Avtor: Ivo Žajdela

V teh nekaj stavkih bi rad izpostavil nekatera dejstva, ki se dogajajo v ozadju slovenske politične scene in ki jih, kot se zdi, javnost težko opazi ali pa se jih ne zaveda dovolj.
Najprej je tu medijski prostor, ki je dosti bolj zaprt in enostranski, kot bi si kdorkoli lahko mislil. Imamo šest dnevnikov, od katerih sta le dva naklonjena demokratičnim strankam. Delo res prinaša vsak dan obilje informacij, če pa pogledamo njihove komentarje, potem lahko ugotovimo, da jim manjka kritično spraševanje o slovenskem političnem prostoru, predvsem pa o koaliciji. Glavni Delov komentator, ki pokriva področje LDS–SKD, ga v svojih komentarjih obdeluje izključno iz eldeesovskega zornega kota. Za časnikom Slovenec stoji stranka SKD, zato uredniki skrbno pazijo, da se politika te stranke v njem ne bi prikazovala v kritični luči. Cenzura je tu tako rekoč popolna, včasih – govorim iz svoje prakse – dobiva prav absurdne oblike. Časnik je bil po dveh uredniških zamenjavah konec decembra 1991 na dobri poti, da postane tisto, kar si je desnica želela in za kar naj bi sploh bil. Takšen je v prvi polovici leta 1992 tudi postajal. V tem času pa je padla Peterletova vlada in SKD se je naenkrat znašla v opoziciji, vlado pa je prevzela Drnovškova levica. Danes je že jasno, da se je poleti 1992 vrh SKD odločil, da se bo povezal z LDS. Očitno pa je bil pogoj tej zvezi ta, da se vedno bolj uspešnemu časniku porežejo krila in se izločijo najbolj ostra peresa. Sredi avgusta 1992 je tako sledila čistka v uredništvu, slab mesec pred začetkom volilne kampanje. Uredništvo sta prevzeli politično povsem neprimerni osebi, kar se je takoj za tem zelo poznalo na vsebini časnika. Namesto da bi naklada še naprej strmo naraščala, kot je do takrat, je začela padati. Odtlej časnik, ne glede na to, da sta se odtlej zamenjali že dve novi uredniški ekipi – sedanja je že šesta – životari. Ker v njem ni kritičnih analiz, ki bi opozarjale, kaj pomeni naslonitev SKD na levico – da je to bistvena oslabitev desnice – javnost, se pravi volilno telo nekaterih desnih strank, predvsem SKD, na to ni sposobna reagirati. Volilni rezultati z lokalnih volitev decembra 1994 so dovolj zgovorni. Potem ko smo mnogi pričakovali, da bo katastrofalna politika SKD doživela slabe volilne rezultate, se je zgodilo nasprotno: SKD je zasedla celo prvo mesto, čeprav je tudi ona zgubila precej volilcev v primerjavi z volitvami leta 1992.
Mnogi smo pričakovali, da bo z volilnimi glasovi najbolj nagrajen tisti, ki je največ delal, ki se je najbolj izpostavljal in se je tako rekoč edini boril s postkomunistično mafijo, to je Janez Janša, vendar se pričakovanja niso izpolnila. Res je njegova stranka bila od vseh daleč najuspešnejša, vendar bi bilo logično, da bi jo nagradili mnogi, ki so na koncu podprli Peterleta. Kako si to razlagati? Glavni vzrok za to je zmeda, ki jo povzroča prej omenjena medijska blokada, ko javnost ne dobiva dovolj relevantnih informacij in analiz političnega prostora. Za to so tisti, ki medije vodijo iz ozadja, dobro poskrbeli.
Druga značilnost, na katero bi rad opozoril, je bila na videz zelo nerazumljiva odločitev Lojzeta Peterleta, ki je septembra 1994 odstopil z mesta zunanjega ministra. Naj opozorim na nekaj elementov. Prav takrat se je začenjala predvolilna kampanja za lokalne volitve, njegova stranka pa je bila zaradi Janševe brutalne odstranitve iz koalicije v veliki nevarnosti, če ne pred razpadom, pa vsaj pred močnim osipom. Spomladi, takoj po Janševi odstranitvi, so jo uspeli ohraniti z različnimi krili, s katerimi so zadušili nergače ter jih tako zadržali v stranki. Peterle septembra ni odstopil zaradi protesta, ker se je LDS vedno bolj polaščala pomembnih funkcij, temveč zato, da bi se posvetil delu v stranki, ki jo je bilo potrebno obvarovati pred razsulom. Tu pa so bile tudi volitve. Nato je deloval na dveh ravneh. Navzven je ostro nastopal proti Drnovšku, s čimer si je pri volilnem telesu pridobival pomembne točke, po drugi strani pa je s svojo vlogo po Školjču in Ogleju pri volilcih izpadel kot žrtev komunistov, s čimer si je nabral še nekaj dodatnih točk. Takšna politika je bila očitno več kot uspešna, saj niti stranka sama ni pričakovala takšnega odstotka na volitvah.
Ko so bile volitve mimo, se je Peterle znova posvetil glavni strateški usmeritvi stranke, torej sodelovanju v koaliciji s postkomunisti. Pri vsem tem je SKD žrtvovala zunanje ministrstvo ter nikoli resno mišljeno zahtevo, da Združena lista gre iz vlade, kar kaže le na to, da strankinih vodilnih ljudi očitno tudi podoba stranke več ne zanima. Tu pa smo spet pri medijski blokadi, ki omogoča tudi takšne deformacije. Že januarja 1995 so vse poškoljčevske in pooglejske rane zaceljene in koalicija spet lepo mirno deluje in vlada naprej.

Avtor slike: Simon Dan

Opis slike: DeloSimon Dan

In kje je tu Janez Janša, ki je ostal na desnici tako rekoč edini zaupanja vreden politik? Če Peterleta odštejemo, saj se je že zdavnaj prodal postkomunistom, sta od liderjev tu ostala le še Marjan Podobnik in Janez Janša. Podobnik se je leta 1993 dobro držal, saj je zelo tvorno sodeloval pri razkrivanju mafijskih poslov, septembra 1994 pa je povlekel nerazumljivo potezo, ko se je takoj za tem, ko je skupaj z drugimi vodji strank slovenske pomladi podpisal ostro pismo vodstvu SKD, od pisma ogradil. Druga, zelo nesramna poteza, ki ima lahko usodne posledice, pa je bila tik pred lokalnimi volitvami objava pisma izstopnikov iz Jelinčičeve SNS, v katerem so ti protestirali, ker naj bi jim Janša to dejanje očital. Čeprav je Janša že naslednji dan, ko je bilo pismo objavljeno v dnevnem časopisju, odgovoril, da so se zaleteli, saj jim nikoli ni očital nič takšnega, so deset dni kasneje Podobnikove Brazde to isto pismo objavile, celo brez Janševega odgovora. Šlo je za zelo podel udarec, ki nima nobenega opravičila, pač pa hude posledice. Pri objavi tega pisma nikakor ne more iti za spodrsljaj, saj je lahko bilo vsakomur jasno, kaj to dejanje lahko pomeni. Kaj je torej Podobnik s tem hotel povedati? In komu vse?
Tako je Janez Janša ostal edini zaupanja vreden politik, ki je ostal desnici. Vendar je njegova vloga in pozicija na neki način tragična. Zgradil si jo je le s kristalno jasno analizo in kritiko postkomunističnih barabij, to pa je pri mentaliteti slovenskih ljudi zelo nehvaležno početje. Resnica namreč vedno boli. Človeška podzavest vpliva na človekovo zavest, ki potem do človeka, ki vedno znova razkriva resnico, zavzame hladno razdaljo. Slovenec ima rad lahkotne teme in ljudi, ki te teme ponujajo. Tako delata Kučan in Drnovšek.
Janez Janša je že dolgo časa tako rekoč nenehno prisoten s svojo jasno analizo in kritiko. Vendar tudi zadnje čase, ko bi človek pričakoval, da so vremena že dovolj jasna za nekatera ključna spoznanja, ni deležen tiste podpore, kot bi bilo to potrebno. Potrebno ne le zaradi njega, ampak zaradi stanja, v katerem se je znašel desni politični prostor. Tiste, ki računajo na poslednjo odrešilno bilko, ko naj bi se Peterle pred naslednjimi parlamentarnimi volitvami pridružil ostali desnici, naj opozorim, da takrat to njegovo dejanje ne bo nič več pomenilo, saj se gospodarstvo lastnini in utrjuje zdaj. Takrat bomo lahko dobili le bledo ponovitev Demosovega časa, ko je ta sicer vladal, gospodarstvo in vse ostale institucionalne funkcije pa so imeli v svojih rokah komunisti.
Zato se mi zdi nerazumljivo, da tu Cerkev, kot glavna moralna ustanova, ne nastopa bolj odločno in bolj ne podpre Janševe politike. Vendar poleg nje tudi nekatere druge desne ustanove Janšev boj s komunisti le opazujejo. Ne zavedajo se dovolj, da bo tako neenak boj izgubljen, s tem pa je izgubljena tudi stvar tistih mnogih Slovencev, ki jih je komunizem pol stoletja preganjal in zatiral.