Avtor: Dušan Kresal

Ne da bi razpolagali s podrobnejšimi podatki, lahko z gotovostjo trdimo, da je slovenski kmečki živelj plačal največji krvni davek za zmago komunistične revolucije. Po krvavem obračunu, celo že pred njegovim zaključkom, so pričeli z drugimi metodami pritiska na slovenskega kmeta, da bi si ga v celoti in čim prej podredili. Da bi vendarle celovito spoznali in dokumentirali žrtve in šikane, ki jih je moral prestati slovenski kmet, je prav, da opišemo – vsaj v grobem – tudi elemente kmetijske zemljiške politike predvsem v prvih povojnih letih kot pomemben podsistem pri podrejanju Slovencev komunistom. Mnogotere so tragične zgodbe uresničevanja te politike, ki jo bomo opisali v nadaljevanju. Prav zato, menimo, bo opis le-te zanimiv tudi za širši krog bralcev Zaveze.
Kmetijska zemljiška politika kot integralni del kmetijske politike po letu 1945 je bila vseskozi podrejena enemu samemu cilju, to je razlastitvi kmečke zemlje. Kmetova navezanost na zemljo pa je, ne glede na zgrešeni projekt socializma in boljševizma, na Slovenskem že zelo zgodaj onemogočila najbolj grobo izvajanje naloge, ki so jo oblastniki spretno prilagajali trenutnim potrebam in možnostim, vendar se cilju »podružbljanja« kmečke zemlje nikoli niso povsem odpovedali.
Izvajanje kmetijske in s tem tudi zemljiške politike lahko razdelimo v štiri obdobja: do leta 1948 »zemljo tistemu, ki jo obdeluje«, do leta 1957 »kmečke delovne zadruge«, do leta 1970 »izgradnja industrijskih agrokompleksov« in končno »združevanje zemlje, dela in sredstev v kmetijstvu«. V našem prispevku se bomo omejili predvsem na prva tri obdobja.

Zemljo tistemu, ki jo obdeluje

Začasna ljudska skupščina Demokratske federativne Jugoslavije (DFJ) je že 23. 8. 1945 sprejela zakon o agrarni reformi in kolonizaciji. Z istim namenom in vsebino so v Sloveniji sprejeli (SNOS) 17. 12. 1945 enak zakon, ki so ga dopolnili še dvakrat.
Zemljo so odvzemali na več načinov:
- brez odškodnine so bila razlaščena veleposestva z več kot 45 ha skupnih ali več kot 25 ha obdelovalnih zemljišč; razlastili so jih z vsem živim in mrtvim inventarjem; če niso imeli druge lastnine, so jim pustili hišo z nekaj zemlje;
- enako so bila razlaščena posestva bank, zavarovalnic in vseh drugih zasebnih podjetij;
- enako brez odškodnine so bila odvzeta vsa cerkvena in samostanska posestva, v eni župniji so lahko obdržali 10 ha zemlje;
- razlaščena so bila vsa posestva, ki so med vojno iz kakršnegakoli razloga ostala brez lastnika;
- nekmetom so bila ob malenkostni odškodnini odvzeta zemljišča nad 3 ha zemlje ali 5 ha gozda;
- razlaščeni so bili presežki kmečkih posestev nad 25–35 ha obdelovalne zemlje ter nad 10–25 ha gozda;
- odvzeta zemlja je prešla v zemljiški sklad, kamor so sodila tudi zemljišča nemške države, narodnih izdajalcev in zemlja, izločena za borce in siromašne kmete.

Opis slike: Kmečki punt 1942

V zemljiškem skladu se je znašlo skupaj 266.478 ha, od tega 63,7 % gozda, več kot 50 % zemlje je bilo odvzete nemškim lastnikom, 18,2 % pa cerkvi. V ta sklad niso sodila zaplenjena zemljišča, nujno potrebna zveznim, republiškim ali krajevnim državnim posestvom in ekonomijam, ki so jih potrebovali za oskrbo svojih uslužbencev. Agrarnim interesentom so dodelili 6,4 %, kolonistom 4,3 %, kmetijskim zadrugam pa 2,5 % odvzetih oziroma točneje skladovih zemljišč. Ostalo je bilo dodeljeno državnim posestvom oziroma socialističnemu sektorju. Tako je bilo s 15 % uresničeno načelo »zemljo tistemu, ki jo obdeluje« in jasno začrtana bodoča kmetijska zemljiška politika, to je družbeno prisvajanje in kasneje podružbljanje zemlje.
Zemljiški sklad so večali kasneje tudi z zaplembami kmetij, ki niso izpolnjevale zahtev obvezne oddaje. (Vir: M. Kreft, Od agrarne reforme do kmetijskega maksimuma, KG 12. 4. 89)

Kmečke delovne zadruge

Neposredno po resoluciji Informbiroja in V. kongresu ZKJ (1948) so pričeli po vzorcu sovjetskih kolhozov in v dokaz, da kljub obtožbam neomajno gradimo socializem s pospešenim in nasilnim ustanavljanjem kmečkih delovnih zadrug (KDZ). Velikanska večina kmetov je »prostovoljno in z navdušenjem« na tak ali drugačen način vstopala v zadruge. Živino so nagnali v skupne hleve, za delo na polju in hlevu so organizirali brigade in za delo priznavali trudodan. Ta naj bi bil osnova za delitev dohodka in dobička. Poleg verbalnega direktnega pritiska in groženj ter poleg policijskega pritiska in sodne represije so pričeli s pospešeno gradnjo zadružnih hlevov in domov. Posameznim kmečkim gospodinjstvom so dovolili obdržati delček zemlje za ohišnico in pridelovanje zelenjave. Kmečke fante in dekleta so množično pošiljali na gradbišča gigantov prve petletke.
Brezobzirna kolektivizacija s kolektivnim obdelovanjem zemlje je že tako nizko proizvodnjo še občutno zmanjšala, kar je, kljub pomoči iz tujine, resno ogrozilo redno oskrbo prebivalcev s hrano. Zato so že na VI. kongresu KPJ (1952) določili novo kmetijsko in s tem tudi zemljiško politiko.
Nekaj izbranih citatov bo dovolj jasno označilo tedanja dogajanja na področju kmetijstva, vključno s sistemom vladanja.
V resoluciji kongresa med drugim lahko beremo: »V pogledu socialistične preobrazbe kmetijstva se je treba orientirati predvsem na večanje produktivnih sil in storilnosti del. V kmetijstvu je mogoče najti pravilne oblike združevanja kmetov. V ta namen je potrebno sistematično nadaljevati graditev industrijske baze za kmetijstvo ter se lotiti po predelih in panogah specializiranega proučevanja in sestavljanja orientacijskih planov za razvoj kmetijstva za daljša obdobja … «

Opis slike: Predvojna vaška druščina – Škofije na Dolenjskem

Ponesrečeno epizodo KDZ je na kongresu prikazal V. Bakarič:
- … tov. Tito je poudaril, tov. Tempo pa ponovil, daje kmetijstvo najbolj zaostala panoga našega gospodarstva …
- … Po prejšnjem kongresu, zlasti pa po drugem plenumu CK, se je razvilo v naši državi široko gibanje za ustanavljanje kmečkih zadrug. Čeravno to ni bila partijska linija, je v praksi veljalo, da so KDZ temeljna oblika, s katero bomo na vasi zgradili socializem. In tu smo doživljali in preživljali razne peripetije, najprej velike uspehe, nato manjše uspehe, potem določene uspehe … (Podčrtal DK.)
- … Stvar ni v tem, da smo se zmotili … Raziskati moramo, zakaj smo se mogli zmotiti. Zakaj so nam kmetje – če hočete, da tako rečem – dovolili, da smo napravili to napako? Zakaj smo jih mogli, kakor nam pravijo kritiki, prisiliti, da ustanovijo delovno zadrugo, ki je že sama po sebi zgrešena koncepcija … ?
- … Ne pravim, da ni bilo nasilja, toda nasilja so izvajale prav tiste organizacije, ki so bile izraz teh in takih kmečkih teženj … itd. (Vir citatov: Borba komunistov Jugoslavije za socialistično demokracijo. VI. kongres KPJ, CZ 52.) (Opomba pisca: Tudi za poboje po vojni, kot pričajo pred Pučnikovo komisijo, poglavarji niso vedeli … )
Akcija KDZ je torej doživela popolno katastrofo, vendar se osnovnemu cilju niso nikoli odpovedali. Leta 1959 je E. Kardelj tako opredelil kmetijsko in s tem tudi zemljiško politiko:
» … zakaj smo vselej poudarjali, da so problemi pospeševanja kmetijske proizvodnje in problemi socialistične preobrazbe vasi en sam problem in kompleksna naloga. Smoter rekonstrukcije kmetijstva je en sam in nespremenljiv: z ustanavljanjem velikih socialističnih proizvodnih enot, ki so sposobne organizirati na temelju sodobne tehnike in znanstvenih dognanj – družbeni proces dela hkrati s postopnim podružbljanjem zemlje … «
»Pri vprašanju, ali sprejemamo kolektivizacijo ali ne, moramo najprej razjasniti, kaj razumemo pod tem pojmom: ali določeno zgodovinsko označeno metodo, ki se identificira s kolektivizacijo stalinističnega tipa, ali splošno družbenoekonomski smoter socializma na področju kmetijstva, namreč podružbljanje osnovnih proizvajalnih sredstev in podružbljanje zemlje.
Kar se prve tiče, ne vidimo v naših pogojih ne možnosti ne potrebe, da bi se je oprijeli, ter menimo, da bi dala ta metoda tako ekonomsko kakor tudi politično negativne rezultate. Kar se pa tiče druge – ne bi se mogli imenovati socialistično gibanje, ko ne bi bil prav to naš smoter in ko ne bi bila vsa naša družbena dejavnost usmerjena k temu« (E. Kardelj, Problemi socialistične politike na vasi, CZ in KG, Ljubljana 1959).
Ob razpustu KDZ je bil z zakonom o kmetijskem zemljiškem skladu določen odvzem presežka zemlje nad kmetijskim zemljiškim maksimumom (Ur. l. SFRJ ²²⁄₅₃). Nekmetje so smeli imeti največ do 1 ha zemlje oziroma le 0,5 ha gozda ali 0.5 ha vinograda. Kmetje so smeli imeti 10 ha oziroma 20 ha v hribovitem svetu. Lastniki odvzete zemlje so sami odločali, katere parcele bodo oddali. Tako pridobljena zemljišča so okrajni ljudski odbori dodeljevali glede na lokacijo državnim in zadružnim posestvom. Že takrat in vseskozi je bilo z zakonom o kmetijskih zemljiščih določeno, da se družbena zemljišča ne morejo odtujiti privatnikom.
Neposredno po razpustu KDZ so ponovno organizirali splošne kmetijske zadruge, ki so sorazmerno hitro in dobro zaživele. Uvajali so moderne strokovne prijeme in izobraževanje kmetov in mladih. Odziv je bil dober, kar kaže na neomajno voljo takratne generacije kmetov za gospodarjenje na svojih kmetijah. Vendar je zemljiški maksimum, ki je do propada režima omejeval velikost kmetij, vseskozi v bistvu preprečeval kakršen koli dolgoročno uspešen razvoj slovenskih kmetij.

Izgradnja agroindustrijskega kompleksa

V letu 1958 se je ponovno pričela vsedržavna akcija za povečanje kmetijske proizvodnje, seveda vse po že navedenem Kardeljevem načelu o »ustanavljanju velikih socialističnih proizvodnih enot … in hkrati s postopnim podružbljanjem zemlje«. Temeljne smeri uresničevanja nove kmetijske politike lahko na kratko povzamemo:
- izgradnja velikih obratov za proizvodnjo mleka in govejih pitancev (odprti hlevi), prašičje in perutninske farme z industrijskimi klavnicami in mlekarnami, tovarne močnih krmil ter uvoz novih pasem živine;
- pridobivanje novih, če le mogoče najboljših zemljišč za proizvodnjo krme za nove farme, ki so sicer krmile krmo iz uvoza, največkrat v bližini kmečkih naselij in mnogokrat bivšim lastnikom do praga;
- združevanje v agrokombinate vključno s posestvi šol, fakultet, kmetijskega instituta itd.;
- podržavljanje zadrug, uvajanje kooperacijskih odnosov; zaradi česar je izobraževanje kmalu počasi zamiralo;
- širjenje zemljišč na račun kmetov, manj na račun melioracij ali krčenja ravninskih gozdov; zato so mladi množično zapuščali kmetije, ki niso imele možnosti razvoja, kmetije ob mestih pa so množično propadale tudi zaradi pospešene urbanizacije;
- ukinitev zdravstvenega oz. socialnega zavarovanja kmetov; istočasno so maksimirane cene kmetom omogočale zgolj preživetje, ostareli in osameli kmetje so umirali v bedi in brez zdravniške pomoči, obstanek so si omogočali z odprodajo zemlje za vikende;
- izločanje gozdarske dejavnosti iz kmetijskih zadrug in s tem dodatno osiromašenje kmetov in kmetijstva;
- usmeritev investicijskih sredstev predvsem v ravninske predele za družbeni sektor, kar je še pospešilo propad hribovskega kmetijstva in povzročilo intenzivno zaraščanje kmetijskih zemljišč.
Vse navedeno lahko zasledimo v bolj ali manj prikriti obliki v izjavah takratnih veljakov. Tako je na primer takratni sekretar za kmetijstvo IS SRS na posvetovanju SZDL v decembru 1959 med drugim poročal:
- z oddajanjem zemlje v najem zadrugam in posestvom – po oceni je v Sloveniji take zemlje okoli 5000 ha – razbremenjujejo poldelavci-polkmetje sebe v svojstvu garaške in malo produktivne delovne sile na svojih raztresenih parcelah …
- na tako pot razvoja stopajo tudi razni mali in nekateri bolj razgledani srednji kmetje …
- … naši aktivisti morajo torej budno spremljati razvoj gospodarskih pogojev, jih razumeti in v skladu z njimi razvijati svojo socialistično dejavnost na vasi …
Kmetijska zemljišča so v praksi pridobivali na več načinov. Arondacije, komasacije, dolgoročni zakup in odkup so bili osnova za pridobivanje zemljišč splošnega ljudskega premoženja (SLP). Lastniki zemlje, predvsem polkmetje in mali kmetje naj bi čim več zemlje prodali, in to čim več v načrtovanem kompleksu, pa tudi zunaj njega za kasnejšo menjavo. Najtrdovratnejši lastniki naj zemljo oddajo v zakup za 10 do 30 let. Ko je bilo na določenem kompleksu družbene vsaj 50 % zemlje, so ostalo zemljo z odločbo zamenjali ali pa prisilno odkupili, seveda po smešno nizkih cenah. V zamenjavo so dajali celo v zakup vzeto zemljo.
Da so bili ti arondacijski postopki izredno mučni, ni potrebno posebej poudarjati. Ob skromni asistenci takrat maloštevilnih kmetijskih strokovnjakov so jih vodili predani aktivisti po svoji presoji in odločitvi. Mnogo lokacij za hleve je bilo neustreznih in so živino kaj kmalu razprodali, zemljo pa oddali v zakup kmetom. Nekateri so imeli v zakupu tudi svojo bivšo in celo v zakup oddano zemljo. Da je bilo ob tem zopet mnogo samovolje in šikan, ni potrebno posebej poudarjati. Če pa so kje imeli vplivnega sovaščana, je ta celo preprečil izvajanje arondacije.
Vseh družbenih zemljišč v upravljanju članic splošnega združenja za kmetijstvo je bilo leta 1989 62.469 ha oziroma 7,9 % vseh kmetijskih zemljišč. Po podatkih iz prikaza Kmetijskega instituta Slovenije iz leta 1991 pa je bilo v družbeni lastnini 74.000 ha obdelovalne zemlje (11,4 %).
Proti koncu tega obdobja zgrešene gospodarske reforme in zgrešene kmetijske politike, po množičnem begu mladih s kmetij brez pokojninskega in zdravstvenega zavarovanja, ko so se mnoge kmetije pa tudi družbena posestva znašli v težkem in kritičnem gospodarskem položaju in ko so zemljo začeli odkupovati nekmetje, je bil v letu 1970 vendarle sprejet nov koncept kmetijstva. Kmetje postanejo najpomembnejši proizvajalci hrane. Deležni so finančne pomoči, sprosti se prodaja kmetijske mehanizacije. Ne da bi se spuščali v podrobnosti teh ukrepov, ki so vendarle omogočili oživitev najvitalnejših slovenskih kmetij, pa moramo ugotoviti, da je zakon o kmetijskih zemljiščih podrobno in z vso pedantnostjo določal pogoje, pod katerimi sme posameznik posedovati kmetijsko zemljo. V veljavi je ostal zloglasni zemljiški maksimum, po katerem sme imeti ravninska kmetija največ 10 ha obdelovalne zemlje. S tem je onemogočal prepotrebno večanje kmetij vzporedno z možnostmi obvladovanja dela z modernimi stroji. Vsi poizkusi za omilitev ali celo odpravo so bili grobo zavrnjeni. Tako so danes naše kmetije gotovo v velikem zaostanku za proizvodnimi in ekonomskimi učinki kmetij v Evropski uniji. Prav to dejstvo bodo morali pogajalci uveljavljati pri določanju pogojev ob morebitnih pogajanjih za sprejem oziroma vstop v EU.
Težko je predvideti vse posledice komunistične zemljiške politike za slovenskega kmeta in za slovensko kmetijstvo. Res pa je, da je naš kmet znal preživeti vse pritiske, kar je jamstvo, da bo tudi v prihodnje tako. Epopejo trpljenja med vojno in neposredno po njej pa velja dopolniti tudi s popisi posameznih dogodkov, ki so spremljali izvajanja kmetijske zemljiške politike.

Opis slike: Predvojna Dolenjska – Od birme

Prisilno praznjenje slovenskega podeželja z ukrepi kmetijske in zemljiške politike pa ima še širše, vsenacionalne razsežnosti, ki se jih zagotovo premalo zavedamo in jih premalo poudarjamo. Zniževanje deleža kmečkega prebivalstva v skupnem številu vseh prebivalcev je bilo izredno hitro. Za kar so v drugih evropskih deželah potrebovali 100 in več let, smo pri nas dosegli v nekaj desetletjih. Če smo imeli leta 1948 še 49 % kmečkega prebivalstva, se je to znižalo na 33 % leta 1958, na 9,1 % leta 1981 in na 7,6 % leta 1991. Če bi se podeželje praznilo enakomerno po vseh področjih naše lepe dežele, bi bil to znak zdravega napredka. Žal temu ni tako. Posledica praznjenja je dejstvo, da so slovenski gozdarji (IGLIS) že konec osemdesetih let ocenjevali, da se je zaraslo ali da je v zaraščanju 237.584 ha oziroma kar 27 % po katastru razpoložljivih kmetijskih zemljišč. Skoraj izpraznjena so obširna področja Slovenskih goric, Haloz, Kozjanskega, Suhe krajine, Bele krajine, Kočevske, Brkinov, tolminskih hribov, Logaško-idrijske planote in še kje. Ali sploh kdo misli na to, kaj bo, ko bo izumrla sedanja starajoča se generacija samskih kmečkih fantov in tet ter osamelih dedov in babic na teh področjih? Ali niso prazna, pa vendarle nekoč naseljena področja rezervat za ilegalno priseljevanje beguncev z Balkana? Mar bo ugotovitev, da je 60 % države demografsko ogrožene, že sama po sebi sanirala grozljive posledice dolgoročno usmerjene strategije podružbljanja slovenske zemlje?