Avtor: Peter Gosar

Proslavljanje 50. obletnice zmage nad fašizmom bo za mnoge Slovence in njihove družine pomenilo tudi odpiranje starih, le delno zaceljenih ran. Spominjali se bomo ne le krvoločnosti okupatorja, ampak tudi bratomorne vojne, ki nam je prinesla ogromno gorja. Konec druge svetovne vojne je povezan z največjim genocidom v zgodovini slovenskega naroda in z začetkom 45-letne komunistične diktature. Praznovanja so pristna le, če nas spominjajo na nekaj lepega in vrednega, kar nas navdaja s ponosom in veseljem. Pri državnih praznovanjih se spominjamo dogodkov, ki pomenijo prelomnico v zgodovini naroda na poti k neodvisnosti in državni samostojnosti. O tem, kateri so taki dogodki, ne morejo odločati le nekatera gibanja, združenja, stranke in politiki. Za državna praznovanja bi bil potreben konsenz velikega dela naroda. Če nočemo povzročiti s praznovanji še večjega razkola v naši družbi, bi moralo obstajati precejšnje soglasje v presoji pomembnejših dogodkov naše polpretekle zgodovine. Tega pa ni. Ni dvoma, da obstaja soglasno mnenje o pomenu zmage zaveznikov nad Hitlerjevim in Mussolinijevim režimom in o pomenu priključitve Primorske k matični domovini. Tega smo iskreno veseli in zasluži proslavljanje. Mimo tega pa je zelo malo takega, kar bi nas navdajalo s ponosom in veseljem. Tudi zmaga zaveznikov nad fašizmom je bila dosežena prvenstveno na vojaškem področju. Na idejnem in civilizacijskem na nikakor ne. Po drugi svetovni vojni se je val fašističnih in diktatorskih režimov razširil na Vzhodno Evropo, na velik del Azije, Afrike in Južne Amerike. Temu sem se vedno čudil.
Vojna in čas neposredno po njej pomenita najbolj mračno obdobje slovenske zgodovine. Ne vidim najmanjšega razloga, da bi bili ponosni na ta čas. Bil je čas bratomorne vojne, nasilne boljševizacije slovenske družbe, teptanja osnovnih človekovih pravic, predvsem pa preziranja svetosti življenja. NOB ni mogoče obravnavati le kot narodnoosvobodilni boj, pri tem pa nekako odmisliti ali pozabiti na boljševiško revolucijo, ki jo je pod krinko NOB izvajala partija. Na slovenskem ozemlju je potekala revolucija v času, ko je bil slovenski narod življenjsko ogrožen od zunanjih sovražnikov. Nad tem se je treba resno zamisliti, ko ocenjujemo dela tistih, ki so se vsa leta po vojni proglašali za osvoboditelje. NOB je dejansko vodila partija in ne vodstvo OF. Spomniti se je treba le izjav predsednika OF Josipa Vidmarja, Dolomitske izjave in še mnogih pisnih dokumentov, ki to potrjujejo.
V času vojne so odpovedali politiki in mnogi vodilni ljudje v slovenski družbi. Niso bili kos zahtevam časa. Tudi velik del inteligence, ki si je upravičeno želela sprememb v precej arhaični slovenski predvojni družbi, je odigral zelo klavrno vlogo naivnežev brez vsakršnega političnega posluha. Slepo so se predali vodenju partije in se pozneje v veliki meri prelevili v kimavce in karieriste. Partija je s terorjem in poboji preprečevala nastanek raznih oblik odpora proti okupatorju. To je bil čas, ko je namen posvečeval sredstva, ko se je sistematično sejalo sovraštvo med ljudmi in ko življenje ni bilo sveto.

Avtor slike: Vlastja Simončič

Opis slike: SporočiloVlastja Simončič

Tisti, ki smo bili za časa vojne že toliko stari, da smo lahko razumsko presojali dogajanje okoli sebe, imamo danes več kot 70 let. Pri tej generaciji se pogledi na vojni čas zelo razlikujejo, pač odvisno od osebnih izkušenj in doživljanj. Žrtve okupatorja in komunistične revolucije smo bili vsi, v taki ali drugačni obliki. Sam menim, da so se v tej vojni voditelji protikomunistične fronte slabo izkazali. Isto velja za vodstvo OF. Vodstvo in politika partije pa sta bila poleg vsega še zločinska. Najstrašnejši dokaz predstavljajo množična grobišča, ki so posejana po slovenski zemlji.
Zato je veliko vprašanje, ali smo upravičeni do praznovanj, ko še po 50 letih nismo spodobno pokopali sinov in hčera slovenskega naroda, ki so bili žrtve bratomorne vojne. Pobitim, žrtvam množičnih povojnih procesov in drugim žrtvam komunističnega nasilja ni povrnjena čast in spoštovanje. Krivice niso v nobenem pogledu popravljene. Grobišča niso primeren kraj za praznovanja in veseljačenje.
Naša generacija bo kmalu pomrla. Današnje mlajše generacije ne morejo praktično ničesar vedeti o vojni. V šoli so jih natrpali z mitologijo o NOB, zgodovinska veda pa je bila v veliki meri v službi politike. Ne izvajajmo še naprej nasilja nad mladimi generacijami z lažno mitologijo. Menim tudi, da nova slovenska država ne bi smela izbrati 27. aprila za svoj državni praznik. Noben datum iz časa vojne ni primeren, razen če si izberemo namesto praznika dan žalosti in opomina bodočim rodovom, kam pripelje pohlep po oblasti, totalitarizem in nespoštovanje človeških življenj.
Tudi na protikomunistični strani je bilo v drugi svetovni vojni mnogo temnih lis. Zato ne bi smeli zamenjati ene mitologije z drugo. Celotno dogajanje v tem času bo treba osvetliti čimbolj objektivno in nepristransko.
Zapisu manjka nekaj bistvenega. Vojna je čas preizkušenj. Ljudje se znajdejo v situacijah, ki jih v normalnem življenju ni. Kako se na to odzovejo, lahko bistveno vpliva na njihovo osebnost, ponos in samospoštovanje. Vojna je čas pogumnih ljudi, zglednih pokončnih osebnosti, pa tudi propalic. Če so posamezniki lahko ponosni na svoja dejanja in zadržanje v času vojne, je to lepo in vredno spomina. Gornja kritika vojnega časa v ničemer ne izničuje spoštovanja, ki ga gojim do herojskih mož in žena, pa naj so se v vojnem vrvežu znašli na tej, oni ali nobeni strani.
Namen tega zapisa ni bil presojanje dogodkov in njihovih akterjev v drugi svetovni vojni. Zanima me bolj odziv sedanje družbe, predvsem sedanje inteligence, družbenih delavcev in politikov na to mračno obdobje. Kar se tega tiče, sem zaskrbljen. Razprava o pravilnosti, napakah ali zgrešenosti ravnanja različnih gibanj, strank in politikov v tem obdobju bo še dolgo trajala. To je normalno. Zaskrbljujoč pa je odnos do zločinov, zločincev in njihovih žrtev. Zločin je zločin ne glede na to, ali ga je izvršil zmagovalec ali poraženec. Tudi sodba zgodovine, na katero se nekateri danes tako radi sklicujejo in jo tolmačijo v svojo korist, nima pri tem nič. Še vedno smo priča ciničnemu odnosu do žrtev vojne, medvojnih in povojnih pobojev, množičnih procesov, preganjanj itd. Namesto poprave krivic in obsodbe zločinov se v javnosti vzdržuje mentaliteta razlikovanja med žrtvami. Cinizem je v opredeljevanju velikosti zločina ali storjene krivice glede na to, ali je žrtev mobiliziranec v nemško vojsko, taboriščnik, partizan, domobranec, četnik, duhovnik, član partije ali druga civilna oseba. Tako razlikovanje smo med drugim lahko zelo razvidno opazili pri omizjih na to temo na RTV Slovenija. Manjka le še to, da bi pri žrtvah nemških taborišč smrti začeli raziskovati povode za internacijo posameznih žrtev in po tem ocenjevati in presojati velikost izvršenega zločina. Zastrašujoče je, s kakšno lahkoto sedanja generacija javnih delavcev sprejema dejstvo o strašnem pokolu na slovenskih tleh ob koncu druge svetovne vojne. Samo slovenske mladine je bilo pobite več kot poljskih oficirjev in vojakov v Katinskem gozdu. Strašne so tudi ocene o številu pobitih pripadnikov drugih narodov na našem ozemlju.
Če bi se sedanja, večinoma šele po drugi svetovni vojni rojena generacija, zavedala, kakšna je bila ta vojna, ne bi še vedno poslušali toliko posplošenih in neodgovornih trditev in ciničnih izjav o izdajalcih slovenskega naroda in podobnem. Kot da se niso ničesar naučili iz dogodkov v Bosni in še marsikje drugod v svetu. Nekaj mora biti jasno. Večina žrtev bi ob ponovitvi podobnih razmer ravnala in se odločala na enak način. Med žrtvami so pretežno navadni ljudje, mladina, kmetje, obrtniki, trgovci, duhovniki in druga inteligenca. Delavni in pošteni člani družbene skupnosti se v življenju odločajo, v kolikor jim je sploh dana ta možnost, prvenstveno z vidika lastne varnosti in varnosti svojih družin, poštenja, ohranjanja samospoštovanja in neodvisnosti v telesnem in duhovnem smislu. Pravica do dela in primeren življenjski standard sta pri tem tudi pomembna. Šele potem pridejo na vrsto visoko zveneče parole in cilji: boj proti okupatorju, smrt fašizmu – svobodo narodu, naj živi Stalin, dol s kapitalisti, revolucija, nova družbena ureditev, samostojna država in podobno. Seveda je pogosto eno in drugo med seboj povezano, vendar ne v taki meri, da bi drugi vidik pri odločanju prevladal nad prvim. Naš narod ni bil nikoli narod izdajalcev. To velja tudi za obdobje druge svetovne vojne. Pretežna večina Slovencev ni naredila v tem času ničesar nečastnega. Pa naj gre za mobilizirance v nemško vojsko, vaške straže, domobrance, četnike, partizane ali navadne občane. Večina se lahko s ponosom spominja na zadržanje ob tedanji hudi preizkušnji. Zato je tudi skrajni cinizem nekaterih, ki bi radi naprtili krivdo za pokole kar vsem partizanom, pa tudi samim žrtvam. Ker je bila večina našega naroda katoliška, so pač katoličani pobijali katoličane! Šlo naj bi za nekakšen obračun med katoličani.
V vojni je bilo zelo malo manevrskega prostora za svobodno odločanje. Ravnanje posameznikov je bilo, kolikor so sploh lahko odločali o svoji usodi, povezano predvsem z varovanjem lastne svobode in življenja, varnosti svojih družin in osebne integritete.
Obetajo se nam nove izjave o spravi, postavljanje spomenika sredi Ljubljane in podobno. Moram priznati, da na govorjenje o spravi ne dam dosti. Še najmanj pa, kadar je s to besedo mišljena nekakšna velikodušnost do tistih, ki naj bi bili med drugo svetovno vojno zapeljani. V ta namen je treba storiti dosti več. Obsoditi je treba zločinsko dejavnost partije z odpravo privilegijev, z ugotovitvijo in sklepom državnega zbora, da nova država Slovenija ni pravna naslednica prejšnjega totalitarnega režima, in z doslednim izvajanjem pravnih posledic, ki morajo slediti takemu sklepu. Posebno poglavje pomenijo obsodbe med vojno in množični procesi med in po njej. Višek sprenevedanja je vzdrževanje mita o njihovi zakonitosti. Še bolj kot legitimnost revolucionarne zakonodaje je problematična zakonska praksa, ki jo je spodbujala in zahtevala državna oziroma partijska oblast. Tu je šlo praviloma za izredno grobo kršenje osnovnih človekovih pravic in za popolno brezpravje osumljencev. Uporabljale so se skrajne represivne metode.
Za zaključek pa še to. Nikakor ne mislim, da je bilo vse, kar je bilo narejenega v naši družbi v zadnjih 45 letih, slabo. V nobenem režimu, pa naj bo še tako diktatorski, ni vse slabo. Večina življenja v neki družbi poteka precej neodvisno od vladajočega režima. Ljudje so praviloma delavni in si v okviru možnosti, ki jih režim dopušča, prizadevajo za boljši jutri. S kritiko režima nikakor ni mišljena kritika prizadevanj množice državljanov, ki so s svojim delom ustvarjali pogoje za boljše življenje celotnega naroda.
Zdi se, kot da nas je val sprememb, ki je v preteklih letih zajel vzhodno Evropo in skoraj celotni komunistični svet, v nekaterih pogledih kar obšel.