Avtor: Spectator
Mlad fant, kamnoseški vajenec, vnuk FRANCA SOVDATA, je v delavnici vzel v roke kamnito ploščo, jo začel brusiti in gladiti. Nanjo je želel vklesati ime starega očeta, ki so ga pred petdesetimi leti zahrbtno umorili. Ni ga poznal. Mati mu je o njem pripovedovala. Pokazala mu je od krogel preluknjano srajco in zraven jokala. Tudi fotografijo je videl. In njegov obraz je bil zdaj pred njegovimi očmi, ko je gladil kamnito ploščo. Želel je napraviti nekaj podobnega kapelici, ki bi stala ob cesti, kjer so ustrelili starega očeta. Saj so morali o tem molčati petdeset let! Niti njegovega imena niso dali na nagrobno ploščo. Niso si upali. Vedno so jih zmerjali in obmetavali z izdajalci. Kakšni izdajalci? Šest otrok je ostalo brez očeta. Njegova podoba, njegov značaj, njegovi nauki pa so jim vedno lebdeli pred očmi. Ostali so mu zvesti. Njegov zgled je bil magnetna sila, ki jih je vedno vodila po pravi poti. In zdaj so njemu, mlademu vnuku, zaupali to nalogo, da postavi spominsko ploščo dobremu očetu. Bil je ponosen. Na listek si je napisal: Tukaj je bil dne 20. 7. 1944 od partizanov ustreljen Sovdat Franc iz Ladri 6. Začel je klesati. Na vrhu lep križec. Razdelil je črke. Previdno jih je dolbel, da ne bi kaj odkrušil. Lepo mu je uspelo. In zdaj? Na vrhu lepa strešica, okrog okvir, vse iz marmornatih plošč. Vesel je bil, ko je na mizo polagal te kose okrog plošče. Še bolj pa so bili veseli domači. Ponosni so bili nanj. In ob obletnici sta z očetom vzidala ploščo v obcestni zid, kjer je bil oče ustreljen. Dne 23. julija 1994 so ploščo blagoslovili in v cerkvici ob grobu molili za ubitega. Vsi so se zbrali. Hčerke so prišle iz tujine. Očetova obletnica jih je po dolgem času priklicala v domači kraj.
Opis slike: Spomin in kladivo
Plošča pa je nekoga zbodla v oči. Vest? Nemir? Tisti nemir, ki ga mnogi nosijo s seboj noč in dan. Nemir, ki jim zlasti ponoči ne pusti spati. Imajo privide. Vsaka kapljica krvi jim prikliče v spomin kri, ki je tekla iz ran in se zlivala po travi in po cesti, kjerkoli je krogla koga zadela. In morda je nekdo na cesti ob spominski plošči zagledal mrtvega Franca Sovdata v mlaki krvi, sebe pa nad cesto, od koder so iz brzostrelke zdrdrale krogle, ki so Francu prebile srce? Ali pa je nekdo drugemu dal ta ukaz in ga sedaj peče, ker so otroci ostali sirote? Naj sedaj iz dneva v dan gleda to ploščo, ki mu bo očitala: Ti si kriv! Ne, plošča mora izginiti! Nočem tega znamenja, ne maram teh prividov, nočem slišati tega glasu, ki neprestano očita, zbada, peče! Kaj nam zdaj to spravljajo na dan? To so preživele stvari! Po tolikih letih bi se že morali strezniti in opustiti te spomine! In sklep se je uresničil.
V noči med 6. in 7. avgustom je sovraštvo v srcu nekoga prekipelo. Izbral je nočno tišino, temo, da se je skrivaj prikradel do plošče. Topi udarci so vznemirili nočni molk. S čim? S kladivom, s kamnom? Nekaj je padalo na tla. Strešica je pod udarci popustila. Odkrušila se je. Kosi so obležali na tleh. A plošča? Tudi po njej so padali udarci. Na štirih, petih krajih ima rane, a je zdržala. Koliko časa? Napis je ostal. Rane na marmorju pa kričijo: Vam ni dovolj, da ste uničili človeško življenje? Hočete uničiti tudi ta znamenja, ki so živa priča, da ste morili naše ljudi? Dobre, poštene, verne očete, take kot je bil pokojni Franc Sovdat, ki je že v ruskem ujetništvu spoznal, kaj je komunizem in ga ni maral privoščiti svojim otrokom. A so ga, žal, morali okusiti, najprej ob izgubi očeta in pozneje ob vseh krivicah in poniževanju. Vse so prenesli, vse so znali odpustiti, zato so njih noči mirne. Nič jih ne grize. Nikomur niso nič dolžni … Za nekatere pa bodo noči polne nemira, očitkov in prividov, ki jim ne bodo pustili spati. Razbite plošče jih ne bodo pomirile.