Avtor: Neoznačeni avtor
Boris Mlakar
Besdilo je bilo prebrano kot predavanje na 27. zborovanju slovenskih zgodovinarjev in objavljeno v priložnostnem zborniku. V prejšnji številki je bilo v kazalu že najavljeno, potem iz tehničnih razlogov ne tiskano. Avtorjem in bralcem se zato opravičujemo.
Konec marca ali v prvih dneh aprila 1944 je prišlo na naslov Organizacijskega štaba Slovenskega domobranstva s strani štaba generala Erwina Roesenerja obvestilo, da bodo pripadniki domobranstva v kratkem morali položiti prisego. Obenem je poveljnik domobranskega štaba podpolk. Franc Krener prejel tudi že prvi predlog besedila prisege. Besedilo je sestavil na Roesenerjevo zahtevo nemški propagandist, podčastnik SS Franz Wolf, z nekaterimi popravki je vanj posegel sicer tudi sam general. Besedilo, ki ga je domobranskemu štabu predlagal Roesener, se v arhivskih virih žal ni ohranilo, ostaja pa izpričano dejstvo, da je v štabu povzročilo veliko vznemirjenje in nejevoljo, kajti sestavljeno naj bi bilo v izrazitem nacističnem duhu, poudarjalo naj bi le dolžnosti domobranstva, ne pa tudi njegovih pravic, zavezovalo naj bi ga k nečemu, kar ni bila njegova naloga, povrhu vsega pa naj bi bilo tudi »zgrešeno« z vidika mednarodnega vojnega prava. Ob tem gre poudariti dejstvo, da tedaj – to je pol leta po svoji ustanovitvi – domobranstvo v Ljubljanski pokrajini še ni imelo svojega statuta oziroma izdanih osnovnih uredb, ki bi uradno in dokončno določale njegov pravni status, njegove pravice in dolžnosti; za domobransko in tudi ilegalno protirevolucionarno vodstvo je bilo posebej pomembno, da se v takem statutu določi njegova izvorna individualnost, ki se je nedvoumno kazala v vzorčni logiki njegovega nastanka, ne glede na to, daje Roesener domobranstvo vključil v sistem nemške policije. V prizadevanju za omenjeni statut je torej šlo le še za to, da se ta posebna individualnost pravno razglasi in da se konkretizirajo osnovne naloge in načini uporabe Slovenskega domobranstva. Šlo je tudi za večjo oziroma manjšo stopnjo avtonomije, samostojnosti in svobode akcije v protipartizanskem bojevanju v odnosu do nemških oblasti, konkretno tudi za to, ali ima domobranstvo slovensko ali nemško poveljstvo; kodificirane naj bi bile tudi pravice in dolžnosti domobrancev kot posameznikov ipd. Čeprav je praksa sama že od oktobra 1943 precej teh vprašanj razrešila, pa kljub resnim prizadevanjem domobransko in protirevolucionarno vodstvo nikakor nista mogli doseči zaželenega statuta.
Ob zahtevi, da domobranci položijo prisego, ob dejstvu, da statuta še ni bilo ter ob siceršnjem prizadevanju generala Roesenerja pozimi 1944, da zmanjša pomen domobranskega štaba ter omeji samostojnost domobranstva v celoti, je Organizacijski štab presodil, da je glede na samoumevni negativni moralni in politični kontekst same prisege potrebno v zameno doseči odobritev statuta ter predvsem bistveno »ugodnejše« besedilo prisege, ki naj se kot sestavni del smiselno vnese v statut, če se že prisegi ni mogoče izogniti. V prisegi naj se odražata samostojnost in individualnost Slovenskega domobranstva, obenem pa naj v njej pridejo do izraza tudi vse obljube, ki so jih nemške oblasti dajale slovenskim organizatorjem septembra in oktobra 1943, npr. slovensko poveljstvo, slovenski jezik, zastava ter predvsem svoboda akcije proti komunistom. Brez dodeljenega statuta po mnenju domobranskega štaba ni mogoče zahtevati prisege od domobrancev. Omenjeno zahtevo je po nekajdnevnem oklevanju in pogovorih v dopisu nemškemu štabu odločno izrazil podpolk. Krener. Glede same prisege je zahteval naslednje besedilo:
»Prisegam pri vsemogočnem Bogu na slovensko zastavo in na slovenski narod, da bom hraber, svojim nadrejenim zvest in poslušen, da bom v skupnem boju z nemško oboroženo silo, stoječo pod poveljstvom vodje Velike Nemčije, proti komunističnim banditom na slovenskem ozemlju svoje dolžnosti vestno izpolnjeval za slovensko domovino kot del svobodne Evrope. Za ta boj sem pripravljen žrtvovati svoje življenje. Tako mi Bog pomagaj!«
Avtor slike: Stane Kregar
Opis slike: -OljkeStane Kregar
Sledila so pogajanja, v katerih je hotelo domobransko vodstvo v zameno za položitev prisege, kot je deloma že omenjeno, vsaj nekaj iztržiti. Toda po nekaj dneh se je stvar končala z Roesenerjevim ultimatom – ali se prisega izvrši ali pa se domobranstvo razpusti! Glede na to, da je domobranstvo nastalo predvsem iz avtohtonih slovenskih protirevolucionarnih vzgibov in da je bilo vodstvo življenjsko zainteresirano za njegov obstoj in delovanje, je pred tako dilemo moralo popustiti. Prišlo je do kompromisa, Roesener je ponudil neke vrste statut, domobranski štab pa je moral pristati na prisego, katere besedilo je slonelo predvsem na nemškem predlogu. Tako je 16. aprila Krener svoje podrejene častnike s posebno okrožnico obvestil, da bodo pripadniki SD 20. aprila položili prisego, ki jo predvidevajo »osnovne odredbe za vzpostavitev Sl. D.« Te odredbe oziroma neke vrste statut so zelo lakonične, vendar pa so z vidika prisege delovale bolj kot nekakšen zasilen okvir, neke vrste nujno zlo za nemške oblasti. Formalno jih je izdal general Roesener, kar je razvidno tudi neposredno iz besedila: »V duhu odredbe Vrhovnega komisarja od 6. decembra 1943 o ustanovitvi Narodnih zaščitnih oddelkov v operacijski zoni Jadransko primorje’ predpisujem sledeče:
1. Narodni zaščitni oddelki v Ljubljanski provinci se imenujejo Slovensko domobranstvo.
2. Slovensko domobranstvo se za vzdrževanje reda in varnosti bori v celi operacijski zoni ‘Jadransko primorje’ in, kolikor bo potrebno, v neposrednih obmejnih krajih.
3. Slov. domobranstvo polaga sledečo prisego: Prisegam pri vsemogočnem Bogu, da bom zvest, hraber in svojim nadrejenim pokoren, da bom v skupnem boju z nemško oboroženo silo, stoječo pod poveljstvom vodje velike Nemčije, SS četami in policijo proti banditom in komunizmu kakor tudi njegovim zaveznikom svoje dolžnosti vestno izpolnjeval za svojo slovensko domovino kot del svobodne Evrope. Za ta boj sem pripravljen žrtvovati tudi svoje življenje. Tako mi Bog pomagaj!
4. Zgornja prisega se polaga ustmeno in se okrepi s podpisom. Vsi pripadniki Sl. domobranstva morajo zgornjo prisego na pamet znati.«
Omenjeni statut, v kolikor pač zasluži tak naziv, je dajal domobrancem zelo malo od tistega, kar so zahtevali oziroma si želeli. Prvi člen je v bistvu le ugotavljal že dolgo obstoječe in samoumevno dejstvo, da v Ljubljanski pokrajini domobranstvo obstaja in da se imenuje Slovensko domobranstvo. Toda prvič je bilo to uradno objavljeno in potrjeno od Roesenerja. Po nekih razlagah pa naj bi bilo iz tega člena razvidno, daje SD samostojna celota, formacija s slovenskim značajem. Pomembnejši je bil drugi člen, ki je na kratko označeval cilje in naloge domobranstva – to je boj proti partizanom – hkrati pa je opredeljeval ozemlje, na katerem naj bi te naloge izvrševal, to pa naj bi bilo izključno slovensko ozemlje. Slednje je bilo pomembno glede na različne diskusije in predvsem strah, da bi bilo lahko domobranstvo uporabljeno na drugih frontah, predvsem na vzhodni fronti. O tem se je tudi sicer mnogo govorilo, nekakšen višek pa so te ideje in govorice dosegle prav ob napovedi zaprisege in pripravah nanjo. Pri tem je bilo mnogo nejasnosti, s tem v zvezi pa je prihajalo tudi do panike, ki se je med drugim kazala v raznih nemirih in tudi odporih do polaganja prisege, čeprav iz virov ni mogoče natančno določiti razsežnosti teh pojavov. Videti je, da je sama notranja propaganda v domobranstvu ob tem odpovedala, seveda pa se je ob tem razvila tudi partizanska propaganda, ki je pravi zagon oziroma snov dobila šele po zaprisegi. Še pred dokončnim sklepom o prisegi je znotraj domobranskega vodstva kot tudi v povezavi z drugimi subjekti protirevolucionarnega tabora prišlo do posvetovanj in pogovorov, npr. z nekaterimi politiki, s škofom Gr. Rožmanom. Po nekaterih pričevanjih naj bi štab prek četniške radijske postaje za mnenje povprašal tudi Dražo Mihajlovića, ki naj bi odgovoril, da taka izsiljena prisega ne velja in da je za častnike – za te je šlo v prvi vrsti – še vedno v veljavi prisega kralju Petru, ki ji bodo morali slediti, ko bo seveda za to prišel pravi trenutek. Po nekaterih mnenjih, ki so se tedaj izoblikovala, naj bi v konkretnem primeru niti ne šlo za pravo prisego, temveč le za neke vrste zaobljubo, vendar o značaju domobranske prisege več v nadaljevanju.
Po zaključenih organizacijskih in drugih pripravah so bile torej 20. aprila 1944, to je na dan Hitlerjevega rojstnega dne, v Ljubljani in drugih večjih krajih Ljubljanske pokrajine slovesnosti, katerih osrednji dogodek je bila prav zaprisega slovenskih domobrancev in policistov. Pred tem so na palači pokrajinske uprave ter drugod razobesili slovenske zastave, seveda skupaj z nemškimi. Sama zaprisega se je v Ljubljani izvedla na centralnem štadionu za Bežigradom, pri izvedbi pa so sodelovale tudi nemške čete. Prisegli so pripadniki ljubljanskih in okoliških domobranskih enot, ob tem pa so podpisovali še posebno izjavo. Domobranci in policisti so prisegali na meč, po Roesenerjevi razlagi pač zato, ker Slovenci tedaj niso imeli svoje države oziroma vlade. Pred tem je škof Rožman daroval mašo, po lastni izjavi zato, ker so to od njega vztrajno zahtevali ljudje iz Rupnikove okolice. Pristal je šele zatem, ko se je prepričal, da prisega ni »naslovljena« na Hitlerja, same zaprisege pa se nato ni udeležil. Sledila je parada oziroma mimohod vseh čet pred Nunsko cerkvijo, ob tem pa naj bi prihajalo tudi do vsesplošnega ljudskega slavja. Spontanost t. i. navdušenja ljudskih množic je bila organizirana in zato seveda tudi varljiva. Istega dne so bile organizirane slovesnosti z domobransko zaprisego tudi v drugih večjih krajih, pri čemer je scenarij skušal biti podoben ljubljanskemu. Kljub vsemu pa je prihajalo do zanimivih razlik; omenimo npr. dejstvo, da je bil pri zaprisegi v Kočevju glavni govornik kar tamkajšnji dekan, medtem ko je bil to v Ljubljani seveda Roesener. V manjših krajih so bile organizirane zaprisege kasneje, tudi še v prvih tednih maja. Položitev prisege naj bi bila povsem svobodna, vendar je jasno, da je bila odklonitev zvezana z velikim rizikom. Ponekod je že pred 20. aprilom prihajalo do odporov in protestov, vendar so nemške oblasti, npr. v Kočevju in Grosupljem, na hitro opravile z uporniki. Nekoliko drugače je bilo v Polhograjskem hribovju, kjer so domobranske postojanke živele svoje življenje in videti je, da se je precejšen del domobrancev prisegi izmuznil. Za kasnejše novince so nemške oblasti 30. januarja 1945 organizirale zaprisego v Ljubljani in Novem mestu, pri čemer je bilo razvidno, da je bila to tedaj že povsem nemška rutinska zadeva in se ni več govorilo o domobranskih pravicah ali o njegovem slovenstvu ipd.
Odnos tedanjih političnih in vojaških dejavnikov na Slovenskem do domobranske prisege je bil z določenimi odtenki v glavnem odklonilen, seveda z izjemo nemških oblasti z Roesenerjem na čelu, saj je bila rezultat njihove pobude in je bila izvršena v njihovo »korist«. Velik odmev je imela predvsem zaprisega 20. aprila, medtem ko je druga konec januarja 1945 šla skoraj neopazno mimo domače in tuje javnosti. Protirevolucionarni subjekti so jo ocenjevali v glavnem kot škodljivo za ugled domobranstva, pri čemer so iskali olajševalne okoliščine v njeni prisilnosti in v njeni »mili« dikciji. Toda med domobranskimi častniki in samimi domobranci je zaradi nje vladala velika potrtost, strah in razburjenje. Navadni domobranci, pa tudi partizanski poročevalci, ki so sledili odmevom na prisego, očitno niso natančno analizirali samega besedila, sploh pa niso poznali drugih določb statuta, sicer ne bi stalno ponavljali, da sedaj Nemci lahko prosto »razpolagajo« z domobranci in da jim skoraj neizbežno grozi vzhodna fronta ipd. Partizanska propaganda je prisego dodobra izkoristila ter je takoj nastopila z nedvoumno razlago posameznih elementov prisege, npr. da so domobranci prisegli Hitlerju, da se bodo morali bojevati tudi proti zahodnim zaveznikom itd. Zanimivo je, da je Odsek za informiranje in propagando pri Predsedstvu SNOS, ko je razpravljal o »racionalni« izrabi domobranske prisege, izrekel tudi misel, da je bila le-ta večini domobrancev »na sleparski način vsiljena«. Prav partizanska obteževalna razlaga je prispela tudi v tujino, in to tudi k takim protirevolucionarnim voditeljem, kot so bili Miha Krek, Alojzij Kuhar in Franc Snoj. Krek je kasneje izjavil, da so bile s prisego londonski emigraciji »politično in diplomatsko posekane vse korenine«, vodstvo v Ljubljani pa ni pravočasno in pravilno obveščalo »Londona« o točnem besedilu in predvsem o okoliščinah prisege.
Avtor slike: Stane Kregar
Opis slike: Čas nasiljaStane Kregar
Pobudnik domobranske prisege, kot že rečeno, je bil general Roesener, poveljnik policije in SS na slovenskem ozemlju z izjemo Primorske. Pri tem ga je podprl tudi general Rupnik, čeprav on prisege kasneje ni ocenjeval pozitivno, oba pa sta takšen akt ocenjevala za povsem normalen, saj »vsak vojak, ki se bori pod kako komando, mora priseči … « To je sicer v glavnem bilo res, toda ostaja dejstvo, da niso prisegli primorski domobranci, ki so bili pod poveljstvom generala Odila Globocnika in tudi ne gorenjski domobranci, katerih vrhovni poveljnik pa je bil prav Roesener. Očitno je, da je odločitev za zapriseganje Slovenskega domobranstva bila posledica dejstva, da je ta formacija predstavljala izrazito organsko celoto s slovenskim nacionalnim predznakom, z velikim političnim nabojem, ki je obstajala v neki meri neodvisno od nemških oblasti. Le-te so jo smatrale za neke vrste neznanko, ki jo vojaško in politično le omejeno obvladajo, in temu so skušale deloma odpomoči prav z zaprisego. Določeno težo je imelo tudi dejstvo, da so predvsem domobranski častniki že prisegli kralju Petru in Roesener je hotel vsaj na zunaj to prisego izničiti. Intimne naravnanosti z novo prisego seveda ni bilo mogoče spremeniti, toda ta zunanja manifestacija je predstavljala psihološki pritisk, s katerim je nemški general hotel med domobranstvom doseči večjo disciplino. S tem naj bi dobil skupaj s statutom tudi neke vrste pravno osnovo, na katero se je bilo moč nato uradno in tudi javno sklicevati. Dosežena naj bi bila neka zunanja domobranska lojalnost, saj je Roesener pri tem dejansko mislil tudi na razno ilegalno in »nelojalno« dejavnost znotraj domobranstva; po njegovih besedah: »da bi odstranil razne vplive, sem domobranstvo zaprisegel!«
Pravzaprav zaprisega pripadnikov Slovenskega domobranstva v razmerah 2. svetovne vojne ni predstavljala nič neobičajnega. S tem so se srečevale skoraj vse vojaške, policijske ali še drugačne uniformirane formacije oziroma tudi civilne »formacije«, ki so imele kakršenkoli skupinski predznak ter izpostavljen politični ali upravni pomen. Tu gre omeniti pripadnike odporniških gibanj, skoraj vse kolaboracionistične enote, v okviru nacistične uprave seveda še pripadnike Wehrmachta, SS, policije, organizacije Todt, železničarje, državne uradnike itd. Pri kolaboracionističnih enotah trditev o običajnosti polaganja prisege sicer ni absolutno točna, saj je posebej v kasnejši fazi vojne prihajalo do izjem, ki so bile posledica različnega statusa okupiranih ozemelj in iz tega izhajajočega različnega statusa oseb. Zelo velike razlike v tem pogledu najdemo med vojno že na jugoslovanskem in tudi slovenskem prostoru, saj smo že omenili, da npr. niso prisegli pripadniki primorskega in gorenjskega domobranstva in še prej tudi ne pripadniki MVAC pod italijansko okupacijo. Pripadniki »Waffen SS«, teh je bilo ob koncu vojne skoraj 200.000, so ponavadi prisegali Hitlerju, podobno tudi kolaboracionistične enote, ki niso imele svoje nacionalne države oiroma vlade, toda tudi tu so bile izjeme. Kot značilna primera omenimo Španijo in Bosno. Pripadniki španske »Plave divizije« so prisegli Hitlerju, ne oziraje se na obstoj španske države in njenega voditelja generala Fr. Franca. Pripadniki 13. SS Handžar divizije pa so nekako enakovredno prisegli Hitlerju in poglavniku Anteju Paveliču. Četniki in ljotičevci so seveda prisegali kralju Petru II.
Običajno je bilo, da so se pripadniki različnih formacij s posebno zaobljubo ali prisego na slovesen ter moralno in tudi pravno zavezujoč način obvezali k zvestobi, poslušnosti ali pa so potrdili svojo pripadnost k tej formaciji oziroma svoje strinjanje in istovetenje z njenimi cilji oziroma nalogami. Akt zaprisege ima najprej zunanji, manifestativni ali simbolični vidik in pomen, na drugi strani pa gre za subjektivni vidik, se pravi za osebno doživljanje in razlago vseh prizadetih. Pri slednjih seveda ločimo dva osnovna subjekta, najprej tiste, ki so prisegli, nato pa še tiste, ki so akt zaprisege odredili ali v čigar »korist« je bila prisega izvedena. Pomemben je tisti pasivni subjekt, ki neposredno ali posredno izhaja iz besedila prisege, to je tisti, ki so mu prisegajoči nekaj obljubili, skratka prisegli. Treba je torej ločiti notranjo logiko in doživljanje prisegajočih ter na drugi strani logiko in hotenje zunanjih dejavnikov. Razlage in nameni teh dveh subjektov nikakor niso nujno istovetni, lahko so si celo nasprotni. Pri pobudnikih prisege je seveda razumljiva težnja, da bi bilo subjektivno dojemanje prisegaj očih istovetno z njihovimi cilji oziroma razlagami.
Prisega je star in tradicionalen način, s katerim človek drugemu človeku ali ustanovi oziroma skupini na slovesen način nekaj zatrjuje ali obljublja. Za pričo, da bo to zares storil oziroma da je res, kar zatrjuje, pri tem po navadi pokliče Boga. Ker gre za Boga, mora iti pri tem za resnična dejstva in namene, poleg tega pa morajo biti dejanja in nameni, za katere gre, upravičeni, pravični in moralno dopustni. Poleg tega mora iti za dovolj pomembno stvar, saj je sicer neresno klicati Boga za pričo ipd. Iz tega izhajajo značilni deli besedila vsake prisege, ki omenjajo Boga. Pri prostovoljni prisegi je treba besedilo razlagati v pomenu, kot mu ga da je prisegajoči, toda če oba subjekta prisego razlagata različno, naj bi veljala razlaga tistega, ki mu je bilo priseženo. Zato je važno ugotavljati, kaj sta natančno ob prisegi mislila oba subjekta. V dvoumnih primerih se besedilo razlaga v ožjem smislu, restriktivno, v korist prisegajočega, ker gre pri tem pač za nekakšen njegov »odstop od prostosti«. Prisega je v bistvu le nekaj dodatnega, dopolnilnega neki prvotni že izrečeni ali prakticirani obveznosti. Če je prisega jasno izražena, je ni mogoče razlagati po svoje. Če je prisiljena, je seveda neveljavna in ne zavezuje k izvršitvi, če je prisegajoči že pred tem nekaj prisegel, prva prisega z novo ni nujno razveljavljena, če ni z njo izrecno v nasprotju oziroma če govori o povsem drugih stvareh. V primeru vojaških priseg je en subjekt po navadi navaden vojak ali častnik, ki prisegata drugemu – po navadi določenemu poveljniku ali poveljniku na splošno, toda tudi državnemu poglavarju.
Pri tem se obljubljajo zvestoba, poslušnost, hrabrost, predanost, boj do smrti …
Opis slike: O čem razmišljaš, Antigona?
Na podlagi gornjih in še drugih elementov, ki jih zaradi pomanjkanja prostora ne moremo navajati, lahko ugotovimo, da je bila domobranska prisega vsaj po svoji formalni strukturi prava prisega in ne morda le nekakšna obljuba, kot so nekateri že med vojno in po njej skušali ta akt označiti, ker so pač hoteli bistveno zmanjšati njegov pomen. Ob kratki analizi besedila te prisege moramo seveda poudariti, da bomo vzeli v obzir zgolj besedilo, ki je bilo končno »uporabljeno« 20. aprila 1944, pri čemer pa poznane predhodne različice besedila – poznamo štiri različice, obstajala pa je vsaj še ena, namreč prvotni predlog Roesenerjevega štaba – dokazujejo vsaj to, da so zadevni subjekti s prisego imeli različne cilje oziroma da je bilo končno besedilo zgolj kompromis. V omenjenem besedilu moramo najprej ločiti formalne in vsebinske elemente, med slednjimi pa še glavne in postranske. Formalnega značaja, čeprav za značaj prisege nujni, so seveda stavki, kjer se omenja Bog, in pravzaprav tudi del, kjer se obljubljajo zvestoba, hrabrost in pokornost nadrejenim. Ob omembi Boga se sicer pojavlja mnenje, da se to ne sklada z načelno brezverskim nacističnim redom, toda poudariti je treba, da se Bog kliče za pričo oziroma na pomoč tudi pri prisegah »čistih« germanskih prostovoljcev v SS, da ne govorimo o prisegi v Wehrmacht ipd. Bolj zanimiv je izraz »svojim nadrejenim«, ki je v našem primeru nedvomno pomenil domobranske častnike in domobranski štab, toda posredno tudi nemški štab in tudi samega Roesenerja. Nikakor se to ni nanašalo na Hitlerja, kar je razvidno iz drugih elementov besedila. Seveda pa do neke mere ostaja vprašanje, kako je bil ta izraz subjektivno razumljen pri samih prisegajočih domobrancih, toda ta problem ostaja tudi pri drugih elementih in vidikih prisege.
Vsebinsko bistveni in značilni osrednji del prisege je bila obljuba, da »bom v skupnem boju z nemško oboroženo silo … vestno izpolnjeval svoje dolžnosti za svojo slovensko domovino … proti banditom in komunizmu ter njegovim zaveznikom«. Najprej je torej šlo za izpolnjevanje dolžnosti do slovenske domovine, ki se je pri domobrancih gotovo razumela kot celotno slovensko ozemlje, kot njeno celotnost in vsaj simbolično združenost. Vprašljivo pa je seveda razumevanje le-tega pri Nemcih. Metode in sredstva za izpolnjevanje te dolžnosti je bil oboroženi boj, in to skupen boj z Nemci. Cilj tega boja je bilo uničenje ali onesposobitev »banditov, komunizma in zaveznikov«, kar kaže na značaj domobranstva kot policijske varnostne sile, ki so jo organizirali Slovenci sami, seveda ob dopustitvi in pomoči Nemcev. S slovenskega gledišča je šlo za protirevolucionarno formacijo, z mednarodnega in okupacijskega pa tudi za kolaboracionistično oboroženo silo. Slovensko domobranstvo je ustanovljeno za bojevanje na notranji fronti, ne pa izrecno za podporo okupatorju kot takemu. Domobranska prisega torej predvsem opredeljuje protirevolucionarni boj in s tem tudi državljansko vojno … Toda besedilo vsebuje tudi elemente, ki domobranstvo vpenjajo v mednarodni okvir. Predvsem se v njem omenja slovenska domovina »kot del svobodne Evrope«, kar je v tedanjem izrazoslovju pod okupacijo pomenilo po nemškem načrtu urejeno Evropo. Domobranci so pri tem lahko mislili na drugačno Evropo, če so pač sploh razmišljali o tem. Naslednji tozadevni problem predstavlja dostavek o »zaveznikih komunizma«. Po nekaterih virih je ta izraz besedilu na Roesenerjevo zahtevo dopisal Rupnik, oba generala, pa tudi drugi nemški voditelji so po kasnejših razlagah mislili na zahodne zaveznike. Protirevolucionarni subjekti so to razlagali z domačimi zavezniki partizanov, tudi s političnimi zavezniki komunistov znotraj Osvobodilne fronte ipd. Res je, da se ta izraz v besedilu neposredno nanaša na »komunizem« in ne morda na »bandite«, poleg tega pa do neke mere zmanjšuje razlago tega izraza kot zahodnih zaveznikov poudarjanje slovenske domovine oziroma omejevanje domobranskega boja na slovensko ozemlje. Problem vsekakor ostaja odprt. Omeniti pa gre dejstvo, da se v podobnih prisegah pri raznih kolaboracionističnih enotah nikjer ne omenja zaveznikov, čeprav so se skoraj vse dejansko bojevale proti njim! Partizanska stranje tedaj prisego takoj razlagala v zgoraj omenjenem smislu, toda pač z napačno argumentacijo, da se bodo domobranci morali bojevati tam, »kjer bo smatral Hitler za potrebno«.
Prav omenjanje Hitlerja v besedilu ter dejstvo, da se je zaprisega z vsem pompom izvedla na njegov rojstni dan, je doprineslo k vtisu in razlagi, da so domobranci prisegli Hitlerju, da so se mu podredili ipd. Iz besedila ni mogoče potegniti takih zaključkov, temveč zgolj to, da se bojujejo ob nemški oboroženi sili ali skupaj z njo, torej ob sili, ki ji poveljuje Hitler. Hitlerju niso ničesar obljubili, pa čeprav sta po vojni Roesener in Rainer trdila drugače. V tedanjem praktičnem političnem boju se je to razlagalo domobrancem v škodo, toda prav ta primer kolizije razlag predstavlja primer, kjer se mora besedilo razumeti v ožjem smislu in v »korist« domobrancem. Kljub temu je ravno ta problem med drugim tedaj vznemirjal domobranske častnike, ki so se zavedali, da bo ta prisega, neodvisno od korektne formalne razlage in njihovega doživljanja, razlagana v smislu prisege Hitlerju, in to ne le pri njihovih nasprotnikih! Če ob problemu »vloge« Hitlerja v domobranski prisegi končno le-to primerjamo z drugimi prisegami evropskih prostovoljcev na strani Nemčije, je treba ponovno ugotoviti, da je bila tudi v tem pogledu ta prisega posebnost. V vseh poznanih prisegah, razen pri italijanskih »pomožnih četah« in pri beloruskih domobrancih, se Fuehrer omenja poimensko, pri čemer se prisega neposredno njemu ali pa se mu vsaj obljublja pokorščina ipd. Neimensko se Hitler omenja seveda pri slovenskih domobrancih in tudi pri danskih prostovoljcih, toda slednji mu kljub temu prisegajo »brezpogojno poslušnost«.