiti, a nas tudi nič ne sme tako prevzeti, da bi izgubili zmožnost zdravega presojanja.
Ko se je predsednik Kučan odpravljal na Poljsko, nas je torej opremil s koristnim opozorilom, a smo vendar nečesa pogrešali. V njegovi izjavi smo zaman iskali odstavek, v katerem bi povedal, da prihaja iz dežele, v kateri se je zgodilo nekaj podobnega, kot se je zgodilo v kraju, kamor odhaja: da so se tudi tu našli ljudje, ki so se tako zelo oddaljili od svoje človeške snovi, da so lahko ukazali in izvedli umor neke celote; da smo tudi mi imeli svoj holokavst. Ali ni imel te moči ali tega poguma ali pa je to prišlo od dolgega gledanja v eno samo smer? Toda mi imamo občutek, da je šla mimo nas velika priložnost. To lahko obžalujemo že sedaj.