Avtor: Janez Gradišnik

Delo Lojzeta Udeta (1896–1982) je vsaj med kulturnimi in zavednimi Slovenci dovolj znano. Že od mladih nog se je zapisal obrambi slovenstva, in ta dejavnost je dajala pečat vsemu njegovemu poznejšemu delu, o tem govorijo njegove knjige, njegova siceršnja publicistična dejavnost in službe, ki jih je opravljal. Kar je premislil in zasnoval, je lahko povečini tudi objavil. Med redkimi izjemami so njegovi spisi iz let 1940–45, ki večidel niso bili natisnjeni, vsaj tako ne, da bi bili dostopni širši javnosti. Te vrzeli se je Ude zavedal in jo skušal zapolniti, zato je v 70. letih pripravil gradivo za knjigo, ki bi »predstavila njegovo delovanje in njegov pogled na nekatere specifične probleme obdobja tik pred okupacijo Slovenije in med njo« (B. Mlakar). Del te knjige naj bi bila Udetova korespondenca z levičarskim ideologom Dušanom Kermaunerjem v letih 1939 in 1940 – to je pred nedavnim objavila Nova revija. Preostalo gradivo je ostalo neobjavljeno. Izšlo je zdaj pri Slovenski matici z nekoliko nenavadnim naslovom Moje mnenje o položaju, Članki in pisma 1941–1944. Knjigo je uredil zgodovinar Boris Mlakar, napisal ji je uvod in spremno besedo, v opombah pod črto pa je med besedilom sproti pojasnil »neznane ali manj znane zgodovinske dogodke ali osebe«. Knjiga obsega 172 strani.

Avtor slike: Simon Dan

Opis slike: Turjaško oknoSimon Dan

V uvodu Mlakar pojasnjuje, zakaj Ude te knjige ni mogel sam izdati: »Čas, založbe in recenzenti mu takrat niso bili naklonjeni,« zdaj pa je »prišlo do bistvenih duhovnih in političnih sprememb«. Današnjemu bravcu je dovolj, da prebere nekaj strani te knjige, pa bo povsem razumel, da v sedemdesetih letih ni mogla iziti: preveč je še bilo na oblasti in drugod na odločilnih mestih ljudi, ki bi jim takšna knjiga zbujala slabo vest. Spisi, zbrani v njej, kar po vrsti pričujejo o tem, kako goreče si je njihov avtor prizadeval preprečiti usodne odločitve in usodna dejanja, ki so v tistih letih porajala vedno hujša nasprotja in vedno hujši razkol med Slovenci.
Slovenski biografski leksikon piše o Udetu, da je bil v osnovi njegovih nazorov demokratični humanizem. V knjigi, ki jo obravnavamo, je nekajkrat izrazil tudi svojo pripadnost krščanskemu pogledu na svet, seveda pa te pripadnosti nikoli ni izrazil s kako strankarsko povezavo, saj je leta 1927 v tedanji Mladini celo opozarjal na nevarnost klerikalizma. Ne ena ne druga izmed teh dveh označb pa ne izraža jedra, ki je podlaga vseh Udetovih dejavnosti. To jedro je bila zvestoba svojemu narodu, zvestoba slovenstvu. Življenjepisni podatki pričujejo, da je bil Ude v prvi svetovni vojni na treh frontah, na eni je bilo celo ranjen. Ko pa se je v pozni jeseni 1918 vrnil v domači Tržič, je že po nekaj dneh »šel v novo vojno, to pot za slovensko Koroško, za severno mejo« (Mlakar). Koliko je ljudi, ki bi storili kaj takega? Takšno dejanje lahko zraste le iz gorečega domoljubja, in to domoljubje je navdihovalo Udetovo delovanje v vsem poznejšem življenju. To čustvo ni redko, pri Udetu pa je bilo vendarle nekaj posebnega: bilo je čisto, brez kakršne koli primesi sebičnosti, želje po položaju ali kakršnih koli koristih. Mož takega kova zasluži vse naše spoštovanje.
Ko že govorim o Udetovi pokončnosti in nesebičnosti, naj tu dodam majhen spomin iz dosti poznejšega časa, iz sredine 70. let, edine dobe, v kateri sem imel stike z Lojzetom Udetom. Tedaj smo izdajali revijo Prostor in čas, ki jo je tedanja oblast nerada dovolila in ji kmalu začela streči po življenju. Priložnost, da revijo zatre, se ji je ponudila z novim zakonom o javnem obveščanju (1975), ki je predpisoval glasilom vrsto reči (ustanoviteljstvo, potrditev vsebinske zasnove itn.), pri katerih je bila udeležena SZDL. Te reči so bile Prostoru in času nedosegljive, ker mu jih SZDL ni hotela dati. Kazalo je že, da revija niti ne bo mogla končati zadnjega letnika (1974). V času, ko sem tudi sam kot glavni urednik že obupal, je Lojze Ude vzel nase velik del bremena, sprejel odgovorno uredništvo in si z nekaj tovariši iz uredništva revije prizadeval, da bi jo ohranil pri življenju. To slednje se sicer ni posrečilo, smo pa vsaj v drugi polovici junija 1975 izdali poslednjo, trojno številko za leto 1974, v kateri se nismo smeli niti posloviti od naročnikov in drugih bravcev.

Avtor slike: Simon Dan

Opis slike: Turjaško oknoSimon Dan

Naj se zdaj vrnem k vsebini knjige. Po zlomu Jugoslavije in okupaciji Slovenije leta 1941 se je Ude iz domačega Tržiča kmalu preselil v Ljubljano in začel misliti na oborožen odpor proti italijanskemu okupatorju. V družbi z Edvardom Kocbekom in drugimi prejšnjimi prijatelji, zlasti iz Slovenskega društva, je snoval Organizacijo delavcev za svobodo Slovenije. Iz različnih razlogov se mu ustanovitev ni posrečila in pridružil se je Osvobodilni fronti (zanjo je prvič slišal šele konec julija 1941!). Deloval je predvsem v t. i. »koroškem odboru«, imel pa je tudi širok krog znancev in prijateljev, s katerimi si je živahno izmenjaval informacije in mnenja. Spisi v tej knjigi prepričljivo kažejo, kako zelo ga je skrbelo, da bi bila odporniška dejanja moralno utemeljena in koristna za ves slovenski narod. Kakor piše Mlakar v spremni besedi, je »kritično opozarjal vse strani na njihove napake in na škodo, ki jo povzročajo temeljnim interesom slovenskega naroda v celoti. Osnovno usmeritev OF je podpiral, toda z mnogimi rezervami in opozorili, od katerih so marsikatera objavljena prav v tej knjigi … Kritiziral je neutemeljeno forsiranje boja ter se spraševal po vzrokih in posledicah takega ravnanja.«
Kolikor bolj se je razkol med OF in njenimi nasprotniki zaostroval, toliko bolj si je Ude prizadeval, da bi enim in drugim odprl oči za pogubnost njihovega ravnanja. Pri tem se ni bal stikov z »belo gardo« – in pri tem pač tvegal očitke, da izdaja OF in da bi zaslužil kazen (avgusta 1942 mu je član Vrhovnega plenuma OF sporočil, da je obsojen na smrt, pa Ude tega ni mogel verjeti). Zlasti si je prizadeval preobrniti Albina Šmajda, znanega kot enega izmed vodilnih ljudi protirevolucionarnega tabora, vendar so bili vsi poskusi brez uspeha (vsa ta korespondenca je razvidno izpričana v tej knjigi).
Lahko si zamislimo obup domoljuba, kakršen je bil Lojze Ude, ko je videl, kako Slovenci vse bolj tonejo v brezna državljanske vojne. V pismu Albinu Šmajdu piše 21. aprila 1943: »Za vsak narod je državljanska vojna zlo, za narod v taki situaciji, kakor smo Slovenci, pa je državljanska vojna blaznost, samomor … V tej situaciji je državljanska vojna izključno samo medsebojno uničevanje, samo usluga okupatorju, utrjevanje njegove oblasti, duhovna kapitulacija.«
Vsakdo bi moral brati te Udetove spise, da bi videl, kako je med bratomorno vojno živel sredi Ljubljane človek, ki je videl vso njeno »blaznost«, pa si je zaman prizadeval, da bi preprečil najhujše ekscese, ki so jo podžigali. Bil je pač »človek brez odločajoče moči«, kakor je zapisal o sebi dne 20. avgusta 1943 v Poročilu o akciji za premirje. To poročilo je bilo, kakor pravi Ude na koncu, namenjeno za Izvršni odbor OF in ga je poslal nekaterim njegovim članom, pa tudi Albinu Šmajdu. Dosegel ni z njim nič, ker je bil pač »človek brez odločajoče moči«, proti sebi pa je imel mogočne mašinerije političnih sil. In dogajanje je teklo naprej, kakor so si ga zamišljali v teh mašinerijah.
Manj zanimivi so spisi, objavljeni na koncu knjige, ki jih je Ude sestavil že po odhodu med partizane po 10. kimavcu 1943. Zato pa so tisti iz Ljubljane tudi danes branje, ki človeka prevzame in mu da misliti.
Zanimivo je, kako je dalo misliti Edvardu Kocbeku, Udetovemu staremu znancu in sodelavcu. Ko mu je Ude konec leta 1946 dal brati svoje gradivo, si je Kocbek pretresen zapisal (20. 12. 46): »Prebiram gradivo, ki mi ga je dal Ude. Njegovi zapiski, beležke, pisma in študije iz let 1941–1943. Vse to čtivo me pretresa. Zakaj? Ker vidim v tem zrcalu ne samo slovenske, osvobodilne napake, ampak tudi svoje lastne in skupinske. Predvsem pa postajam izredno resen zaradi spoznanja, da mi to prebiranje pripisuje dovršeno zgodovinsko vlogo, ki je nisem dobro opravil.«
Boris Mlakar je svoje uredniško delo zelo dobro opravil. Prav koristne so njegove opombe pod črto. Pojasnjeno je skoraj vse, pozabil pa je na str. 36 pojasniti atentat na Draškovića, ki ga današnji bravci gotovo ne poznajo.
O Udetovem jeziku urednik pravi, da je nekoliko pravniško zapleten in tudi ponekod starinsko zveneč, vendar v osnovi povsem razumljiv, zato da je popravil le avtorjeve očitne lapsuse. Lahko pa bi bil popravil nekaj več, vsaj nekatere zastarele izraze in hrvatizme: trdokornost (tega že zdavnaj ni nihče zapisal v slovenščini), pozornica, postopanje (v pomenu ravnanje), zaviselo od tega, proglašati, borba, ako. Zanimiv je lapsus na strani 21: namesto »naenkrat seveda brez Bolgarov« bi moralo seveda biti »zaenkrat brez Bolgarov«, to je očitno iz konteksta, a tako je bilo že v Zborniku 1942 (v ponatisu 1945).